Jep, zadnjič sem vam skuhala provansalsko juho, zdaj pa toskansko enolončnico;) vidite vzorec? Ja, jesen je, in pašejo nam juhe - pa še nekaj je: jaz bi kam šla! Ampak zaenkrat mi ne kaže najbolje ... Imam pa druge stvari v planu, velike in lepe, zdaj pa res kmalu razkrijem ...



Ampak zdaj se pogovarjajmo o juhi - enolončnici, toskanski. Čeprav tale sploh ni enolončnica, ampak dva- ali celo trilončnica! Začnemo z dobro podlago, ki ji Italijani rečejo soffritto, Francozi pa mirepoix. Gre preprosto za drobno nasekljano in prepraženo mešanico korenčka, zelene in veliko čebule. Temu dodamo česen in žajbelj, in zmešamo s kuhanim fižolom, jušno osnovo in dvozrnico, pripravljeno na zelo italijanski način. Čakaj, dvozrnico?

Ja, dvozrnico! To je naše novo žito, ki seveda ni naše, še manj pa je novo. Ampak, zrastlo je na naši zemlji in je še čisto sveže. In tako dobro! Nekaj več o dvozrnici sem napisala na blogu naše kmetije. In če koga zanima, zaenkrat je še naprodaj ...

No, ko je juha že v krožniku, ji dodamo kokosov posip. Dokler ga nisem poskusila, sem bila rahlo skeptična do raznih posipov in dodatkov juham (razen dobrih starih krutonov), ampak tale je res res fin. Poskusite ga, prosim, Dimljeno papriko lahko najdete v ljubljanski Hiši začimb, pa morda še kje (prosim, napišite v komentarjih!).

Toskanska enolončnica z dvozrnico

(za 4 osebe)

200 g suhega fižola, namočenega čez noč
250 g dvozrnice, namočene čez noč
1 korenček
1 steblo zelene
1 čebula
3 stroki česna
2 žlici oljčnega olja
sol ali domača vegeta
1 l vode (jušne osnove)
3 listki žajblja

Fižol skuhaš kot ponavadi (jaz vodo odlijem, ko prvič zavre, in dolijem svežo; ponavadi se kuha nekje 2 h). Če uporabiš zmrznjen svež fižol, je čas kuhanja bistveno krajši.

Na 1 jedilni žlici olja popražiš dvozrnico in nasekljan česen. Zaliješ z dvakratno količino vode (razmerje ni tako bistveno), ko zavre, soliš (1 ščep soli), pokriješ s pokrovko in kuhaš do mehkega (20-40 minut). Vmes večkrat preveriš, če je voda povrela in ji po potrebi dodaš.

Pol ure preden je fižol kuhan, nasekljaš korenček, zeleno in čebulo. Pražiš na 1 žlici oljčnega olja v velikem loncu z debelim dnom, dokler se ne zmehča. Dodaš 2 stroka česna in 3 listke žajblja. 2/3 fižola in del zelenjave (ali vso) zmiksaš.

Zmešaš vse skupaj, dodaš prihranjeni fižol in zaliješ z jušno osnovo (ali vodo, v katero vmešaš malo domače vegete). Kuhaš, dokler ne zavre. Ko zavre, odstaviš in vmešaš malce oljčnega olja (ali

Slasten dimljen kokosov posip

4 pesti kokosovega čipsa
2 ščepca dimljene paprike
1 žlica sojine omake
1 žlička javorjevega sirupa
čili (po želji)

Vse skupaj zmešaš in popražiš v veliki ponvi na malem ognju, dokler se kokos ne zapeče. Postrežeš ob enolončnici, tako da si lahko vsak na sam naloži, tik pred jedjo.

Poleg kokosovega posipa je dobrodošel tudi ščep sveže mletega popra, pikica oljčnega olja, dober kruh, mogoče pa celo kakšna solata ali zelenjava na žaru. Kaj pa vi jeste poleg enolončnic in kaj menite o posipih?

Samo enkrat sem bila v Firencah, ko je bila tam na izmenjavi moja draga prijateljica T.. Obisk je bil kratek in zaznamovan s hrano. Nič nenavadnega, da se je T., sicer večna suhica, a velika ljubiteljica pašte, tam za nekaj kilogramov zredila. Zelo dobro se spomnim ovčjega sira z medom, ki nam ga je ponudila za prigrizek, pa piškotov, ki smo jih jedle ob kavi v neki kavarnici. Še bolj kot to pa mi je ostala v spominu pizza marinara, pica, ki jo v Sloveniji ponavadi naredijo z inčuni in je nisem nikoli hotela jesti, v Firencah pa je na meniju pisalo le: pomodori pellati, aglio, olio di oliva, origano. Sicer malce skeptična sem jo vseeno naročila. In izkazalo se je, da je to moja najljubša pica.

Mornarska pica je najskromnejša med picami, če vam je tako v hladilniku kot v shrambi vsega zmanjkalo, si verjetno še vedno lahko naredite mornarsko pico. Kot vedno pri najpreprostejših stvareh, je tudi tu pametno uporabiti le najboljše. Torej ekološko, lokalno pridelano moko, po možnosti domačo paradižnikovo mezgo (lani nam je ni uspelo skuhati, tako da mora biti kar iz trgovine), domač česen in ekstra deviško oljčno olje iz Istre, ki nam ga prinesejo moji starši.

Petek je pri nas proglašen za pica-dan, ampak nismo zelo striktni glede tega. Picopek v našem gospodinjstvu je ponavadi T., ki se je specializiral za vse, kar je italijanskega (no, lazanja je še vedno moj teritorij). Dolgo sem ga nagovarjala, naj mi naredi pico skoraj brez vsega, ker nekako ni mogel verjeti, da si to res želim. Ko me je končno uslišal, sem bila presrečna;) In presenetljivo, ta najskromnejša pica je tudi Lilina najljubša.

Pizza marinara/čisto rastlinska mornarska pica

testo
300 g moke (pirina, bio pšenična ali mešanica obeh)
4 ščepci soli
2 jedilni žlici oljčnega olja (ali še več!)
2 - 2,5 dcl mlačne vode
1 vrečka kvasa
pol čajne žličke sladkorja

nadev
pol pločevinke pelatov/paradižnika v koščkih, zmiksanega v mezgo
1 čajna žlička origana
veeeeeliko česna (približno 8 strokov)
2 jedilni žlici oljčnega olja
groba morska sol
najboljše olive, kar jih lahko najdete (po želji)

Najprej pripraviš testo. V veliki skledi moko zmešaš s soljo. V manjšo posodo naliješ mlačno vodo, v katero nasuješ kvas, malo moke in po želji čisto malo sladkorja. Ko naraste, zmešaš z moko in oljčnim oljem. Zmešaš s kuhalnico, nato hitro in energično pregneteš, da nastane lepa krogla in se testo ne drži rok. Po potrebi dodajaš mlačno vodo ali moko. Pustiš vzhajati. Idealno je vsaj 2 uri, a kadar ni časa, lahko tudi manj (do 10 minut, po najinih izkušnjah!).

Vklopiš pečico in nastaviš temperaturo na 240 stopinj.

Olupiš in nasekljaš česen. še bolj fino pa ga je tudi narezati počez, na tanke lističe.










Flikneš v pečico za 10-15 minut.

Medtem, ko se peče, pripraviš pico številka 2.  No, razen, če imaš pečico, ki zmore zanesljivo speči dve stvari hkrati enako dobro.

Pašta s čičeriko.

Pašta! A sem sploh že objavila kak recept za pašto (razen seveda domačih testenin)?

Razlog za to notorično odsotnost pašte na blogu pa ni kakšen snobizem, tudi pri nas je pašta vsaj enkrat tedensko na meniju:) Skrivnost je v tem, da se je za testenine (in italijansko kuhinjo širše, upam, da kmalu napišem več o tem) specializiral T., in naj vam povem, da zna pripraviti ubijalsko pašto.

Ampak ko sem pri Deb videla tale link za pašto s čičeriko in česnovo-rožmarinovim oljem, so se mi pocedile sline in sem takoj namočila nekaj čičerike. Recept imam že ene dva meseca napol pripravljen za vas, in ko sem danes videla fotke, sem si rekla, da to pa zdaj res moram delit. Že res, da je to taka tolažilna in mogoče malo bolj zimska hrana v osnovi, ampak mene rožmarin spominja na poletje kot nobena druga začimba. Pa vas?

Pašta s čičeriko, rožmarinom in česnom (Pasta con ceci)

malce prirejeno
(za dve do tri osebe)

1/2 čebule
1 korenček
1 por
4 stroki česna (ali 2velika)
2 jedilni žlici nasekljanega peteršilja
kosmiči rdečega feferona (nasekljan feferon)

1/4 dcl olivnega olja
sol
1 JŽ paradižnika iz tube
1 pločevinka čičerike ali 250 g kuhane čičerike

250 g manjše polnozrnate pašte (npr. fusilli)

1/4 dcl olivnega olja
1 JŽ nasekljanega rožmarina
2 stroka nasekljanega česna

Fino, ampak res fino sesekljaj prvih 6 sestavin (lahko kar v električnem sekljalniku).

Polovico olivnega olja segrej v veliki kozici, na njem prepraži nasekljano zelenjavo (8-10 minu). Soli po okusu.

Paradižnik iz tube zmešaj in raztopi v 1 dcl vode, s tem zalij zgornjo mešanico. Naj zavre, potem zmanjšaj ogenj in cmari še kakšnih 5-8 minut, da se zgosti. Dodaj še čičeriko in eno skodelico vode (240 ml), kuhaj 10-15 minut. Potem zajemi približno eno skodelico omake in jo zmiksaj (lahko tudi s paličnim mešalnikom kar v kozici).

Skuhaj pašto (tokrat striktno al dente). Odcedi in prihrani približno 250 ml vode.

Kuhano pašto vrzi v omako in zalij z 1 dcl prihranjene vode. Kuhaj, mešaj in po potrebi dodajaj vodo. Ko bo vsaj pašta lepo pokrita z omako, jo odstavi.

V majhni kozici segrej preostanek olivnega olja (cca. četrt dcl), nanj vrzi česen in rožmarin in cvri/praži cca. 1 minuto.

Pašto razdeli na krožnike in prelij z rožmarinovo-česnovim oljem. Buon appetito!

Njoki iz rdeče pese s kokosovo omako z žajbljem.

Če bi bila food bloggerka kot se šika, bi objavila kak recept z rabarbaro, jagodami ali mladim krompirjem ... ampak pri nas ni vse tako fensi ... in če je le mogoče, rada porabim zaloge, preden se vržem na novo. Vem, da se tržnice že šibijo od nove rdeče pese in mladega krompirja, v moji shrambi pa se je našla še lanska pesa in star krompir in to je bilo treba porabit! Aja, moram pa povedat, da je recept star približno en mesec. Mislim, da za pesine njoke komot uporabite novo peso, krompir pa mora za njoke biti star!

Če krompir spečemo namesto skuhamo, bo v njem manj vode, zato bo njoke lažje oblikovati, pravijo. Pri pesi pa naj bi pečenje bolj ohranilo lepo barvo, kot kuhanje. K lepi barvi in sladkastemu okusu pesinih njokov se je podala kokosova omaka, nežna in sladkasta, z rahlim pridihom žajblja, ki je omogočala njokom, da zares zasijejo.

Njoki z rdečo peso

(za 4 osebe)

3-4 rdeče pese
krompirja toliko, da skupaj s peso tehta 700 g
1,5 SK moke

Peso in krompir opereš, zaviješ v folijo in eno uro pečeš na 200 °C.

Ko se malce ohladi (pa ne preveč!), oboje olupiš in pretlačiš, nato vmešaš moko, da dobiš mehko, a ne preveč lepljivo testo. Pri moki je zadeva malo tricky, napisala sem sicer 1,5 SK moke, ampak pravzaprav nisem prepričana, koliko je je dejansko noter. Tako da predlagam, da začnete z eno skodelico, potem pa dodajate. Morda je bo potrebno celo več kot 1,5.

Testo na pomokani površini razdeliš na 4 dele in vsakega oblikuješ v kačo, debelo kot zidarski prst. Razrežeš na luštne koščke (meni ta del ni najbolj uspel) in po želji pritisneš nanje z vilicami, da dobijo vzorček.

Pesine njoke kuhaš v slanem kropu kakih 5 minut oz. dokler ne priplavajo na površje.

Veganski njoki in veganska omaka:)

 

Kokosova omaka z žajbljem

(za 2 osebi)

pol skodelice gostega kokosovega mleka
1 ČŽ kokosovega olja
majhna pest svežega žajblja

Žajbelj popražiš na kokosovem olju, da postane hrustljav, in zaliješ s kokosovim mlekom. Kuhaš še par minut, nato s kokosovo omako zaliješ pesine njoke.

Pesini njoki, kokos in žajbelj.

Pirini cappelletti s korenčkom.

Se vam zdi, da je nekatere jedi enostavno nemogoče narediti doma? Stavim, da so za večino ljudi to tudi testenine. Zame so gotovo bile. Na srečo govorim v pretekliku. Danes sem se, kljub slabemu počutju, spopadla s testeninami. In to ne katerimi koli, ampak s cappelletti.

Dolgo sem premišljevala, s čim bi jih polnila. Od možnih opcij me še vedno zelo mika ohrovtov pesto, ampak ni se mi dalo v trgovino, kaj šele na tržnico. Doma pa praktično samo korenček ... Torej bodo korenčkovi cappelletti!

Testo:
- 100 g presejane pirine moke
- 100 g bele moke
- ščep soli
- 1 jajce
- malo mrzle vode
- par kapljic oljčnega olja

Nadev:
- 2 korenčka
- pol čebule
- listi zelene (sušene za dober ščepec, za svežo pa po občutku)
- sveže mleti poper
- sveže mleti koriander
- kajenski poper
- dober ščepec solnega cveta z algami
- 1 čž oljčnega olja

Presejano pirino in belo moko zmešaš skupaj s soljo, v sredino narediš jamico in vanjo ubiješ jajce. Dodaš malce mrzle vode in po želji nekaj kapljic oljčnega olja. Zamesiš trdo testo, ga pokriješ ali zaviješ v vrečko, pustiš 30 min do 1h na hladnem.

Medtem očistiš in po potrebi ostrgaš korenček, ga narežeš na manjše kose. Čebulo nasekljaš. Oboje skupaj daš kuhat v malo vode (toliko, da komaj pokrije zelenjavo). Ko je korenček že mehak (po kakšnih 15 minutah), dodaš vse začimbe in kuhaš, dokler vode skoraj ne povre (previdno! če vsa povre, se bo korenje zažgalo in to se kar rado zgodi). Odstaviš, dodaš 1 čž oljčnega olja in zmiksaš s paličnim mešalnikom. Pustiš, da se malo ohladi.

Testo za cappellette razdeliš na tri dele in vsakega na tanko razvaljaš na pomokani površini. Pretiravati pa tudi ni treba, saj se pretanko testo hitro raztrga. Vsako plahto testa razrežeš na čimbolj podobne kvadratke s stranico cca 5 ali 6 cm. V sredino vsakega kvadratka daš za lešnik ali še manj korenčkovega nadeva. Cappellet zviješ od kota proti sredini in zlepiš krajca skupaj.

Cappellette lahko zamrzneš, lahko pa kar takoj skuhaš. Sveži so kuhani v manj kot 3 minutah! Lahko jih še malce podušiš na maslu. Postrežeš s pekorinom ali parmezanom ali s čim bolj zanimivim. So dokaj blagega okusa, zato za zraven ne priporočam radiča z bučnim oljem in čebulo, ampak raje kaj bolj nežnega.:)

Čeprav se mi tale januar v Ljubljani zdi naravnost spomladanski, energija je taka iskriva in čuti se že, da se dnevi počasi daljšajo, pa telo zahteva tople jedi, ki grejejo še ure po tem, ko jih pojemo. In ker sem v enem takem italijanskem moodu, sem se odločila, da naj greje mineštra - bolj fensi povedano: minestrone, slovensko pa se temu pravi precej bolj suhoparno enolončnica.

Čeprav je tale mineštra prava zimska jed, pa ima poletno dušo: stročnice in zimska zelenjava (korenje in čebula) ogrejeta telo, provansalske začimbe pa domišljijo odpeljejo na poletne travnike.

V zimski mineštri se zmešajo barve in okusi več različnih stročnic, bogatih z rastlinskimi beljakovinami, kalcijem in železom ter številnimi drugimi rečmi, ki jih telo potrebuje. Oljčno olje in čebula poskrbita za polnost okusa, paradižnikova omaka pa doda tisti "ting". In odkod v italijansko enolončnico provansalska nota? Heh, to je pa splet srečnega naključja in moje lenobe:) provansalske začimbe so stale pri roki, najbrž še zaradi fokače (jah, spet napačna regija:)), ki jo je prejšnji večer pripravil T..

Et voila la recette:
- 250 g stročnic (lahko kar kupljena mešanica različnih vrst fižola, leče, čičerike in graha)
- 2 žlici paradižnikove omake
- 2 lovorjeva lista
- 1 bio jušna kocka, raztopljena v 2 dcl vroče vode
- 1-2 korenčka
- 2 krompirčka
- kumina
- poper
- provansalske začimbe
- 1 čebula
- 2 stroka česna
- 2 JŽ oljčnega olja


Stročnice namočiš v mrzli vodi za 8 do 12 ur. Pred kuho zamenjaš vodo, zavreš in spet zamenjaš vodo (da stročnice ne bodo povzročale hm, vetrov). Dodaš lovorjeva lista in kuhaš cca. 50 minut do 1 uro. Takrat naj bi bile stročnice že skoraj mehke, leča pa bo najbrž že močno razkuhana, kar je v redu.

Takrat dodaš na kocke narezan krompir in na kolobarčke narezan korenček in zaliješ z v malo vroče vode raztopljeno jušno kocko. Kuhaš še 20 minut. Medtem nasekljaš čebulo in česen, ju popražiš na oljčnem olju in zaliješ s paradižnikovo omako. Vmešaš v mineštro, ko je krompir kuhan, dodaš poper in provansalske začimbe ter pustiš še kake tri minute rahlo vreti. Tik preden postrežeš, okrasiš s sveže nasekljanim peteršiljem in na veliko naribanim parmezanom ali pekorinom - ali pa tudi ne.

Provansalske začimbe me vedno odpeljejo na poletne travnike. Istrski travniki v poletni vročini dišijo ravno tako kot provansalske začimbe, vsaj v mojem spominu. Najbrž zaradi divjega origana ...

Zimsko mineštro s provansalsko noto postrežeš s kruhom ali fokačo, za glasbeno spremljavo pa priporočam nekaj francosko poletnega:

Tiramisu s pomarančno lupinico.

Včeraj sem dobila nenavadno idejo, da bi v tiramisu dodala pomarančno lupino. T. je navdušen nad mojim tiramisujem, pravi, da je najboljši sploh, pa čeprav ga pripravljam po najbolj preprostem receptu, kar jih je. Ampak tokrat nisem hotela spet narediti takega tiramisuja kot vedno, zato sem malo brskala po policah in iskala, s čim bi mu lahko dodala bolj ekscentrično noto. Pod roke mi je prišla moja najljubša začimbica ta hip - pomarančna lupinica!

Mama mi je od doma prinesla nekaj domačih, neškropljenih pomaranč, nad katerimi sem bila čisto navdušena. Kakšna aroma! Lupinice sem skrbno posušila na okenski polici nad radiatorjem, nato pa jih zmlela v kavnem mlinčku. Za pomarančno lupino sem mlela kavo in vonja sta se mi, čeprav sem mlinček očistila, zmešala v nosu. Kava s pomarančno lupino ... Poskusila sem in - wow! Čeprav kava in sadje načeloma ne pašeta skupaj (kava z okusom kivija? jagode? ananasa? banane? Ne bi rekla!), je pomaranča kot ustvarjena za v kavo - no, vsaj njena lupina. Mogoče bi morala poskusit še z limono:) Poleg tega se mi zdi, da se mi je takrat umiril kašelj, a ne vem, če je to mogoče:)

Če je torej kava s pomarančno lupino čudovita, zakaj ne bi bil tudi tiramisu?

sestavine za tiramisu s pomarančno lupino:
- 500 g keksov savoiardi (lady fingers)
- 500 g mascarponeja
- 500 ml sladke smetane (ali še več maskarponeja)
- sladkor po okusu (zame so dovolj 4 jedilne žlice rjavega sladkorja)
- 1,5 l kave
- rum po okusu (zelo odvisno od tega, kakšen rum imaš ... )
- pomarančna lupina

To so količine za pekač velikosti približno 25x40. Če delaš tiramisu v kozarcih, količine razpolovi, sicer ti bo zmanjkalo kozarcev:) Postopek je najbrž znan: piškote namakaš v nekoliko ohlajeno kavo z rumom, sledi plast s sladkorjem stepene sladke smetane in maskarponeja, na to pa enakomerno posuješ pomarančno lupino. Sledi spet plast od kave in ruma pijanih savoiardov, krema, pomarančna lupina ... Zaključiš s kremo, ki jo posuješ s kakavom, nato pa še s pomarančno lupinico.Za posebej lep efekt s posipanjem počakaš do hipca pred postrežbo. Postaviš v hladilnik za vsaj nekaj ur:), najbolje pa kar čez noč.

In še ena italijanska, iz filma Letters to Juliet, ki je vsekakor slajši (beri: bolj osladen) od mojega tiramisuja, ampak! V njem je veliko lepih posnetkov pokrajine in - hrane, ja. Zaročenec nesojene Julijine tajnice je z njo namreč obseden. S hrano, torej ...