Ja, takle mamo. Včasih sta tudi dva na mizi.

Od te neznosne vročine imam ves čas občutek neopredeljive treme, od tega pa, da me bo vsak čas pobralo. Zvečer me je T. peljal brat v park Kodeljevo. Hlad pod debelimi drevesi me je kar presenetil. In hlad tal. In kako prijazni so lahko do konca izklesani fantje, ki v parku vadijo hojo po vrvi (ta reč ima ziher neko drugo, zelo nobel anglosaško ime, a ga kdo ve?). En takle izklesan fant je hodil po vrvi, pa pritečeta dve dekletci, kot iz skandinavskega filma o otroškem prijateljstvu. Gospod Izklesani ju vljudno pozdravi in vpraša, če želita poskusiti. Višja, svetlolasa deklica v modri oblekici se takoj sezuje, liziko potisne v roke zagoreli prijateljici in stopi na vrv. Gospod Izklesani jo drži za roko, ko mala graciozno lovi ravnotežje in nazadnje skoči spet na tla. Prijateljica ji poda štafeto, in zaletavo stopi na vrv, pa kaj hitro izgubi ravnotežje. Nerodno ji je, in hoče stran, a ne Svetlolasa je navdušena. V drugo se tudi Zagorela elegantno sprehodi po vrvi.

Potem pride barbika s črnimi lasmi in očitno prijateljica Izklesanega, in poskuša prepričat svoja dva ofucana psa, ki spominjata na zavese iz 70-ih (pasemska, ne mešančka; pa brez zamere, če je kdo prepoznal svojega ljubljenčka;)), da bi hodila po vrvi. Mogoče sta pasme puščavski vrvohodec? Kakor koli, to jima ne uspe. Tudi Barbika se oprime roke gospoda Izklesanega, pa se na njej kar vse ziblje in hitro pristane na tleh. Ji pa vendarle gre bolje kot njenemu puščavskemu vrvohodcu.

Potem se dekletci še kar nekaj časa, vse dokler se ne stemni in ju mama ne pokliče na pico, sprehajata po vrvi, gospod Izklesani pa ju kar drži za roko in je videti neverjetno potrpežljiv.

Ko se sprehodim po hladni travi in se nad nami začnejo spreletavati netopirji, se končno malo razhladim. Bom kar tu končala tole zgodbo o hlajenju, dokler ima še srečen konec.

Bučke v omaki s kokosovim mlekom in limonino lupino (in proseno kašo)

Tole je ena fina, enostavna jed in bučk imate gotovo vsi na pretek. Super paše s proseno kašo, pravzaprav sem jo prav s tem namenom, namreč pasati k proseni kaši, tudi izumila. Kokosovo mleko jo naredi rahlo dekadentno, limonina lupinica in bazilika pa prineseta fin poletno mediteranski vetrček v pregreto kuhinjo. Kljub vsemu pa je tole dokaj nežna jed. Ravno prav za poletje.

Okus tele omake z bučkami je bolj živahen, kot daje slutiti slika, posneta v naglici (in lakoti).

za dve osebi:
1-2 bučki
1 JŽ kokosovega olja
2 stroka česna
pol skodelice kokosovega mleka
lupina pol limone (naj bo bio)
bazilika (suha ali sveža, po okusu)
sol (recimo 2 ščepca oz. po okusu)
+ 1 skodelica prosene kaše, ki jo skuhaš v 2 skodelicah vode s ščepcem soli

Bučke narežeš na kolobarje, lunice, kockice, kar ti je ljubše. Česen nasekljaš. Oboje skupaj vržeš na ogreto kokosovo olje (v ponvi ali voku, seveda), malce popražiš, soliš in zaliješ s kokosovim mlekom. Dodaš limonino lupino in baziliko in kuhaš par minut (2-3), nato poskusiš, če je dovolj slano/limonasto/bazilikasto, in po potrebi dodaš kaj od naštetega.

Postrežeš s proseno kašo. Ne goljufat s kakim rižem (čeprav bi pasal zraven), nekdo mora pojest proseno kašo!;) ps: prosena kaša ima veliko beljakovin in še enih zadev, ki so dobre za lase in nohte (če to ni dobra novica!), pa še naravno brez glutena je.

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche.

Danes bi morala na tečaj risanja, ki je superfajn, a sem v trenutku, ko sem videla oblake, izgubila vsako željo po tem, da bi šla ven iz hiše. Pravijo, da ne bi smeli biti vremensko občutljivi, ampak kako za vraga ne?! To je pa res nekaj najbolj naravnega. Mogoče se motim, ampak srne in volkovi vedrijo. Si predstavljate človeka pred nekajdesettisoč leti, ki na takle dan nabira koreninice, namesto da bi risal po stenah, lepo doma, in prepeval pesmice z otroki? I just don't see it happening. Sem Zulejka in sem vremensko občutljiva oseba. Pa vi, ste kaj občutljivi na vreme?

O svoji trenutno najljubši kuharici sem že pravila, ne?;) No, to, kar sledi je najina do sedaj najljubša jed iz nje, in pravzaprav edina, ki sem jo skuhala več kot dvakrat.

Po pravici povedano sem mislila, da je gribiche ime jedi, ne pa zgolj omakice, ki se jo jedi doda. V originalu so to sicer mesne jedi, vendar je tale gribiche pristal na sami lepi sveži zelenjavici. Gribiche vsebuje jajca in tako ga ponavadi tudi pripravim (seveda uporabim le jajca - domnevno - srečnih kokoši, ki tacajo po dvorišču ene sosede mojih staršev, ali tistih, za katere skrbi T.-jeva mama). Naredila se sicer tudi vegansko varianto (s 100 g kuhanega in na majhne koščke narezanega tofuja in žličko kurkume namesto jajc), ki je bila fina, vendar bi bilo treba ta recept še nekoliko izboljšati - delam na tem;)


Posebna zahvala gre tokrat N., njenemu fantu in celi družini Š., ki so mi nabrali "rjavo gajbico" dobrot, med njimi tudi krasen krompirček, ki je tudi danes pristal v pečici. Hvala lepa! Pa za drugo najdebelejšo kuharsko knjigo, kar sem jih kdaj videla, tudi (kmalu objavim kak recept;) namig: indijsko!).

No, pa k receptu!

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche

Recept je iz Super Natural Everyday Heidi Swanson. Bom poskusila ne prepisati vseh njenih receptov na svoj blog:) Heidi v tem receptu uporabi sicer pol manj zelenjave, vendar je meni všeč, če je več zelenjave, tudi več, kot krompirja. Aja, te količine bi bile po Heidi za 3 osebe, ampak ne vem, kaj jedo te osebe zraven - midva sva od tega le za silo sita;)

sestavine za (domnevno) 2 lačni osebi

350 g mladega krompirja
60 ml olivnega olja (oz. po občutku manj;))
350 g brokolija in bučk
2 bio jajci (oz. 100 g tofuja in 1 ČŽ kurkume)
1 JŽ rdečega balzamičnega kisa (tudi vinski ali balzamični bo ok)
1 ČŽ dijonske gorčice (s semeni)
1 ČŽ - 1 JŽ kaper
1 šalotka ali majhna čebula
1/2 JŽ svežega peteršilja
1/2 JŽ svežega timijana
1/2 JŽ svežega drobnjaka

Pečico razgreješ na 205°C. Krompir opereš, po potrebi narežeš na manjše kose (velikosti palca, pravi Heidi). Posoliš s ščepcem soli in naoljiš z 1 ČŽ oljčnega olja (premešaš z rokami). Pekač obložiš s pekijem in daš peč za 30 minut.


Dve jajci skuhaš do trdega (alternativno: tofu vržeš v slan krop in počakaš, da priplava na površje). Olupiš in nasekljaš, pol rumenjaka prihraniš za omako gribiche. (Tofu odcediš in narežeš na micene kockice).

Bučke in brokoli (ali pa le eno od dvojega oz. por, šparglje, ...) narežeš na manjše kose/cvetke, soliš in naoljiš kot krompir. 15 (oz. 10, za bolj al dente zelenjavo) minut preden je krompir pečen, daš v pečico še zelenjavo. Po pravici povedano, je kombinacija brokoli-bučke kar malo tricky, ker so bučke veliko bolj mehke in polne vode, torej potrebujejo manj pečenja.

Omaka gribiche:

Zelišča, čebulo in kapre nasekljaš. Rumenjak speštaš. Počasi dolivaš olje in mešaš, da dobiš gladko maso. Če delaš s kurkumo namesto z rumenjakom, se to ne bo zgodilo, tako da brez panike. Vmešaš kis in gorčico. Dodaš zelišča, čebulo in kapre ter dober ščep soli. Njami.

V veliki skledi zmešaš pečen krompir, zelenjavo, nasekljana jajca in preliv/omako gribiche. Ješ kar iz sklede:) Zraven paše sveža nasekljana zelenjava, kot na primer tele kumarice, narezane na palčke in fensi postrežene v kozarcu z ledom na dnu.