Tile brownieji so res fini, zelo čokoladni, gosti in na trenutke hrustljavi zaradi orehov. Skratka, so vse, kar si od brownieja želiš! In čeprav sta mi tamali dve hoteli pojesti vse testo, nad pečenimi nista bili tako zelo navdušeni - smo bili pa odrasli toliko bolj, ahem. Navdušenje nad brownieji iz blaga in celo košarico pa ne jenja. Zelo navdušena je tudi Freja, ampak ona te igrice jemlje precej dobesedno, tako da so sedaj naši brownieji in lubenica oplemeniteni z njeno slino ...

Veganski brownieji

4 žličke mletega lanu
2 žlici marante v prahu*
100 g moke**
100 g mletih mandljev
60 g kakava
pol žličke soli
četrt žličke sode bikarbone
60 g kokosovega olja
200 g sladkorja (jaz sem uporabila mešanico brezovega in kokosovega sladkorja)
130 g čokolade, nasekljane (50 g daš na stran)
60 ml rastlinskega mleka
vanilija v prahu
60 g nasekljanih orehov


*prah marante se uporablja za zgoščevanje, podobno kot recimo koruzni škrob ali tapiokina moka. Jaz sem jo spustila, ker nisem imela nič od tega doma. Morda bi se brownieji malenkost manj drobili, če bi jo uporabila, ampak je bilo še vseeno super!

**Angela je uporabila riževo moko, in tako so njeni brownieji brez glutena, jaz pa nimam nič proti glutenu, zato sem uporabila kar belo moko, ki je bila pri roki.

Pečico razgreješ na 180 °C. Manjši pravokotni pekač obložis s papirjem. Jaz sem uporabila tistega v velikosti A4, če pa imaš kvadratnega s stranico 23 cm, prav za brownieje, toliko bolje.

Lan v skodelici zmešaš s tremi žlicami vode.

V večji skledi zmešaš moko, kakav, maranto (če jo imaš), sodo in sol.

V srednje veliki kozici raztopiš čokolado in kokosovo olje ali vegansko maslo.

Primešaš laneno mešanico in mandljevo mleko. Vse skupaj vliješ k suhim sestavinam in dobro premešaš. Nato vmešaš še preostanek nasekljane čokolade in nasekljane orehe.

Testo razporediš v pekač in pokriješ s peki papirjem. Z rokami pogladiš, da se lepo poravna.

Pečeš na 180 °C 30-36 minut. Počakaš, da se docela ohladi, potem razrežeš na kvadratke.

Domači Baci ali recept za polnovredne čokolatine (čisto rastlinske, seveda)

 Valentinova girlandica in čestitka, ki jo lahko naredi vsak

Za Valentinovo ponavadi ne okrašujemo stanovanja, vsaj jaz nisem opazila tega. Sem pa lani naredila eno girlandico, ker sem pač obsedena z girlandami, in sicer sem na vrvico z washi trakom zalepila srčke iz barvnega papirja in srčke, poslikane z akvareli, ki sva jih naredili z Lilo. Girlandico obesiš nad vrata ali nad posteljo;)

Čisto osebno čestitko narediš tako, da z vodenimi barvicami pobarvaš akvarel papir (ja, barvice so lahko kar tiste iz Ikee, papir pa se splača kupiti malo boljši, torej v trgovini z art pripomočki, saj ga prodajajo tudi po en kos), izrežeš srček, dva, tri in nalepiš na blank čestitko oz. kos prepognjenega tršega papirja.



In kaj napisati?;) No, tu vam pa res ne morem veliko pomagati, lahko pa si pomagate z nasvetom mlade pesnice, ki je v svojem Ted Ex govoru svetovala, kako napisati pesem, ko si brez navdiha: napišeš seznam. Na primer: v kaj na tebi sem se zaljubila, kaj me polni z ljubeznijo, kdaj si mi najbolj všeč, kaj si želim s tabo doživeti ... no, saj vam je že jasno, kajne?

Planirate kaj posebnega to Valentinovo, če ni preveč osebno?;) Veliko ljubezni vam želim!

Veganske čokoladne rezine

čokoladni biskvit

čokoladna krema s svilnatim tofujem

Dobrodošli v poglavju, kjer bomo spirulino vtaknili v sladoled! Še prej pa hvala za vse komentarje o vaših najljubših domačih sladoledih, ste mi dali kar nekaj idej! Random.org pa je za nagrajence, ki dobijo sončkaste šalčke za sladoled tokrat določil: Sašo Erlah, Piko in DB-ja. Javite podatke čimprej! Vidim, da imate večinoma zelo radi zdrave sladolede, in moram reči, da jih imam tudi jaz. Mislim, kaj pa je boljšega, kot sladoled, ki je še zdrav po vrhu?;) No, take so tudi tele lučke, v katerih dobite poleg hladne njaminess tudi en kup dobrih stvari iz spiruline. Ker Lila obožuje vse, kar je sladoled in predvsem, kar je čokoladno, je to super način, kako ji v hrano podtakniti stvari, ki so dobre zanjo. Spirulino ji podtikam predvsem zaradi železa, kalcija, magnezija in vitaminov B kompleksa, ki so v njej.

A ni hecno, Lila ima tele lučke zelo rada, Tadej pa jih ne more smislit. Pri tem naj povem, da je ponavadi obratno, Tadej ni izbirčen, Lila pa:)

Pa gremo kar k tokratnemu receptu!

Kokosove čokoladne lučke s spirulino in meto

modelčki za lučke (tele svetovno kul rakete na slikah so iz dobro nam znane trgovine Popoldne dekoracije;))
1 pločevinka (400 ml) kokosovega mleka brez aditivov (npr. Alnatura)
1-2 ČŽ spiruline (jaz sem uporabila tisto od Nutrisslima)
100 g temne čokolade (Viviani je ena najbolj etično nespornih čokolad, ki jih lahko najdeš pri nas)
suhi listki mete, kaki 2 ČŽ (oz. po okusu; najbrž bi lahko bili tudi sveži, a vsekakor brez peclja)
agavin sirup - po želji (jaz ga nisem dodala)


Kokosovo mleko sobne temperature zblendaš z zdrobljenimi listki mete.

Čokolado stališ. Zmešaš s kokosovim mlekom in dodaš toliko spiruline, kot je lahko preneseš (začneš s pol žličke, poskusiš, in postopoma dodajaš). Okus spiruline naj bi se sicer čutil, a ne prevladoval, zvezdi naj bosta seveda čokolada in meta, spirulina poje back-vokal.

Nadevaš v modelčke za lučke in zamrzneš. Če ti kaj ostane, dodaš banano in zblendaš v smoothie. Eksaš samo. Or something.

Veganske čokoladne lučke.

Sladoled! (Predstavljajte si, da to zakličem z navdušenjem moje skoraj dveletne hčerke; res, to je en tako lušten vzklik, pri katerem se s-ja skoraj ne sliši, sliši pa se resnično veselje).

Okej, čokoladne lučke niso moj najljubši sladoled per se, ampak ko sem pred dnevi brala en romančič, v katerem so ves čas glodali čokoladne lučke, so se mi pocedile sline (saj poznate ta pojav, literarno gurmanstvo). In ker sem v fazi, ko bi v vsako sladico vtaknila pražene lešnike, sem jih tudi v sladoled, v upanju, da bo podoben gianduiottom. Z rezultatom sem bila zelo zadovoljna, čeprav je bil bolj čokoladen od gianduiotta. Ampak nad tem se niti ne gre pritoževat, kajne?

Fotka je sicer ... meh ... ni bil tak dan, da bi se mi dalo čarati s talečim se sladoledom. Ampak mislim, da mi ne boste zamerili, saj se tudi vam mudi naredit ta sladoled. ;)

Čokoladne lučke brez mleka in jajc

1 pločevinka kokosovega mleka brez aditivov (jaz uporabljam Alnatura, iz DM)
100 g dobre temne čokolade
70 g lešnikov (raje jih spražite 100 g, ker jih boste pogrizljali ob delu)
1 JŽ medu (po želji izpustite)
vanilija v prahu (ali vanili sladkor)

Modelčke za lučke oplakneš z vodo.

Lešnike popražiš na malem ognju in oluščiš lupine s pomočjo krpe.

Čokolado stališ nad soparo, v mikrovalovki ali kar tako na malem ognju ob stalnem mešanju in budnem očesu (jaz to prakticiram brez problemov, čeprav tega pametni kuharji menda ne priporočajo).

Vse sestavine vržeš v blender in zblendaš v gladko zmes (kot en smoothie).

Naliješ v modelčke za lučke, vtakneš paličice in daš v zmrzovalnik. Če ti ostane še sladoleda, modelčkov pa ni več, ga lahko naliješ v manjšo škatlico s pokrovom in zamrzneš, ali pa v šalčko in daš za par ur v hladilnik - ven pride en tak krasen mousse-puding! (mogoče bom še enkrat napisala isti recept z drugačnim naslovom in drugačnim zadnjim korakom, torej ne zamrznit ampak ohladit kot mousse ...).

Čokoladne kroglice s kavo.

Nekaj vam moram zaupat. Naskrivaj sem zelo otročja. Še vedno rada berem iste knjige kot pri trinjastih (a če preberem dve zapored, se jih naveličam), rada piham milne mehurčke in se zabavam, ko govorim neumnosti … In rada imam leksikone, a veste, tiste, ki smo si jih talali v OŠ, da bi izvedeli čimveč trivialnih podrobnosti o naši simpatiji (in celo kakšen juicy detail ali podrobnost, ki bi jo lahko uporabili, če bi šli s to osebo na … pico? sladoled? v kino? kamor potem seveda nikoli nismo šli). Seveda pa jih je bilo treba najprej potalati celemu razredu, da ne bi bilo preveč sumljivo. Odrasla, blogerska verzija leksikona so razne igrice, saj ste najbrž naleteli nanje, jaz vam žal ne morem pokazati nobene, ker nimam nobenega linka, saj mi nihče ni porinil zvezka, češ, a boš rešila moj leksikon.

Zato si bom tokrat leksikon sposodila od Emily in vam izdala še nekaj skrivnosti (poleg zgornje), takih veselih, in mogoče se boste tudi vi spomnili stvari, ki vas osrečujejo. Tukaj je 8 stvari, ki bi jih morala imeti vsaka srečna ženska (zaradi mene se komot pridružite tudi fantje; plus še opozorilo, da seznam temelji na precej sodobni, potrošniški interpretaciji sreče, z narcisističnimi primesmi, je pa kljub temu tudi zabaven).

1. Go-to drink

Podnevi zeleni čaj, ponoči gin tonik.

2. Go-to karaoke song

Emmm … Moj karaoke song je - no karaoke. Res, najbližje sem bila karaokam, ko sem na eni super dekliščini pela back vokal nevesti skupaj s še nekaj puncami, tako da se me definitivno ni slišalo:)

3. Uniforma

Puloverobleka, pajkice, šal, visoki škornji. Žal jih imam čisto premalo (ampak res!).

4. Najljubši frizer

Zaradi vseh selitev moram najt novega najljubšega/o. Kak predlog (govorimo o Koroški)?

5. Rekreacija

Trenutno samo 1x tedensko aikido. Kar je grozno (da je samo 1x, namreč)! Ampak nisem še našla časovne luknje, kamor bi lahko vtaknila še kakšno uro boot campa, lokostrelstva ali plezanja. Mislim, da jo bom morala zvrtati s hiltijem.

6. Hobi

Branje blogov, branje knjig, ustvarjanje najrazličnejših stvari z golimi rokami (ok, in včasih z rokavicami … ki bi jih morala bolj pogosto uporabiti, saj imam še vedno razpokane roke od vikend projekta - lesenega poličnika za shranjevanje mojih ustvarjalskih pripomočkov).

7. Najboljšo prijateljico/prijatelja

Nikoli nisem imela samo ene najboljše prijateljice. Z vsemi, ki so kdaj imele ta naziv, sem še vedno v stikih, bolj ali manj rednih. Upam, da bom spoznala tudi kakšno toplo, iskreno osebo s smislom za humor tu na Koroškem. Ker skupaj piti slabo kavo je vsaj občasno boljše kot vedno sam piti dobro.

8. Zdravo samopodobo

To je vsekakor ena težka reč, pa pustimo zdaj družbeno kritiko ob strani. Z leti, še posebej pa z materinstvom, pravzaprav bolj sprejemam sebe, morda zato, ker sem bližje temu, kar v resnici sem, kot bi rekel Jung. To ne pomeni samo sprejemanja svoje zunanjosti, ampak tudi svojih prednosti in omejitev. In tudi to, da se mi zahteve trga (ali bognedaj, trgov) gnusijo, in pričakujem, da se mi bo čez čas za njih prav j***o. Je pa tu še veliko dela, uhuh, ampak dajmo se tega veselit. We are a work in progress.

In zdaj bom dodala še eno svojo postavko:

9. Go-to recept za zdrav pick-me-up ali veganske čokoladne kroglice s kavo

Tule je moj, morda postane tudi vaš.

Tele kroglice so veganske (mislim sicer, da je tudi original poketkofi veganski), in razen ščepca kave tudi presne. Niti ne vem točno, zakaj sem jih sploh naredila, človek pač rabi nekaj za grizljat v službi, recimo, pa naj bo vsaj kolikor toliko zdravo in kvalitetno. In tele kroglice definitivno so, pa še neverjetno okusne! Postopek je dokaj klasičen, nov twist je dodatek kave, kar je čisti plod trenutnega navdiha.


sestavine za cca. 12 malih kroglic

100 g mandljev
100 g datljev
1 JŽ fine rožičeve moke
1 JŽ presnega kakava
ščep soli
ščep vanilije v prahu
ščep kajenskega popra (po želji)
½-1 ČŽ najljubše mlete kave (ali še več! odvisno od tega, kako močan okus kave želite)

Datlje namočiš za par ur ali čez noč.

Če imaš dober blender, zmiksaš vse sestavine naenkrat, v nasprotnem primeru zmiksaš najprej mandlje, daš na stran, zmiksaš datlje in potem zmiksaš vse stavine skupaj ali ročno zmešaš.

Oblikuješ v kroglice in povaljaš v rožičevi moki.

V dobro zaprti posodi (npr. v kozarčku od marmelade) v hladilniku zdržijo par dni. Seveda pa jih je najbolje kar takoj pohrustati:)


PS: upam, da mi ne zamerite pomanjkljivega stajlinga. Ob pomanjkanju časa, se mi zdi deliti dobre stvari z vami bolj pomembno kot vztrajanje pri lepoti, hehe. Čeprav tudi jaz upam, da bo naslednja objava že bolj estetsko dovršena.

Včasih je potrebna samo drobcena nepoklicana misel, da me preplavijo negativna čustva. Ko se kamenček misli odkotali, je plaz čustev, kot so tesnoba, jeza, nergavost, melanholija, težko ustaviti. Kamenček je izmuzljiv in vztrajen, a z vajo se ga da, še posebej v razmeroma predvidljivih situacijah, ustaviti. Opazila sem, da v teh situacijah uporabljam nekaj močnih stavkov, ki zmorejo presekati rušilni tok in so najbrž nekaj čisto individualnega. Na seznamu ni nobenega "Sprosti se!" ali "Naj te ne bo strah". Če bi namreč človek deloval tako, bi bila ves čas sproščena in vedno pogumna. Pa nisem.

Sem mislila, da bi svoje pick me up stavke delila z vami in kdo ve, morda celo komu pomagala ujeti tisti kamenček - ali pa bom jaz od vas dobila kakšno novo idejo:)

Najnovejši tiramisu stavek je "Suck it up!". To je ena super mama iz nadaljevanke rekla svoji hčerki, ko je ta gripozna čuvala svoja prav tako gripozna (in relativno nenaklonjena) pastorka. To si sedaj rečem, kadar se recimo Lila zbudi ravno, ko sem jaz sladko zaspala. Ali ko me čaka gromozanski kup umazane posode, jaz pa bi se raje zabubila s knjigo. In kar naenkrat ni več težko začeti. Včasih moram poleg tega uporabiti še tistega, ki ga imajo tudi moje stare tekaške superge: "Just do it." (Uf, imajo dober slogan!)


Začeti je težko, vztrajati pa tudi. Sploh če si recimo popoln tekaški začetnik. Ko pridem do hribčka, si pač povem še eno modrost iz nadaljevanke (Hung! Priporočam, pravo presenečenje, HBO, seveda), spet nekaj, kar je glavnemu junaku povedala mama: "Put one foot infront of the other."

Ko sem nergava, mi stvari v pravi luči prikaže vprašanje, ki mi ga je nekoč postavil T.: "Če bi bil to tvoj zadnji dan na Zemlji, bi ga preživela tako?" Odgovor je seveda odločen ne! Edini problem je v tem, da se tega vprašanja za resetiranje ne spomnim vedno pravi čas ...

Najhitrejši je treba biti pri lovljenju kamenčka jeze. Vsaj pri meni. Pravijo, da bi moral, ko si jezen, šteti do deset, če si zelo jezen, pa do sto. Ampak samo štetje meni ne pomaga, kvečjemu se jeza še bolj skuha (mogoče bi morala šteti še dlje?). Moj trik, ki uspe, če sem dovolj hitra, je sledeč: Poglej gor ... globoko dihaj ... in potem si rečem samo še "Zakaj bi bila zdaj jezna?"


Za konec pa še najbolj beden, znucan stavek, ki name začuda deluje. Ko me načne tesnoba, si hitro in odločno povem: "Vse je v redu." Če je treba, večkrat. Če ne jenja, si rečem tudi: "Ne potrebujem te izkušnje." Smešno, vem. Ampak nekako deluje. Večinoma.

Še ena terapija, ki jo redno prakticiram, je slaščičarjenje. Če je brez moke, masla in sladkorja, je sploh ultra terapevtsko. Kot je bil tale presni čokoladni tart (za razliko od tegale čokoladnega tarta, khm), ki sem ga delala čisto na pamet in zato zanj ne potrebujete tehtnice. Upam, da vam je to v olajšanje in ne stres. Idejo zanj sem dobila na blogu Pleasing bite, ki ga je na pobudo prijateljev, navdušenih nad njenimi FB objavami pred kratkim začela pisati moja aikido kolegica iz Belgije, Katrien. Sestavin sem se samo približno spomnila, interneta pa na počitnicah v Istri nisem imela, da bi jih preverila, zato sem pač malo improvizirala. Bolj natančno navedene sestavine (in malce drugačen recept) si lahko pogledate pri Katrien.

Presni čokoladni tart

tartno dno
toliko mandljev, da pokrijejo dno tortnega/tartnega modela
2 JŽ lanenih semen, zmletih v kavnem mlinčku
pest datljev (tam okoli 100 g, ocenjujem), namočenih v malo vode
ščep soli
po želji: cimet, vanilija




čokoladni nadev
pest datljev, namočenih v malo vode
1 zrel avokado
2 JŽ (presnega) kakava
1 zmrznjena banana
po želji: agavin sirup, med

Mandlje, mleta lanena semena, ščep soli in datlje zmešaš v blenderju ali sekljalniku z malo vode, v kateri so se namakali datlji.

Dodaš le toliko vode, kot je je potrebno za to, da lahko blender zadevo prebavi".

Testo rukneš v s kokosovim oljem premazan model, enakomerno razporediš in pritisneš obenj, da dobiš dno in robove.

Olupljen avokado, datlje, zmrznjeno banano in kakav takisto vržeš v blender ali sekljalnik in pustiš, da laufa, dokler ne nastane super gladka temno rjava žametna krema. Zmrznjeno banano sem fliknila noter, ker je bilo zelo vroče, in ker banana in čokolada super pašeta skupaj. Če zmrznjene banane nimaš, jo komot izpustiš.

Poskusiš in po želji dodaš agavin sirup ali med oziroma še malo kakava. Priznam, da nisem uporabila presnega kakava, temveč odličen navaden bio kakav od Alnature, ki je sedaj moj najljubši. Končno sem ga našla!


Imate tudi vi kake pick-me-up stavke? Ali pa morda - sladice?:)

Keksi s čokoladnimi koščki.

Pred nedavnim sem brala Pavčkove Angele, njegovo zadnjo zbirko, ki jo je končal malo pred smrtjo, oktobra lani. Od Pavčkove smrti je torej že kar nekaj mesecev in žal mi je, da o tem govorim šele sedaj. Tone Pavček je pesnik, s katerim smo odrasli. Še sedaj se spomnim verzov iz njegovih Majnic, ki sem ji brala v osnovni šoli, in verjamem, da se jih tudi moji sošolci. Pa ne le zato, ker smo ga obiskali na njegovem primorskem domu, kjer se je izkazal kot prijazen in gostoljuben stric. Najbrž zato, ker se nam je zdelo, da nas je razumel, bolj kot naši dedki, čudaški tovariši (ja, tako smo takrat še rekli učiteljem), da o starših ne govorimo.

Eno njegovih preprostih, tako od življenja pokajočih pesmi sem že delila z vami, ker se mi zdi izredno pomembna.  Še ena, ki bi si jo morala pripeti na najbolj vidno mesto (zabeleženo na TO-DO): Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.


In sedaj Angeli. Ko jo je Pavček pisal, jih je imel že čez osemdeset in je bil težko bolan. Pa vendar so to pesmi, ki še vedno pokajo od življenja, od sle in veselja do njega. V njih je veliko te značilne otroškosti, nedolžne naivnosti in, bi si pa drznila reči, tudi modrosti. Mene so spravile v solze, pa najbrž ne le zaradi hormonov.

 "Pravijo, da ima vsak / svojega angela," je zapisal Tone Pavček. In res, v tej zbirki ga najdejo tako deklice kot žene, tako sirote kot pijanci, je angel poroke in angel bolečine, angel smrti in angel z žogo... Moja najljubša trenutno pa sta Angel za mame in Najmanjši angel.




Najmanjši angel



(Tone Pavček, Angeli) 



K tejle tematiki bi najbrž bolj pasal angelski kolač, a me trenutno ne mika porabiti 12 beljakov za en kolač:) zato vam ponujam kekse, ki bi jih "še angelci jedli", kot zna reči moj dedek (ki ima, mimogrede, zelo rad poezijo). T pa pravi, da bi lahko te kekse prodajala. Posebna niša: športniki. Na to idejo je prišel, ko je bil po nekem obisku čisto brez energije od pogovora, ko je pojedel nekaj tehle keksov, pa ga je kar dvignilo. Recept sem prilagodila po sicer čudovitem receptu za kekse s čokoladnimi koščki (ki jih bolj poznamo pod chocolate chip cookies) prekrasne avtorice Aran (kako lepo ime!) s Canelle et Vanille.

Keksi s čokoladnimi koščki

50 g masla
60 g kokosovega masla
100 g neobdelanega trsnega sladkorja (muscovado)
vanilija
1 ČŽ jajčnega nadomestka+3 JŽ sojinega mleka
130 g pirine moke
100 g bele moke
1/2 ČŽ soli
1/4 ČŽ pecilnega praška
150 g nasekljane kvalitetne čokolade
groba morska sol



Maslo in kokosovo maslo stepeš skupaj s sladkorjem. Dodaš jajčni nadomestek, zmešan z mlekom.

Posebej zmešaš obe moki, vanilijo v prahu, sol in pecilni prašek, nato mešanico vmešaš v masleni miks.

Nazadnje vmešaš čokoladne koščke.

Iz testa na kosu peki papirja oblikuješ štruco. Lepo bi bilo, če bi bila valjasta, ne neke čudne zaobljeno-poligonalne oblike, kot moja:) Štruco za vsaj 1h postaviš v hladilnik.

Pečico ogreješ na 180°C.

Ohlajeno štruco narežeš na rezine, malo debelejše od 1 cm. Naložiš jih na s peki papirjem obložen pekač, pa ne čisto skupaj, ker se malce razlezejo.

Posuješ z grobo mleto soljo - po občutku!

Pečeš okoli 12 minut. Aran pravi, da je dobro, če se zdijo nekoliko premalo pečeni.



Opombe:


Žal nisem imela solnega cveta (oh, how I miss it!), sem pa zato uporabila grobo mleto morsko sol iz naših (in Pavčkovih) Solin, pa je bilo super.


Posebna zgodba je tudi sladkor, neobdelan trsni sladkor namreč. Ima lep okus po melasi, tudi videti je fantastično (pa najbrž malce obarva testo). Seveda lahko namesto tega uporabite sladkor muscovado, kar predlaga Aran (in bi ga tudi jaz uporabila, če bi ga imela).


Kar se tiče čokolade - uporabite jasno najboljšo. Meni trenutno najljubša je ena domnevno z Madagaskarja, ki ima okoli 40% kakava in ni veganska. Ne bi pa priporočala uporabe navadne mlečne ali jedilne čokolade. Torej naj bo temna, kvalitetna ...


Iz več razlogov (ekonomski, zdravstveni in gurmanski) sem uporabila pol masla in pol kokosovega olja. Prav lahko bi uporabila le eno ali drugo.


Prav tako lahko namesto jajčnega nadomestka in treh žlic sojinega mleka uporabite kar običajno eko jajce.

Čokoladni tart. Reši tudi kakšno manjšo krizo.

Zelo pogosto, še posebej pa sedaj, ko je ravno druga obletnica bridkega konca mojega študentskega statusa na Filozofski fakulteti (lani sem za en mesec spet imela status, na čisto drugi fakulteti le za lučaj stran, pa ugotovila, da to sploh ni to in spet pristala na ZRSZ), se mi zdi, da se je s faksom končalo tudi moje življenje. Okej, vem, kako bedno to zveni (piflarsko? get-a-life-ovsko? melodramatično?). Le malo bližnjih me razume, saj so bodisi epizodo s faksom zaključili v različnih fazah pred diplomo, ali pa so se takoj po diplomi lotili drugega/nadaljnjega študija.

Jaz pa se tu, na pragu življenja (ker kaj pa pride drugega po šoli, kot življenje?), počutim tako izgubljeno. In ne vem, če je to samo zato, ker mi je bilo na faksu res fino. In samo zato, ker nisem dobila nobene, da ne rečem dostojne, zaposlitve. In samo zato, ker sem vse življenje vedela, da bom diplomirala, nikoli pa se nisem kaj prida ukvarjala s tem, kaj bom počela POTEM. Ampak zdaj sem pač tu ... in ko vidim študente, jim precej bolj kot bone, napotnice in žurke zavidam to, da vedo, da imajo zvečer ta in ta predavanja (FF študentje, jasno), da se bodo recimo naslednja dva tedna učili to in to snov, in da jih junija čaka še toliko in toliko pogojev. Po drugi strani pa se mi zdi, da bi jih moral kdo posvariti. Ampak jaz jih ne morem, saj je svarilo brez praktičnega nasveta zgolj prazna grožnja. In jaz seveda praktičnega nasveta za življenje nimam. Vse, kar lahko ponudim, je kakšen recept za kaj zelo zelo čokoladnega, s krhko podlago in pisanimi okraski. Čokoladni tart. Ne dela čudežev, malo pa le pomaga.

Z japonskim zelenim čajem.

Recept za en čokoladni tart

za testo
90 g bio masla
3 JŽ vode
1 JŽ rjavega sladkorja
1/8 ČŽ soli
150 g moke (gladke ali univerzalne)

za kremo
375 ml bio sladke smetane (1 majhna smetana in pol)
280 g najboljše črne čokolade (jaz sem uporabila mešanico več različnih črnih in jedilne)
ščepec ali dva soli
2 bio jajci

čokoladni opilki in/ali pisani čokoladni dražeji za okras

Ne vem od kod se mi je vzela potreba po čokoladnem tartu, saj ga v slaščičarni prav nikoli ne naročim ... Ampak pojavila se je in sem se ji vdala:) prijetno presenečena nad rezultatom! Recept za testo sem si sposodila pri očarljivem Davidu Lebovitzu, kremo pa malce prilagodila po temle receptu. Sestavine so primerne za tortne/tartne modele premera od 23 do max. 26 centimetrov. Jaz sem uporabila 26-centimetrski model in dobila zelo tanek, eleganten tart:)



Pečico ogreješ na 210°C. V posodi, ki jo lahko daš v pečico (ala pyrex posode, ali pa kakšna kreamična, litoželezna ...), zmešaš maslo, vodo, sladkor in sol. Posodo postaviš v pečico za cca. 15 minut oz. toliko, da maslo rahlo porjavi. Vzameš iz pečice. Zdaj imaš dve opciji: ali nadaljuješ v razbeljeni posodi, ali pa maslo preliješ v običajno plastično posodo. Prva naj bi bila sicer tista prava, vendar jaz nisem opazila bistvene razlike. Skratka, v raztopljeno maslo&co. vmešaš moko, da nastane testo. Testo premestiš v model za tart (ali, bolj praktično, tortni model s snemljivim dnom), po robovih pomaščen in na dnu obložen s peki papirjem (natančno odrezanim:)) in s prsti razporediš po modelu. Posebno pozornost posvetiš ustvarjanju roba, ki naj bo dovolj visok in ne predebel.

V testo večkrat zabodeš vilice, da se naredijo luknjice in se testo v pečici ne bi napihovalo. Pri Davidu Lebovitzu sem prvič slišala za ta kul trik: košček surovega testa (ne vem, v velikosti lešnika) prihraniš in z njim po potrebi zapolniš pri pečenju nastale razpoke. Pečeš 15 minut na 210°C. Preden napolniš s kremo, počakaš, da se docela ohladi.

Kremo pa pripraviš takole. Dve celi bio jajci dobro razžvrkljaš. Smetano zavreš, odstaviš in vanjo vmešaš nasekljano čokolado in sol, da se dodobra raztopita. Sedaj vmešaš še razžvrkljani jajci. Kremo vliješ na tart in po potrebi gladko razporediš, v veliki meri se bo namreč kar sama lepo razlezla. Pečeš 15-20 minut na 160-165°C. Če opaziš kakšno razpoko na kremi, takoj vzameš iz pečice. Ohladiš in za nekaj ur spraviš v hladilnik, da se krema primerno strdi. Okrasiš s čokoladnimi ostružki, mrvicami ali čokoladnimi dražeji (meni so všeč tisti iz hoferja, menda so pobarvani z rastlinskimi barvami:)). Pri rezanju je nož dobro pred vsako novo rezino pomočiti v mrzlo vodo. Priporočam rezanje na zelo tanke in elegantne rezine. Pa kak fin, rahlo trpek pravi čaj zraven.

Čudoviti čokoladni mousse s pomarančnim prelivom. Ah!

Čokoladni mousse, ki sem ga delala včasih, je bila ena ultra dekadentna varianta po Jamieju Oliverju, ki mi jo je zelo simpatično (med poukom, se mi zdi) narisala sošolka T. (ki je šla potem študirat slikarstvo). Ta mousse je seveda vseboval smetano in surova jajca, pa viski, pa med ... in seveda velike količine jedilne gorenjke.

Lani sem poskusila "izumiti" mousse, ki bi bil brez jajc, brez smetane in po možnosti presen. To je bilo kar uspešno. V tem mousse-u so bili glavna zvezda (poleg presne čokolade) namočeni, olupljeni in zmiksani mandlji. Včeraj pa sem naredila lešnikovo mleko in potem mi je bilo žal vseh tistih lešnikov, ki jim ponavadi rečemo pulpa in jih tretiramo kot ostanek. Pa sem se spomnila, da jih lahko recikliram v mousse, podobno, kot sem v bolj fensi mousse-u uporabila (posebej zanj pripravljene, glej zgoraj ali na povezavi) mandlje. Nekje na pol poti med zdravilnim in dekadentnim ...  Moj preizkuševalec je dobil tisti blaženi nasmešek ... In potem sem dobila še "božanski navdih" (saj veste, da obožujem pomaranče) in čudoviti mousse prelila s pomarančnim sirupom. Moram reči, da že dolgo nisem bila tako zadovoljna s kakšnim svojim izdelkom:)

Veganski čokoladni mousse

(za 3 skromne ali 2 navdušena jedca)
100 g zmiksanih, 12h namočenih lešnikov oz. prav toliko pulpe od lešnikovega mleka
100 g najljubše črne čokolade
3 JŽ margarine alsan ali kokosovega masla
2 JŽ javorjevega sirupa

Čokolado in margarino/kokosovo maslo stališ na malem malem ognju (ali, bolj varno, nad posodo z vodo). Zmešaš z lešnikovo pulpo in javorjevim sirupom. Pustiš vsaj nekaj ur v hladilniku (recimo enih 6). Postrežeš s pomarančnim sirupom in okrasiš s koščki pomaranč. *Za nevegane: če nimate margarine alsan ali kokosovega masla, uporabite bio maslo. Namesto javorjevega sirupa pa bo super kakšna žlica medu.

Pomarančni preliv

sok ene pomaranče (cca. 1 dcl, raje malo več kot manj)
lupina pol-ene bio pomaranče
3 JŽ trsnega sladkorja
ščep jedilnega škroba (po želji)

Vse sestavine kuhaš na malem ognju, dokler se sok ne zgosti. Če želiš zelo gost sirup, dodaš dober ščepec jedilnega škroba. Ohladiš in preliješ čez čokoladni mousse.

Malo sem se igračkala:)