Integriteta. Veste, kaj je to? Pa ne zdej rečt "tisto, česar gotofi nimajo", čeprav bi bilo tudi to res. Integriteta je, tako wikipedija,  »celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost«. Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom. Na kratko, mož beseda/žena beseda. Rečeno - storjeno. Što na umu to na drumu. 

Če me kdo vpraša, kaj bi rada počela v življenju, sem v zadregi, ker še ne vem odgovora. Vem le, da bi rada bila oseba z integriteto. In da bi se rada s takimi ljudmi tudi družila. A veste, kateri ljudi so to? Tisti, ki te ne pustijo na cedilu, oz. vsaj ne tako zelo zlahka, in vedno znova. Puščanje na cedilu je postalo pravilo, ne izjema. 

Recimo, ko ti prijateljica (pravzaprav več njih), s katero sta si delili vse skrivnosti, reče, da pride na obisk, jasno, pogledat novorojenčka, pa je do hčerkinega 8. meseca še ni bilo na spregled. Ali ko te nekdo kontaktira s ponudbo za delo, in ti niti ne odgovori, da so tvoji pogoji preostri ali da so našli boljšega kandidata. Ko predelaš cel svoj vikend, ker se nekdo najavi na obisk, potem pa ta nekdo v zadnjem trenutku na urniku najde nekaj bolj pomembnega. Mogoče se zdi, da to ni stvar integritete, ampak vse to se le različne plati iste medalje (ta medalja ima pač več kot dve;)).

Mogoče so moji kriteriji preostri, mogoče sem se samo jaz obdala s precej takimi ljudmi, mogoče so krivi mobiteli, mogoče zgolj moja percepcija ali celo sama Secret, kdo ve. Zato me zanimajo vaše izkušnje. Vas ljudje puščajo na cedilu? Jih puščate vi? Je biti mož/žena beseda za vas vrednota ali preživet koncept?

No, seveda so tudi ljudje, ki ti pomagajo po najboljših močeh, razdajajo svoje znanje in talente (reiki, masažo, coaching), taki, ki varujejo in obdarujejo tvojega otroka, te obiščejo, čeprav si morajo avto sposoditi, in ti še skuhajo kosilo. Ti ljudje so več vredni kot pol države, in tudi takih je kar nekaj. In tem se bom posvetila. In jim naredila malico, in skromno kosilo ali večerjo, kadar koli. Ne dvomim, da bi bili zadovoljni tudi s tako preprosto rečjo, kot vam jo ponujam sedaj. Krompirjeva juha.

Veganska krompirjeva juha

Veganska krompirjeva juha

(za 2-3 osebe)
pol dimljenega tofuja
pol majhne čebule
1 korenček
pol majhne zelene (še raje: 1 steblo zelene)
2 krompirja
6 dcl zelenjavne jušne osnove
1 JŽ moke
1 dcl riževega mleka

sol
poper
kajenski poper
čilijevi kosmiči
česen v prahu
origano
timijan
sveži peteršilj






Dimljeni tofu narežeš na kockice in popečeš na olivnem olju. Daš na stran.

Čebulo, na kockice narezan korenček in zeleno malo prepražiš na olivnem olju.

Dodaš na kockice narezan krompir, dobro premešaš, pražiš kkaih 5 minut, nato zaliješ z zelenjavno juho. Kuhaš 10 minut.

Moko razmešaš v riževem mleku in vliješ k juhi. Kihaš še 5 minut.

Začiniš z naštetimi začimbami, po okusu.

Premiksaš s paličnim mešalnikom ali zliješ približno pol juhe v blender. Fino je, če ostane nekaj koščkov, ne pa preveč.

Pred postrežbo dodaš dimljeni tofu in nasekljan sveži peteršilj.

Kari s čičeriko.

Nekoč sem mislila, da je kari tisto, kar vsebuje curry prah (kar tisti od Droge), potem, da je to vsaka jed, ki vsebuje curry pasto in kokosovo mleko, sedaj pa vem, da tudi to ni potrebno. Da je nekaj kari, mora samo vsebovati eno mešanico začimb, med katerimi naj bo tudi čili ali kajenski poper. Kar se ostalega tiče, pa je lahko zelenjavni ali s čimer koli drugim, "tekoč" ali "suh" ...

Čičerikin karije zelo enostaven za pripravo. Še posebej, če imate pri roki že skuhano čičeriko ali celo "čičeriko za nujne primere", torej tako v konzervi:) Tale je prav dobra (hm, celo boljša od marsikatere, ki jo po noči namakanja in dveh urah kuhanja pripraviš doma...). In vse ostale sestavine so tako enostavne, da vam najverjetneje ne bo treba niti do trgovine. V receptu, ki sem ga našla v živo zeleni knjigi Vegetarijanske jedi: Recepti, ki se jim ni moč upreti, je po defoltu uporabljeno rastlinsko olje, a sem ga poskusila tudi z bio maslom, in je bil še bolj okusen. Po želji torej.

Kari s čičeriko

(za 2 osebi)
konzerva čičerike
1 krompir
3 JŽ bio masla/kokosovega ali oljčnega olja
1 čebula
1 čž naribanega ingverja
1/2 ČŽ orientalske kumine
1/2 ČŽ mletega koriandra
2 stroka česna, stisnjena ali nasekljana
1 feferon (lahko tudi vložen)
čili/kajenski poper po okusu
sol
1 dcl vode
limonini krhlji in svež koriander/peteršilj


Krompir narežeš na kocke.

Čičeriko odcediš in spereš pod tekočo vodo.

Čebulo olupiš in narežeš na obroče ali krhlje, popražiš na maslu ali olju. Soliš.

Zmanjšaš ogenj, dodaš začimbe in malo popražiš.

Doliješ vodo, dodaš na kocke narezan krompir in čičeriko, pokriješ in kuhaš dokler se krompir ne zmehča (kakih 7 minut). Vmes večkrat preveriš, če ni slučajno vsa voda povrela in jo po potrebi doliješ. Poskusiš, in po okusu dosoliš.

Po želji čičerikin kari pokapaš z limonovim sokom in okrasiš z listi koriandra. Meni je boljši brez limone, koriandrovih listov (za razliko od semen) pa sploh ne maram, zato sem raje uporabila peteršilj. Postrežeš s krhlji limone in (ponavadi) z rižem kot prilogo. Midva sva imela za prilogo precej neortodoksne koroške ajdove povitnike, super pašejo:)

Moram vam priznati, drage bralke in bralci, da sem imela kar slabo vest, ker toliko časa nisem ničesar objavila. Vse, kar sem skuhala, se mi je zdelo brezvezno, če že ne takrat, ko sem jedla, pa malo zatem, ko sem hotela o tem pisati. Celo preverjene stvari se mi niso najbolj posrečile, z nekaterimi sem pa imela prav smolo. Tako recimo s slivovo pito a la Amelie, v katere testo sem dala kokosovo olje in po pol ure počivanja testa ugotovila, da je olje pokvarjeno. Nisem se hotela ukvarjati s še enim testom za pito, zato sem naredila drugo francosko reč iz sliv, clafoutis. Pa tudi nad tem nisem bila navdušena. Sploh.


No, tale juhica pa je vendarle uspela in prijetno pogrela včerajšnji brr dan. Ravno to sem potrebovala po tem, ko me je v parih metrih od avtobusne do faksa (ja, spet sem študentka, pa že na začetku razočarana) dež z norim vetrom povsem zmočil. Juha je zelo simpl, pa prav zelo dobra. Prihaja pa seveda iz moje najljubše kuharice, Super Natural Every Day Heidi Swanson (zdaj že vem, kam se zateči na deževen dan). V originalu je pripravljena z zeljem, kar je odlično, ampak jaz sem zelje šparala za en drugi kuharski projekt (morda celo napišem kaj o njem, ampak ne bom obljubila), in sem v juhco varčno vrgla ohrovt. Bilo je super.

Recept za čičerikino juho z ohrovtom in curryjem

za 2 osebi
cca. 220 g ohrovta (ali zelja; to je približno četrt povprečno velike glave)
1 JŽ kokosovega olja (dišečega, uf) ali pa oljčnega
ščep soli
110 g krompirja (2 manjša krompirčka)
1 JŽ curryja v prahu
2 stroka česna
pol majhne čebule
pol litra zelenjavne jušne osnove
cca. 150 g kuhane čičerike (lahko iz konzerve)

No, tale juha je še ena od jedi, ki v knjigi sicer odlične fotografinje Heidi Swanson nima svoje fotke. Zdaj vem, zakaj: resnično ni najbolj fotogenična juha ...

Ohrovt ali zelje nasekljaš na tanke kratke trakove (moji niti niso bili tako tanki, khm).

Krompir opereš in narežeš na kockice; če je ekološki, ga ni treba niti olupiti.

Olje segreješ v velikem loncu z debelim dnom, vmešaš ščep soli in krompir, ter pokriješ. Kuhaš/pražiš 5 do 8 minut in občasno premešaš.

Ko se krompir zmehča, vmešaš curry, nato še čebulo in česen.

Malce popražiš, nato zaliješ z juho in dodaš čičeriko.

Ko zavre, dodaš nasekljan ohrovt ali zelje ter kuhaš še nekaj minut, da se ohrovt/zelje zmehča. Sedaj je čas, da juho poskusiš in po želji dodaš še soli ali currya.

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche.

Danes bi morala na tečaj risanja, ki je superfajn, a sem v trenutku, ko sem videla oblake, izgubila vsako željo po tem, da bi šla ven iz hiše. Pravijo, da ne bi smeli biti vremensko občutljivi, ampak kako za vraga ne?! To je pa res nekaj najbolj naravnega. Mogoče se motim, ampak srne in volkovi vedrijo. Si predstavljate človeka pred nekajdesettisoč leti, ki na takle dan nabira koreninice, namesto da bi risal po stenah, lepo doma, in prepeval pesmice z otroki? I just don't see it happening. Sem Zulejka in sem vremensko občutljiva oseba. Pa vi, ste kaj občutljivi na vreme?

O svoji trenutno najljubši kuharici sem že pravila, ne?;) No, to, kar sledi je najina do sedaj najljubša jed iz nje, in pravzaprav edina, ki sem jo skuhala več kot dvakrat.

Po pravici povedano sem mislila, da je gribiche ime jedi, ne pa zgolj omakice, ki se jo jedi doda. V originalu so to sicer mesne jedi, vendar je tale gribiche pristal na sami lepi sveži zelenjavici. Gribiche vsebuje jajca in tako ga ponavadi tudi pripravim (seveda uporabim le jajca - domnevno - srečnih kokoši, ki tacajo po dvorišču ene sosede mojih staršev, ali tistih, za katere skrbi T.-jeva mama). Naredila se sicer tudi vegansko varianto (s 100 g kuhanega in na majhne koščke narezanega tofuja in žličko kurkume namesto jajc), ki je bila fina, vendar bi bilo treba ta recept še nekoliko izboljšati - delam na tem;)


Posebna zahvala gre tokrat N., njenemu fantu in celi družini Š., ki so mi nabrali "rjavo gajbico" dobrot, med njimi tudi krasen krompirček, ki je tudi danes pristal v pečici. Hvala lepa! Pa za drugo najdebelejšo kuharsko knjigo, kar sem jih kdaj videla, tudi (kmalu objavim kak recept;) namig: indijsko!).

No, pa k receptu!

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche

Recept je iz Super Natural Everyday Heidi Swanson. Bom poskusila ne prepisati vseh njenih receptov na svoj blog:) Heidi v tem receptu uporabi sicer pol manj zelenjave, vendar je meni všeč, če je več zelenjave, tudi več, kot krompirja. Aja, te količine bi bile po Heidi za 3 osebe, ampak ne vem, kaj jedo te osebe zraven - midva sva od tega le za silo sita;)

sestavine za (domnevno) 2 lačni osebi

350 g mladega krompirja
60 ml olivnega olja (oz. po občutku manj;))
350 g brokolija in bučk
2 bio jajci (oz. 100 g tofuja in 1 ČŽ kurkume)
1 JŽ rdečega balzamičnega kisa (tudi vinski ali balzamični bo ok)
1 ČŽ dijonske gorčice (s semeni)
1 ČŽ - 1 JŽ kaper
1 šalotka ali majhna čebula
1/2 JŽ svežega peteršilja
1/2 JŽ svežega timijana
1/2 JŽ svežega drobnjaka

Pečico razgreješ na 205°C. Krompir opereš, po potrebi narežeš na manjše kose (velikosti palca, pravi Heidi). Posoliš s ščepcem soli in naoljiš z 1 ČŽ oljčnega olja (premešaš z rokami). Pekač obložiš s pekijem in daš peč za 30 minut.


Dve jajci skuhaš do trdega (alternativno: tofu vržeš v slan krop in počakaš, da priplava na površje). Olupiš in nasekljaš, pol rumenjaka prihraniš za omako gribiche. (Tofu odcediš in narežeš na micene kockice).

Bučke in brokoli (ali pa le eno od dvojega oz. por, šparglje, ...) narežeš na manjše kose/cvetke, soliš in naoljiš kot krompir. 15 (oz. 10, za bolj al dente zelenjavo) minut preden je krompir pečen, daš v pečico še zelenjavo. Po pravici povedano, je kombinacija brokoli-bučke kar malo tricky, ker so bučke veliko bolj mehke in polne vode, torej potrebujejo manj pečenja.

Omaka gribiche:

Zelišča, čebulo in kapre nasekljaš. Rumenjak speštaš. Počasi dolivaš olje in mešaš, da dobiš gladko maso. Če delaš s kurkumo namesto z rumenjakom, se to ne bo zgodilo, tako da brez panike. Vmešaš kis in gorčico. Dodaš zelišča, čebulo in kapre ter dober ščep soli. Njami.

V veliki skledi zmešaš pečen krompir, zelenjavo, nasekljana jajca in preliv/omako gribiche. Ješ kar iz sklede:) Zraven paše sveža nasekljana zelenjava, kot na primer tele kumarice, narezane na palčke in fensi postrežene v kozarcu z ledom na dnu.

Mlad krompir in mlado zelje s starim fižolom. Njami.

Odkrila sem nekaj fotk s Koroške izpred, hm, treh tednov?, ko sem med drugim dobila čudovito pisanko. Iz časov pred Californication...:) Ah, zelenje, rožice in radovedne živali ... Predvsem pa zrak! Barve! Tukaj se niso tako posrečile, ker jih kit objektiv pač nekoliko izmaliči (vsaj mislim, da je krivda njegova, saj so fotke s 50-ko vendarle boljših barv). No, ne smem delat preveč reklame, saj prenaseljena Koroška ne bi bila več to, kar je, a ne?

Koroška bajeslovna favna.

Krasno škotsko govedo. Kar domov bi ga vzela;)

Recept za beli fižol s krompirjem in zeljem

Tale super recept, v katerem lahko uporabiš mlad krompir in mlado zelje, ki nam mežikata iz vseh štantov, je seveda iz moje trenutno najljubše kuharske knjige, Super natural every day. In to tisti z naslovnice! Tako preprost, pa vseeno tako drugačen - to dobro povzema celo kuharico, iz katere resnično lahko vsak dan nekaj skuhaš, tako enostavno je to. 

Mlad krompir in mlado zelje s starim fižolom. Njami.

sestavine za 2 ne zelo lačni osebi:
1 JŽ oljčnega olja
60 g krompirja
1 manjša šalotka
1 skodelica belega fižola (ali pol konzerve)
1,5 skodelice tanko narezanega zelja
po želji parmezan

Krompir olupiš (če je mlad, to niti ni potrebno), narežeš na majhne kockice, posoliš in vržeš na oljčno olje. Premešaš, pokriješ in kuhaš 5-8 minut, vsako toliko časa malo premešaš. Dodaš šalotko in fižolčke, pustiš, da fižol dobi nekoliko barve, nato spet dobro premešaš. Kuhaš toliko časa, da so fižolčki lepo porjaveli na vseh straneh. Takrat vmešaš narezano zelje in pustiš, da se le nekoliko zmehča. Postrežeš s parmezanom - ali pa tudi ne:)

Tole z lepšanjem sveta morda zveni ultra pretenciozno, ampak če prihranim svetu eno goro plastičnih vrečk, sem tudi nekaj naredila, ne? Tako da že dolgo hodim po svetu z nakupovalno vrečko iz blaga v torbici. Ampak to ponavadi ni bila šik vrečka, temveč kakšna reklamna. Sedaj, ko imam čas, sem sklenila narediti malo bolj luštne vrečke za nakupovanje (in predvsem za v knjižnico!:)). Potiskane s krompirjevo štampiljko.

Recept za "krompirjevo" nakupovalno vrečko

potrebuješ:
vrečko iz blaga (že sešito lahko nabaviš v trgovini s hobi programom)
barve za tekstil
krompir (vsaj enega;))
čopič (niti ne nujno)
pokrovček od kozarca za tahini ali kaj podobnega (star krožniček, itd. - v glavnem mora biti dovolj globoko, da drži barvo in dovolj plitvo, da lahko namočiš krompir)
nožek in izvijač (ki ju lahko nadomesti tudi kaka bolj sofisticirana priprava za rezljanje!:))
servieta ali krpa za preizkušanje in brisanje
nekaj, da se miza ne umaže (folija, časopis, ...)
karton ali debelejši papir v velikosti vrečke (npr. listi iz starega koledarja, časopis, ...)


Najprej seveda izbereš motiv za svojo vrečko in ga po želji izrišeš na papir. Kompliciranje odsvetujem;) Jaz sem tokrat izbrala listke in ribice. Nimajo prav veliko skupnega, so pa kar hvaležne oblike za vrezovanje/izrezovanje. Krompir opereš in prerežeš na pol. Z nožkom (ali tankim izvijačem) izrišeš motiv in ga z nožkom poglobiš. Sedaj v krompir zarežeš od strani in odstraniš vse, kar ni tvoj motiv. Motiv dodelaš z nožkom ali izvijačem (v mojem primeru listne žile, ribja glava in oči, ...).


Pomočiš v barvo in preizkusiš odtis na odpadnem, poskusnem blagu. V vrečko vstaviš nekaj, kar bo vpilo barvo, da ne bo pronicala na drugo stran vrečke. Z enkrat pomočenim krompirjem lahko odtisneš več odtisov; prvi bo jasno zelo močan, naslednji pa bolj bledi, a zato bodo izrezani detajli prišli bolj do izraza. Mogoče ti bodo všeč samo odtisi določene jakosti, no, meni je všeč ravno to, da so različni.


Na svoje odtise lahko odtiskuješ še enkrat (še posebej kul, če uporabiš drugo barvo) in tako dobiš zanimiva prekrivanja ali prelivanja. Jaz sem uporabila barve za svilo, ki so bolj tekoče, kar mi ustreza. Sicer pa lahko barve vedno razredčiš z vodo.


Ko se barva posuši, svojo novo šik nakupovalno vrečko polikaš, da barvo fiksiraš. Običajno se lika z narobne strani, cca. 3 minute (sicer pa lahko preveriš na lončku z barvo). Pereš jo lahko na 40°C. Vrečka se tudi po pranju na 40°C nekoliko skrči, barve pa ostanejo lepe, tudi če pereš na 60°C - no, to velja vsaj za moje vrečke in moje barve ...


Meni je všeč:)

Danes po kosilu sem imela čudovit delovni plan: iti na sprehod (noter se ni dalo zdržati, ko je sonce tako čudovito sijalo), potem pa narediti fotosešn s kupom vrečk za v knjižnico in ustvariti kup voščilnic. Tri korake od doma, ko sem se ravno spraševala, če se je sonce malo skrilo ali je le od znotraj vse videti bolj sijoče, me je prekinil klic. T.. Ki je zaklenil ključe v avto. Na Vrhniki.

No, na srečo imava rezervne ključe in ni bilo treba klicat mame v Istro. Na prvem busu sem brala en pravi šund ene znane pisateljice. Kakšen dolgcajt! Grem čim prej po Prousta:) Na drugem busu pa sem temeljito opazovala cesto, da ne bi zamudila postaje na Vrhniki. Mene je na busih, na vlakih pa še bolj, strah, da bom izstopila na napačni postaji. Tako zelo, da potem to včasih dejansko naredim: tako sem na primer že izstopila prezgodaj, se odpeljala v napačno smer in, ta je najboljša, prestopila, ko prestopiti ni bilo treba. In v to s sabo povlekla še sestrico. Sem pa takrat spoznala slovensko Hrvatico ali nekaj takega, ki je v mojem naglasu slišala sled hrvaške melodije. To je bila gotovo ženska z zelo pretanjenim posluhom, saj mi tega ni rekel nihče ne prej ne potem.

Ok, zdaj pa h krompirju. S krompirjem namreč ne moreš zgrešit, pretanjenega posluha pa tudi ne rabiš. In niti sreče, saj imaš vendar krompir. Dovolj.

Najprej je bila ena omaka, ampak ena ni nobena, zato sem dodala še dve - tri je tako lepo število.



Recept:

Krompir spečeš kakor ti drago. Na primer tako, da ga najprej pustiš vreti 7 minut v slanem kropu, nato ga povaljaš v toplem olju, dodaš nasekljan rožmarin (ali kar cele vejice), malo grobe morske soli in nekaj neolupljenih (!) strokov česna, ter pečeš na 200°C. Količin ne bi navajala, a ravnaj se po nekakšnem pravilu, da naj bi bila 2 velika krompirja na osebo dovolj. Je pa zelo odvisno od tega, kakšne so te osebe:)

Zdaj pa tri omakice:

1. omakica - sladki curry
Je nastala prva. In, neverjetno, zanjo je bil inspiracija sam McDonalds. Zmešaš en del (za 2 osebi zadostuje 1 ČŽ) navadne gorčice, en del agavinega sirupa, en del tople vode (ali več) in curry po okusu.

2. omakica - salsa rosa
Je zadeva, ki jo dobiš v vsakem sendviču na Primorskem, v Ljubljani pa očitno ni tako priljubljena. In je kar banalno preprosta: zmešaš 2 dela majoneze in 1 del kečapa (lahko tudi drugačno razmerje, seveda). Po želji dodaš kajenski poper.

3. omakica - provansalski travnik
Ta je pa moja najnajljubša omakca. V njej nastopajo provansalske začimbe, cvetlični med in gorčica. Čeprav nisem nikoli živela v Provansi, me ta omaka spominja na travnike mojega otroštva. Med tako lepo dopolni aromatična zelišča, kot da bi se šele v njegovi družbi zares razživela ... Od kulinaričnega trubadurstva k tehničnim podatkom: 2 dela navadne gorčice, 1 del medu, 1 del tople vode, 1 del provansalskih začimb (ali malo manj). Mešaj. Polij čez hrustljave krompirčke. Zavzdihni.

In tule še glasbeni posladek - moja ljuba Florence, ki jo je danes na FB objavila D. Hvala, D.:)