*Freebie*

Sončni krekerji s kurkumo

08:49




"Ko posameznik čedalje bolj zapada videzu, se nauči gledati sebe z očmi drugega. Navadi se, da je njegova podoba pomembnejša od njegove osebnosti. Od trenutka, ko ga bo drugi presojal na podlagi tistega, kar ima, ali njegovega videza, in ne po značaju ali sposobnosti, si bo lastno osebo prizadeval oviti v teatraličnost in iz svojega življenja narediti predstavo, predvsem pa se bo hotel gledati z očmi drugih, dokler ne bo sam postal eden od tolikih tržišču namenjenih potrošnih proizvodov. [ ... ] Tu postane razlika med videzom in resničnostjo vedno bolj nejasna, enako kot postane nejasna lastna identiteta. Svoboda ni več mišljena kot izbira zaporedja dejanj, ki vodijo k ozaveščanju posameznika, temveč kot prizadevanje, da bi si pridržali svobodo izbire. Njenega prostora ni več mogoče določiti, identitete pa naj bi si bilo mogoče nadevati in jih odlagati, kot nas uči kultura mode ravnati z oblekami." (Umberto Galimberti, Miti našega časa, 111-12)

Že celo večnost sem si želela pisati o identiteti. To je najbrž že znak krize, kajne? ;) In že par let si želim, da bi tale klub res obstajal; predvsem zato, ker ne znam raztrgat perforirane servete (ne, ni res, se pa rima na to).  No, najbrž se je ta želja pojavila s Pinterestom ali kaj. Pinterest je res zbirališče lepote, je pa tudi kraj za identitetne nebuloze. Tega pri sebi ne bi nikoli opazila, a na srečo ali nesrečo je Pinterest tudi vojerske narave, kar pomeni, da lahko (ob velikem estetskem užitku) opazuješ sestavljanje patchworka identitete drugih, in jim jo po možnosti še zavidaš. Na Pinterestu imamo vsi res kul omare. Stajliš stanovanja. Kuhamo po zahtevnih receptih. Lucidno razmišljamo. Se zgledujemo po res legendarnih ljudeh. Kliknite na pobarvane besede, pa boste vse to videli na mojem osebnem primeru. Pa mislite, da sem res tako kul? (Odgovor je: niti približno).

V zadnjih treh letih sem zamenjala več identitet, kot čevljev. Iz (odlične; saj ne, da se hvalim (totally se)) študentke v zaposleno-prek-avtorske v brezposelno v porodniško v kvazi-zaposleno; iz svobodne punce v zaročenko v nosečnico v mamo in v skoraj-ženo, od najmanj-4x-na-teden-trenirajoče aikidoke v mogoče-1x-na teden-trenirajoče utrujene mtke, iz priseljene Ljubljančanke v priseljeno Zaplaninko v naseljeno Korošico (ponekod pa je moje stalno prebivališče še vedno navedeno v - Celju). Lahko rečeš, da so vse samo vloge, ampak kaj pa je identiteta, če ne skupek vlog? Ja, še nekaj je. Tisto, kar se kaže navzven. Saj veste, z oblekami, frizuro, nakitom, tatuji in še čim. Z vsem tistim, kar tako radi pinamo, a ne. Ali ko pripovedujemo zgodbe o sebi in ustvarjamo samomitologijo. In če znate brati med vrsticami, vam je najbrž že jasno, da se je tudi to, kar se kaže navzven, spremenilo (to se zgodi, če ima človek premalo časa in premalo denarja za oblačila, premalo volje za frizuro in nakit in premalo vsega naštetega za rekreacijo). Na kratko, moja identiteta je razpadla.

Kar iz navedenih vzrokov ni nič čudnega. In če verjamemo mojemu T. (pa najbrž prenekateremu filozofu, ki ga ne znam našteti), je identiteta nekaj takega kot strah: od znotraj votla, od zunaj pa je nič ni. Zato se lahko spreminja (fluktuira, bi rekli sociologi) iz dneva v dan. Ničesar ni, kar bi bilo že vnaprej v njej - v nas. Torej sebe ne najdemo kot bi se izgubili, ampak se iznajdemo, kot nas še ne bi bilo.

In to je precej bolj kreativno, se vam ne zdi? Po eni strani zveni lažje. Samo odločiti se je treba, ni treba na soul-searching v Indijo in na Tibet (čeprav jaz bi vseeno šla), odločim se lahko že danes. Ampak to je tudi veliko težje, ker odločitev je tudi ločitev od vseh neizbranih možnosti (parafraziram Novaka, se mi zdi). In jaz res nisem najbolj odločna med vami (velik evfemizem). A lahko grem raje v Indijo ali na vikend seminar, prosim?

Kaj pa vi počnete s svojo identiteto? Se iščete, ste se že našli, ste se izumili iz nič? Jo ignorirate in srečno živite iz dneva v dan? Mind-boggling stvari.


Kamutovi krekerji s kurkumo

V poplavi sladkarij, ki prihaja, vam bodo prav prišli tile slančki. Ali rumenčki, kot jim reče moja mama, ki jih je izumila (če imam prave informacije;)). Vsi po vrsti jih obožujemo, vključno z mojo leto in pol staro hčerko (jap, feferonom v brk). Mimogrede, kurkuma je menda super stvar proti prehladu (in ima še en kup zdravilnih lastnosti, če vas zanima).

1/2 litra kamutove ali pirine ali navadne moke
1/2 litra ovsenih kosmičev
5 velikih ščepcev soli (toliko kot primete s štirimi prsti, ne z dvema)
1 ČŽ pecilnega praška
1 JŽ sezamovih semen
2 ščepca mletih/nasekljanih suhih feferonov
1 JŽ kurkume
4 JŽ olivnega ali kokosovega olja
različna semena, npr. sončnična, bučna (po želji)
par žlic vode

Pečico ogreješ na 180 stopinj.

Vse sestavine razen semen zmešaš skupaj v veliki skledi. Dodaš le toliko vode, da se testo drži skupaj; z drugimi besedami, testo mora iti gosto, suho, trdo, ne sme pa se drobiti.

Testo kipneš na s peki papirjem obložen nizek pekač (tak, ki ga ponavadi dobiš s pečico) in z rokami ali z valjarjem razmažeš/razporediš ob pekač, da dobiš čimbolj enakomerno ploščo. Zdaj dodaš semena, če jih nameravaš uporabiti.

Pečeš pol ure na 180 stopinjah, oz. tako dolgo, da rumena "plošča" ob robovih začne rahlo rjaveti.

Še vroče s kolutom za testo ali nazobčanim nožem razrežeš v rombe (ali kvadratke ... ). Najboljši so seveda prvi dan, čeprav zaprti v škatlo zdržijo presenetljivo dolgo (najbrž zaradi soli, kurkume in majhne količine vode - skratka zato, ker so pač krekerji).




You Might Also Like

8 komentarji

  1. Zanimivo razmišljanje in zanimivi krekerji.
    Svojo identiteto sem že našel, ampak vidim, da se s časom počasi še dograjuje (verjetno bolj spreminja), vendar pa z njo nisem obremenjen.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mmm tole pa sigurno probam, obožujem kurkumo :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Zanimive teme se ti podijo po mislih, me mika, da bi se pogovarjala s teboj :) Meni sicer beseda identiteta ni všeč, ljubša mi je staroslovenska istovetnost.In če pogledam malce dlje od omar in oblek, knjig in načina prehranjevanja, mi ostane tisto s čemer se istovetim. S čim pa se, je vprašanje vsakega posameznika. Jaz se z mojimi vrednotami, z vrednotami dalnjih prednikov, ki so zgolj spoštovali Zemljo in njeno Življenje, spoštovali poštenost, skromnost, delo, ljubezen. Imam občutek, da se tudi ti in, da menjaš zgolj vloge, istovetnost pa nadgrajuješ, kot se drevo nadgrajuje v višino in širino :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Oh, Zulejka, pride obdobje, ko se ustavimo, se ozremo nazaj, si čaramo prihodnost in živimo sedaj. Življenje nam prinaša vedno nove vsebine, izzive, nas dviguje, včasih potlači. Na nas pa je, da zmoremo in smo... Vedno je lažje reči kot storiti. In vedno ostajajo sanje. Tiste, uresničljive in tiste, ki le so. Eni pravijo, da se tudi takšne lahko uresničijo. Morda...ne vem... Še vedno sanjam:)
    A si živela kdaj v Celju?! Ko prideš, me pocukaj, te vabim na piškotke, kavo, čaj in klepetek!
    Sicer pa... hvalaaaaaaaaa za še en recept! Imamo radi vse, kar hrusta in ... ne morem verjet, da kamutove moke pa še res nisem nikoli dodala.
    Bodi lepo! Ostani svoja!

    OdgovoriIzbriši
  5. Eh ... obstajata dve vrsti življenj in odtod (verjetno) tudi dve vrsti identitet. Eno je onlajn življenje, drugo pa življenje. V onlajn življenju gre vedno vse po maslu, omare so polne, na krožnikih so najlepše jede, nikoli se nič ne prismodi, nikoli nič ne strga. :) Rada pogledam kakšno "zbirko" na pinterestu, fotografije na instagramu, obenem pa se z vsemi štirimi otepam, da bi si te profile odprla sama. Verjetno zato, ker sem malo sita vseh teh namišljenih identitet, ki v bistvu niso nič drugega kot produkt umazanega kapitalizma. Prepričana sem, da tvoja identiteta ni razpadla, samo malo se spreminja. In staro, ki se poslovi, vedno da prostor novemu, ki bo prišlo ;)

    OdgovoriIzbriši
  6. Aja, glede recepta ... kako na debelo razporediš maso?

    OdgovoriIzbriši
  7. Hja, meni se je včasih zdelo, da vem kdo / kaj sem. Sem si izbrala eno tako, ustaljeno pot. V zadnjem času (beri: eni dve leti) pa tavam, se iščem. Ne vem, včasih se mi zdi, da me zanima preveč stvari. Da bi vse lahko bila. In (skoraj panično) se vsega po malem lotevam. Včasih pogrešam tisto trdnost, ki sem jo včasih čutila. Tisto identite, ki sem jo v stabilnejših časih imela. Se pa strinjam - takrat sem bila malcee otopela - nisem se razvijala, nisem rasla, nisem se prav veliko novega naučila. Bilo pa je udobneje, mirneje, lušno :)
    Sem vesela, da se moja iskanja počasi kristalizirajo, počasi me vleče v eno določeno smer... mi je všeč tvoj zapis. Še posebej to, da naj bi bilo že vse v nas. In da se lahko vsakič znova iznajdemo.
    PS: Res mislimo, da si kul! :) In grem stavit, da tudi v resnici si. Morda ne na način, kot bi lahko sklepali iz Pinteresta, ampak na drugačen, čisto svoj način.

    OdgovoriIzbriši
  8. Samo da ti povem, krekerji so vrhunski! Vsem so všeč in še tako preprosti so za naredit, res zakon :D

    LP!

    OdgovoriIzbriši

Preberi tudi

Subscribe