Domač rafaello - kokosove kroglice (recept by Petra Kavšek a.k.a. The Foodie)

• 2 skodelici kokosove moke + nekaj za valjanje kroglic v njej
• 2 skodelici kuhane prosene kaše
• 4 – 6 žlic agavinega sirupa / medu
• 1 žlička vaniljeve paste
• nekaj žlic čokoladno-lešnikovega namaza (jaz ga nisem imela, pa so bile vseeno fenomenalne)

Kaj počnete v teh zimskih dneh?

Jaz ... kvačkam. No, učim se kvačkati, bo bolj pravilen izraz. Zaenkrat sem uspešno naredila dva ponesrečena trakova za ušesa (oba sem hotela narediti za Lumpiko, pa je eden prav Tadeju, drugi pa meni, ahem) in eno prijemalko, s katero moraš biti zelo previden, da se ne opečeš, ker ima prevelike luknje. Pa vrtnico, ki je pravzaprav hotela biti šal. In še nekaj razdrtih stvari:) No, na srečo se znam smejati sama sebi in me volja do kvačkanja še ni spustila. Imate kakšen nasvet, morda kak knjižni predlog? Zaenkrat se držim bolj tutorialov na You Tubeu, tako da slovenskih izrazov niti ne poznam, morda bi bilo dobro, da si kaj preberem v slovenščini. Sem kar malo obsedena s tem novim hobijem:)

Kvačkanje dokazano zelo sprošča in pomirja ter nasploh dobro vpliva na človeka, in tudi jaz, ki še nič ne znam, lahko to potrdim - boljše je od reševanja križank, ki sem si ga prej predpisala;) Pa še zelo hyggično početje je, in zima je sploh najboljši čas za to.

Najbrž ste se že zaleteli v pojem hyggeja? Lahko bi mu rekli danski joie de vivre ali umetrnost uživanja v življenju - predvsem v malih, vsakdanjih stvareh.  Opaziti in negovati udobnost, sproščujoče rituale in  ceniti vsak trenutek. Na to me je spomnila in opomnila knjiga Hygge Louise Tomsen Britts (ki je že druga knjiga v slovenščini na to temo).

Na en zelo hyggičen dan, ko je bil naš dom lepo pospravljen in smo s puncama gledale staro francosko revijo za ustvarjanje Marie Claire Idees (to je tudi eden mojih hobijev, gledanje starih freancoskih in britanskih revij za dom in ustvarjanje, če jih imate doma in vam ne vzbujajo radosti, jih posvojim;)), smo naletele na tale preprost in zelo francoski recept za rochers a noix de coco. Zahteval je le 4 sestavine in vse smo imeli doma, tako da sem jih lahko kar tako mimogrede spekla in z njimi pričakala sosedo in njena dva mala čižka, ki so rdečih lic prišli peš čez zasneženo njivo na obisk. Najmlajša mi je takoj upihnila svečke na mizi in hyggičnost za kakšno stopinjo zmanjšala, pa se ni nič poznalo, rdeča lička so prav tako razsvetlila prostor. Evo, to je hygge. Če si tega želite več ali pa vam ni čisto jasno, o čem govorim, preberite knjigico Hygge, Danska umetnost srečnega življenja. In če se vam samo lušta francoskih kokosovih kekskov, sem vam prevedla recept.

Francoski kokosovi poljubčki - rochers a la noix de coco

2 beljaka malih eko jajc ali 4 žlice aquafabe - za vegansko verzijo*
ščep soli
60 g sladkorja z vanilijo
90 kokosove moke (naribanega kokosa)
 
 Beljak s ščepcem soli 1 minuto mešaš z mešalnikom ali metlico, da se nekoliko speni (ne potrebuješ snega), vmešaš sladkor in kokos. Nastati mora gosta, a ne ravno trda zmes iz katere se bo dalo oblikovati kekse - rocherje. Če je masa prevlažna (če so bili uporabljeni beljaki večji, npr.), dodaš še malo kokosa.

Zmes zajemaš s čajno žličko, z drugo čajno žličko pa jo polagaš na pekač, obložen s peki papirjem. Z navlaženimi prsti oblikuješ v piramidalno ali kapljičasto obliko.

Pečeš na 180 °C 15-20 minut oz. toliko časa, da se zlatorjavo obarvajo po robovih, v notranjosti pa morajo biti še malce mehki.

Pustiš, da se ohladijo na pekaču. Po želji potreseš s sladkorjem v prahu.


* Naredila sem tudi vegansko verzijo, v kateri sem uporabilo čičerikino slanico - aquafabo. Postopek je enak, le da izpustimo sol, saj je čičerikina tekočina iz pločevinke/kozarca ponavadi že slana. Več o aquafabi preberite tukaj.

Jep, zadnjič sem vam skuhala provansalsko juho, zdaj pa toskansko enolončnico;) vidite vzorec? Ja, jesen je, in pašejo nam juhe - pa še nekaj je: jaz bi kam šla! Ampak zaenkrat mi ne kaže najbolje ... Imam pa druge stvari v planu, velike in lepe, zdaj pa res kmalu razkrijem ...



Ampak zdaj se pogovarjajmo o juhi - enolončnici, toskanski. Čeprav tale sploh ni enolončnica, ampak dva- ali celo trilončnica! Začnemo z dobro podlago, ki ji Italijani rečejo soffritto, Francozi pa mirepoix. Gre preprosto za drobno nasekljano in prepraženo mešanico korenčka, zelene in veliko čebule. Temu dodamo česen in žajbelj, in zmešamo s kuhanim fižolom, jušno osnovo in dvozrnico, pripravljeno na zelo italijanski način. Čakaj, dvozrnico?

Ja, dvozrnico! To je naše novo žito, ki seveda ni naše, še manj pa je novo. Ampak, zrastlo je na naši zemlji in je še čisto sveže. In tako dobro! Nekaj več o dvozrnici sem napisala na blogu naše kmetije. In če koga zanima, zaenkrat je še naprodaj ...

No, ko je juha že v krožniku, ji dodamo kokosov posip. Dokler ga nisem poskusila, sem bila rahlo skeptična do raznih posipov in dodatkov juham (razen dobrih starih krutonov), ampak tale je res res fin. Poskusite ga, prosim, Dimljeno papriko lahko najdete v ljubljanski Hiši začimb, pa morda še kje (prosim, napišite v komentarjih!).

Toskanska enolončnica z dvozrnico

(za 4 osebe)

200 g suhega fižola, namočenega čez noč
250 g dvozrnice, namočene čez noč
1 korenček
1 steblo zelene
1 čebula
3 stroki česna
2 žlici oljčnega olja
sol ali domača vegeta
1 l vode (jušne osnove)
3 listki žajblja

Fižol skuhaš kot ponavadi (jaz vodo odlijem, ko prvič zavre, in dolijem svežo; ponavadi se kuha nekje 2 h). Če uporabiš zmrznjen svež fižol, je čas kuhanja bistveno krajši.

Na 1 jedilni žlici olja popražiš dvozrnico in nasekljan česen. Zaliješ z dvakratno količino vode (razmerje ni tako bistveno), ko zavre, soliš (1 ščep soli), pokriješ s pokrovko in kuhaš do mehkega (20-40 minut). Vmes večkrat preveriš, če je voda povrela in ji po potrebi dodaš.

Pol ure preden je fižol kuhan, nasekljaš korenček, zeleno in čebulo. Pražiš na 1 žlici oljčnega olja v velikem loncu z debelim dnom, dokler se ne zmehča. Dodaš 2 stroka česna in 3 listke žajblja. 2/3 fižola in del zelenjave (ali vso) zmiksaš.

Zmešaš vse skupaj, dodaš prihranjeni fižol in zaliješ z jušno osnovo (ali vodo, v katero vmešaš malo domače vegete). Kuhaš, dokler ne zavre. Ko zavre, odstaviš in vmešaš malce oljčnega olja (ali

Slasten dimljen kokosov posip

4 pesti kokosovega čipsa
2 ščepca dimljene paprike
1 žlica sojine omake
1 žlička javorjevega sirupa
čili (po želji)

Vse skupaj zmešaš in popražiš v veliki ponvi na malem ognju, dokler se kokos ne zapeče. Postrežeš ob enolončnici, tako da si lahko vsak na sam naloži, tik pred jedjo.

Poleg kokosovega posipa je dobrodošel tudi ščep sveže mletega popra, pikica oljčnega olja, dober kruh, mogoče pa celo kakšna solata ali zelenjava na žaru. Kaj pa vi jeste poleg enolončnic in kaj menite o posipih?

Za Ženska.si, portal, kjer sem pred davnimi časi delala tudi jaz, sem pripravila en lušten receptič za kokosove kroglice, ki bi vam znal priti prav v mesecu, polnem zabav. Vsaj upam. Da imate kakšen žur in da se vam bodo moje kroglice zdele fine. Vesel vesel december vam želim! (saj se bom še oglasila v tem mesecu, obljubim)

Kokosovi makroni z gozdnimi sadeži.

Življenje brez piškotov je pusto in prazno.

To je dejstvo, ki sem ga izkusila na lastni koži. S T. sva se podvrgla "eksperimentu", ki je izključeval sladkarije in hkrati nekako vključeval precejšnje količine mlečnih izdelkov. V samo dveh dneh sem dokončno ugotovila, da to ni zame. Ok, da brez piškotov ne gre, sem vedela že prvi dan. Drugi dan pa so, mlečnih izdelkov precej nevajena, začela glasno protestirati moja dihala in prebavila ... In potem sem rekla "Dost!" mlečnim izdelkom in "Živjo, srčki!" temle piškotkom, v katere sem se zaljubila na prvi pogled in takoj vedela, da jih moram speč. Sicer že po defoltu ne vsebujejo mleka, sem jih pa vseeno še zares veganizirala, in sicer z jajčnim nadomestkom (za katerega sem menda nekoč omenila, da ga ne maram ... ampak no, ima svoje čare, moram priznati. In tole je prva uporaba, kjer se je zares izkazal!).

Pred pečico.

Tile makrončki so izredno enostavni, strašno prikupni, in nič kaj suhi. Kombinacija gozdnih sadežev in kokosa je bombastična, ampak moram priznat, da mi je pri vsem skupaj najljubša njihova rozastost. Naslednjič bom uporabila manj sladkorja in - wait for it - secret ingredient! - limonino lupinico. Mislim, da bo fantastično. In če vas slučajno mika, da bi iz tehle srčkov naredili sendvičke, mislim, da je tale limonina krema iz kokosovega olja kot nalašč zanje. Zraven se poda trpek zeleni čaj. Ampak to rečem za skoraj vsako stvar.





Drugače pa gledam Once upon a time (ex-cimra T., hvala za namig!) in uživam v pravljici. Sneguljčica je moja nova vzornica:) Kateri pravljični lik pa je vam najljubši?

 

Veganski kokosovi makroni

sestavine za cca. 20 piškotov

200 g kokosove moke
100 g sladkorja v prahu
malo soli
85 g svežih ali zmrznjenih gozdnih sadežev, odtajanih
2 ČŽ jajčnega nadomestka
4 JŽ sojinega mleka
1 ČŽ amaretta

Pečico segreješ na 160°C.

Jajčni nadomestek razmešaš v sojinem mleku, dodaš žličko amaretta.

Kokosovo moko, sladkor in sol vržeš v blender in dobro premešaš.

Mešanici v blenderju dodaš gozdne sadeže in jajčni nadomestek, zmešaš v testo. Če ostane kakšen sadež cel in kje kakšna bela zaplata, je to kvečjemu v plus, tako da brez panike.

Aja, vse to lahko narediš tudi brez blenderja, pač ročno zmešaš sestavine v skledi in dodaš (z vilicami ali čim podobnim) že pretlačene  gozdne sadeže.

Iz mase oblikuješ za oreh velike piškotke in jih polagaš na pekač, obložen s peki papirjem. Kakšna radost, rola vnaprej na mero odrezanih pol peki papirja! In testo, ki ga lahko brez skrbi ješ surovega;)

Pečeš 25-30 minut na 160°C. Počakaš, da se ohladijo ... Kar se mene tiče, bi lahko bili manj sladki.Po drugi strani pa je njihova sladkost krasna protiutež grenkim poživljajočim napitkom, kar nikakor ni zanemarljiva kvaliteta. A ne?

Veganski cupcakes s sadjem.

V soboto smo imele z najljubšimi puncami eno posebno čajanko, tako s pravim čajem (kdo bi si mislil, kajne?) in z rožami, lampijoni ter seveda kapkejki. Tam je bil tudi čokoladni tart in kupček pisanih bombonov. In potem je ena vprašala: "Kakšna je razlika med mafini in kapkejki?" Kot iz topa sem izstrelila: "V tem, da imajo kapkejki kapo." (Mafini pa so ma ... fini.)

In kapa na kapkejkih (morda bi jih lahko končno prevedli kot kolačke s kapo? skodelični kolački se res čudno sliši, ne?) je ravno tisto, kar mi ponavadi dela preglavice. Najprej z estetskega vidika, preizkusila sem vse mogoče nastavke za dresirno vrečko IN še tisto drugo zadevo, tubo ali kaj, pa nisem bila nikoli čisto zadovoljna z rezultati. Sicer še nisem poskusila s kovinskimi nastavki, kot mi je predlagala Cimetova, ki dela res lepe kapkejke, mislim, da je trik bolj v tem, da imaš grif ali pa ga nimaš.



In druga težava je, kako narediti te kape veganske. Maslo, smetana, beljaki in mascarpone, ki so odlične osnove, torej odpadejo. Lahko recimo uporabiš margarino, ampak dobra je samo ena (alsan), vsaj če mene vprašaš, in po tisto je treba vse do Kalčka. Sem pa v nekem hecnem članku v NY Timesu zasledila, da je kokosovo olje uporabno za kape na kapkejkih, recepta pa nikjer. Potem pa sem našla tudi recept, in to pri Skinny bitch, ki mi je po začetnem razočaranju vse bolj všeč.

Kokosovo-limonasta kombinacija je super osvežilna, prav tako gozdni sadeži, vse skupaj pa je resnici na ljubo precej sladko in tudi polno maščob (sicer zdravih, kokosove in mandljeve, ampak vseeno). Ampak to so kapkejki. Nihče ne pravi, da morajo biti zdravi, morajo pa biti okusni in luštni - zato lahko rečemo, da so zdravi za dušo, a ne? :)

Kapkejka za fantke in za punčke.

 Veganski kapkejki

za kolačke

3/4 sk trsnega sladkorja
1 sk mandljeve moke
1 sk bele moke
pol pecilnega praška
4 žlice stopljenega kokosovega olja
2 JŽ mletih lanenih semen
1 sk sojino-riževega mleka
1 ČŽ jabolčnega kisa
1 sk (zmrznjenih) gozdnih sadežev

Pečico razgreješ na 180°C.

V pekač za muffine pripraviš papirnate modelčke. Silikonske v tem primeru odsvetujem, saj je kapkejke zaradi kap težje in bolj packasto jesti iz teh, kot iz papirnatih, ki jih lahko po mili volji strgaš, zavihaš ... Ker pa so kolački sami tako mehki, so modelčki res dobrodošli, olje in moka namreč ne bosta dovolj, da se ne primejo na pekač.

Mleta lanena semena namočiš v sojino-riževem mleku, ki mu dodaš 1 ČŽ jabolčnega kisa.

Sladkor, mandljevo in belo moko zmešaš s pecilnim praškom.

Kokosovo olje stališ.

Vse sestavine zmešaš in dodaš še gozdne sadeže. Testo se bo malce strdilo, ne bo tako tekoče, kot za kakšne druge kakpkejke, saj se kokosovo olje v stiku z zamrznjenimi gozdnimi sadeži spet strdi.

Maso nadevaš v modelčke, nekako do dveh tretjin. Jaz jo pač vso razporedim v 12 modelčkov, ne glede na to, ali je to do 2/3 ali malo čez ... Pa je ponavadi v redu:)


Kolačke pečeš na 180°C 15-20 minut. Če so pečeni, preveriš z zobotrebcem, ki ga zapičiš v kolaček in mora iz kolačka priti čist, brez prilepljenega testa, torej. Kolačke docela ohladiš, preden jih začneš krasiti.

za kape

55-60 g kokosovega olja/masla
200 g sladkorja v prahu
naribana lupina ene bio limone
3 JŽ limoninega soka
+ okraski po želji (te je res težko najti veganske, priznam! ampak nekatere pisane mrvice to dejansko so)

Kokosovo olje tokrat v trdnem agregatnem stanju miksaš s sladkorjem v prahu. Sladkor dodajaš postopoma!

Ko vmiksaš ves sladkor, dodaš limonin sok in lupinico ter še malo miksaš. Poskusiš, če še vedno škrta pod zobmi in v tem primeru nadaljuješ z miksanjem.

Če je prijetno gladko, pa lahko kar nakapkejkaš. Jaz sem opustila velike perfekcionistične težnje in tokrat nanesla kape na kolačke kar z navadno žlico, pa se mi zdijo prav simpatične.

Sedaj pa še okrasiš ... in do čajanke shraniš v hladilniku. (Ali pa kremo shraniš v hladilniku in tik pred čajanko okrasiš, če znaš res tako dobro časovno planirat:)).

Do nedavnega sem živela v upanju, da se bo nekega dne pojavil nekdo, ki bo odkril moj talent. Saj veste, tako kot grejo zgodbe supermodelov: "z mamo sem pila vročo čokolado, ko me je ustavil predstavnik modne agencije bla bla in čez nekaj mesecev sem pristala na naslovnicah", le da bi mene odkril založnik, skrivnostni mentor skrivnostne veščine ali kar sam Albus Dumbledore. Takrat bi se moje življenje obrnilo na bolje, vse bi gladko steklo, kar naenkrat bi imela dovolj denarja in občutek smisla v življenju.





No, to se seveda še ni zgodilo. Sedaj tudi vem, da se ne bo. Po pravici povedano, je to eno velikansko olajšanje! In kako sem prišla do tega življenjsko pomembnega zaključka? Nič spektakularnega se ni zgodilo, le eno pravo knjigo sem prebrala: 8 to be great. Avtor Richard St. John je razbil moje otročje sanje o odkritju skritega talenta, ko je na zelo enostaven način opisal, kako je za uspeh na katerem koli področju potrebno veliko vztrajnega trdega dela. Talent je sicer dobrodošel, a ni ključen (nekje drugje sem potem slišala, da je talent le 5 ali morda 10% uspeha).

Sedaj se mi ne more zgoditi, da bi ob prvem neuspehu vrgla puško v koruzo z izgovorom: "Itak nisem nadarjena za to, brez veze, da vztrajam", ampak si lahko rečem, da je treba samo vztrajati, vaditi, poskusiti znova. Ko bi vsaj to ugotovila že pred desetimi leti ali še prej! Pa sem celo imela odličen zgled doma ...

Če ste starši, torej otrokom nikar ne govorite "nadarjen si/nisi nadarjen", ampak "vztrajaj, poskusi znova, vaja dela mojstra". Saj res, še celo reče se, da vaja dela mojstra - ne pa talent!

No, zdaj vam pa dam še en receptič za povrhu.

Kokosova grickarija

Grickarija je izraz, ki sem ga spoznala šele pred kratkim in mi je strašansko všeč. S T. sva v petek gostila nekaj prijateljev in jaz sem pripravila tele slane krekerčke in grisine. Nekaj jih je bilo z makom, nekaj s sezamom, nekaj z zelišči, ampak najboljši so bili tisti s kokosom. Delala sem zelo na pamet, zato predlagam, da se pri doziranju kokosa tudi vi zanašate na občutek za filing:)




sestavine:
500 g bele moke
3/8 l - 1/2 l mlačne vode
zavitek suhega kvasa
1 ČŽ sladkorja
4 zajetni ščepci soli
nekaj grobe morske soli (po okusu)
kokosovi koščki/opilki/ostružki (cca. 1 čajna skodelica oz po občutku)
4 JŽ staljenega kokosovega olja Cobio

Moko zmešaš s 4 ščepci soli in kokosovimi ostružki (torej ne z moko, ki smo je bolj navajeni, temveč z večjimi koščki). Mlačno vodo zmešaš z 1 ČŽ sladkorja in s kvasom. Zamesiš testo in pustiš, da vzhaja na svojo dvakratno velikost (kakšne pol ure do 40 minut). Testo spet premesiš, razdeliš na dva ali tri dele in ga razvaljaš na pomokani površini. Pomažeš s kokosovim oljem in posuješ z grobo soljo, ki jo z dlanmi vtisneš v testo. S piškotnimi modelčki izrežeš v želene oblike, zložiš na pekač, obložen s peki papirijem in pustiš, da vzhaja 15 minut, nato pečeš 15 minut na 200 °C oz. dokler ne dobijo lepe zlate barve (po želji jim pomagaš do nje tako, da za 5 minut vklopiš žar).