V soboto sem bila na prav posebnem pikniku. Pod hrastom nas je gostila Pepermintova Katja. Bili so keksi in sokci, čaj in pecivo, bili so pogovori, bil je srečelov! Spoznala sem nekaj izjemno simpatičnih ljudi izza blogov. Krasna ideja, tale piknik! Hvala vsem še od tu, pa še kdaj;)

No, sedaj pa k travi. Ne dvomim, da marsikdo že dobro ve, kako polepšati svet s travo ... Ampak danes ne bom govorila o tem;) Pa začnimo z enim dolgim uvodom, pravi metafikcijski komentar:

Ko sem bila majhna, so moji starši prijateljevali z najrazličnejšimi hipiji, takimi zaresnimi, in tega ne pravim z nobeno ironijo. Hipiji so fajn! (za razliko od hipurjev:)) Ena teh hipijevskih družin mi je ostala v spominu po zadevici, za katero ne najdem primernejše besede kot - oltar. To je bila majhna mizica, pogrnjena z barvnim blagom, na njej pa je bilo vsakič kaj drugega. Ne vem pa, ali se je dekoracija menjala z letnimi časi ali še pogosteje. Običajno so bile tu veje ali rože v vazi, poleg tega pa še druge sezonske reči in različne živalce. Našla so se tudi razna bajeslovna bitja: seštrikani škratki, vile iz svile, angeli, ki jih je gospa B. izdelovala lastnoročno. Bilo je, kot bi bile vse leto jaslice, a vsakič drugačne - in malo bolj poganske (pa ne čisto). Te spremembe sem opazovala z zanimanjem in občudovala njeno delo. Me prav zanima, ali ta navada še živi, čeprav je njena hčerka že odrasla ...





Na ta nenavadni "oltarček" sem se spomnila danes, ko sem nabirala rastlinice za v vazo in ugotavljala, kako se ti šopki praktično iz tedna v teden spreminjajo. Razen tega sem ugotavljala tudi, da gozd potrebuje dež. In kot bi me kak oblak slišal, se je začelo temniti, vse se je nekako umirilo, zapihal je sumljiv veter ... kako človek v gozdu hitreje začuti, da se bliža nevihta, pa čeprav ne vidi neba. A kaže, da je bil lažni alarm. Škoda, tudi jaz si prav želim nevihte! Slišati in vohati dež ...

Tako, danes sem spet prinesla nekaj travnika in gozda v svoje mestno domovanje. In bi vam rada povedala, da so trave prav zelo lepe! Pa toliko različnih je!

Recept za travnati šopek

Greš na bližnji nepokošen travnik in če imaš količkaj sreče, bo tam cela množica raznoraznih cvetočih trav. Če nimaš kakšne alergije, kar navali, naberi si travnati šopek. Doma travice primerno skrajšaj s škarjami in postavi v vazo. Še eno opozorilo (šopki niso hec!;)): zna biti, da bo s tvojim šopkom v tvoje domovanje prišel tudi travniški živelj s šestimi do osmimi nožicami ...

Ko sem travni šopek postavila v vazo in ga fotkala, sem ugotovila, da so cvetoče trave pravzaprav zelo polne barv! Resda sofisticirano zamolklih ... In sem si začela peti:

Plevel v vazi postane šopek.

V gozd hodim, da:
a) pogledam, kaj je narava počela medtem, ko sem jaz ždela za pcjem
b) se uskladim z dihanjem gozda
c) premislim o vsem mogočem.

Res je fino. Ravno sredi opažanja, da sem v gozdu danes sama in kako sem se fino umirila, je mimo mene na gorskem kolesu pridivjal kolesar v popolni bojni opremi. Gozd je res vsestranski. Mir ali adrenalin, za vse se najde prostor. Tudi za prav nenavadna doživetja in čudežna bitja - poglejte si Skrivnost iz Kellsa, če si je še niste. Čudovita stvar.

Moj šopek.

No, svet pa razen risank lahko naredi lepši tudi - plevel. To sem odkrila že dolgo dolgo nazaj, a takrat mi koncept plevela ni bil najbolj jasen. So bile pač "rožice" kot vsake druge. Na novo sem plevelove šopke odkrila, ko sem hotela pregnati depresijo iz kletnega stanovanja. Plevel v vazi postane šopek, in šopek razveseljuje. Pa ni ga treba kupit. Ali narabutat. Ali čakat, da ti ga prinese fant:) Če se kdo sprašuje, kaj počne šopek na kuharskem blogu: krasi mizo, vendar!

Recept za plevelov šopek

Pojdi na travnik, na obronek gozda ali kar na parkirišče, natrgaj cvetoči plevel in ga vtakni v vazo.
Tudi vazo lahko narediš all by yourself in to kar iz odpadkov, kot predlaga vedno domiselna avtorica Peperminta.

P.S.: fantje, ta pristop k šopkom priporočam samo v primeru, da se je vaša draga izjasnila, da so njene najljubše rože marjetice;)

Šopek iz plevela.