Uglašena kuhinja: september 2017

Kako kupiti pomivalni stroj leta 2017

by Zulejka

Ženske, ki vrtijo svet po svoje: Eva Žontar

Z velikim veseljem otvarjam serijo intervjujev z izjemnimi ženskami, ki so "šle po svoje". Eva Žontar je ena najbolj pogumnih, pustolovskih žensk, kar jih poznam. Pred dobrim letom se je odpravila na potovanje s takratnim partnerjem, sedaj pa se po Južni Ameriki vozi sama in živi v svojem starem Mercedesu. Pogovor z njo je kot svež veter, ki prinaša pogum in prebuja pustolovski duh. Mene Eva dnevno navdušuje s fotografijami in globokimi mislimi na svojem Facebooku, zato jo z veseljem predstavljam tudi vam. Uživajte v branju tako kot sem jaz!

Nazadnje, ko sva govorili, si bila v Peruju. Kje se nahajaš zdaj? Kaj vidiš (skozi okno)?

Ko sva nazadnje govorili, pred kakimi tremi tedni, sem ravno prišla v Peru. Ostala bom še kar nekaj časa, všeč mi je. Veliko je odvisno tudi od vize. Skozi okno trenutno vidim morje, Tihi ocean. Močno piha, valovi so visoki in nebo je temačno. Menda je v teh koncih Ernest Hemingway dobil navdih za Starca in morje. Parkirana sem ob velikem pomolu, na katerem sedijo albatrosi. Po plaži teče nekaj ljudi, devet zjutraj je.

Kdaj si se odpravila na pot? Kako se je tvoje potovanje začelo?

Prav Južna Amerika se je začela eno leto nazaj, ko sva s takratnim fantom kombi dala na ladjo v Nemčiji in letela iz Pariza v Kolumbijo. Tam sva dva tedna čakala na prihod ladje v Cartageni in potem šla najprej ob obali malo na sever in kasneje proti jugu, celo Kolumbijo sva skupaj in sem kasneje sama prečesala.

Kako dolgo nameravaš ostati v Južni Ameriki? Greš potem še kam drugam?

Ponavadi rečem, da kar za zmeraj. Ne vem, dokler bom imela ta lep občutek pri srcu. Nekaj na Južni Ameriki mi je všeč, pa težko pokažem, kaj. Kam drugam me trenutno ne vleče, poleg tega je Južna Amerika tako ogromna, da je eno življenje zanjo premalo.

Kaj je bila najbolj nora/lepa/strašljiva stvar, ki se ti je zgodila na tej poti?

Joj, toliko stvari je. Že danes se mi jih je zgodilo vsaj pet. Zjutraj sem se na primer sprehajala po tem obmorskem mestecu in šla mimo družinice, ki se je ravno poslavljala na vhodu v vrtec. Oče, mama in mali sinček. Mama ga je držala v naročju in oče je poljubil malega na čelo ter ga s tako skrbjo in nežnostjo spodbudil proti tovarišici, da mi je šlo na jok. Potem sem malo višje v isti ulici enega gospoda vprašala za pot (iskala sem banko) in mi je odgovoril s tako toplino, čista ljubezen mu je sijala iz oči, da so se mi spet zarosile oči. Čez pet minut varnostnik na vhodu v banku in njegov iskreni “bienvenida a Peru” (dobrodošla v Peruju). Ko sem bila nazaj v kombiju, je prišel do mene starejši stric, pa sva klepetala… Od kod sem, kako je njegova hči živela v Čilu, pa ji ni bilo všeč zaradi mraza, kako je hrana najboljša v Peruju in kako lahko ostanem tam na njihovi obali kolikor časa hočem. Ali pa, ko se vozim sama v kombiju in gledam vsa ta prostranstva in me celo preplavi nek občutek, ki ga težko opišem, ker je občutek brez imena. Včasih sije sonce čez oblake na prav poseben način, da se jasno vidi, kako se žarki dotikajo tal in je cela pokrajina odeta v neko zlato svetlobo. Takrat se mi vedno orosijo oči od sreče, ki je ne znam opisati. Take stvari me ganejo, ta občutek brez imena, v katerem te ni čisto nič strah in veš, da si varen in doma kamorkoli greš.

Po drugi strani mi je najbolj neprijetno, če mi avto kaj štrajka. Ampak tudi to čedalje manj, sem se naučila, da se mašine popravijo in da so to banalnosti. Pa v Bogoti so me enkrat oropali z nožem, takrat sem se še ene dvajset minut po tem tresla od strahu. Nekajkrat sem se tudi znašla v delih mest, kjer vidiš in čutiš, da so nevarna.

Na tem mestu moram omeniti še eno zgodbo, ki je bila mogoče skoraj odločilna, da sem na neki točki nadaljevala potovanje: enkrat sem imela v Kolumbiji nepričakovan večji strošek s popravilom kombija – tiste dneve me je res stiskalo pri srcu in sem bila skoraj na tem, da pustim vse skupaj in se vrnem v Slovenijo. Bilo je ravno po tem, ko se je Franci vrnil v Evropo, pa velik finančni udarec je bil zame. Živo se spomnim, kako sem napisala objavo na Evkaliptus in so kar deževala vzpodbudna sporočila, zaradi katerih mi je bilo še dolgo po tem toplo pri srcu. Ne le to – ljudje so mi tako velikodušno priskočili na pomoč s finančnimi prispevki, da je bil avto zrihtan v nekaj dneh in sem šla lahko dalje. Ne morem povedati, koliko mi je ta pomoč pomenila in po sedmih mesecih se še vedno velikokrat spomnim na ljudi, ki so mi takrat pomagali. Vem, da nekateri izmed njih gotovo berejo tudi tale intervju – “hvala”!

Pot si začela s fantom Francijem, ki je bil tudi soavtor bloga Evkaliptus. Potem pa so se vajine poti razšle. Kako je prišlo do tega in kako si to predelala, če lahko kaj od tega zaupaš?

S Francijem sva bila par sedem let in nisva se razšla čez noč. Za razhod ni bilo samo enega razloga, ki bi izstopal. Preprosto sva videla, da gredo najine življenjske želje čedalje bolj v različne smeri. Franci je zdaj srečen nazaj v Sloveniji, jaz ne bi bila. Razlike v karakterjih, interesih in mnenjih so normalne in se jih v kakovostnem odnosu lahko rešuje; to, v katero smer želiš peljati svoje življenje, pa se mi zdi, da mora biti v partnerskem odnosu skupno. Bi rekla, da je bil to glavni razlog, da kot par nisva več funkcionirala, kar je bilo težko sprejeti, ker sva se v veliko stvareh dobro ujela. To je tudi razlog, da ostajava res dobra prijatelja in sva še vedno v kontaktu.

Kako premaguješ strah? Se kdaj počutiš osamljeno?

Ko me je strah, strah opazujem. Vprašam se: česa te je strah? Kakšen občutek je to? Pozornost preusmerim na nosnice in čutim zrak, ki vstopa in izstopa iz njih. Pozorna sem na občutke, ki jih imam po telesu in to mi pomaga, da ne padem v vrtinec namišljenih zgodb in najhujših scenarijev, ki jih rad ustvarja um.

Hm, osamljeno, ja, pogrešam intimen odnos z eno samo osebo, s katero bi si lahko delila svoj miselni svet. Ampak težko rečem, da je to stvar potovanja. Pravo osamljenost pa redko čutim – samo enkrat se mi je zgodilo v zadnjem letu, da sem se nekaj dni res počutila, kot da ni nikogar na tem svetu zame in ga nikoli ne bo. Kar je seveda neumnost. Ni pa takšno solo potovanje za vsakogar, meni ustreza, ker rada preživljam čas sama s sabo.

Vemo, da si avtorica knjige Simpl sladice in obraz Sunwarrior proteinov. Kako se preživljaš na svoji poti?

Različne stvari delam, največji del zaslužka pa mi prineseta pisanje in prevajanje. Oboje počnem za nekaj slovenskih podjetij, večinoma povezano s prehrano in zdravim načinom življenja. Nekaj malega mi še vedno tu pa tam prinese osebno svetovanje, ravno zadnjič sem sestavila jedilnik nekomu v Ekvadorju, po tem ko je želel po mojem navdihu začeti z rastlinsko prehrano.

Hvaležna sem tudi za različna sodelovanja, kot je sodelovanje s Sunwarrior, Primus vadbami in Superhrano – z naročilom prek omenjenih me lahko podprejo tudi vsi, ki me spremljajo in jih je moja pot navdahnila.

Pa cel kup malih služb se najde na takšni poti. Trenutno grem v gore, kjer bom delala za alpinistično agencijo, prevajala jim bom stran iz španščine v angleščino.

Kako je živeti v domu na kolesih? Kaj najbolj pogrešaš (če sploh kaj)?

Ma, super je. Meni zelo ustreza, čeprav sigurno ni za vsakogar. Res ti da občutek svobode in te poveže s svetom, ki te obdaja. Tako z naravo, od katere te loči samo plast pločevine, kot tudi z ljudmi. Drugače je potovati v domu na kolesih, ljudje te vidijo drugače, pristopajo do tebe bolj odprti, pripravljeni pomagati, fino se jim zdi. Ničesar ne pogrešam, včasih mogoče tuš in stranišče.

O tem si že nekaj pisala, a ker smo v Uglašeni kuhinji, te moram seveda vprašati, kakšna je hrana v Južni Ameriki? Kaj ti je recimo najbolj všeč? Kuhaš sama, kupuješ tudi pripravljeno hrano? So te domačini povabili domov na obrok?

Riž in platanos so sestavni del praktično vsakega glavnega obroka povsod, kjer sem bila. Ostalo je odvisno od države in regije, na obali pojedo veliko rib, v Andih živijo od fižola, koruze in krompirja. Če me vprašaš po specifičnih jedeh, ima vsaka regije vsake države svoje značilne jedi, a na splošno v Kolumbiji vsi jedo jedo arepas (palačinke iz koruzne moke) in pijejo agua panela, v Ekvadorju se povsod prodaja cevichocho (ulični prigrizek iz belega fižola, pražene koruze in različnih dodatkov), v Peruju se pije chicha (pijača iz fermentirane koruze). Zelo radi imajo v Andih tudi cuy-a, morskega prašička.

Jaz si hrano vedno pripravljam sama in jem tako, kot sem vedno najrajši jedla – veliko sadja in solat, rada imam granolo, napihnjenčke iz kvinoje… Tukaj mi je res všeč, da je sadja in zelenjave povsod na pretek in sta poceni ter kakovostna. Pa v trgovinah se še vedno ne morem načuditi, kako so nekatera živila, ki so pri nas eksotična, draga in označena kot “superhrana”, tam normalna. Na primer ovseni kosmiči – tukaj v Peruju imajo vedno več vrst: imaš navadne, potem take z maco, eni so s chia semeni in algarrobo rožičem, vsaka trgovina ima tudi kvinojine… To mi je res fajn. Manj fajn mi je ponudba oreščkov, ki jih dobiš samo v večjih supermarketih in so neverjetno dragi (edina izjema so arašidi).

Domačini me seveda ves čas vabijo domov. Izmenjava hrane je eden glavnih načinov sporazumevanja in izkazovanja dobrodošlice povsod po svetu. To je nekaj, kar sem se na potovanju naučila sprejemati – veliko let sem jedla presno in takšna vabila zavrnila, zdaj jih ne. Če mi ponujajo stvari živalskega izvora jih vljudno zavrnem in poskušam razložiti, presno pa mi ni več prioriteta. Na mizi so vedno pražena koruza, platano čips in sladkarije, če te povabijo na kosilo pa bodo to zelo verjetno riž, platanos in še neka stročnica. Še eno pravilo: ob obroku se vedno pije sveži sadni sok – največkrat iz nam neznanih sadežev, lulo in tomato de árbol sta najbolj pogosta, pa tudi iz ananasa, guanabane, manga. Na obiskih imam srečo, da ima vsaka kuhinja veliko sadja, zato velikokrat prosim, če lahko namesto sladkarij, ki mi jih ponujajo, vzamem rajši eno banano. Gre samo za to, da sprejmeš.

Spomnim se, da sem na začetku v Kolumbiji kar zavrnila, če mi je kdo na primer podaril bombon. Kmalu sem se naučila, da se ne gre za to, da prejeto sladkarijo pojem – gre se samo za prijazno gesto dajanja in sprejemanja. Tako sem začela sprejemati podarjene sladkarije in v kombiju sem imela vedno lepo zalogo, ki sem jo potem podarjala naprej.

Pri domačinih se mi zdi zanimivo še, da vsi jedo zunaj. To je del njihove kulture, na vsakem vogalu je majhna “restavracija” ali voziček s celotnim kosilom za 2 eura ali manj. Skoraj nihče ne kuha doma.

Se ti kdaj “zlušta” kaj iz Slovenije? Morda kakšen recept iz tvoje knjige?

O ja, lušta se mi fig in kakijev! Tako se mi iz velikokrat zalušta tega enostavnega recepta iz moje knjige:

KAKIJEV PARFAIT S KOKOSOVO SMETANO

za 1-2 osebi

Sestavine:

· 8 mehkih zrelih kakijev

· 1 mlad tajski kokos

· 1 skodelica izkoščičenih datljev (deglet noir)

· vanilija v prahu

Priprava: Kakijem odstranimo kožico in jih v večji skledi pretlačimo z vilico. Če imamo pri roki vanilijo v prahu, primešamo še čajno žličko le te.

Odpremo mlad tajski kokos, odlijemo kokosovo vodo in z žlico postrgamo želatinasto meso iz notranjosti. V blenderju nato zmešamo kokosovo meso, datlje in približno polovico kokosove vode, da dobimo gosto smetano. Po potrebi dodajamo kokosovo vodo, za še boljši okus pa tudi v smetano dodamo malce vanilije v prahu. V dve skodelici izmenično nalagamo pretlačen kaki in kokosovo smetano.

Vidimo, da "živiš svoje sanje". Je to že to ali se ti odpirajo nove?

Meni pomeni živeti svoje sanje predvsem to, da si srečen. Da greš spat z nekim občutkom notranjega zadovoljstva, miru in samouresničenosti. Da ves čas spontano čutiš hvaležnost in se počutiš, kot da je vse na svojem mestu. V tem smislu se mi zdi, da so sanje vsakega človeka univerzalne. Potem so še take male vsakodnevne sanje, ki bi jim jaz rajši rekla “načrti”. Tem pa ne bo nikoli konca in se mi zdi, da je prav tako, da nas načrti in sanjarjenja o prihodnosti ohranjajo žive in aktivne.

Kaj je najboljši (in dovolj majhen) korak, ki ga lahko naredimo k svojim sanjam? Kaj je tvoj najboljši nasvet za to, da začneš živeti svoje sanje? Kako se je odprlo tebi (ali morda nisi potrebovala “odpiranja”)?

Najprej moraš vedeti, kaj sploh so tvoje sanje. Kaj te osrečuje? Ko to veš, se vprašaš: ali počnem to? In če ne, zakaj ne? Kaj me omejuje, česa se bojim?

No, to se mi zdi v bistvu najboljši korak. Izpraševanje samega sebe, preživljanje časa s samim sabo. Večina ljudi ves čas bega: od službenih do družinskih obveznosti, od kavice do sestanka, praznovanj, pijače s prijatelji… pa kino, knjige, glasba… Ves čas smo z nečim zamoteni, tako da se nam ni treba soočiti s svojimi strahovi in željami. To je gotovo prvi korak do tega, da sledimo svojim sanjam – da spoznamo sami sebe.

Pri meni moram priznat, da ni bilo kakega preskoka… Imam srečo, da sem vedno spontano znala poslušati samo sebe in vedela, kaj hočem. Tako da sta to potovanje in kombi prišla spontano in kot edini naravni način, na katerega lahko živim svoje življenje.

Eva, hvala lepa za ta neverjetno navdihujoči pogovor! Naj ti kombi še dolgo laufa in srečno, srečno pot!

Evo lahko spremljate na Instagramu ali Facebooku, njen blog pa najbrž že poznate. Na njeni poti pa jo lahko podprete z nakupom pri katerem od njenih poslovnih partnerjev, ali pa jo najamete za svojo prehransko svetovalko.

7Comments

by Zulejka

In bosch, hladilnik

Kako je videti hladilnik mešanega para

A veste, da sem jaz v mešanem paru? Moj dragi je ... vsejedec:) To pomeni, da je tudi meso. Najbrž se vsaka samska vegetarijanka in vsak samski vegetarijanec sprašujeta, "kako bo to šlo?", če je njun sanjski partner po naključju vsejedec. Vegetarijanci ponavadi prepričajo svoje partnerke, naj se jim pridružijo (popravite me, če se motim!), vegetarijanke pa furajo svojo pot dalje ne gelede na okoliščine. To je seveda povsem anekdotična posplošitev. Če bo kdo izpeljal znanstveno raziskavo, bom zelo vesela. ;) (Se opravičujem gay osebam in veganom, ki sem jih izpustila iz svoje pogumne anekdotične hipoteze - z veseljem bi delila tudi vaša opažanja, razpišite se v komentarjih).

T. ima le malokdaj meso v hladilniku. Že ko sva začela živeti skupaj, je imel le tu in tam kakšno domačo salamo, ki jih dela njegov oče, in nekajkrat na leto si je kupil kakšen kos mesa in si ga ponavadi tudi takoj pripravi, tako da meso ni stalo v hladilniku. Kaj naj rečem, očitno je bil kar zadovoljen z brezmesnim menijem, če pa se mu je ravno zluštalo, si ga je privoščil zunaj (v restavraciji, mislim;)).

Na srečo ima najin ne-več-tako-novi hladilnik Bosch, ljubkovalno monolit, poseben predalček za meso in ribe. Najprej se mi je to zdelo precej neuporabno, saj, kot rečeno, meso redkokdaj pride v najin hladilnik, in tudi ne ostane dolgo. Ampak potem pa sem videla, da je vseeno fajn, da je en predal namenjen temu; ne smrdi nam cel hladilnik po salami, in T. točno ve, kam lahko pospravi svoje meso, kadar ga že kupi. Tadrugi predalček, namenjen mesu in ribam, pa sem jaz namenila vložninam, kot je recimo ajvar ali vloženi ingver, še posebej tistim, ki so morda malo sumljive (v smislu, da bi se lahko prehitro pokvarile).

Zelenjava kraljuje v velikanskem spodnjem predalu, kjer se da vlažnost nastaviti bolj zelenjavi prijazno, ali pa malo bolj suho, tako da je primerno tudi za sadje. V hladilniku imamo vedno tudi različne vrste tofuja, kakšen grški jogurt, vino, in en kup sirupov za otroke (pesin, iz smrekovih vršičkov, flonidan, ki je ostal od noric, ... take stvari;)). Čokolade pa nimam v hladilniku. Ker imam raje mehkejšo - sobne temperature, hehe.

Za fotkanje sem hladilnik malce bolj pospravila, in moram reči, da se to res splača:))) Ko pogledam vanj, zdaj točno vem, kje je kaj, in to je dober občutek. Za inspiracijo poglejte na pinterest. Morda ni povsem realistično, je pa #organizationporn. Organiziran dom, miren um, pravijo. In res se pozna.

Je še kdo v mešanem paru? Kako pa zgleda vaš hladilnik?:)

Objava je nastala v sodelovanju z Bosch Slovenija, od koder prihaja tale krasni srebrni monolit Serie 6 KGN49AI22. Hvala, ker podpirate znamke, ki omogočajo delovanje Uglašene kuhinje.