Fotogenični azuki fižolčki. In malo manj fotogeničen, zato pa bolj sladek namaz.

Že pred kar nekaj časa sem našla korejsko nadaljevanko s sila privlačnim naslovom - King of baking, a sem pogledala le en del, saj brezposelni ljudje nimamo časa gledat nadaljevanke. Reven fantek, bodoči king, sklepam, je vzdihoval nad "štručkami z azuki pasto", ki so mu božansko dišale, a si jih ni mogel kupit (najbrž sem jokala pri tej sceni, ampak se na srečo ne spomnim). No, na koncu nadaljevanke ima gotovo celo tovarno štručk z azuki pasto, in jih deli revnim otrokom! Uf, hvala bogu za korejske nadaljevanke s srečnim koncem! Ko sem potem šla z mamo v šoping (par mesecev pozneje, da ne bo nesporazuma), in sem zagledala te lepe rdeče fižolčke, sem jih hitro vtaknila v košarico.

Doma smo azukije jedli skuhane z rižem in to je to. Sama sem pozneje iz njih naredila super okusne kalčke, sicer pa sem jih jedla še v japonski restavraciji - v sladoledu, ki je krasno pasal k tistemu z okusom matcha čaja. Japonci (pa še Korejci, Kitajci in tisti Somalci, ki imajo kaj za jest) namreč jedo azuki fižolčke v sladicah (ne vem sicer, če izključno, vsekakor pa praviloma). Ah, ti Japonci. Ljubim njihovo hrano!

Deska je hrastova in raskava ...

Sem torej poguglala in našla recept za sladki namaz iz azuki fižola - ali po japonsko: tsubushian (潰し餡) -, ki me je premamil. Ni mi bilo všeč, da je v njem toliko sladkorja, zato sem ga naredila z agavinim sirupom, pa še tako je prišel presladek. Razmišljam, da bi ga, kljub temu, da ima agavin sirup nevtralen okus, naslednjič naredila s kakim finim rjavim sladkorjem. In obvezno s ščepcem vanilije!

Zapakirala sem ga v lonček, v katerem sem dobila prvo darilo od svoje bodoče tašče, zato se mi je porodila ideja, da bi si omislila "rubriko" darila za pojest. Kaj pravite na to? No, upam, da se bom še kakega spomnila, heh. Do božiča bi se jih moralo nekaj nabrat!;)

Sladki namaz iz azuki fižola - tsubushi-an (za en majhen kozarec)

100 g azuki fižola
50 ml agavinega sirupa
ščep soli
3 dcl vode (+za dolivanje po potrebi)

Azuki opereš in namočiš čez noč. Naslednji dan azuki fižol zavreš, vodo odliješ in doliješ 3 dcl sveže vode. Kuhaš kako uro in pol, da se fižolčki res zmehčajo in vsa voda izpari (morda je bo treba še kaj doliti, vsake toliko časa vrži oko nanje, da se ne zažgejo!). Tik preden je fižol kuhan, dodaš ščep soli in pol deci agavinega sirupa. Kuhaš še kakih 15 minut, nato pretlačiš s paličnim mešalnikom.

Zapakiraš v kakšen lep kozarček od marmelade ali česa podobnega.

Moram priznat, da ne vem, kako dolgo se obdrži, zato je darilce najbolje kmalu podariti. Kakemu navdušencu nad Japonsko - ali nad nenavadno hrano.

Sladko!

Ok, in kaj početi z azuki namazom (če ga recimo nič hudega sluteči dobite za darilo od svojega nad kuhanjem navdušenega prijatelja ali prijateljice, ki kuha, namesto, da bi šla k terapevtu ali vedeževalki)?

- žličkaš ga ob matcha čaju
- z njim lahko strašiš goste
- ješ ga na kruhu
- še veliko bolje: ješ ga v nekakšnem pecivu iz riževe moke
- z njim polniš muffine
- zmešaš ga v smetano in spremeniš v sladoled (ali Fuji po zgledu Mont Blanca! Oh, kakšna odlična ideja!)
- na wikipediji poiščeš imena azijskih desertov z azuki pasto in jih potem še poguglaš

No, in če se zdaj že križate, kdaj bo dovolj teh fižolovih sladic, vas moram obvestiti, da kmalu prihaja japonska sladica iz zelenega fižola! Aha! Tukaj pa si na blogu z najboljšim imenom ever - in krasnimi krasnimi fotkami, seveda - prosim oglejte noro kombinacijo, ki jo moram poskusit: fižol in čokolada!

Že dolgo vam nisem dala kakega komada! V tej objavi je veliko klicajev! Ena beseda v njej pa me je spomnila na tole:



Ampak najbrž ne boste uganili, katera, in to iz več razlogov: ker se izgovorjave tehle Baskov ali kaj ne razume najbolje, in ker sem besedo jaz čisto mogoče slišala - malo po svoje.