"Ko posameznik čedalje bolj zapada videzu, se nauči gledati sebe z očmi drugega. Navadi se, da je njegova podoba pomembnejša od njegove osebnosti. Od trenutka, ko ga bo drugi presojal na podlagi tistega, kar ima, ali njegovega videza, in ne po značaju ali sposobnosti, si bo lastno osebo prizadeval oviti v teatraličnost in iz svojega življenja narediti predstavo, predvsem pa se bo hotel gledati z očmi drugih, dokler ne bo sam postal eden od tolikih tržišču namenjenih potrošnih proizvodov. [ ... ] Tu postane razlika med videzom in resničnostjo vedno bolj nejasna, enako kot postane nejasna lastna identiteta. Svoboda ni več mišljena kot izbira zaporedja dejanj, ki vodijo k ozaveščanju posameznika, temveč kot prizadevanje, da bi si pridržali svobodo izbire. Njenega prostora ni več mogoče določiti, identitete pa naj bi si bilo mogoče nadevati in jih odlagati, kot nas uči kultura mode ravnati z oblekami." (Umberto Galimberti, Miti našega časa, 111-12)

Že celo večnost sem si želela pisati o identiteti. To je najbrž že znak krize, kajne? ;) In že par let si želim, da bi tale klub res obstajal; predvsem zato, ker ne znam raztrgat perforirane servete (ne, ni res, se pa rima na to).  No, najbrž se je ta želja pojavila s Pinterestom ali kaj. Pinterest je res zbirališče lepote, je pa tudi kraj za identitetne nebuloze. Tega pri sebi ne bi nikoli opazila, a na srečo ali nesrečo je Pinterest tudi vojerske narave, kar pomeni, da lahko (ob velikem estetskem užitku) opazuješ sestavljanje patchworka identitete drugih, in jim jo po možnosti še zavidaš. Na Pinterestu imamo vsi res kul omare. Stajliš stanovanja. Kuhamo po zahtevnih receptih. Lucidno razmišljamo. Se zgledujemo po res legendarnih ljudeh. Kliknite na pobarvane besede, pa boste vse to videli na mojem osebnem primeru. Pa mislite, da sem res tako kul? (Odgovor je: niti približno).

V zadnjih treh letih sem zamenjala več identitet, kot čevljev. Iz (odlične; saj ne, da se hvalim (totally se)) študentke v zaposleno-prek-avtorske v brezposelno v porodniško v kvazi-zaposleno; iz svobodne punce v zaročenko v nosečnico v mamo in v skoraj-ženo, od najmanj-4x-na-teden-trenirajoče aikidoke v mogoče-1x-na teden-trenirajoče utrujene mtke, iz priseljene Ljubljančanke v priseljeno Zaplaninko v naseljeno Korošico (ponekod pa je moje stalno prebivališče še vedno navedeno v - Celju). Lahko rečeš, da so vse samo vloge, ampak kaj pa je identiteta, če ne skupek vlog? Ja, še nekaj je. Tisto, kar se kaže navzven. Saj veste, z oblekami, frizuro, nakitom, tatuji in še čim. Z vsem tistim, kar tako radi pinamo, a ne. Ali ko pripovedujemo zgodbe o sebi in ustvarjamo samomitologijo. In če znate brati med vrsticami, vam je najbrž že jasno, da se je tudi to, kar se kaže navzven, spremenilo (to se zgodi, če ima človek premalo časa in premalo denarja za oblačila, premalo volje za frizuro in nakit in premalo vsega naštetega za rekreacijo). Na kratko, moja identiteta je razpadla.

Kar iz navedenih vzrokov ni nič čudnega. In če verjamemo mojemu T. (pa najbrž prenekateremu filozofu, ki ga ne znam našteti), je identiteta nekaj takega kot strah: od znotraj votla, od zunaj pa je nič ni. Zato se lahko spreminja (fluktuira, bi rekli sociologi) iz dneva v dan. Ničesar ni, kar bi bilo že vnaprej v njej - v nas. Torej sebe ne najdemo kot bi se izgubili, ampak se iznajdemo, kot nas še ne bi bilo.

In to je precej bolj kreativno, se vam ne zdi? Po eni strani zveni lažje. Samo odločiti se je treba, ni treba na soul-searching v Indijo in na Tibet (čeprav jaz bi vseeno šla), odločim se lahko že danes. Ampak to je tudi veliko težje, ker odločitev je tudi ločitev od vseh neizbranih možnosti (parafraziram Novaka, se mi zdi). In jaz res nisem najbolj odločna med vami (velik evfemizem). A lahko grem raje v Indijo ali na vikend seminar, prosim?

Kaj pa vi počnete s svojo identiteto? Se iščete, ste se že našli, ste se izumili iz nič? Jo ignorirate in srečno živite iz dneva v dan? Mind-boggling stvari.

Kamutovi krekerji s kurkumo

Do nedavnega sem živela v upanju, da se bo nekega dne pojavil nekdo, ki bo odkril moj talent. Saj veste, tako kot grejo zgodbe supermodelov: "z mamo sem pila vročo čokolado, ko me je ustavil predstavnik modne agencije bla bla in čez nekaj mesecev sem pristala na naslovnicah", le da bi mene odkril založnik, skrivnostni mentor skrivnostne veščine ali kar sam Albus Dumbledore. Takrat bi se moje življenje obrnilo na bolje, vse bi gladko steklo, kar naenkrat bi imela dovolj denarja in občutek smisla v življenju.





No, to se seveda še ni zgodilo. Sedaj tudi vem, da se ne bo. Po pravici povedano, je to eno velikansko olajšanje! In kako sem prišla do tega življenjsko pomembnega zaključka? Nič spektakularnega se ni zgodilo, le eno pravo knjigo sem prebrala: 8 to be great. Avtor Richard St. John je razbil moje otročje sanje o odkritju skritega talenta, ko je na zelo enostaven način opisal, kako je za uspeh na katerem koli področju potrebno veliko vztrajnega trdega dela. Talent je sicer dobrodošel, a ni ključen (nekje drugje sem potem slišala, da je talent le 5 ali morda 10% uspeha).

Sedaj se mi ne more zgoditi, da bi ob prvem neuspehu vrgla puško v koruzo z izgovorom: "Itak nisem nadarjena za to, brez veze, da vztrajam", ampak si lahko rečem, da je treba samo vztrajati, vaditi, poskusiti znova. Ko bi vsaj to ugotovila že pred desetimi leti ali še prej! Pa sem celo imela odličen zgled doma ...

Če ste starši, torej otrokom nikar ne govorite "nadarjen si/nisi nadarjen", ampak "vztrajaj, poskusi znova, vaja dela mojstra". Saj res, še celo reče se, da vaja dela mojstra - ne pa talent!

No, zdaj vam pa dam še en receptič za povrhu.

Kokosova grickarija

Grickarija je izraz, ki sem ga spoznala šele pred kratkim in mi je strašansko všeč. S T. sva v petek gostila nekaj prijateljev in jaz sem pripravila tele slane krekerčke in grisine. Nekaj jih je bilo z makom, nekaj s sezamom, nekaj z zelišči, ampak najboljši so bili tisti s kokosom. Delala sem zelo na pamet, zato predlagam, da se pri doziranju kokosa tudi vi zanašate na občutek za filing:)




sestavine:
500 g bele moke
3/8 l - 1/2 l mlačne vode
zavitek suhega kvasa
1 ČŽ sladkorja
4 zajetni ščepci soli
nekaj grobe morske soli (po okusu)
kokosovi koščki/opilki/ostružki (cca. 1 čajna skodelica oz po občutku)
4 JŽ staljenega kokosovega olja Cobio

Moko zmešaš s 4 ščepci soli in kokosovimi ostružki (torej ne z moko, ki smo je bolj navajeni, temveč z večjimi koščki). Mlačno vodo zmešaš z 1 ČŽ sladkorja in s kvasom. Zamesiš testo in pustiš, da vzhaja na svojo dvakratno velikost (kakšne pol ure do 40 minut). Testo spet premesiš, razdeliš na dva ali tri dele in ga razvaljaš na pomokani površini. Pomažeš s kokosovim oljem in posuješ z grobo soljo, ki jo z dlanmi vtisneš v testo. S piškotnimi modelčki izrežeš v želene oblike, zložiš na pekač, obložen s peki papirijem in pustiš, da vzhaja 15 minut, nato pečeš 15 minut na 200 °C oz. dokler ne dobijo lepe zlate barve (po želji jim pomagaš do nje tako, da za 5 minut vklopiš žar).