Ženske, ki vrtijo svet po svoje: Tamara Mihalič

10:06


S Tamaro sva se spoznali na Facebooku, potem je postala mama samohranilka, pa še blogerka, ustvarjalka noro dobrih energijskih - sinergijskih ploščic, pa še marsikaj. Nekega dne se je s svojim sinkom Svarunom pripeljala k nam po moko na čeznočni (če to ni beseda, naj postane:)) obisk, pa čeprav sva se poznali le virtualno (omenjena je tudi v moji knjigi, se kdo spomni?), kar veliko pove o njeni spontanosti, odprtosti in pogumu, se vam ne zdi? Sama si pogosto želim, da bi teh lastnosti premogla več. Poleg teh pa Tamara izžareva tudi neko notranjo moč, in o tem sem jo spraševala v pričujočem intervjuju.

Vedno pokaš od energije in ustvarjalnosti. Kako ti to uspeva? 

Energije ne, ustvarjalnosti pa!  Verjameš ali ne, ampak energije imam po naravi bolj malo, nisem nek energičen hiperaktivček. Sem se pa v teh svojih tridesetih letih bivanja naučila, kako postopati, da grem vštric s seboj – in ne kontra sebi; to vključuje zgodnji odhod v posteljo, veliko discipline pri tem, da se ne razburjam po nepotrebnem in trošim svoje energije, prava, zdrava, z ljubeznijo pripravljena hrana in iskanje NAVDIHA kjerkoli, kadarkoli. Z navdihom se hrani naša duša, in če je ta sita in zadovoljena, te potreba po ustvarjanju in deljenju in predajanju sama dregne pod rebra.

Kaj te potolče?

Samo sebe potolčem, ko nisem sposobna ali voljna sprejeti ljudi takšne, kakršni so. Tudi in predvsem, ko si škodijo. Hkrati me potolče, ko mene ljudje niso sposobni ali voljni sprejeti in pustiti dihati. Tudi, ko grem zavoljo učenja najprej korak nazaj, preden naredim korak naprej. Si že slišala za tole: »Optimist je človek, ki ve, da ni katastrofa, če trem korakom naprej sledi korak nazaj. Temu se reče ča-ča-ča!«.


Pred kratkim si predstavila svoj app Igralnica - kuhalnica! Kako je prišlo do tega?

O, ja, moj novi otroček. Evo, samo vprašanje sem prebrala, pa me že razganja od Navdiha.  Da ti odgovorim na to vprašanje, moraš poznati celo zgodbo. V resnici se je koncept Igralnice Kuhalnice rodil še pred Svarunom, mojim sinom. Že v nosečnosti sem začutila zelo močno potrebo po tem, da hodim po svoji poti in dajem svetu, kar imam dajati – začutila pa sem tudi, da mi bo Svarun s svojim prihodom in bitjem pri tem zelo pomagal. Ko se je rodil torej nisem šla v službo, niti potem ne, ko je šel v vrtec. Namesto tega sem začela ustvarjati: pisati, govoriti, deliti svojo zgodbo, biti mama in ženska, iskati svoj mir, vzgajati otroka, skrbeti za čim bolj zdravo življenje naju obeh in … preživljati vse več časa v kuhinji, skupaj s Svarunom. Kuhinja je postala najina igralnica, sedež kreativnosti v najinem domu, in od vsega navdiha, ki se je ob tem sproščal, sem vedela, da moram to deliti. Ko sem se tega dodobra zavedala, sem spoznala Jeleno in preko nje Tjašo, moji tehnološki dobri vili, brez katerih tale aplikacija ne bi uzrla luči dneva. Igralnica Kuhalnica je namenjena vsem, ki se v kuhinji želijo igrati s svojimi fizičnimi ali notranjimi otroki, uporabljati preproste recepte in tehnike, živeti z letnimi časi, jesti sezonsko in bolj celostno skrbeti za svoje zdravje in zdravje svojih najbližjih. V tale program, ki se je pričel z oktobrom, je usmerjena vsa moja kreativna energija in v njem tiči moje srce že mesece.

Ko sva se prvič srečali, si bila samohranilka, tako po dejanskem stanju kot tudi po definiciji. Kako se soočaš s to nalepko?

Hm, moram priznati, da me ta nalepka ni preveč zaznamovala, saj sem se sama odločila za to pot. Vedno izbiram tiste bolj izzivalne, neuhojene, pustolovske poti … ne, da bi se dokazovala drugim, ampak sebi. Ne, da bi se primerjala z drugimi, ampak z najvišjo vizijo same sebe. Zato mi dandanes ta nalepka, če že kaj, daje zgolj občutek moči in modrosti v meni … ter hvaležnosti mojim staršem, ki mi že od začetka stojita ob strani.


In kako z dejanskim stanjem? Kdo ti pomaga pri vzgoji?

Pri vzgoji mi je veliko pomagal moj zadnji partner, s katerim smo preživeli pustolovsko poldrugo leto. Pokazal mi je, kako biti odločna, kako postaviti mejo, kako zaslužiti spoštovanje in predvsem, kako otroka naučiti samostojnosti … ali v njegovih besedah »naučiti uloviti ribo, namesto, da mu jo serviram že pečeno in očiščeno«. Sedaj, ko pa spet plujem sama, mi je dragoceno videti, kako se druge mame in očetje soočajo z določenimi situacijami. Potem lahko pri sebi, v sebi začutim, ali to zame in za Svaruna »štima«, ali ne. Najpomembnejše se mi zdi poznavanje svojega otroka, do česar pridem tako, da ga opazujem,  da ga sploh opazim tu poleg, da ga čutim … in v vsakem trenutku vem, kdaj gre za stres in kdaj za izigravanje. Otroci so otroci tu, da nam držijo zrcalo, in ko smo pripravljeni iti iz svoje glave, kjer tičita bolečina, upor, nesprejemanje … se imamo lahko res krasno. 

Kako so videti “zmenkarije” oz. spoznavanje novega partnerja potem, ko imaš otroka?

Hecno. Kot pri vseh parih z otroki, si je potrebno vzeti čas drug za drugega, ki mora izvirati iz želje po preživljanju časa s partnerjem kot moškim, ljubimcem. Moj nekdanji partner je v meni obudil spomin, da nisem samo mama, v kar se me mame mamaste tako zlahka ujamemo, ampak tudi ženska, bitje, ki si želi rasti. To je bilo zame osebno največje darilo tega odnosa, in sedaj svoje ženskosti ne bom več dala na stranski tir. Sicer se pa midva nisva spoznala tu, v Sloveniji, v ustaljenem življenju, ampak na potovanju, zaradi česar smo na neki divji plaži brez tekoče vode in elektrike na Tenerifih takoj zaživeli skupaj in je bil najin odnos od vsega začetka postavljen pred preizkušnje.


Tvoje žitne ploščice so nekaj najboljšega, kar sem kdaj poskusila. Prav zasvojijo te! Kako si prišla na idejo, da bi bile prav ploščice tvoj biznis? Si iskala idejo za posel ali je ona našla tebe?

Zdi se mi, da se ne zavedaš, da si bila točno ti tista, ki mi je dala idejo, da svoje zdrave in slastne dobrote pričnem prodajati.  Ko sva prišla na obisk na Koroško, sem s seboj vzela svoje prve ploščice, ki sem jih pripravila za pot in po tem, ko si jih poskusila, si me bolj kot ne v začudenju vprašala, zakaj jih ne prodajam. Zatorej jaz ideje nisem iskala, ampak je sama prišla do mene – od tebe! Hvala. Od tedaj naprej sem »gnezdila« na tej ideji in jo jeseni, po enotedenskem umiku v Apenine, realizirala: pričela sem izdelovati ekološke dobrote za zdravje velikih in majhnih otrok. Svojemu kreativnemu izražanju sem nadela ime Elixir in sedaj že dve leti prodajam ekološke granole (mešanice kosmičev, suhega sadja in oreščkov za zajtrk), energijske ploščice ter masla iz oreščkov ter tedensko razvažam v Ljubljano. 

Wow, nisem vedela! Ja res so fantastične. Recept za žitne ploščice je gotovo poslovna skrivnost, zato te po njem ne bom spraševala. Nam lahko zaupaš kateri drugi recept, na katerega si ponosna?

Seveda, z veseljem! Povedala vam bom recept za Pretepeni grah, mojo najljubšo međimursko jed. Pravkar sva s Svarunom prišla iz Međimurja, od koder je moja mama, in sem še pod navdihom te udobne zimske juhice, ki sem jo doma poustvarila in »veganizirala«. Za izvirnik potrebujemo kislo smetano, jaz pa jo naredim iz indijskih oreščkov.

Pretepeni grah

(Smetanova fižolova juha)
Dve pesti indijskih oreščkov
Dve pesti fižola
1 večja čebula
2 papriki
1 žlica kokosovega olja
2 žlici kvasnih kosmičev
3 žlice jabolčnega kisa
Lovorov list
Sladko mleto rdečo papriko
Sol in poper po potrebi

Večer pred kuho

Dve pesti indijskih oreščkov in dve pesti fižola vsako posebej namočimo v dovolj vode.

Predpriprava

Indijske oreščke odcedimo in speremo ter stresemo v blender, dodamo svežo vodo, in blendamo dokler ne dobimo tekočo zmes. Dodamo še kvasne kosmiče, ponovno zblendamo in odstavimo. Fižol odcedimo in speremo ter z lovorovim listom skuhamo do mehkega.

Priprava

Na kokosovem olju prepražimo čebulo in papriko, da zadišita. Dodamo mleto papriko, sol in poper ter pražimo 5 minut. Nato dolijemo 1 do 2 šalici vode, skuhamo do mehkega ter s paličnim mešalnikom zmiksamo v homogeno zmes. Sedaj v kozico dodamo vse predpripravljene sestavine, ter jabolčni kis. Začinimo po potrebi in pustimo, da zavre. Nato ugasnemo plin, ter ponudimo. To tradicionalno međimursko jed začnejo pripravljati pozno poleti, v izobilju mladega fižola, ko jo jejo hladno. V hladnem delu leta jo jemo toplo in si zraven privoščimo kak kos dobrega kruha, najbolje koruznega. Video, v katerem s Svarunom pripravljava to juho, je na voljo naročnikom skupine Igralnica Kuhalnica.

Kaj bi svetovala drugim mladim mamicam, ki so ostale same z otrokom (z otroki)?

Dala bi jim isti nasvet, ki je mene prebudil letos poleti, ko sem ga slišala od ene mamice samohranilke: »Ni nam [mamam samohranilkam] treba biti mama in oče. Samo zavedati se moramo bolje svoje ženske moči, ki tiči v ljubeči, prijazni, sočutni, nežni … pozornosti. Ko napoči čas za vzgajanje zato namesto, da smo glasne in/ali agresivne – da trošimo svojo energijo po nepotrebnem – raje otroku preprosto odtegnemo našo ljubečo pozornost. Takoj bo pretehtal in ugotovil, da je materina pozornost kot sonce, v prisotnosti katerega on cveti.«

Kaj meniš o očetovski figuri oz. vlogi pri vzgoji svojega sina? Jo pustiš opravljati kakšnemu sorodniku, prijatelju?

Ko je bil Svarun star šest tednov, mi je moja ginekologinja - močna, krasna ženska - rekla, da "oče" nima nobene zveze z biologijo. Strinjam se, da lahko socialno vlogo očeta otroku odigra kdorkoli, in ta je po mojem mnenju veliko prodornejša od genetike. Saj vemo: na inteligentnost v 5% vplivajo geni in 95% okolje; enako je z vsem. Najpomembnejše se mi zdi, s čimer/ komer otroka obdajam. Svarun ve, kdo je njegov biološki oče, okrog tega ni bilo nikoli nikakršnih skrivnosti. Ve pa tudi, da mu je zaenkrat najpomembnejša očetovska figura moj zadnji partner, ki sem ga že omenjala. Poleg tega ima še nonota, mojega očeta, moje prijatelje, pa partnerje mojih prijateljic … in z doprinosi vseh teh se mu počasi sestavlja mozaik moškosti. »Kaj pomeni biti moški« se bo učil od drugih, in rada poskrbim, da bo dobil čim več različnih priokusov tega. Zato ob ponujenih priložnostih z veseljem kdaj prepustim prijateljem, da Svarunu pokažejo kak odtenek moškosti; navsezadnje so moji prijatelji tisti moški, ki jih spoštujem in cenim za to, kar so.

Na svojem blogu pogosto omenjaš menstrualni cikel. Zakaj se ti zdi tako pomemben in kako da nimaš nobenih zadržkov pri pisanju o tem?

Razloga sta dva. Prvič, celo življenje sem bila tako odtujena od sebe, od svojega telesa, da mi je sedaj, ko se spoznavam z njim in končno redno vračam vanj, naravnost čudovito opazovati njegove cikle in ritme, potrebe in darove. In drugič, vse življenje sem se skrivala za nečim, kar sem hotela postati. Nikoli nisem zares iskreno izražala svoje resnice, ker sem se bala, da »ni dovolj«. Šele ko sem se pričela zavedati, da sem glasnica, da je moj glas moje najpomembnejše orodje, sem vedela, da svet od mene rabi vse: dobro in slabo, visoko in nizko, ljubeče in jezno, prisotno in razštelano, radostno in otožno. Svet od mene rabi resnično življenje ženske, ki na svoji poti samospoznavanja išče ravnovesje med materinstvom in biznisom. In menstrualni cikel je ena ključnih sestavin življenja ženske. Lahko je naše orodje, če se uglašujemo z njim, ali pa ringišpil, če mu ne sledimo, ga ignoriramo, ga mrtvičimo s tabletkami in tako dalje. Biti ženska je tako lepo in menstrualni cikel takšno darilo … čas je, da ga končno odvijemo.

Kaj najraje bereš? Si v zadnjem času prebrala kaj navdihujočega?
No, saj veš, da sem nekdo, ki ima zelo prijateljski odnos z NAVDIHOM, zaradi česar mora biti vse, kar preberem ali poslušam, na nek način navdihujoče. Redno poslušam govore in intervjuje medtem ko ustvarjam v kuhinji, za branje pa sem si morala šele pred kratkim ritualno začeti jemati čas. Knjiga, ki jo trenutno berem in mi maje tla pod nogami, je The Book of She avtorice Sare Avant Stover, ki uči o duhovni poti ženske skozi cikel njenega telesa. Zelo rada poslušam civilnega učenjaka, kot sam sebi pravi, Dale-a Allana Hoffmana, ki razbija mite o Bibliji in zgodovini organizirane religije, je izvedenec v kopici starodavnih jezikov – kot je na primer aramejščina, jezik, v katerem sta se pogovarjala Jezus in njegova Magdalena – in uči prisotnost s pomočjo stare aramejske tehnike zdravilnosti glasu. Poleg tega redno rada prebiram knjige o polnovredni prehrani, moji najljubši sta Healing with Whole Foods avtorja Paula Pritcharda in Staying Healthy with Nutrition avtorja Elsona M. Haasa. Seveda pa vsak večer bereva s Svarunom pravljice in najine najljubše so že dolgo, dolgo zbrane v knjigi Gugalnica za vse slovenske avtorice Anje Štefan. Zabavne, v rimah, poučne, igrive – priporočam vsem staršem.

Iz tvojih blogovskih zapisov veje ena taka prvinska modrost. Kako se “uglašuješ”?

Najti svoj Mir je postalo prioriteta v mojem življenju začetek letošnjega leta, ko sem se po letih pavze ponovno odločila začeti z meditacijo. Zatem me je nepojasnljivo začel boleti križ, zaradi česar sem pričela še z jogo; ta se mi je z izjemo kundalini joge sicer vedno zdela sila dolgočasna, sedaj pa me je zaradi svojih učinkov in preudarnosti in čutnosti popolnoma prevzela. Tako je moj Jutranji ritual vedno sestavljen iz joge in meditacije, zraven pa še kakšnega orakeljčka, kristalov, eteričnih olj, plesa, petja, branja kakšnega odlomka iz knjige in vedno tišine in samote. Poleti sem pričela mojo jutranjo sadhano izvajati zunaj, v naravi, na mojem najljubšem travniku nedaleč stran od najinega doma, pa sem ji dodala še bosonogo hojo, ki se je tudi te jesenske dni še kar držim, četudi postaja počasi prav mraz. Moja jutra me napolnijo z mirom, ljubeznijo in zaupanjem. Tudi pri svojem delu sem veliko bolj produktivna, mirna, prisotna, kar se posebej dobro pozna pri pisanju. Če se uglasim, plavam po toku Navdiha, kjer se misli in besede kar same spuščajo in sestavljajo v smiselno celoto, v katero ne podvomim, saj vem, da je oblikovana točno tako, kot mora biti. Če si pa časa za svoj Mir ne vzamem, se lahko na vse pretege trudim, pa mi ne bo uspelo sestaviti odstavka, s katerim bi bila vsaj pogojno zadovoljna.


Seveda pa se mi še vedno zgodi, da občasno »padem ven« in bruhnem ogenj; tedaj mi moja Mir pomaga k samorefleksiji in odpuščanju, da se ne »haklam« več za občutke krivde, najpogostejše spremljevalce svetovnih mam. Med vikendi greva, če sva le doma, s Svarunom kar skupaj na travnik; včasih uporablja moj downward dog kot most, pod katerim se sprehaja, včasih vežba z menoj, spet drugič pa riše ali se igra. Kakorkoli, zdi se mi zelo dragoceno, da v že tako ranem otroštvu dobi občutek za človekove potrebe in notranjo higieno, ki jo je prav tako kot zunanjo, potrebno redno vzdrževati; in za moja ušesa se mi zdi dragoceno, da se nauči tudi Miru in Tišine (tu se še loviva). In seveda pridejo tudi dnevi, ko mi ne uspe meditirati, kar je tudi čisto v redu, saj ni fajn, da se svoje spiritualne prakse držimo »kot pijanec plota«. Takrat poskrbim, da si redno jemljem Trenutke Miru: večkrat dnevno za nekaj trenutkov zaprem oči, se osredotočim samo na dihanje in začutim, kako moj dih povezuje vse kar je v meni z vsem, kar me obdaja. Kot ste morda že ugotovili, so to moje najljubše teme, o katerih rada govorim v svojem pisanju na blogu ali Facebooku.

Tamaro lahko spremljate na FB strani Elixir ali blogu Al-iksir. Če bi želeli podpreti Tamaro na njeni neuhojeni poti, ali preprosto poskusiti kaj novega, slastnega in zdravega, kupite kakšno njeno dobroto (njene sinergijske ploščice so z drugega sveta!) ali se naročite na njeno Igralnico Kuhalnico.

Fotke so iz Tamarinega arhiva (naslovna je moja in je nastala, ko sta bila s Svarunom pri nas).

You Might Also Like

1 komentarji

  1. kje pa je mogoče kupiti te ploščice? hvala

    OdgovoriIzbriši

Preberi tudi

Subscribe