 |
| Lečini polpeti. |
Danes naj vam zgodbo namesto mene pove Jorge Bucay. Kul tip, kul zbirka in res kul zgodba. O leči. Ki je kul hrana. In zelo poceni. Pa tako okusna in hranljiva!
Diogen je s krožnikom leče v rokah sedel pred vrati neke hiše. Nobena jed v Atenah ni bila cenejša od leče. Če si jedel lečo, je to pomenilo, da bolj reven sploh ne moreš biti. Mimo je prišel vladarjev odposlanec in mu rekel: "Diogen, če bi se naučil biti bolj pokoren in bi se vsaj malo prilizoval vladarju, ti danes ne bi bilo treba jesti leče."
Diogen je prenehal jesti, dvignil pogled s krožnika, ostro pogledal premožnega sogovornika in mu rekel: "Kaj pa je narobe s tabo, brat? Če bi se naučil jesti malo leče, ti ne bi bilo treba biti tako zelo pokoren in se tako prilizovati vladarju." (Jorge Bucay, Ti povem zgodbo, str. 184-185)
V našem gospodinjstvu jemo kar precej leče in ne le iz zgornjih etično-nazorskih razlogov. Včasih prav nič ne kompliciramo, kot na primer pri lečini juhi z limono. Včasih malo bolj eksperimentiramo po indijsko ... In včasih naredimo iz železovo-beljakovinske leče nekaj zelo podobnega junk food-u. Tako, da je to treba uravnotežit s polnovrednim rižem in kumaricami. Tele lečine polpete je sfiniširal T., v precej veliki količini olja. Tako sicer postanejo izredno okusni, pa tudi precej junk, jih je pa mogoče speči tudi na bistveno manjši količini olja (le toliko, da pokrije dno ponve) ali celo brez tega, v pečici in na peki papirju.
Lečini polpeti za lačne
za 2 zelo lačni osebi (ali 3, mogoče celo 4 ne tako zelo lačne:))
osnovni recept prilagojen po temle na tudi sicer zelo uporabni povezavi
- pol skodelice zelene/rjave leče
- 1 JŽ oljčnega/kokosovega olja
- 1 korenček
- pol pora
- pol paprike
- četrt čebule
- 2 stroka česna
- kurkuma
- kajenski poper
- sol
- poper
- drobtine
- (kokosovo) olje za cvrtje
Lečo skuhaš kot ponavadi, z malo soli. Odcediš, malo vode prihraniš za vsak slučaj, če bi bila masa presuha.
Vso zelenjavo nasekljaš in popražiš na olju, malo posoliš, začiniš in vmešaš lečo.
Celotno zadevo spasiraš ali obdelaš s paličnim mešalnikom. Ni treba, da je stvar taka kot pire, kakšen košček zelenjave tu in tam ne škodi.
Poskusiš, če je dovolj začinjeno in po potrebi dodaš sol ali začimbe.
Vmešaš toliko drobtin, da lahko oblikuješ polpete, ki jih še malce povaljaš v drobtinah. Meni so se priljubile velike, germanske drobtine (namig: kupiti v trgovinah nemškega porekla).
Ocvreš/popečeš na ne premočnem ognju v poljubni količini olja, nekaj minut na vsaki strani (recimo 2 minuti? nikoli ne gledam zares na uro) ali v pečici (nimam pojma, poskusila bi s 30 minut na 200°C, s tem, da jih na polovici nekje obrneš).
