Po Valentinovem sva jo z dragim mahnila v Pariz. To je bilo najino prvo potovanje v dvoje, odkar imava otroke, in jaz sem se nanj odpravljala z metuljčki v trebuhu in težkim srcem, čeprav sva otroke pustila v dobrih rokah in sva bila odsotna le 4 dni. Ampak ... Pariz je odpihnil vse skrbi. Pa čeprav naju je pozdravil rutinski preplah na letališču (pozabljena prtljaga=grožnja). Nazaj grede sem na letalu sedela ob starejšem gospodu, Parižanu na poti v Zadar, ki je rekel, da je Pariz "the greatest city in the world". Nisem si mogla kaj, da se ne bi strinjala ... Si predstavljate, da živite v kraju, ki se vam zdi najboljši na svetu? Koliko samozavesti samo iz geografije!

No, fotkala nisem pa prav nič, kako sebično od mene, a nisem si želela vlačiti težke in dragocene reči s sabo, ampak le živeti. Lahko vam povem, da je v Parizu v drugi polovici februarja že cvetela mimoza. Da so slaščičarne in pekarnice na vsakem koraku. Da je espresso skoraj povsod dober in ima povsem zmerno ceno. Da se spominke Eifflovega stolpa najbolj splača kupiti ponoči prav pod stolpom. Da so ljudje prijazni in da se da sporazumevati v angleščini. Da pa pričakujte probleme s transportom in si za pot na letališče raje omislite Uber že v štartu ... Da bi v Pariz zagotovo še šla.

Prenočevala sva pri Airbnb gostiteljici s strašno zanimivo zgodbo (upam, da mi jo bo dovolila objaviti), ki se je v Parizu učila slaščičarstva. Njena knjižnba polica je bila sestavljena v glavnem iz knjig o slaščicah, zelo lepih, dodelanih in takih za v vitrino ... No, tale moja to ni, hehe, me je pa nanjo spomnila bivša Parižanka Mimi Thorisson, avtorica čudovite knjige A Kitchen in France, ki je prava paša za oči. Ona sicer naredi tele meringice čisto drugače, s smetano in čokolado, jaz pa sem hotela nekaj lažjega, tako so nastale tele dekonstruirane tortice. Kivi je bil logična odločitev v tem letnem času, pa čeprav sem ztadnjič v trgovini že zavohala (in šele potem videla) jagode.

Sladkorja je sicer precej (in ne priporočam zmanjševanja, ker ima v tem primeru tudi vlogo zgoščevalca ali kako naj se izrazim), je pa tudi kar nekaj beljakovin in zelo malo maščob (kako nepopularno!). Tako da skoraj dietno:)))) Skoraj prepričana sem, da bi se dalo narediti meringe tudi iz aquafabe, nimam pa še ideje, s čim bi za vegansko verzijo nadomestila grški jogurt ...

Zimska tortica brez moke

6 jajc
330 g sladkorja v prahu
2 žlici vanilijevega pudinga
ščep soli

500 ml grškega jogurta, lahko z 2% maščobe ali polnomastnega
6 žlic agavinega sirupa (ali 3 žlice tekočega medu)

3 kiviji (ali več)

Pečico ogreješ na 130 °C.

Beljake ločiš od rumenjakov in daš v mikser. Stepaš nekaj minut, da se naredi sneg, dodaš sol in vanilijev puding, stepaš dalje in postopoma dodajaš sladkor v prahu. Stepaš približno 10-15 minut, dokler masa ne postane zelo gosta in sijoča. Ker mi je pri tem pomagal moj super ljubki (rozaaa!) univerzalni kuhinjski aparat Bosch MUM, sem se vmes lahko sprehajala naokoli in smrkavim otrokom stregla čaj.

S pomočjo dveh žlic nalagaš maso na velik pekač, obložen s peki papirjem. Dobiti moraš 6-9 mega španskih vetrcev (mering).

Pečeš 1 uro na 130 °C. Potem pečico ugasneš, vetrce pa pustiš še 15 minut v njej.

Grški jogurt zmešaš z agavo ali medom in naložiš na španski vetrc (1-2 žlici).

Kivi nasekljaš ali izrežeš z mini modelčki in z njim okrasiš sladico.

Ponudiš takoj.


Ste že bili v Parizu? Kakšen se vam je zdel?

Ta objava je nastala v sodelovanju z Boschem, ki mi je podaril tale krasni "univerzalni aparat" MUM. Roza mikserček je bil vedno visoko na mojem seznamu želja in z njim sem resnično zadovoljna (kot tudi moj dragi, ki zadnje čase peče še pogosteje kot jaz!), pa tudi v kuhinji je videti prav lepo, kajne?