Moja mama je imela vedno tako tope nože, da je bolj pasirala zelenjavo z njimi kot pa jo rezala. Čeprav nisem poznala kakšnih zares ostrih nožev, me je to precej jezilo, ko sem začela kuhati v njeni kuhinji. Nekoč pa sem v nekem filmu videla samuraja, ki je brusil katano in naslednjič, ko sem hotela kuhati v mamini kuhinji, sem vzela brusni kamen (najbrž tisti za koso?) in nabrusila nož tako, kot sem videla samuraja brusiti katano. Malo bolje je pa le rezal.

Vedno sem si želela svojo katano svoj japonski nož. Malo zato, ker imam rada večino japonskih stvari, še posebej, če so za pojest oziroma povezane s hrano, malo pa zato, ker sem si predstavljala, da je pripravljanje hrane z dobrim nožem še bolj fino. In pred nekaj tedni sem dobila svoj prvi pravi japonski nož (prav iz Japonske, kdo bi si mislil, no, s posredovanjem trgovine Oster rob). Prišel je v škatli, zavit v svilen papir in z opozorilom, naj pazim na prste. Pravzaprav ni velik, je eden manjših in najlažji med mojimi noži. Če kuhaš v glavnem rastlinske jedi, ne potrebuješ tako veliko različnih nožev. Ta drobni, okretni, lahki nož z mahagonijevim ročajem bi lahko nadomestil vse razen velikega noža za kruh in lupilca, kot sem se naučila iz prve roke, khm. a o tem malo pozneje.

Že na prvi pogled me je očaral s svojim kovanim rezilom in tudi ročaj iz mahagonija je prav zasijal iz moje četice standardnih črnih ročajev na magnetu za nože. Seveda sem se naslednjega jutra (nekako okoli šestih) lotila rezanja z njim. Rezala sem jabolka za Frejin zajtrk, občudovala svilnato gladko površino krhljev, ki jo je za sabo puščalo ZARES ostro rezilo, in si mislila, pa dajmo še olupit jabolka, nož je dovolj majhen in gibčen ... Ves čas sem se trudila biti čimbolj zbrana, ostrina noža, pred katerim sem čutila rešpekt (in ga še sedaj), me je silila v meditativnost ... dokler nisem pomislila, kako bom to napisala na blogu ... in pol sekunde nepazljivosti je bilo dovolj, da sem se urezala, ali bolje pičila s špičastim začetkom rezila ... Kar nasmehnite se na moj račun, sem se tudi jaz, ko je kri nehala liti (flajštr sem morala tako zategniti, da mi je palec pomodrel). Ne vem sicer še kako, ampak mislim, da bi se dalo mojo zgodbico preoblikovati v koan. Any ideas?

Kljub temu, da sem še nekaj dni pomivala posodo z rokavicami (oz. je na ta račun nisem, hihi), je to zdaj uradno moj najljubši nož. Vsakič sem očarana nad gladkostjo površin, ki jo pušča za sabo - sploh si nisem mislila, da bi se lahko razlika med ostrim in neostrim nožem poznala tudi tako. Rezanje à la julienne pa je sedaj prav zabavno.

Ker je nož japonski, sem hotela v njegovo objavo vtakniti kaj zelo zelo japonskega, na primer suši (call me cliche), ampak tu na Koroškem je očitno zelo težko priti do wasabija, brez wasabija pa suši ni popoln. Še sreča, po eni strani, saj je suši takšna reč, ki zahteva čas, jaz pa sem trenutno velika fenica kosil, ki jih pripraviš v petnajstih minutah. (Tudi vi, najbrž?) Tako da tokrat namesto sušija dobite kosilo, ki se navdihuje pri azijski kuhinji (upam, da tega ne dojemate kot brezsramni orientalizem), in je res hitro gotovo. Pa čeprav je treba kajr nekaj stvari narezati;)

Asian fusion krožnik (ima kdo idejo za boljše ime?)

(za 2 osebi)

1 jedilna žlica kokosovega olja
pol glave brokolija (200-250 g)
1 velik korenček
1 por
pol skodelice (zamrznjenega) graha
nekaj šampinjonov
ščep ali dva soli
1 jedilna žlica sojine omake (shoyu)
čili

1 majhna skodelica riža basmati
1, 5 te iste skodelice vode
ščep soli

2 domači bio jajci (po želji nadomestiš z na hitro popečenim tofujem s kančkom sojine omake)
olje
sol

Najprej daš kuhati riž: riž opereš v cedilu, daš v mrzlo vodo, postaviš na ogenj in ko zavre, daš na najmanjši možni ogenj, soliš in pokriješ. Pokrito kuhaš približno toliko časa, kot piše na embalaži oz. dokler riž ne popije vse vode. Takrat ugasneš ogenj in pokriti riž pustiš, da odstoji (pravzaprav se bo na ta način še nekaj časa kuhal in bo ravno prav mehek, a ne razkuhan).

Medtem, ko se riž kuha, pripraviš zelenjavo. Brokoli nalomiš na cvetke oz. narežeš. Korenček poševno narežeš na tanke kose (ne kolute, pač pa elipse), te pa naložiš eno na drugo v obvladljiv stolp in nato narežeš na palčke (ali tako kot v video, ki sem ga prilepila zgoraj). Por narežeš na tanke kolute. Šampinjone narežeš na četrtine.

V woku raztališ eno žlico kokosovega olja. Ko je vroče, vržeš vanj vso zelenjavo. Pražiš. Ves čas mešaš. Brokoli naj ti bo za lakmusov papir. Ko postane še bolj živo zelen, kot je bil prej (po kakih dveh, treh minutah), dodaš grah in pražiš še nekaj minut, toliko, da se vsa zelenjava nekoliko zmehča, nikakor pa ne sme izgubiti barve, kaj šele oblike. Malce posoliš in zaliješ s sojino omako. Po želji dodaš mlet čili (močno priporočam).

Tik preden je pečeno, spečeš še jajca na oko (ali popečeni tofu). Na krožnik naložiš riž, zelenjavo in pečeno jajce (tofu), vsako na eno tretjino krožnika (ali na eno četrtino, če se na eni četrtini skriva kaj tako posrečenega kot na mojem krožniku by Polonapolona (ki si je še pred nedavnim delila prostore z Ostrim robom, kar sem izvedela šele potem, ko sem ju poparčkala v tem obroku)).

Objava je nastala v sodelovanju z Ostrim robom, ki se mi zdi res kul. Hvala, ker podpirate moje sponzorje, pa čeprav "zaradi" njih včasih teče kri ;)

Zelenjava na način nishime.

Srečno in zdravo novo leto, dragi bralci in bralke! Hmja, spet vam nisem pokazala nobene praznične jedi, ampak verjamem, da ste jih imeli dovolj sami;)

Upam torej, da ste se naužili praznikov in prazničnih jedi ter ste sedaj pripravljeni na kaj zelo preprostega, čistega in zdravega - recimo na nishime zelenjavo. Obljubim, da je zelo okusna!

Nishime je japonski način počasnega kuhanja zelenjave. Kot piše Aveline Kushi v že omenjeni čudoviti knjigi Velika makrobiotička kuharica (jaz imam hrvaško iz antikvarjata, vi pa jo lahko naročite v angleščini na Book depositoryju), je to vaški način kuhanja, ki daje močno umirjajočo energijo, kar boste najsubtilnejši med vami gotovo začutili, drugi pa boste uživali v polnem, sladkastem okusu zelenjave.

Zelenjava za nishime način kuhanja je narezana na velike kose, kuha pa se v zelo malo vode. Ključni sestavini sta kombu alga (sicer lahko uporabiš tudi wakame, okus bo nekoliko drugačen) in sojina omaka.

Zelenjava in tofu na način nishime

(za 2-4 osebe)

2 koščka kombu alge, namočena vsaj 10 minut

2 veliki skodelici zelenjave, narezane na velike kose (jaz sem uporabila redkvice - boljši bi bil daikon!, korenje in bučo)

4-5 gob (po možnosti šitak, jaz sem uporabila šampinjone, ker so bili pri roki)

sezamovo, kokosovo ali olivno olje

1 paketek tofuja

tamari ali shoyu (ne uporabljajte kitajske sojine omake za tole, prosim)

Redkvice namesto daikona in šampinjoni namesto šitak, ah kompromisi...

Tofu narežeš na 1 cm debele rezine in popečeš v olju.

Kombu daš na dno posode s čimbolj debelim dnom - globoka litoželezna ponev s pokrovko je idealna za tole. Aveline Kushi predlaga, da kombu daš na eno stran posode, na drugo pa zelenjavo - ne pomešano, ampak vsako vrsto zase. Jaz sem kombu dala na dno posode in nanjo naložila zelenjavo, gobe in tofu. Rahlo posoliš ali pa tudi ne.

Zdaj v posodo naliješ toliko vode, da je zelenjava približno do polovice v vodi.

Posodo postaviš na štedilnik, zavreš, zmanjšaš ogenj in pokriješ s pokrovko.

Avtorica predlaga, da zadevo kuhamo 30-45 minut, a jaz običajno kuham le 20 minut, pa je že takrat vsa zelenjava pošteno mehka. Vmes tudi parkrat preveriš, ali je voda slučajno izhlapela, in je po potrebi malo doliješ. Torej, ko je zelenjava mehka, kolikor dolgo se že kuha, jo pokapaš z japonsko sojino omako (če ne kuhaš "od oka", recimo 1-2 JŽ sojine omake). Kuhaš še nekaj minut, toliko, da ostane le še čisto malo vode.

Postrežeš  kar v loncu, v katerem se je zelenjava kuhala, da si vsak naloži kolikor mu paše. Zraven najbolj paše rjav riž ali ajdova kaša.

Tako preprosto, čisto in okusno.

"Sushi" v skledi. Tako simpl.

Ah, ko bi bil moj svet vedno tako poln deadlineov, bi bil moj blog bolj poln objav. Ja, tudi mene daje težka prokrastinacija (se po slovensko sploh lahko tako reče?), morala bi namreč napisati članek in še kaj prevesti, pa iščem vse mogoče druge stvari, ki bi jih lahko naredila. Ampak tale recept si res zasluži, da ga podelim z vami ... Res!

To je namreč sushi brez rolanja in jaz imam sushi grozno rada. Ok, sushijev obstaja cela vrsta in zdaj se ne bi spuščala v teorijo (morala bi jo najprej preučiti), ampak če je Heidi Swanson tole poimenovala Sushi Bowl, potem je to sushi v skledi. V tej krasni skledi se torej znajde cel nabor mojih najljubših sestavin: riž, nori alge, sezam, avokado, tofu, sojina omaka in wasabi. Njamsi! In po japonski hrani se vedno počutim tako sveže in polno energije. Kaj pa vi?

Veganski "sushi" v skledi

(za 2 osebi)

riž
1 skodelica okroglozrnatega/sushi riža
1,5 skodelice vode
ščep ali dva soli

preliv
1 JŽ limoninega soka
sok pol pomaranče
1 JŽ agavinega sirupa (ali rjavega sladkorja)
lupina pol limone
1 JŽ riževega kisa
1 JŽ sojine omake

za zraven
1 list pražene nori alge (če vaša ni popražena, jo popražite v ponvi, da iz vijoličastočrnorjave postane zelenkasta)
2 JŽ praženega sezama
pol avokada (ali kar cel:))
200 g tofuja

wasabi
sojina omaka (shoyu)



Riž skuhaš kot običajno.

Medtem, ko se kuha, pripraviš preliv. Sok limone in pomaranče zavreš skupaj z agavinim sirupom. Dodaš rižev kis in sojino omako, kuhaš še kakšni dve minuti. Vmešaš naribano limonino lupinico.

Tofu narežeš na tanke palčke in popečeš na olivnem olju, malce soliš.

Avokado narežeš na palčke/rezine/krhlje/kolute, kar koli že.

Riž zmešaš z dvema žlicama preliva oz. po okusu tudi več. Z njim napolniš dve skodeli in nanj naložiš tofu in avokado. Pokapaš z malce preliva in potrosiš z natrgano praženo nori algo in praženim sezamom (nekaj te mešanice prihraniš in ponudiš v dodatni skodelici).

Ponudiš s sojino omako in wasabijem.

Čisto običajna miso juha.

S T. sva končno sestavila posteljo, ki jo je naredil njegov stric (svaka mu čast!). Sedaj je vsa soba polna postelje. Ampak to je dobro. Imava sobo, imava posteljo. Imava streho nad glavo. Čeprav sem hotela napisat nekaj o ameriških sladicah, se bolj spodobi, da napišem kaj japonskega. Da pošljem <3 na Japonsko.

Že zelo dolgo nisem skuhala miso juhe, pred nekaj leti pa ni minil dan, da je ne bi. Danes sem se spomnila nanjo in na srečo še našla nekaj miso paste v pozabljenem kozarcu. T. pa je slučajno včeraj naredil sushi. Vsakih nekaj ur ga slišim, ko reče: "Ubogi Japonci." Misliva na Japonsko, na Japonce. Zato se tudi zgodi, da pomisliva na njihovo hrano. Jaz načrtno ne gledam posnetkov, tudi brez njih si še preveč živo predstavljam (in čisto mogoče, da narobe) ...

T.-jev sushi.

Torej, osnovna miso juha.

2 korenčka
1 peteršiljeva korenina
100-200 g tofuja
glavica brokolija
kos alge wakame
6 skodelic vode
6 ČŽ miso paste
pražena sezamova semena, nasekljan peteršilj, nasekljana mlada čebula - po želji

Algo namočiš v mlačni vodi (1 skodelica). Korenček in peteršilj narežeš na kolute, brokoli na cvetke. Korenček daš v mrzlo vodo (5 skodelic), ko zavre, dodaš brokoli in še par minut kuhaš. Tofu narežeš na kockice. Namočeno algo narežeš na kockice.

Iz lonca vzameš skodelico vrele vode, v njej raztopiš miso. V lonec vržeš tofu in narezano algo z vodo v kateri se je namakala vred. Dodaš raztopljen miso in ne pustiš, da zavre (miso naj ne bi vrel).

Po želji okrasiš s čim od zgoraj naštetega.

Naslednji teden grem na delavnico makrobiotične kuhinje z Ico Krebar. Komaj čakam, da se kaj naučim! V moji najljubši kuharski knjigi z naslovom Velika makrobiotička kuharica so med drugim haikuji, ki so jih napisali otroci. Tam je tudi zgodba o miso juhi, ki pravi, da so jo v bolnišnici, kjer so vsak dan jedli miso juho, po atomski bombi bolje odnesli. Če me spomin ne vara. Je pa miso juha gotovo super. Še posebej Japoncem želim, da bi imeli dovolj miso juhe in, da bi jo imeli kje skuhat in da bi bilo sploh čim prej vse čim bolj v redu.