Juha iz buče hokaido. To so dnevi, ko je dobrodošla vsaka stvar, ki mi olajša in skrajša kuhanje. Najbolj mi ga je olajšala mama, ki mi je za okrogli rojstni dan (in naslednje tri do pet!) podarila Blendtec, ki sem si ga tako dolgo želela. Potem mi ga je olajšala sestra (tista, ki slovi po torbicah, no, saj druge tudi nimam), ki mi je povedala, da lahko hokaido bučo zmiksaš celo, kar z lupino vred (tudi, če nimaš Blendteca). In tretja stvar, ki mi je olajšala kuhanje: Biogetta. Biogetta je nekaj takega kot vegeta, samo veliko bolj naravna in zdrava, predvsem pa brez sumljivega natrijevega glutaminata. V njej je mleta slovenska bio zelenjava (korenje, zelena, pastinak, peteršilj in por) in naravna morska sol iz sečoveljskih solin, katero sama tudi sicer najraje uporabljam pri kuhi. Moja tašča pripravlja nekaj podobnega, vendar je letos še ni scoprala, tako da mi je Barbarina prišla še kako prav! Ko nam domače zmanjka, pa bom vedela, kje jo kupiti ...

Naše hokaido buče so letos tako okusne (in imamo jih toliko, da jih bomo nekaj tudi prodali), da lahko ješ kar surove in brez vsega. Ampak, juha je pa še vseeno tako fajn zadeva, še posebej za otroke: oranžna, kremasta, sladko-slana ... Jaz bi jo lahko jedla vsak dan! Moram reči, da se je Biogetta lepo zlila s sladkostjo buče in ji dodala slano globino.

Najbolj preprosta provansalska buča juha

(za 4-6 oseb)

1 srednje velika hokaido buča
1 l vode
1 čajna žlička Biogette (ali ena jušna kocka brez glutaminata)
ščep ali dva provansalske soli (ali provansalskih začimb+morske soli)
1 čajna žlička ričkovega ali oljčnega olja (po želji)


Bučo dobro umiješ, na deski prerežeš na pol in izdolbeš sredico, ki jo zavržeš (ali shraniš semena). Narežeš na krhlje, te pa na približno enako velike kose. Daš v velik lonec in zaliješ z vodo. Posoliš s provansalsko soljo in  kuhaš, dokler se buča ne zmehča (približno 15-20 minut). Ko je buča fino mehka, vmešaš čajno žličko biogette in žličko olja (za boljšo absorpcijo vitamina A). Juho premiksaš s paličnim mešalnikom ali v blenderju, da postane svilnato gladka - ampak tudi, če so v njej koščki, je prav dobra.

Postrežeš. Kisla smetana, poper, krutoni ali jušne kroglice so seveda možni dodatki, a pravzaprav nepotrebni, vsaj za moj okus. Naj kraljuje hokaido buča!

Zadnjič sem napisala seznam stvari, ki mi gredo na živce. Ker je včasih fino malo pošimfat, saj si tako prevetriš glavo. In fino je brati tuje sezname stvari, ki gredo ljudem na živce, in zraven kimat in se privoščljivo ali pravičniško hehetati.

Potem pa sem na Facebooku začela opazovati, koliko ljudi tisto luštno vrstico "What's on your mind?" uporablja za naštevanje stvari, ki jim grenijo življenje, jim gredo na živce ali pa jih preprosto morajo pošinfat. Prozorne pajkice. Debeli ljudje v pajkicah. Debeli ljudje nasploh. Politiki. Senzacionalistični mediji. Mediji na sploh. Do kolesarjev brezobzirni vozniki. Objestni kolesarji. Prodajalci v trgovini, ki ti nočejo pomagati ali pa ti z nasveti naravnost škodujejo. Ljudje, ki trkajo na vrata in ti hočejo nekaj prodati. Če ste se prepoznali in vas je oblila rdečica, brez skrbi, tudi jaz sem se in me je oblila zona.

Moja šibka točka so ljudje pred vrati. Živimo na osamljeni kmetiji (mislim, da se tako reče tej geografski zadevi), a veliko ljudi trka na naša vrata. Veliko je žlahte, ljudje pridejo kaj kupit, pripeljejo prodat ajdovo in proseno kašo z drugega konca Slovenije, jabolka, bučno olje, pobirajo prispevke za rdeči križ ali srečelov, pripeljejo paket preljubkih oblačilc ali kakšno knjigo, ali pa pridejo zmlet svojo piro k nam. Skratka, veliko ljudi pred vrati. Na vsake kvatre pridejo tudi Jehove priče. Tako kot pred nekaj dnevi. Odprli sva jima z Lilo. Bili sta dve starejši gospe, ta, ki je govorila, je bila videti blaga in utrujena, nekaj je bilo narobe z njenimi očmi, ne vem pa, ali je imela tik ali je morda škilila. Govorila je prijazno in spoštljivo, tako sem tudi jaz govorila z njo. Iz vljudnosti sem vzela tudi listek, ki mi ga je dala, čeprav sem vedela, da bo romal kot vsi drugi pildki hitro v smeti.



Zakaj vsa ta zgodba? Ker sem isti dan slišala druge ljudi govoriti posmehljivo o Jehovih pričah, in ker sem na Facebooku brala komentarje o vsiljivežih pred vrati. In sem se spomnila, da je bil eden teh "vsiljivežev" nekaj časa tudi moj oče, ki je na tak način prodajal svoje slike. Nikoli ni pokazal, da mu je to odveč, pravzaprav je bilo videti, da preživljanje družine vidi kot izziv. Ko pomislim, da bi morala jaz za preživetje družine služiti denar od vrat do vrat, se v meni vklopi ogromen odpor. Nočem moralizirat, samo spomnit, da so ljudje pred vrati ljudje kot vi ali jaz, ki pa so v nekakšni stiski. No, razen če so ekstra ekstrovertirani in si tako želijo stika z ljudmi, da z veseljem "težijo" od vrat do vrat;) Hočem reči, če nekdo pride do vaših vrat in vam nekaj prodaja, to najbrž počne, ker drugače ne more zaslužiti za preživetje (z verskimi skupinami je sicer malo drugače). Ne pravim, da morate kaj kupiti, lahko pa pokažete nekaj spoštovanja. Vedno se vračam na Gatsbyja: "In my younger and more vulnerable years my father gave me some advice that I've been turning over in my mind ever since. 'Whenever you feel like criticizing any one,' he told me, 'just remember that all the people in this world haven't had the advantages that you've had.'" Naslednjič, ko vam nekdo "teži" na vratih, se sponnite, da je to morda oče kakšne blogerke, ki jo radi berete.

Kaj ti bo notranji mir, če ga nimaš, kadar pridejo trkat inkasanti? ;)

Pa dajmo zdaj spečt eno pecivo, mogoče ga bomo ponudili ljudem, ki pridejo trkat na vrata.

Bučni kolač s kandiranim ingverjem (čisto rastlinski)

130 g fine pirine moke
1 ČŽ začimb za medenjake (ali kombinacija cimeta in ingverja)
1/3 ČŽ sode bikarbone (skratka, malo manj kot pol žličke)
ščep soli
50 g riževega sladu (ali malo manj sladkorja)
150 g pireja iz buče hokaido
60 ml repičnega olja
pest kandiranega ingverja
1/4 ČŽ jabolčnega kisa

Nekaj bom priznala. Zadnje čase se mi sploh ne kuha. Res. Gledam vse te čudovite bloge in me pri redko kateri stvari zamika, da bi jo poskusila, kaj šele skuhala. Najraje bi živela kar od pomaranč in čokolešnika. Pomaranč pojem toliko, da me začnejo bolet zobje od kislega. Čisto zares! Danes sem recimo pojedla deset kosov sadja (nekaj sem ga pravzaprav tudi popila, no), za zajtrk, malico in kar tako, ker pač zgleda slastno. In bi ga še več, če me ne bi že boleli zobje:)

Koroška jesen ...

Ker pa T. ne bi bil preveč zadovoljen s pomaranče-čokolešnik jedilnikom (in ker je tudi meni jasno, da to ni uravnotežena prehrana), pač tudi kaj skuham/spečem. In ko se mi res ne da, je to recimo krompir v pečici (kar z olupkom, saj je bio in dober in menda tudi zdrav), zraven pa skleda solate. Kaj pa vi skuhate, ko se vam ne da kuhat?

... in istrska jesen ...

Kadar pa se mi da vsaj malo kuhat, naredim kak curry. Ponavadi je curry s kokosovim mlekom (absolutno njami), ampak tale je s paradižnikom, kar zna biti priročno, saj kokosovo mleko ne pade kar z vsakega drevesa (za razliko od paradižnika, seveda). Vanj pa je romala tudi buča, oh, buča, ki je že vso jesen glavna zvezda kuharskih blogov (zdaj jo bodo začeli izrivati božični keksi, normalno), jaz pa jo tako grdo ignoriram. Ideja ni moja, pobrala sem jo od Skinny Bitches. Če kdo razmišlja o nakupu te kuharske knjige, jo lahko priporočam, saj je v njej več receptov, ki so resnično enostavni in dobri, kot se morda zdi na prvi pogled.

Če imate radi kislo-sladko-pekoče kombinacije, je tole prava stvar za vas.

Curry z bučo in krompirjem

1 JŽ kokosovega olja
pol čebule
1 strok česna
200 g nasekljanega paradižnika iz konzerve
1-1,5 dcl jušne osnove
1 JŽ curry paste (ali mešanica kumine, koriandra, kurkume, kajenskega popra, cimeta in klinčkov)
220 g krompirja
pol manjše Hokkaido buče
1/2-1 JŽ limoninega soka
svež peteršilj ali koriander

za zraven: rjav basmati riž


Na vročem kokosovem olju pražiš čebulo; ko se zmehča, dodaš še česen in pražiš cca. 1 minuto. Dodaš paradižnik in jušno osnovo, v kateri že prej raztopiš žlico curry paste. Posoliš z zajetnim ščepcem soli. Ko zavre, dodaš na kockice narezano bučo in krompir. Počakaš, da zavre, nato zmanjšaš ogenj in kuhaš, dokler se buča in, še pomembneje, krompir, ne zmehča (15-20 minut). Poskusiš omako, če je dovolj slana in po potrebi dosoliš. Dodaš limonin sok po okusu in postrežeš okrašeno s svežim nasekljanim peteršiljem ali koriandrom, z rižem kot prilogo.