"Ko posameznik čedalje bolj zapada videzu, se nauči gledati sebe z očmi drugega. Navadi se, da je njegova podoba pomembnejša od njegove osebnosti. Od trenutka, ko ga bo drugi presojal na podlagi tistega, kar ima, ali njegovega videza, in ne po značaju ali sposobnosti, si bo lastno osebo prizadeval oviti v teatraličnost in iz svojega življenja narediti predstavo, predvsem pa se bo hotel gledati z očmi drugih, dokler ne bo sam postal eden od tolikih tržišču namenjenih potrošnih proizvodov. [ ... ] Tu postane razlika med videzom in resničnostjo vedno bolj nejasna, enako kot postane nejasna lastna identiteta. Svoboda ni več mišljena kot izbira zaporedja dejanj, ki vodijo k ozaveščanju posameznika, temveč kot prizadevanje, da bi si pridržali svobodo izbire. Njenega prostora ni več mogoče določiti, identitete pa naj bi si bilo mogoče nadevati in jih odlagati, kot nas uči kultura mode ravnati z oblekami." (Umberto Galimberti, Miti našega časa, 111-12)

Že celo večnost sem si želela pisati o identiteti. To je najbrž že znak krize, kajne? ;) In že par let si želim, da bi tale klub res obstajal; predvsem zato, ker ne znam raztrgat perforirane servete (ne, ni res, se pa rima na to).  No, najbrž se je ta želja pojavila s Pinterestom ali kaj. Pinterest je res zbirališče lepote, je pa tudi kraj za identitetne nebuloze. Tega pri sebi ne bi nikoli opazila, a na srečo ali nesrečo je Pinterest tudi vojerske narave, kar pomeni, da lahko (ob velikem estetskem užitku) opazuješ sestavljanje patchworka identitete drugih, in jim jo po možnosti še zavidaš. Na Pinterestu imamo vsi res kul omare. Stajliš stanovanja. Kuhamo po zahtevnih receptih. Lucidno razmišljamo. Se zgledujemo po res legendarnih ljudeh. Kliknite na pobarvane besede, pa boste vse to videli na mojem osebnem primeru. Pa mislite, da sem res tako kul? (Odgovor je: niti približno).

V zadnjih treh letih sem zamenjala več identitet, kot čevljev. Iz (odlične; saj ne, da se hvalim (totally se)) študentke v zaposleno-prek-avtorske v brezposelno v porodniško v kvazi-zaposleno; iz svobodne punce v zaročenko v nosečnico v mamo in v skoraj-ženo, od najmanj-4x-na-teden-trenirajoče aikidoke v mogoče-1x-na teden-trenirajoče utrujene mtke, iz priseljene Ljubljančanke v priseljeno Zaplaninko v naseljeno Korošico (ponekod pa je moje stalno prebivališče še vedno navedeno v - Celju). Lahko rečeš, da so vse samo vloge, ampak kaj pa je identiteta, če ne skupek vlog? Ja, še nekaj je. Tisto, kar se kaže navzven. Saj veste, z oblekami, frizuro, nakitom, tatuji in še čim. Z vsem tistim, kar tako radi pinamo, a ne. Ali ko pripovedujemo zgodbe o sebi in ustvarjamo samomitologijo. In če znate brati med vrsticami, vam je najbrž že jasno, da se je tudi to, kar se kaže navzven, spremenilo (to se zgodi, če ima človek premalo časa in premalo denarja za oblačila, premalo volje za frizuro in nakit in premalo vsega naštetega za rekreacijo). Na kratko, moja identiteta je razpadla.

Kar iz navedenih vzrokov ni nič čudnega. In če verjamemo mojemu T. (pa najbrž prenekateremu filozofu, ki ga ne znam našteti), je identiteta nekaj takega kot strah: od znotraj votla, od zunaj pa je nič ni. Zato se lahko spreminja (fluktuira, bi rekli sociologi) iz dneva v dan. Ničesar ni, kar bi bilo že vnaprej v njej - v nas. Torej sebe ne najdemo kot bi se izgubili, ampak se iznajdemo, kot nas še ne bi bilo.

In to je precej bolj kreativno, se vam ne zdi? Po eni strani zveni lažje. Samo odločiti se je treba, ni treba na soul-searching v Indijo in na Tibet (čeprav jaz bi vseeno šla), odločim se lahko že danes. Ampak to je tudi veliko težje, ker odločitev je tudi ločitev od vseh neizbranih možnosti (parafraziram Novaka, se mi zdi). In jaz res nisem najbolj odločna med vami (velik evfemizem). A lahko grem raje v Indijo ali na vikend seminar, prosim?

Kaj pa vi počnete s svojo identiteto? Se iščete, ste se že našli, ste se izumili iz nič? Jo ignorirate in srečno živite iz dneva v dan? Mind-boggling stvari.

Kamutovi krekerji s kurkumo