Just do it. (Nike)

La inspiración existe, pero tiene que encontrarte trabajando. (Pablo Picasso)

Ljubim pisano besedo. Ja, pišem v slovenščini in uporabila sem ta strašno močan izraz, rezerviran za najbolj privatne trenutke. Mi pač nismo Američani, kajne? Ampak ja, če govorimo o pisani besedi, je ta izraz primeren za najin odnos. Pisana beseda pa zato, ker jo ljubim z obeh koncev, ko jo pišem in ko jo berem. Nekateri morajo vsak dan teči, da je v njihovi glavi vse v redu, jaz pa rabim pisanje in branje. (No, seveda, to ne pomeni, da ne rabim fizične aktivnosti, takšni smo pač ljudje). To, da pišem, ni nobeno veliko poslanstvo zame, pa tudi ne kak hud eksorcizem, je preprosto tehnika, s katero uredim misli in včasih šele spoznam, kaj sploh mislim o neki zadevi. In čeravno obožujem feedback s strani bralk in bralcev, pišem tudi takrat, ko dolgo ne dobim nobenih komentarjev, in pišem tudi stvari, ki jih nikomur ne pokažem.

In branje, o branje! Veliko nas je takih, ki radi beremo, pa to početje opustimo na račun "bolj pomembnih" stvari (na primer likanja ali gledanja TV serij). Ampak kaj je bolj pomembno od duhovnega razvoja? NIČ. (Okej, mogoče golo preživetje, ampak res golo preživetje). In kateri je najbolj dostopen način, kako doseči osebno rast, duhovni razvoj ali kakor koli že to poimenujete? Branje. Knjige si lahko sposodimo od prijateljev, iz knjižnice (če ste brezposelni, nimate izgovora, brezposelni v knjižnici ne plačajo članarine - vsaj ena dobra stvar, ne?), in tiste najboljše, ki so vredne večkratnega branja in pridiganja o njih vsem prijateljem, je treba kupiti (to je etična dolžnost).

Knjiga, ki jo je vredno kupiti, večkrat prebrati in posoditi vsem prijateljem in prijateljicam, je zame Velika čarovnija. Naj vas naslov in naslovnica, ki spominjata na nerealistične new age priročnike, ne prevarata; gre za nekaj drugačnega. Seveda, notri je nekaj magičnega realizma, ampak navdih ... navdih in ustvarjalno življenje sta področji, kjer se nam res zdi, da smo priča nečemu večjemu od nas, nerazložljivemu ... čarobnemu.

Elizabeth Gilbert najprej piše o strahu, ki spremlja vsako ustvarjalno početje, piše o idejah (na katere ima sila zanimiv pogled!), o tem, kako, živeti po velikem uspehu/uspešnici (s tem se nam večini ni treba ukvarjati, hehe, je pa vendarle zelo zanimivo), piše pa tudi o tem, da ustvarjalno življenje ne pomeni le umetniškega ustvarjanja, ustvarjalen si lahko v katerem koli poklicu ali preprosto, v življenju. To pokaže na primeru svojih staršev, ki sta imela redni službi, a sta bila sila ustvarjalna. Tega ne piše, da bi se pobahala, temveč zato, da bi nam dala dovoljenje, da živimo po svoje - da si ustvarimo svoje življenje. "V svoji družini nisem videla, da bi kdorkoli kdaj prosil za dovoljenje, da stori karkoli. Preprosto storili so.

Na eni strani Elizabeth Gilbert navdihu prisoja magično moč, na drugi pa ustvarjalnost pravzaprav povsem demistificira. Ni treba biti trpeči ustvarjalec (ilustrirano s Tomom Waitsom). Ni treba iti študirat umetnosti na drago univerzo. Ni treba, da vas vaše ustvarjanje preživlja - bolje je, če ga osvobodite tega pritiska (o tem bi vam lahko veliko povedala iz prve roke). Ni treba ustvarjati velikih, pomembnih reči (celo Mark Avrelij, legendarni riski filozof, je sam sebi prigovarjal "In ne pričakuj Platonove Republike; bodi zadovoljen že z najmanjšim uspehom in izid vsega skupaj naj ti bo nepomemben."). 

In treba verjeti, da je edino vredno ustvarjanje nečesa, kar bi lahko dobilo nalepko visoke umetnosti. "Ne pride mi na misel, da bi razmišljala o razliki med visoko in nizko umetnostjo. Zaspala bom pri kosilu z obrazom na krožniku, če mi bo kdo začel razlagati akademsko razlikovanje med resničnim mojstrstvom in navadno obrtjo." To je eden tistih delov, pri katerem se mi je odvalil kamen s srca. Sicer imam občutek, da je ta miselnost za Američane lažje sprejemljiva, pri njih je vsak pisec writer (tudi Carrie Bradshaw, ki piše članke o seksu in zmenkarijah), pri nas pa je beseda pisatelj rezervirana za tiste, ki bi se lahko znašli na seznamu za kresnika (kar ima korenine v pomenu pisane besede za oblikovanje in preživetje malega naroda), in vsem bi nam koristilo, če bi se glede tega malce sprostili.

In pri tem, da nekaj narediš, ustvariš, celo ni treba biti izviren: "Samo povejte, kar hočete povedati, in povejte to z vsem srcem." Izvirnost je pogosto precenjena, pristnost je tista, ki presune.

Pa še to: vaša knjiga (ali karkoli že ustvarjate) ni vaš otrok, pravi Elizabeth. Kadar koli sem naletela na to primerjavo ("knjiga je moj otrok/dojenček"), sem se počutila nelagodno, še celo preden sem imela otroke in napisala knjigo. Seveda, lahko rečete, da je moja knjiga zgolj kuharska knjiga, zato najbrž ne vem, kaj govorim. Ampak Elizabeth Gilbert pa najbrž lahko zaupamo, kajne? In to pravi celo kljub temu, da nima otrok. Drage bralke in bralci, ki imate otroke in ste napisali knjige, res me zanima vaš pogled na to temo! (Če nočete pisati komentarja, mi lahko pišete tudi na mail).

In še to: nikoli ni prepozno. Ena meni najljubših anekdot iz Velike čarovnije pripoveduje o devetdesetletni gospe po imenu Winifred, ki je pri osemdesetih odkrila novo strast: staro Mezopotoamijo. V desetih letih preučevanja mezopotamske zgodovine je postala strokovnjakinja, pravzaprav avtoriteta na tem področju. Karkoli vas že veseli, zanima ali razburja. čez deset let ste lahko strokovnjak(inja) na tem področju. A ni to vesela misel?

Velika čarovnija je ena tistih knjig, ki te prijazno strese in trdo poboža; toliko stvari odčara in v toliko drugih ozirih ohranja očaranost; odpre vrata, predstavi možnosti, postavi te na realna tla in hkrati spodbudi bolj, kot vsak motivacijski govor, poln visokoletečih besed. 

Pojdite po knjigo, res! Imajo jo povsod, tudi na internetih, kot v šali rečejo moji starši. (;)) Če pa raje berete v originalu, jo lahko naročite tukaj.

Ste v zadnjem času prebrale, prebrali kakšno knjigo, ki vas navdihuje in o njej govorite vsem znancem in sodelavkam? Povejte še nam!