Na čem jaz zgubim največ časa na internetu? Na člankih, ki jih na Facebooku deli in pod svojimi članki predlaga Apartment Therapy, seveda! Vi ne? In med njimi so mi najljubši before/after in #ikeahack zadeve. No, drugi kradljivec časa pa so videi o mačkah Pinterestovi predlogi, kjer je pogosto glavna zvezda Annie Sloan. Veste, kdo je to? Annie Sloan je gospa, ki je dala svoje ime barvam za dom, in sicer t.i. krednim barvam, Chalk paint. Navdihnile so jo tradicionalne barve in tehnike, kar mi zveni zelo očarljivo. Nad običajnimi barvami (mislim Jubin dekor, ki je sicer super v tem pogledu, da je netoksičen, da ima ogromno barvno paleto in da ga lahko kupiš povsod) sem namreč precej razočarana, saj je občutek, ko se dotakneš pohištva, pobarvanega z njimi, plastičen. Kar pa nima nobenega smisla, če želiš imeti naraven dom in kupuješ/iščeš lesene kose. 

Na srečo je mojo zadrego opazila Katarina, kreativna in pogumna punca, ki je Annie Sloan (no, vsaj njene barve) pripeljala v Slovenijo. Poslala mi je kanglico najlepše bele barve, s katero sem osvežila tale star, zmatran predalnik, ki je v naši hiši že nekaj generacij (tu je bil že takrat, ko se je priselila parababica mojih otrok). 

Tale predalnik stoji pri kuhinjskem oknu in je pogosto lovilec vse mogoče krame, ampak ko ga pospravim, je prava oaza miru. Mislim, da fino paše k nam in da mu belina pristoji, predvsem pa se je z njo še izboljšalo odbijanje svetlobe po moji že sicer svetli kuhinji.  

Nekaj časa sem se sicer spraševala, ali naj ga le obnovim ali pobarvam, morda tudi v kakšno bolj živo barvo, nazadnje pa sem se odločila za belino, ki je moja najljubša barva pohištva že od konca osnovne šole, ko sem si pobarvala na belo dva ključna kosa pohištva v moji najstniški spalnici (in to kljub temu, da takrat še ni bilo Pinteresta).

Predalnik sem le dobro razmastila, saj Annie pravi, da brušenje ni potrebno. Ko se je prvi nanos posušil, sem predalnik nežno pobrusila z najfinejšim brusnim papirjem in ga pobrisala ter nanesla še en sloj. Ko se je ta posušil, sem spet nežno pobrusila, na vogalih pa malo bolj, da je barva že sedaj videti nekoliko oguljena, kar je meni všeč in staremu pohištvu tudi pristoji. Spotoma sem ugotovila, da so stari "knofi", ki sem jih nameravala zamenjati z medeninastimi ali pobarvati črno, pravzaprav kombinacija lesa in medenine, kakšno srečno naključje! In tako so ostali. Nazadnje sem ga še premazala z voskom, na katerem so številna opozorila in bi morda naslednjič poskusila kar s kakšnim naravnim voskom. 

Nad barvo samo sem bila prav zares navdušena! Nič ne smrdi, ne kaplja in rezultat da naraven občutek, prav nič plastificiran. Komaj čakam, da še kaj pobarvam! In menda se da marsikaj pobarvati, menda celo plastično vrtno pohištvo! Morda preizkusim na plastični kuhinjici mojih hčerk:)

Če vas je zamikalo, da bi kaj pobarvali, odklikajte v trgovino s posrečenim imenom Farbarela, h Katarini, fajn punca je, in polna nasvetov in idej!