Bil je čas, ko sem lahko brala bloge. Krasno obdobje. Sicer večina ljudi pravi "real life more important", ampak saj to je tudi real life (pa čeprav tuj in le delček njega). Večino avtorjev in avtoric sicer poznam le virtualno, ampak so  mi kot prijatelji. Vesela sem, ko se zaročijo, raznežim se, ko dobijo otroke, kupim njihove knjige in sanjarim, da bom šla na kakšno njihovo delavnico.


In če bi lahko spoznala le eno blogerko v real lifeu, bi to bila Molly. Povedala sem vam že, da je knjiga Molly Wizenberg: A Homemade Life ena mojih najljubših, in to po več kot treh letih še vedno velja. Njeno pisanje je res krasno, in je najbrž tudi ena najbolj izobraženih, razgledanih blogerk, kar jih boste srečali. Pa tudi ena tistih, ki imajo sicer fabulozno (najbrž to ni slovenska beseda, ampak ta mi pride na misel) življenje, a je zelo prizemljena. Mislim, ob sobotah bere The New Yorker in hodi na delavnice lončarstva in poezije.
V njeni knjigi je precej vegetarijanskih receptov, najbrž tudi zato, ker je njen mož (bil?) vegetarijanec, veganski pa mislim, da ni noben. Recept za limonin kolač ima prav posebno mesto, saj sta se z možem spoznala prav zaradi njega (in to preko bloga, resno!). Gre za klasičen francoski recept, z veliko jajc in jogurta, začuda pa v njem ni masla. To je tak vsakdanji kolaček, ki mu rečejo babičin kolaček in spominja na naše jogurtovo pecivo - v originalu se vse meri v jogurtovih lončkih. Že dolgo sem razmišljala, kako bi ga veganizirala. In potem se mi je utrnila ena ideja: čičerika! Prisežem, da ne bi nikoli uganili. Kolaček je nekoliko bolj gost od klasičnega, ampak krasen za k čaju ali kavi. Če vam je ostalo kaj oranžata, ga vmešajte v testo, meni je zelo všeč:)

Veganski limonin kolač

250 g moke
nastrgana lupina ene limone
2 žlički pecilnega praška
ščep soli
120 g sladkorja
pest ali dve oranžata (po želji)
125 ml navadnega ali vanilijevega sojinega jogurta
125 ml olja blagega okusa
150 g čičerike iz konzerve s tekočino vred (pol/pol po teži)
sok pol limone

za preliv (po želji):
60 ml limoninega soka
100 g sladkorja v prahu

ob postrežbi (po želji)
granatno jabolko

Suhe sestavine zmešaš v skledi. Olje, sojin jogurt, limonin in čičeriko zmiksaš v kremasto zmes.
Primešaš k suhim sestavinam in preliješ v pomaščen in pomokan pekač. Jaz uporabim mini pekač za šarklje ali klasičnega za štruce. Pečeš 35-45 minut na 180 °C.

Medtem, ko se peče, zmešaš preliv iz limoninega soka in sladkorja. Če ti ni všeč ideja, da bi kolač zalili s sladkorjem, ga le nežno psujte z najtanjšo plastjo sladkorja v prahu in zraven postrezite semena granatnega jabolka.

In, si upate dati čičeriko v pecivo? ;) Če je dobra za španske vetrce, potem je najbrž tudi za takale peciva, se vam ne zdi? Jaz je gotovo nisem zadnjič vtaknila v pecivo ...

Zadnjič sem napisala seznam stvari, ki mi gredo na živce. Ker je včasih fino malo pošimfat, saj si tako prevetriš glavo. In fino je brati tuje sezname stvari, ki gredo ljudem na živce, in zraven kimat in se privoščljivo ali pravičniško hehetati.

Potem pa sem na Facebooku začela opazovati, koliko ljudi tisto luštno vrstico "What's on your mind?" uporablja za naštevanje stvari, ki jim grenijo življenje, jim gredo na živce ali pa jih preprosto morajo pošinfat. Prozorne pajkice. Debeli ljudje v pajkicah. Debeli ljudje nasploh. Politiki. Senzacionalistični mediji. Mediji na sploh. Do kolesarjev brezobzirni vozniki. Objestni kolesarji. Prodajalci v trgovini, ki ti nočejo pomagati ali pa ti z nasveti naravnost škodujejo. Ljudje, ki trkajo na vrata in ti hočejo nekaj prodati. Če ste se prepoznali in vas je oblila rdečica, brez skrbi, tudi jaz sem se in me je oblila zona.

Moja šibka točka so ljudje pred vrati. Živimo na osamljeni kmetiji (mislim, da se tako reče tej geografski zadevi), a veliko ljudi trka na naša vrata. Veliko je žlahte, ljudje pridejo kaj kupit, pripeljejo prodat ajdovo in proseno kašo z drugega konca Slovenije, jabolka, bučno olje, pobirajo prispevke za rdeči križ ali srečelov, pripeljejo paket preljubkih oblačilc ali kakšno knjigo, ali pa pridejo zmlet svojo piro k nam. Skratka, veliko ljudi pred vrati. Na vsake kvatre pridejo tudi Jehove priče. Tako kot pred nekaj dnevi. Odprli sva jima z Lilo. Bili sta dve starejši gospe, ta, ki je govorila, je bila videti blaga in utrujena, nekaj je bilo narobe z njenimi očmi, ne vem pa, ali je imela tik ali je morda škilila. Govorila je prijazno in spoštljivo, tako sem tudi jaz govorila z njo. Iz vljudnosti sem vzela tudi listek, ki mi ga je dala, čeprav sem vedela, da bo romal kot vsi drugi pildki hitro v smeti.



Zakaj vsa ta zgodba? Ker sem isti dan slišala druge ljudi govoriti posmehljivo o Jehovih pričah, in ker sem na Facebooku brala komentarje o vsiljivežih pred vrati. In sem se spomnila, da je bil eden teh "vsiljivežev" nekaj časa tudi moj oče, ki je na tak način prodajal svoje slike. Nikoli ni pokazal, da mu je to odveč, pravzaprav je bilo videti, da preživljanje družine vidi kot izziv. Ko pomislim, da bi morala jaz za preživetje družine služiti denar od vrat do vrat, se v meni vklopi ogromen odpor. Nočem moralizirat, samo spomnit, da so ljudje pred vrati ljudje kot vi ali jaz, ki pa so v nekakšni stiski. No, razen če so ekstra ekstrovertirani in si tako želijo stika z ljudmi, da z veseljem "težijo" od vrat do vrat;) Hočem reči, če nekdo pride do vaših vrat in vam nekaj prodaja, to najbrž počne, ker drugače ne more zaslužiti za preživetje (z verskimi skupinami je sicer malo drugače). Ne pravim, da morate kaj kupiti, lahko pa pokažete nekaj spoštovanja. Vedno se vračam na Gatsbyja: "In my younger and more vulnerable years my father gave me some advice that I've been turning over in my mind ever since. 'Whenever you feel like criticizing any one,' he told me, 'just remember that all the people in this world haven't had the advantages that you've had.'" Naslednjič, ko vam nekdo "teži" na vratih, se sponnite, da je to morda oče kakšne blogerke, ki jo radi berete.

Kaj ti bo notranji mir, če ga nimaš, kadar pridejo trkat inkasanti? ;)

Pa dajmo zdaj spečt eno pecivo, mogoče ga bomo ponudili ljudem, ki pridejo trkat na vrata.

Bučni kolač s kandiranim ingverjem (čisto rastlinski)

130 g fine pirine moke
1 ČŽ začimb za medenjake (ali kombinacija cimeta in ingverja)
1/3 ČŽ sode bikarbone (skratka, malo manj kot pol žličke)
ščep soli
50 g riževega sladu (ali malo manj sladkorja)
150 g pireja iz buče hokaido
60 ml repičnega olja
pest kandiranega ingverja
1/4 ČŽ jabolčnega kisa