Včasih gledam dobre nadaljevanke, ki so življenju tako podobne, da je že strašljivo. Včasih gledam dobre nadaljevanke, ki imajo z življenjem skupno le kompleksnost, večplastnost likov in nobene obljube, da na koncu (kaj to sploh je, gospod G.R.R. Martin?) zmaga dobro. In včasih, priznam, zavijem v svet, kjer se vse konča dobro  (ampak je treba na poti tja tudi kako solzo potočit).

V temle zadnjem svetu povprečno zgledajoče ženske v srednjih letih zaprosijo tall, dark and handsome Francozi ... in jim za Valentinovo hočejo pripraviti cassoulet (sicer pozabijo namočiti fižol eno noč prej, ampak kdo bi jim zameril pri tistih mišicah). Hja, no, ta gospod me je spomnil, da imam nekje spravljen recept za cassoulet, ki sem ga že zdavnaj hotela deliti z vami, pa nekako ni prišel na vrsto, potem pa nisem bila več zadovoljna s fotko, in sedaj je že malce napačen letni čas (vsaj na papirju! Pri teh temperaturah bi si človek najraje skuhal joto ... ). Skratka, nesojeni cassoulet bom kljub vsemu delila z vami, ker je to krasna jed za k solati in vinu (jah, tak je vrstni red, ne obratno ... :))

Veganski cassoulet

za 2-3 osebe
malce prirejeno po Skinny Bitch: Ultimate Everyday Cookbook

400 g kuhanega belega fižola
1 JŽ olivnega olja
3 JŽ margarine alsan (ali masla, če niste vegani)
1 por, naobročkan
1 korenček, nakockan
1-2 stebli zelene, nakolobarčkane
1 strok česna, nasekljan
pehtran in timijan, po možnosti sveža (jaz sem upoabila suha, in je bilo ok), po okusu
1-2 lovorjeva lista
1 skodelica juhe
30 g drobtin
sol, poper

Najprej skuhaš fižol. No, najprej ga namočiš čez noč in potem skuhaš:) Ali pa ga enostavno kupiš, veliko konzervo. Jaz sem imela en zmešan domač fižol, od katerega se je en del razkuhal (neverjetno, ampak resnično), drugi pa je bil lepo kuhan. Zato cassoulet ne zgleda tako teksturirano, kot je običajno, ampak meni je bila njegova kremastost pravzaprav všeč.

Na 1 JŽ olivca in 1 JŽ masla popražiš zelenjavo, da se nekoliko zmehča, dodaš zelišča in nazadnje fižol. Zaliješ z juho in vmešaš 1/4 vseh drobtin. Vse skupaj kuhaš 20 minut, občasno pomešaš in po potrebi doliješ vodo/juho. (Če se mudi, lahko manj, ampak psssst, ne povejte nikomur.) Poskusiš, če je dovolj slano in začinjeno in po potrebi dodaš sol ali začimbe.

Medtem segreješ pečico na 180°C. Stališ preostalo maslo/margarino in vmešaš vanjo preostale drobtince.

Fižol sedaj flikneš v keramično posodo*, primerno za peko v pečici (nekoč sem zadevo spekla kar v litoželeznem loncu, v katerem se je kuhala - manj za pomivat!) in pokriješ s folijo (ali pokrovom, ki pride zraven keramičnega pekača) in pečeš 25 minut. Potem odstraniš folijo/pokrov, posuješ z maslenimi drobtinami in pečeš še toliko, da se drobtine lepo zapečejo (recimo 10 minut).

* še bolj luštno in francosko bo, če boste jed razdelili v tri manjše keramične posodice

David Frenkiel in Luise Vindahl sta ustvarjalca bloga Green Kitchen Stories, ki trenutno doživlja velikanski uspeh v svetu kuharskih blogov, pobira priznanja, nagrade in žanje občudovanje na vseh koncih. Najprej očara sam blog, ki je krasno oblikovan in poln sočno barvitih fotk, potem elegantna aplikacija za iPhone, sedaj pa še zajetna kuharska knjiga The Green Kitchen, ki v podnaslovu obljublja: Delicious and Healthy Vegetarian Recipes for Every Day. In obljubo avtorja držita, recepti so res dovolj preprosti, izvedljivi in tudi niso polni čudnih sestavin (moram pa priznat, da pasijonke recimo nisem našla na tržnici, ampak mogoče sem jo pa sploh iskala na napačnem koncu ali v napačnem letnem času, ker v resnici ne vem, kaj to sploh je;) Pa vi?).

Naslovna fotka obljublja veliko zelenjave in barvitosti, in tudi to drži, fotografije v knjigi so več kot okusne, čeprav moram priznati, da so mi tiste z bloga ponavadi še ljubše, ker imajo več zgodbe. Vsekakor pa fotke kar dobro predstavijo končni rezultat - jed. Aja, nekaj fotografij pa prikazuje tudi njihovo življenje, na njih seveda žari mala Elsa, tako da moram reči, da je to en prav prikupen dodatek h knjigi.

Na začetku knjige je nekaj splošnih priporočil za kuhanje nekaterih osnovnih jedi, kar jaz običajno preskočim (mogoče pa bi se lahko kaj pametnega naučila? no, meni se mudi k pravim receptom;)), na koncu pa je prijetno stvarno kazalo ali kako se temu reče. Recept podobno kot na blogu tudi v knjigi pospremita z malce predzgodbe, pri čemer se izmenjujeta, kar je prav simpatično.



Po duhu kuhinje in dizajnu knjige me The Green Kitchen spominja na mojo sicer (še vedno!) najljubšo knjigo, Super Natural Everyday. Moram priznati, da je lažje kuhati po GKS (ker imam nekako vse sestavine ponavadi pri roki), po drugi strani pa moram priznati tudi, da sem nad recepti GKS manj navdušena (Heidi Swanson je pač nenadkriljiva konkurenca, to sploh ni kritika zelo mladih kuharjev, Davida in Luise). Je pa tudi res, da morda še nisem začela preizkušati najbolj navdušujočih receptov:) Do sedaj sem pripravila: danski rženi kruh, pizzo s testom iz cvetače, čičerikine palačinke z raito in zelenjem, bučkine testenine in lečine kroglice, bučkine zvitke z rikoto, čokoladno torta z rdečo peso, zamrznjeno jagodno torto z dnom iz sončničnih semen in peso po burgundsko. Slednja naju je (še posebej zahtevnega jedca T.) najbolj navdušila, zato tudi delim recept z vami.

 Burgundska obara z rdečo peso

Recept je Davidova in Luisina predelava slovite boeuf à la Bourguignonne (govedina po burgundsko) Julie Child. Čisto majčkeno sem ga spremenila tudi jaz, ker nisem imela vsega doma, oz. sem uporabila bio maslo namesto olivnega olja, ker se mi to zdi bolj francosko, in zakaj pa ne. ;)

(za dva)
1 JŽ masla (ali olivnega olja)
1 majhna čebula, nasekljana
2 stroka česna, nasekljana
3 korenčki, narezani na večje kose
3 rdeče pese, narezane na večje kose
2 lovorjeva lista
2 ščepca timijana
sol, poper
1 JŽ paradižnikove paste
125 ml rdečega vina (jaz sem uporabila kar refošk, ki je bil pri roki)
250 ml juhe

200 g zelene leče
ščep soli

1 JŽ masla (ali olivnega olja)
okoli 200 g gob (jaz sem uporabila malo svežih in nekaj konzerviranih šampinjonov, sicer se v BB uporabljajo kostanjevke), narezanih na rezine ali četrtine, če so manjše
4-5 biserne čebulice/šalotke/na četrtine narezana majhna čebula (jaz sem uporabila slednje)
1 ČŽ koruznega škroba/arowroot (po želji), razmešanega v malo vode (žlica)



V velikem (po možnosti litoželeznem) loncu segreješ maslo oz. olje, nanj vržeš čebulo in česen in pražiš, da se zmehča. Potem na to vržeš peso, korenček, lovor in timijan, pa soliš in popraš po okusu (oz. na oko). To cmariš kakih 5 minut, tu in tam premešaš.

Dodaj v vinu razmešano paradižnikovo pasto, zalij z zelenjavno juho. Kuhaj 20 minut na malem ognju.

Medtem skuhaš še zeleno (francosko) lečo. Najprej jo zavreš, odliješ in dodaš novo vodo, kuhaš skoraj do mehkega (cca. 15-20 minut), potem soliš, še par minut kuhaš in odliješ vodo. Daš na stran.

V ponvi segreješ maslo/olje, nanj vržeš čebulice oz. razčetverjeno čebulo in narezane gobe. Pražiš, dokler gobe ne porjavijo. Soliš in popraš po okusu. Vmešaš v obaro.

Poskusiš obaro in dodaš še vina, začimb, soli ... Dodaš lečo (ali pa jo dodaš v krožnike tik preden naložiš vanje obaro). Če si res fensi, pred postrežbo iz obare pobereš lovorjeve liste, če ne pa nanje zgolj opozoriš ostale jedce;)

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche.

Danes bi morala na tečaj risanja, ki je superfajn, a sem v trenutku, ko sem videla oblake, izgubila vsako željo po tem, da bi šla ven iz hiše. Pravijo, da ne bi smeli biti vremensko občutljivi, ampak kako za vraga ne?! To je pa res nekaj najbolj naravnega. Mogoče se motim, ampak srne in volkovi vedrijo. Si predstavljate človeka pred nekajdesettisoč leti, ki na takle dan nabira koreninice, namesto da bi risal po stenah, lepo doma, in prepeval pesmice z otroki? I just don't see it happening. Sem Zulejka in sem vremensko občutljiva oseba. Pa vi, ste kaj občutljivi na vreme?

O svoji trenutno najljubši kuharici sem že pravila, ne?;) No, to, kar sledi je najina do sedaj najljubša jed iz nje, in pravzaprav edina, ki sem jo skuhala več kot dvakrat.

Po pravici povedano sem mislila, da je gribiche ime jedi, ne pa zgolj omakice, ki se jo jedi doda. V originalu so to sicer mesne jedi, vendar je tale gribiche pristal na sami lepi sveži zelenjavici. Gribiche vsebuje jajca in tako ga ponavadi tudi pripravim (seveda uporabim le jajca - domnevno - srečnih kokoši, ki tacajo po dvorišču ene sosede mojih staršev, ali tistih, za katere skrbi T.-jeva mama). Naredila se sicer tudi vegansko varianto (s 100 g kuhanega in na majhne koščke narezanega tofuja in žličko kurkume namesto jajc), ki je bila fina, vendar bi bilo treba ta recept še nekoliko izboljšati - delam na tem;)


Posebna zahvala gre tokrat N., njenemu fantu in celi družini Š., ki so mi nabrali "rjavo gajbico" dobrot, med njimi tudi krasen krompirček, ki je tudi danes pristal v pečici. Hvala lepa! Pa za drugo najdebelejšo kuharsko knjigo, kar sem jih kdaj videla, tudi (kmalu objavim kak recept;) namig: indijsko!).

No, pa k receptu!

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche

Recept je iz Super Natural Everyday Heidi Swanson. Bom poskusila ne prepisati vseh njenih receptov na svoj blog:) Heidi v tem receptu uporabi sicer pol manj zelenjave, vendar je meni všeč, če je več zelenjave, tudi več, kot krompirja. Aja, te količine bi bile po Heidi za 3 osebe, ampak ne vem, kaj jedo te osebe zraven - midva sva od tega le za silo sita;)

sestavine za (domnevno) 2 lačni osebi

350 g mladega krompirja
60 ml olivnega olja (oz. po občutku manj;))
350 g brokolija in bučk
2 bio jajci (oz. 100 g tofuja in 1 ČŽ kurkume)
1 JŽ rdečega balzamičnega kisa (tudi vinski ali balzamični bo ok)
1 ČŽ dijonske gorčice (s semeni)
1 ČŽ - 1 JŽ kaper
1 šalotka ali majhna čebula
1/2 JŽ svežega peteršilja
1/2 JŽ svežega timijana
1/2 JŽ svežega drobnjaka

Pečico razgreješ na 205°C. Krompir opereš, po potrebi narežeš na manjše kose (velikosti palca, pravi Heidi). Posoliš s ščepcem soli in naoljiš z 1 ČŽ oljčnega olja (premešaš z rokami). Pekač obložiš s pekijem in daš peč za 30 minut.


Dve jajci skuhaš do trdega (alternativno: tofu vržeš v slan krop in počakaš, da priplava na površje). Olupiš in nasekljaš, pol rumenjaka prihraniš za omako gribiche. (Tofu odcediš in narežeš na micene kockice).

Bučke in brokoli (ali pa le eno od dvojega oz. por, šparglje, ...) narežeš na manjše kose/cvetke, soliš in naoljiš kot krompir. 15 (oz. 10, za bolj al dente zelenjavo) minut preden je krompir pečen, daš v pečico še zelenjavo. Po pravici povedano, je kombinacija brokoli-bučke kar malo tricky, ker so bučke veliko bolj mehke in polne vode, torej potrebujejo manj pečenja.

Omaka gribiche:

Zelišča, čebulo in kapre nasekljaš. Rumenjak speštaš. Počasi dolivaš olje in mešaš, da dobiš gladko maso. Če delaš s kurkumo namesto z rumenjakom, se to ne bo zgodilo, tako da brez panike. Vmešaš kis in gorčico. Dodaš zelišča, čebulo in kapre ter dober ščep soli. Njami.

V veliki skledi zmešaš pečen krompir, zelenjavo, nasekljana jajca in preliv/omako gribiche. Ješ kar iz sklede:) Zraven paše sveža nasekljana zelenjava, kot na primer tele kumarice, narezane na palčke in fensi postrežene v kozarcu z ledom na dnu.