Uglašena kuhinja: malica

Kruh brez moke + 2 obložena kruhka

by Zulejka

Najlažji pirin kruh (brez kvasa) + predlog za spomladansko malico

Najprej obvestilo: nagrajenke, ki dobijo ogrinjalca za muffine, so: Špela Razpotnik, Urša in Pikapoka. Prosim, pošljite mi svoje podatke!

***

Včeraj sva z mojo prvo cimro iz študentskih let virtualno klepetali o vsem in omenila je, da kuha kosilo. Seveda sem jo vprašala, kaj kuha, in je skoraj opravičujoče odgovorila, da ajdovo kašo in peso, za zraven pa olive in solato. "Skoraj preveč preprosto." Dodala je, da ne podpira diet, ampak zdrave prehranjevalne navade. Itak. In potem je napisala nekaj, kar me je res zadelo, saj veliko razmišljam o tem zadnje čase: "Tudi ne podpiram brbončic. Eni ljudje so ful mahnjeni na to kar je dobro in na uživanje. Za jezik in na prvi pogled."

To me je tako nagovorilo, ker sem zadnje čase ujeta v filozofijo, da mora biti vse in vedno dobro (skoraj kot mantra iz Moj, ata, socialistični kulak: "vsak dan bomo jedli meso"). Ker če ni, se lahko pritožujemo nad kuharjem (tudi, če je to naša mama, ki ima še veliko drugega dela, sicer pa dobre namene s preprosto hrano). In ker se, kot kuhar-ica moramo počutiti slabo, če jedci ne vzdihujejo, se trepljajo po prepolnih želodcih in gredo po kosilu "malo zalegnit". Okej, malo pretiravam zavoljo slikovitosti.

Seveda se je v tako past lahko ujeti, saj je težko poslušati očitke in gledati nezadovoljne ljudi. Vsa čast moji mami, da se ni. In čeprav se zavedam problema, še ne vem, kako bi ga rešila. Rabiš kar dobro hrbtenico za tak pristop.

Ko pripravljam hrano samo zase, sem precej asketska. Velik kup zelenjave, nekaj beljakovinskega in skoraj vedno tudi kaj žitnega. Sicer je razlog za to bolj kot ne lenoba, vendar pa je za tem tudi dober občutek. Ješ, zato, da živiš, in ne obratno. In potem., ko si privoščiš nekaj "za brbončice, za jezik in prvi pogled", je tisto res, res vredno. Uživaš lahko v vsej maščobi, sladkorju in tako naprej, ker so brbončice čiste in spočite, prav tako kot tvoja vest:) In potem z veseljem spet ješ svojo simpl hrano, da ti da dobro energijo.

Pirin kruh brez kvasa (z makom)

No, pirin kruh z makom in tale malica sta nekako na pol poti. Kruh je brez kvasa na željo mojega T., in se super obnese.

500 g pirine moke*

50 g mletega maka

1 paketek vinskega kamna (pecilni prašek)

žlička soli

1/2 l mlačne vode

4 JŽ oljčnega olja

Pečico segreješ na 180 stopinj.

Vse sestavine zmešaš v skledi, testo premestiš v namaščen pravokoten model za kruh. Po vrhu pogladiš z mokrimi rokami.

Pečeš 1h na 180 stopinjah.

* Če kdo rabi dobro ekološko pridelano pirino moko, jo lahko dobi tudi na naši kmetiji. ;)

Predlog za malico

Pirin kruh, namazan z bio maslom ali bio vegansko margarino.

Tanko narezane rdeče redkvice.

Ščep solnega cveta.

To je vse.

16Comments

by Zulejka

In malica, predjedi

Zapostavljena zelenjava: Repa

Preprosta predjed iz surove repe z bučnim oljem in solnim cvetom.

(Opozorilo: zelo dolga objava, pa čisto kratek recept.)

Že vse od konca predavanj na faksu se sprašujem, kaj je to odraslost. Ko sem bila majhna, se mi je mudilo biti odrasla, ker bi to pomenilo, da imam lahko avto in fanta (predstavljala sem si recimo enega Richarda Gerea, kdo ve zakaj) in visoke pete in sem nasploh zelo glamurozna. Ampak kdaj je človek odrasel? Kot punčka sem mislila, da moraš dobiti menstruacijo, in potem si - tadam! - ženska. Ko sem dobila menstruacijo, mi je bilo kmalu jasno, da zato še nisem gospa Odrasla Ženska. Naslednji mejnik je bila nedolžnost. Odkljukano. O odraslosti še vedno ne duha ne sluha. Matura? Mah. Diploma? Mja. In potem veliki mejnik, rodila sem otroka. Sem zdaj odrasla, če ne drugače, pa v odnosu do Lile? Morda, ampak v resnici se bolj kot kdaj koli počutim neodraslo in nedoraslo.

V ta kontekst je zelo lepo padel spodnji dialog, ki vam ga kar ve celoti kopiram semkaj, se mi zdi en tak skoraj zen ameriške filmske produkcije:

Prof. Peter Hoberg: You know how old I am?
Jesse Fisher: No, how old are you?
Prof. Peter Hoberg: It's none of your goddamn business. Do you know how old I feel like I am?
Jesse Fisher: [shrugs]
Prof. Peter Hoberg: 19. Since I was 19, I have never felt not 19. But I shave my face, and I look in the mirror, and I'm forced to say, "This is not a 19-year-old staring back at me."
[sighs]
Prof. Peter Hoberg: Teaching here all these years, I've had to be very clear with myself, that even when I'm surrounded by 19-year-olds, and I may have felt 19, I'm not 19 anymore. You follow me?
Jesse Fisher: Yeah.
Prof. Peter Hoberg: Nobody feels like an adult. It's the world's dirty secret.

(dialog je iz filma Liberal Arts, priporočam za Valentinov filmski večer, je take vrste, da je tudi moškim simpatičen. Še posebej, če ima vsaj eden v paru kanček humanista v sebi.)

Ena od reči, ki zagotovo pašejo v odraslost, je najbrž pripravljenost priznati lastne napake in se morda iz njih celo kaj naučiti. In tudi to bi rada storila, preden vam odraslo serviram odraslo zelenjavo. V prejšnji objavi sem kritizirala (po globini tišine, ki je nastopila po njej, sklepam, da se je v mojih opisih prepoznal tudi kdo, ki ga tam ni bilo). In potem sem se počutila tako slabo, da bi najraje šla in izbrisala svoje besed. Ampak tega seveda nisem mogla narediti, če pa vendar pišem o integriteti, kajne. Zato sem si rekla, da bom pač pojedla, kar sem skuhala (plus eno veliko čokolado, za živce) in pretrpela te občutke. Najbrž je tudi to odraslost. Vsaj upam, da ni to v resnici totalna regresija:) Kakor koli že, pometanja pred lastnim pragom je toliko, da resnično ni treba hoditi k drugim trkat. Kmalu po tem, ko sem se izkašljala, sem se namreč zavedla, da se marsikatero moje dejanje lahko prav tako interpretira kot "puščanje na cedilu" in tudi, da so mi ravno tisti, ki sem jih kritizirala, v nekih obdobjih zelo pomagali. Tako da zaključujem, da je najbolj modro molčati, če nimaš kaj dobrega za povedat.

Zdaj pa bodimo odrasli in za predjed (kako odraslo! indeed) pojejmo eno repo (kako odraslo!).

Zapostavljena zelenjava: Repa

Zamisel za rubriko zapostavljena zelenjava se mi je porodila že pred najmanj enim letom, pa se je kdo ve zakaj nisem lotila. Morda sem samo čakala na pravo spodbudo, in prišla je v obliki repe. Repa je tako lepa zelenjava, s svojim zardelim čelom in punkersko frizuro me vedno znova očara. Lahko jemo kislo (s proseno kašo, v joti, kar tako ...) ali nekisano kuhano (s krompirjem ...), še najljubša pa mi je v svoji surovi obliki.

Ko sva bili z Lilo pri mojih starših, smo jo vsak dan jedli, surovo, narezano na tanke kolobarje, posoljeno s solnim cvetom in pokapljano z bučnim oljem. Nisem se je mogla naveličati! Mogoče me sedaj kdo postrani gleda, ampak pravim vam, poskusite.

Vam pa polagam na srce, da za to jed nabavite res najboljšo, bio repo. Tista iz mrkatorja zelo verjetno ne bo v redu. Pa dobro sol, najmanj iz sveže mleta iz sečoveljskih solin, če že ne kar solni cvet. Pa dobro bučno olje, ne kakšne olimpove solatne mešanice. Tri zelo kvalitetne sestavine, en preprost in okusen obrok. Mislim, da bi bagetka krasno pasala zraven, če hočete iz predjedi narediti malico.

sestavine

(za 2 osebi)

2 bio repi

2 ščepca solnega cveta

1 JŽ bučnega olja oz. po okusu

Repo opereš, odrežeš del pri steblih in pri korenini.

Neolupljeno repo (razen, če ima res debel olupek) prepoloviš in vsako polovico narežeš na čim tanjše kolobarje.

Naložiš na krožnik/a, posoliš in pokapaš z bučnim oljem.