Zapostavljena zelenjava: Repa

09:00

_MG_0332
Preprosta predjed iz surove repe z bučnim oljem in solnim cvetom.
(Opozorilo: zelo dolga objava, pa čisto kratek recept.)

Že vse od konca predavanj na faksu se sprašujem, kaj je to odraslost. Ko sem bila majhna, se mi je mudilo biti odrasla, ker bi to pomenilo, da imam lahko avto in fanta (predstavljala sem si recimo enega Richarda Gerea, kdo ve zakaj) in visoke pete in sem nasploh zelo glamurozna. Ampak kdaj je človek odrasel? Kot punčka sem mislila, da moraš dobiti menstruacijo, in potem si - tadam! - ženska. Ko sem dobila menstruacijo, mi je bilo kmalu jasno, da zato še nisem gospa Odrasla Ženska. Naslednji mejnik je bila nedolžnost. Odkljukano. O odraslosti še vedno ne duha ne sluha. Matura? Mah. Diploma? Mja. In potem veliki mejnik, rodila sem otroka. Sem zdaj odrasla, če ne drugače, pa v odnosu do Lile? Morda, ampak v resnici se bolj kot kdaj koli počutim neodraslo in nedoraslo. 

_MG_0311
V ta kontekst je zelo lepo padel spodnji dialog, ki vam ga kar ve celoti kopiram semkaj, se mi zdi en tak skoraj zen ameriške filmske produkcije: 
Prof. Peter Hoberg: You know how old I am?
Jesse Fisher: No, how old are you?
Prof. Peter Hoberg: It's none of your goddamn business. Do you know how old I feel like I am?
Jesse Fisher: [shrugs]
Prof. Peter Hoberg: 19. Since I was 19, I have never felt not 19. But I shave my face, and I look in the mirror, and I'm forced to say, "This is not a 19-year-old staring back at me."
[sighs]
Prof. Peter Hoberg: Teaching here all these years, I've had to be very clear with myself, that even when I'm surrounded by 19-year-olds, and I may have felt 19, I'm not 19 anymore. You follow me?
Jesse Fisher: Yeah.
Prof. Peter Hoberg: Nobody feels like an adult. It's the world's dirty secret
.   
(dialog je iz filma Liberal Arts, priporočam za Valentinov filmski večer, je take vrste, da je tudi moškim simpatičen. Še posebej, če ima vsaj eden v paru kanček humanista v sebi.)

Ena od reči, ki zagotovo pašejo v odraslost, je najbrž pripravljenost priznati lastne napake in se morda iz njih celo kaj naučiti. In tudi to bi rada storila, preden vam odraslo serviram odraslo zelenjavo. V prejšnji objavi sem kritizirala (po globini tišine, ki je nastopila po njej, sklepam, da se je v mojih opisih prepoznal tudi kdo, ki ga tam ni bilo). In potem sem se počutila tako slabo, da bi najraje šla in izbrisala svoje besed. Ampak tega seveda nisem mogla narediti, če pa vendar pišem o integriteti, kajne. Zato sem si rekla, da bom pač pojedla, kar sem skuhala (plus eno veliko čokolado, za živce) in pretrpela te občutke. Najbrž je tudi to odraslost. Vsaj upam, da ni to v resnici totalna regresija:) Kakor koli že, pometanja pred lastnim pragom je toliko, da resnično ni treba hoditi k drugim trkat. Kmalu po tem, ko sem se izkašljala, sem se namreč zavedla, da se marsikatero moje dejanje lahko prav tako interpretira kot "puščanje na cedilu" in tudi, da so mi ravno tisti, ki sem jih kritizirala, v nekih obdobjih zelo pomagali. Tako da zaključujem, da je najbolj modro molčati, če nimaš kaj dobrega za povedat.
_MG_0309

Zdaj pa bodimo odrasli in za predjed (kako odraslo! indeed) pojejmo eno repo (kako odraslo!).

Zapostavljena zelenjava: Repa

Zamisel za rubriko zapostavljena zelenjava se mi je porodila že pred najmanj enim letom, pa se je kdo ve zakaj nisem lotila. Morda sem samo čakala na pravo spodbudo, in prišla je v obliki repe. Repa je tako lepa zelenjava, s svojim zardelim čelom in punkersko frizuro me vedno znova očara. Lahko jemo kislo (s proseno kašo, v joti, kar tako ...) ali nekisano kuhano (s krompirjem ...), še najljubša pa mi je v svoji surovi obliki. 

Ko sva bili z Lilo pri mojih starših, smo jo vsak dan jedli, surovo, narezano na tanke kolobarje, posoljeno s solnim cvetom in pokapljano z bučnim oljem. Nisem  se je mogla naveličati! Mogoče me sedaj kdo postrani gleda, ampak pravim vam, poskusite. 

Vam pa polagam na srce, da za to jed nabavite res najboljšo, bio repo. Tista iz mrkatorja zelo verjetno ne bo v redu. Pa dobro sol, najmanj iz sveže mleta iz sečoveljskih solin, če že ne kar solni cvet. Pa dobro bučno olje, ne kakšne olimpove solatne mešanice. Tri zelo kvalitetne sestavine, en preprost in okusen obrok. Mislim, da bi bagetka krasno pasala zraven, če hočete iz predjedi narediti malico.



sestavine
(za 2 osebi)
2 bio repi
2 ščepca solnega cveta
1 JŽ bučnega olja oz. po okusu

Repo opereš, odrežeš del pri steblih in pri korenini. 

Neolupljeno repo (razen, če ima res debel olupek) prepoloviš in vsako polovico narežeš na čim tanjše kolobarje.

Naložiš na krožnik/a, posoliš in pokapaš z bučnim oljem.

_MG_0321

Za konec še poziv: imate v mislih kako zelenjavo, ki je po krivem zapostavljena? Dejte me izzvat! Če jo najdem, bom našla tudi recept zanjo. ;) 

You Might Also Like

15 komentarji

  1. Ko sem bila še mlajša, se mi je magična meja odraslosti zdela 13 let (pojma nimam od kje ravno 13 in ne 14 ali 15??).
    Potem, ko sem šla v srednjo šolo, sem seveda čakala 18-ko. in potem odhod na faks. in potem diplomo in prvo službo. in potem da se naselim skupaj s fantom.
    in sedaj sem dosegla že vse to. in v glavi sem ostala tam okrog 20.
    in čakam, da me prime, da bi imela dojenčka (sem kakšno leto mlajša od tebe). in si mislim, da je to meja odraslosti. ker, ko si za nekoga življenjsko odgovoren,... to pa je odraslost, ali ne? to sem menila do sedaj (in mislim, da zato tudi od nikjer želje po potomcu, ker vendar še nočem odrasti!!!).
    ampak danes sem v tvojem blogu prebrala drugače. si mi kar dala misliti. torej se tudi še potem, ko za tabo hlača nekdo v copatkih št. 20, ne počutiš odrasle? hmmm...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne, odraslost je očitno samo v glavi, ne v teh zunanjih mejnikih. Ne vem, mogoče se na koncu življenja, tam nekaj čez sto (za našo generacijo) usedeš in rečeš: "Mater, pa človek nikoli ne odraste." Moja mama včasih pravi, da si otrok, dokler so tvoji starši živi (njen oče je še), ampak ne vem, če s tem misli, da NISI odrasel...

      Cilla, ne morem si kaj, da ne bi vprašala - kako veš, koliko sem stara? Se poznava, pa te ne prepoznam po usernameu?

      Izbriši
  2. Meni je tako lepo nositi otroškost v sebi,da sploh ne upam pred ogledalo,ker... hm...In sploh,ko si odrasel, gledaš na stvari takšne kot so, obremenjeno, se ne smejiš več kar tako v tri dni in ne posedaš brez veze...se naseli v tebi realnost današnjega časa... ta pa je vse prej kot rožnata. Eh... Kar ostani punca in pol:)
    In... hvala za recept!!!! Že od jeseni se mi valja par rep s Kozjanskega,ki jih prestavljam levo in desno ter se nikakor ne spravim zraven, da iz njih kaj sčaram. Pa še imenitno bučno olje sem dobila te dni... in preden ga zmanjka...
    Yes,repa bo kar danes...
    Prijeten dan! In sončne misli!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sabina, zanimiv point si postavila. Otroškost je nekaj čudovitega, ampak ne vem, zakaj nasedamo petru panu in vampirjem v tejle civilizaciji. Kaj mislim s tem? Če si bil nekoč otrok, je to vedno nekje v tebi in bi bilo prav, da to pripoznavaš ali kako naj se izrazim. Ampak kaj je narobe z odraslostjo? Če je realnost realnost, potem bi jo odrasli morali sprejeti oziroma spremeniti tam, kjer jo lahko, otroci pa tega ne morejo. Zato je odraslost pozitivna stvar. Mislim, da bi morala odraslost, zrelost in celo starost dobiti neko vrednost, najti moramo način, kako na to gledati kot na prednost oziroma enako dragoceno stanje - kot družba in kot posamezniki.

      Drugače pa: nositi otroškost v sebi, a se počutiti dorasel situaciji, to bi bila zame idealna kombinacija. Gledati na svet z otroškimi očmi, a delovati odraslo in razmišljati zrelo.

      Izbriši
    2. Aja, glede repe: če je dobra repa, bo dobra tudi jed (pri teh najbolj simpl receptih je to zlato pravilo).

      Izbriši
  3. Hja, se strinjam s tabo!!! Le očitno si zadnje čase ne želim biti odrasla:)
    Repa pa je .. njami!!! Res simple... še ponovim!
    Pozdravček!

    OdgovoriIzbriši
  4. Zadnji dve objavi sta fenomenalni! Saj ne, da bi ostale bile ne-krasne, ampak ti dve sta se me res dotaknili.

    Glede integritete... Jaz se trudim biti žena beseda, čeprav mi včasih spodleti. Opažam, da največkrat pri stvareh, ki mi že v fazi niso tako zelo pomembne. Zelo redko pa se ne držim dane besede pri stvareh, ki mi veliko pomenijo. V opravičilo vsem osebam z neintegriteto: V takih trapastih časih smo, ko mislimo, da moramo vsem ustreči, za vsako stvar reči ja, in se potem dostikrat zaštrikamo in nam ne uspe vsega udejanit. In izpademo taki, ki puščajo na cedilu...

    Za objavo citata "Nobody feels like an adult." bi te pa kar objela!
    Zdaj mi je jasno. In zdaj bom malo bolj pomirjena. In res je to ena taka 'butasta' skrivnost. In še nihče do sedaj me ni razsvetlil. Vsi smo se samo spraševali... Hvala miljonkrat!

    "Nobody feels like an adult."
    :) porkamadona!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Veverca, ful sem vesela, kadar se kaj, kar napišem, ljudi res dotakne. Dober point glede integritete in tega, da hočemo vsem ustrečt. Ampak po drugi strani pa imam občutek, da je velikokrat razlog za puščanje na cedilu prokrastinacija ali kar enostavno lenoba - recimo, namesto da bi naredil, kar moraš v službi, se tam zafrkavaš s sodelavci in FB-jem, potem pa moraš delo nest domov in moraš pustit nekoga na cedilu. Čeprav imam tudi občutek, da ljudje danes lažje rečejo ne, ko jih kdo prosi za pomoč (to sicer nima neposredne zveze z integriteto), kot so nekoč...

      Izbriši
  5. ŽIvjo,
    sem hotela že pri prejšnjem postu pomodrovati, pa prav, da nisem. Prišla si do točno istih misli, kot sem jih imela jaz. In to, vidiš, se meni zdi odraslost. Zaznati, sprejeti, priznati in popraviti, če ga kaj pobiksaš.Niso vedno vsega krivi drugi. Saj otroškost z odraslostjo ne izgine. Če bi se to zgodilo, potem ostane puščobnost in ne odraslost.
    Ne vem koliko let imaš, ampak iz tvojih postov veje otroškost in odraslost. Prav fajn si :)
    Lp

    OdgovoriIzbriši
  6. Jaz se pa po drugem otroku vedno bolj počutim odraslo.
    To bi pa označila s tem, da imam svoje mnenje in se ga držim ne glede na to ali ga drugi odobravajo ali ne. Ker ko je bil prvi otrok dojenček, še nisem bila povsem zrela, sem včasih zavoljo miru popustila tudi ko se mi to ni zdelo prav.

    Se pa še vedno počutim mlado, precej mlajšo kot kaže koledar. Me vsake toliko vrže na rit ko izračunam koliko jih je. :)

    Repa je pa res fantastična. Se spomnim, kako smo jo včasih rabutali pri stricu. Smo jo jedli direkt iz njive, kot korenje. In taka mi je še vedno najboljša.

    Prezrt je tudi gomolj zelene. Kar se mene tiče v juhi ne sme manjkati, samo kot začimba. Kuhana ima meni neprijeten okus. A sveže naribana v solati je pa tudi odlična.
    LP, A

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Anita, spodbudna zgodba, tale tvoja!

      In hvala, da si me spomnila na zeleno! Zgleda, da so tele gomoljaste reči res zelo prezrte. Meni je tudi všeč naribana v solati, sam sem špozabla svoj najljubši recept:/ hecno. Ko se spomnim, objavim:)

      Izbriši
  7. Čudovito si predstavila to jed. Zdi se mi da so gomolji in korenovke spet v modi. Vsaj večkrat jih opazim na menijih. Pri nas sta se v njivo repe zapodila le psa in poglodala eno ( za njiju je moj vrtiček pasji market), sama pa se je še nisem spravila pripravljati. Po teh krasnih fotografijah pa me je zamikalo. :)
    Lp,
    Saša/Lunaspi

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Kar poskusi tole, mislim, da vam ne bo žal, sploh če je domača repa! Škoda bi bilo, da vam jo vso psi pojejo;) ja, korenovke so bile pozabljene, zdaj pa spet prihajajo, kar je super! A se spomniš še kake zapostavljene zelenjave?;)

      Izbriši

Preberi tudi

Arhiv

Pinterest

Nedavne objave

Subscribe