Ericovi veganski keksi z ingverjem, limono in brusnicami.

Vsak dan berem bloge o hrani, občudujem fotke in razmišljam, kaj bi še lahko skuhala/spekla/zmešala skup. In vedno znova ugotavljam, kako sem pravzaprav neizvirna. Kar koli si izmislim, nekje že obstaja. Če imam srečo, vsaj ne v slovenščini. Pa to niti približno ne velja le za recepte, ampak tudi za kup drugih idej ... Ko ni bilo interneta, je bilo veliko lažje biti izviren.

V neki ZF knjigi (menda je bil kar Štoparski vodnik) sem prebrala, da vse, kar smo si sposobni izmisliti, nekje v vesolju že obstaja. Morda je to kot "stara tožba", na katero nas je opozoril profesor Snoj (ali pa je bil nemara Virk): neki staroegipčanski pisec je potožil, da "je bilo že vse napisano". Pa niti interneta ni imel. Zato sem se odločila, da vsaj nekaj časa ne bom guglala svojih idej in si bom vsakič, ko me bo vseeno "prijelo jamrat", rekla: "stara tožba". Ali "kislo grozdje". Ali kaj takega.

In tu je ena mojih starih (izvirnih:)) idej. Literarna kuhinja. (mimogrede: seveda že obstaja ena literarna kuharica, a koncept le ni čisto isti. uh - *vzdih olajšanja*). Zame so to literarni tisti recepti, ki so jih navdihnile knjige - pa ne kuharske - , in včasih filmi.

Saj poznate pojav, ko se v nekem romanu, recimo, ves čas pojavlja kakšna pijača? Pri Murakamiju se ponavadi izmenjujeta kava in kakšen earl grey. In seveda si potem ob branju vedno želim še kave ali kakšnega earla. Huje je s hrano, še posebej, če si vegi in bereš npr. 5 prijateljev, ki ves čas malicajo sendviče z gnjatjo (whatever that may be). Ampak pravi navdih za literarni recept ni tako neposreden. Za ilustracijo samo najbolj pomenljiv primer: ko bereš Prousta, ne greš pečt magdalenic, ampak skuhaš nežno porovo juho.

No, današnji recept nima zveze ne s Proustom in še manj s porovo juho. Ima pa zvezo z nekim Ericom in s piškoti. Zveza spet ni tako očitna, kot bi si kdo mislil, moram poudariti. Veganske kekse sem obljubila prijateljici N., ki je iz zdravstvenih razlogov pristala na dieti brez mleka in jajc. Imela sem recept, ki sem ga želela preizkusiti, a nisem imela kandiranega ingverja (a to v Sloveniji sploh obstaja?), imela pa sem čudovite suhe brusnice ...

Kakor koli že, mešanica ingverja, limone in brusnic se je pokazala za nekaj neustavljivo privlačnega. To, sam videz brusnic in literarna ljubezen, ki si jo deliva z N., so se po neki čudni asociacijski vezi spojili v Ericove veganske kekse. Kdor ve, zakaj je to ultraparadoks, je vabljen na knjižno srečanje ob veganskih piškotih in earl greyu:)

Recept za Ericove veganske kekse

sestavine za cca. 30 keksov:
2 sk pirine moke
1 sk bele moke
1 1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 čž soli
1 1/2 čž suhega ingverja
1/2 sk suhih brusnic
1/2 sk rjavega sladkorja
2 jž mletih lanenih semen
1/4 sk stopljenega kokosovega olja
1/2 sk jabolčne čežane (ali naribanega jabolka)
naribana lupinica ene bio limone
sok pol do ene bio limone
2 jž vode

Literarni keksi.

V eni posodi zmešaš suhe, v drugi tekoče sestavine z lanenimi semeni vred, nato tekoče vliješ v suhe in premesiš, da dobiš lepo kroglo. Po potrebi dodaš še malo vode. Vsaj eno uro naj počiva na hladnem. Testo bo zelo trdo, tako kot pri veganskih ekstra kakavovih keksih, a brez skrbi. Lotiš se ga s toplimi rokami in oblikuješ kroglice, ki jih malo sploščiš, da dobiš - kekse. Pečeš 15-18 minut na 180°C. Moj prvi poizkuševalec je na obrazu dobil izraz, o kakršnem sanjata vsak kuhar ali pek ...