Včeraj sem gledala Izlet, prvenec Nejca Gazvode, pisatelja in režiserja mojih let. Priznam, pričakovala sem, da mi bo film všeč, čeravno nisem velika fenica slovenskih filmov (glavni razlog za to je depresivno vzdušje alkoholizma in samomorilnosti, pospremljeno s teatraličnostjo igre, ki sem ju zaznala v tistih nekaj filmih v slovenščini, ki sem jih vendarle pogledala). Ampak Izlet me je presenetil. Bil je veliko boljši, kot sem pričakovala. Ne vem, se je to zgodilo v zadnjih letih s slovenskim filmom? Sem mogoče pristranska, ker govori o moji generaciji (ki je verjetno najbolj sama s sabo obsedena generacija:)) in ker Nejca (sicer bežno) poznam? Mogoče pa je enostavno res dober?

Trije mladi igralci, na katerih sloni zgodba, niso videti, kot bi zbežali z gledališkega odra ali kot bi igrali sami sebe, nikjer ni sledu o kakem izumetničenem dialogu, ni butastih narečnih ali slengovskih klišejev ... No, zdaj pa k pozitivnemu vrednotenju;) Zgodba teče naravno, v vsakem trenutku ti je jasno, zakaj se liki obnašajo, kakor se, in kadar je to razumevanje analitično, je občutek ob prepoznanju toliko bolj (grenko)sladek.  Razmerje med govorico podob in dialogi je, kako naj rečem, globoko zadovoljujoče. Liki so živi, njihove zgodbe posebne, pa ne tako drugačne, da se v njih ne bi mogli prepoznati. Z njimi se lahko iskreno nasmejimo, meni pa so izvabili tudi solze v oči (in zdi se mi, da je ena gospa za mano pol filma tu in tam zahlipala - dvomim, da kdo običajno tako diha...). Muzika je super. Ključni argument ZA pa je to, da film v mojem spominu ni začel bledeti že pri stopicljanju iz dvorane, kot se mi velikokrat zgodi, ampak je v mojih mislih še vedno svež, barvit in sploh tak, da bi ga z veseljem pogledala še enkrat (in tokrat skupaj s T.!). . No, filmske recenzije niso moje področje, zato bom tukaj zaključila in vas vse povabila, da si Izlet ogledate še sami.


... and now for something completely different ...

Žitni polpeti z zelišči.

 

Veganski žitni polpeti

Ok in zdaj... Čaki, zakaj zdaj polpeti, če sem vam pa obljubljala piškote? Ker se polpet rima na izlet;) V zadnjem času sem dobila precej kuharskih knjig (brez skrbi, vse pridejo na vrsto na tem demokratičnem blogu), in tale je iz ene zame zelo zanimive: Kuhinja na osnovi žitaric v ritmu s tednom Emme Graf. Sem namreč velika fenica žitaric (heh, mogoče ima to tudi kaj opraviti z mojo krvno skupino? Ali pa tudi ne...). Knjigica ni debela, v njej ni fotk, nekatere ideje so mi precej tuje, vendar pa so recepti vegetarijanski, zanimivi in zelo okusni. Resnici na ljubo sta smetana in maslo zastopana skoraj v tolikšni meri kot same žitarice, ampak z malo iznajdljivosti (in oljčnega olja, npr.), je vsak recept lahko veganski (in brez holesterola).

V originalu se tem polpetkom reče ječmenovi ocvrtki, vendar pa se v njih znajde lep delež ovsenih kosmičev in ajdova moka, zato sem jih poimenovala žitni. Polpeti pa zato, ker pravzaprav ne vem, kaj je fora ocvrtkov in se bolje razumem na polpete:)

Sestavine

(za 4 osebe)
65 g ječmena
1/2 litra vode
65 g ovsenih kosmičev
1 jušna žlica jušne osnove ("začinke") v prahu/granulah
70 g mletih orehov
1-2 JŽ ajdove moke
drobtinice
začimbe in zelišča po želji (recept predlaga papriko in curry ter razna zelišča; jaz sem uporabila le zelišča, mislim da majaron, zeleno, peteršilj in še začimbno mešanico Dobra volja:))

Ječmen zmelješ v kavnem mlinčku, namočiš čez noč oz. za nekaj ur (kaki 2). Pol litra vode zavreš, vmešaš jušno osnovo in dodaš ječmen ter ovsene kosmiče; pokriješ in namakaš 30 minut. Vmešaš še ostale sestavine in z rokami s pomočjo drobtin (ali tudi brez) oblikuješ polpetke. Ocvreš na kokosovem olju ali olju oljne ogrščice (najbrž pa bi se jih dalo speči tudi v pečici). Jaz sem zraven postregla s pirejem iz krompirja in sladkega krompirja (super kombinacija nore barve) in kremno špinačo z občutno preveč česna (ah ja, ta mi nikoli ne rata ...).

No, k ogledu tegale sem vas vabila (če slučajno še niste videli trailerja):