Jep, zadnjič sem vam skuhala provansalsko juho, zdaj pa toskansko enolončnico;) vidite vzorec? Ja, jesen je, in pašejo nam juhe - pa še nekaj je: jaz bi kam šla! Ampak zaenkrat mi ne kaže najbolje ... Imam pa druge stvari v planu, velike in lepe, zdaj pa res kmalu razkrijem ...



Ampak zdaj se pogovarjajmo o juhi - enolončnici, toskanski. Čeprav tale sploh ni enolončnica, ampak dva- ali celo trilončnica! Začnemo z dobro podlago, ki ji Italijani rečejo soffritto, Francozi pa mirepoix. Gre preprosto za drobno nasekljano in prepraženo mešanico korenčka, zelene in veliko čebule. Temu dodamo česen in žajbelj, in zmešamo s kuhanim fižolom, jušno osnovo in dvozrnico, pripravljeno na zelo italijanski način. Čakaj, dvozrnico?

Ja, dvozrnico! To je naše novo žito, ki seveda ni naše, še manj pa je novo. Ampak, zrastlo je na naši zemlji in je še čisto sveže. In tako dobro! Nekaj več o dvozrnici sem napisala na blogu naše kmetije. In če koga zanima, zaenkrat je še naprodaj ...

No, ko je juha že v krožniku, ji dodamo kokosov posip. Dokler ga nisem poskusila, sem bila rahlo skeptična do raznih posipov in dodatkov juham (razen dobrih starih krutonov), ampak tale je res res fin. Poskusite ga, prosim, Dimljeno papriko lahko najdete v ljubljanski Hiši začimb, pa morda še kje (prosim, napišite v komentarjih!).

Toskanska enolončnica z dvozrnico

(za 4 osebe)

200 g suhega fižola, namočenega čez noč
250 g dvozrnice, namočene čez noč
1 korenček
1 steblo zelene
1 čebula
3 stroki česna
2 žlici oljčnega olja
sol ali domača vegeta
1 l vode (jušne osnove)
3 listki žajblja

Fižol skuhaš kot ponavadi (jaz vodo odlijem, ko prvič zavre, in dolijem svežo; ponavadi se kuha nekje 2 h). Če uporabiš zmrznjen svež fižol, je čas kuhanja bistveno krajši.

Na 1 jedilni žlici olja popražiš dvozrnico in nasekljan česen. Zaliješ z dvakratno količino vode (razmerje ni tako bistveno), ko zavre, soliš (1 ščep soli), pokriješ s pokrovko in kuhaš do mehkega (20-40 minut). Vmes večkrat preveriš, če je voda povrela in ji po potrebi dodaš.

Pol ure preden je fižol kuhan, nasekljaš korenček, zeleno in čebulo. Pražiš na 1 žlici oljčnega olja v velikem loncu z debelim dnom, dokler se ne zmehča. Dodaš 2 stroka česna in 3 listke žajblja. 2/3 fižola in del zelenjave (ali vso) zmiksaš.

Zmešaš vse skupaj, dodaš prihranjeni fižol in zaliješ z jušno osnovo (ali vodo, v katero vmešaš malo domače vegete). Kuhaš, dokler ne zavre. Ko zavre, odstaviš in vmešaš malce oljčnega olja (ali

Slasten dimljen kokosov posip

4 pesti kokosovega čipsa
2 ščepca dimljene paprike
1 žlica sojine omake
1 žlička javorjevega sirupa
čili (po želji)

Vse skupaj zmešaš in popražiš v veliki ponvi na malem ognju, dokler se kokos ne zapeče. Postrežeš ob enolončnici, tako da si lahko vsak na sam naloži, tik pred jedjo.

Poleg kokosovega posipa je dobrodošel tudi ščep sveže mletega popra, pikica oljčnega olja, dober kruh, mogoče pa celo kakšna solata ali zelenjava na žaru. Kaj pa vi jeste poleg enolončnic in kaj menite o posipih?

David Frenkiel in Luise Vindahl sta ustvarjalca bloga Green Kitchen Stories, ki trenutno doživlja velikanski uspeh v svetu kuharskih blogov, pobira priznanja, nagrade in žanje občudovanje na vseh koncih. Najprej očara sam blog, ki je krasno oblikovan in poln sočno barvitih fotk, potem elegantna aplikacija za iPhone, sedaj pa še zajetna kuharska knjiga The Green Kitchen, ki v podnaslovu obljublja: Delicious and Healthy Vegetarian Recipes for Every Day. In obljubo avtorja držita, recepti so res dovolj preprosti, izvedljivi in tudi niso polni čudnih sestavin (moram pa priznat, da pasijonke recimo nisem našla na tržnici, ampak mogoče sem jo pa sploh iskala na napačnem koncu ali v napačnem letnem času, ker v resnici ne vem, kaj to sploh je;) Pa vi?).

Naslovna fotka obljublja veliko zelenjave in barvitosti, in tudi to drži, fotografije v knjigi so več kot okusne, čeprav moram priznati, da so mi tiste z bloga ponavadi še ljubše, ker imajo več zgodbe. Vsekakor pa fotke kar dobro predstavijo končni rezultat - jed. Aja, nekaj fotografij pa prikazuje tudi njihovo življenje, na njih seveda žari mala Elsa, tako da moram reči, da je to en prav prikupen dodatek h knjigi.

Na začetku knjige je nekaj splošnih priporočil za kuhanje nekaterih osnovnih jedi, kar jaz običajno preskočim (mogoče pa bi se lahko kaj pametnega naučila? no, meni se mudi k pravim receptom;)), na koncu pa je prijetno stvarno kazalo ali kako se temu reče. Recept podobno kot na blogu tudi v knjigi pospremita z malce predzgodbe, pri čemer se izmenjujeta, kar je prav simpatično.



Po duhu kuhinje in dizajnu knjige me The Green Kitchen spominja na mojo sicer (še vedno!) najljubšo knjigo, Super Natural Everyday. Moram priznati, da je lažje kuhati po GKS (ker imam nekako vse sestavine ponavadi pri roki), po drugi strani pa moram priznati tudi, da sem nad recepti GKS manj navdušena (Heidi Swanson je pač nenadkriljiva konkurenca, to sploh ni kritika zelo mladih kuharjev, Davida in Luise). Je pa tudi res, da morda še nisem začela preizkušati najbolj navdušujočih receptov:) Do sedaj sem pripravila: danski rženi kruh, pizzo s testom iz cvetače, čičerikine palačinke z raito in zelenjem, bučkine testenine in lečine kroglice, bučkine zvitke z rikoto, čokoladno torta z rdečo peso, zamrznjeno jagodno torto z dnom iz sončničnih semen in peso po burgundsko. Slednja naju je (še posebej zahtevnega jedca T.) najbolj navdušila, zato tudi delim recept z vami.

 Burgundska obara z rdečo peso

Recept je Davidova in Luisina predelava slovite boeuf à la Bourguignonne (govedina po burgundsko) Julie Child. Čisto majčkeno sem ga spremenila tudi jaz, ker nisem imela vsega doma, oz. sem uporabila bio maslo namesto olivnega olja, ker se mi to zdi bolj francosko, in zakaj pa ne. ;)

(za dva)
1 JŽ masla (ali olivnega olja)
1 majhna čebula, nasekljana
2 stroka česna, nasekljana
3 korenčki, narezani na večje kose
3 rdeče pese, narezane na večje kose
2 lovorjeva lista
2 ščepca timijana
sol, poper
1 JŽ paradižnikove paste
125 ml rdečega vina (jaz sem uporabila kar refošk, ki je bil pri roki)
250 ml juhe

200 g zelene leče
ščep soli

1 JŽ masla (ali olivnega olja)
okoli 200 g gob (jaz sem uporabila malo svežih in nekaj konzerviranih šampinjonov, sicer se v BB uporabljajo kostanjevke), narezanih na rezine ali četrtine, če so manjše
4-5 biserne čebulice/šalotke/na četrtine narezana majhna čebula (jaz sem uporabila slednje)
1 ČŽ koruznega škroba/arowroot (po želji), razmešanega v malo vode (žlica)



V velikem (po možnosti litoželeznem) loncu segreješ maslo oz. olje, nanj vržeš čebulo in česen in pražiš, da se zmehča. Potem na to vržeš peso, korenček, lovor in timijan, pa soliš in popraš po okusu (oz. na oko). To cmariš kakih 5 minut, tu in tam premešaš.

Dodaj v vinu razmešano paradižnikovo pasto, zalij z zelenjavno juho. Kuhaj 20 minut na malem ognju.

Medtem skuhaš še zeleno (francosko) lečo. Najprej jo zavreš, odliješ in dodaš novo vodo, kuhaš skoraj do mehkega (cca. 15-20 minut), potem soliš, še par minut kuhaš in odliješ vodo. Daš na stran.

V ponvi segreješ maslo/olje, nanj vržeš čebulice oz. razčetverjeno čebulo in narezane gobe. Pražiš, dokler gobe ne porjavijo. Soliš in popraš po okusu. Vmešaš v obaro.

Poskusiš obaro in dodaš še vina, začimb, soli ... Dodaš lečo (ali pa jo dodaš v krožnike tik preden naložiš vanje obaro). Če si res fensi, pred postrežbo iz obare pobereš lovorjeve liste, če ne pa nanje zgolj opozoriš ostale jedce;)