A poznate crunchy muesli? To je tista stvar, ki se pretvarja, da je muesli in da je torej zdrava, v sebi pa skriva na kupe sladkorja, mleka v prahu in slabih maščob. Pa še kakšno umetno barvilo in umetno aromo za povrh. Kar je pri crunchy muesliju res spooky, je to, da te zasvoji. Nekoč sem imela neko slabo, tesnobno obdobje, in spomnim se, da sem si takrat kupila crunchy muesli brez sladkorja. In ga potem jedla na faksu, tako na skrivaj iz vrečke. Nisem se mogla ustavit! Potem sem preučila njegove sestavine in sklenila, da ga nikoli več ne kupim.

 Ko pa sem ugotovila, da obstaja nekaj, čemur se pravi granola in jo hipiji sami delajo doma (hipija očitno prepoznaš po tem, da objema drevje in si cmari svojo granolo), sem bila zelo hepi. Prvič zato, ker sem jasno hipi (občasno objemam drevesa), drugič pa zato, ker obožujem hrustat hrustljave stvari že za zajtrk, lahko pa tudi za malico in včasih sredi noči (ja, dojenček does that to a person).

Če imate kaj hipija v sebi, priporočam tole simpl granolo. Meni se zdi tako mediteransko-bližnjevzhodna, zaradi olivnega olja in datljev, pa mandljev in medu... Ne vem pa točno, kam spadajo v tej sliki bučna semena, so pa izredno okusna in pri pečenju dobijo super teksturo oziroma hrustljavostnost (vem, da to ni beseda... ampak to je točno to!). Če mislite, da hipija v sebi nimate, priporočam v branje The Dharma Bums (imajo jo pa samo na germanističnem oddelku FF, se bojim). Preden to preberete, ne morete vedeti, ali ste hipi ali ne. Je pa res, da sem pristranska, saj sem bila hipi že v drugem razredu OŠ (leta 1993; takrat to sploh ni bilo moderno, mind you).

Granola za hipije (in druge)

(približno pol kile; za napolnit veliko dozo za shranjevanje iz Ikee ali velik kozarec za vlaganje, ki je ostal od Etine rdeče pese)

2 SK ovsenih kosmičev
1/2 SK celih mandljev
1/2 SK kokosove moke
2 pesti bučnih semen
1 JŽ kakava
1/4 ČŽ soli
3/4 ČŽ cimeta
vanilija v prahu

1/2 skodelice datljev, narezanih na majhne koščke

1/4 SK javorjevega sirupa
1/4 SK olivnega olja
2 JŽ medu



Pečico ogreješ na 150 °C. Pekač obložiš s peki papirjem.

V veliki skledi zmešaš suhe sestavine razen datljev, v manjši pa tekoče.

Zmešaš oboje skupaj.

Enakomerno razporediš po pekaču, daš v pečico za 30 minut.

Vmes 2-3X premešaš.

Ko je granola "pečena", jo z lopatko nekoliko pritisneš ob pekač in pustiš, da se ohladi.

Spraviš v lepo dozo iz Ikee in porabiš v roku dveh tednov.

Ampak itak je bo prej zmanjkalo. :)

Veganski cupcakes s sadjem.

V soboto smo imele z najljubšimi puncami eno posebno čajanko, tako s pravim čajem (kdo bi si mislil, kajne?) in z rožami, lampijoni ter seveda kapkejki. Tam je bil tudi čokoladni tart in kupček pisanih bombonov. In potem je ena vprašala: "Kakšna je razlika med mafini in kapkejki?" Kot iz topa sem izstrelila: "V tem, da imajo kapkejki kapo." (Mafini pa so ma ... fini.)

In kapa na kapkejkih (morda bi jih lahko končno prevedli kot kolačke s kapo? skodelični kolački se res čudno sliši, ne?) je ravno tisto, kar mi ponavadi dela preglavice. Najprej z estetskega vidika, preizkusila sem vse mogoče nastavke za dresirno vrečko IN še tisto drugo zadevo, tubo ali kaj, pa nisem bila nikoli čisto zadovoljna z rezultati. Sicer še nisem poskusila s kovinskimi nastavki, kot mi je predlagala Cimetova, ki dela res lepe kapkejke, mislim, da je trik bolj v tem, da imaš grif ali pa ga nimaš.



In druga težava je, kako narediti te kape veganske. Maslo, smetana, beljaki in mascarpone, ki so odlične osnove, torej odpadejo. Lahko recimo uporabiš margarino, ampak dobra je samo ena (alsan), vsaj če mene vprašaš, in po tisto je treba vse do Kalčka. Sem pa v nekem hecnem članku v NY Timesu zasledila, da je kokosovo olje uporabno za kape na kapkejkih, recepta pa nikjer. Potem pa sem našla tudi recept, in to pri Skinny bitch, ki mi je po začetnem razočaranju vse bolj všeč.

Kokosovo-limonasta kombinacija je super osvežilna, prav tako gozdni sadeži, vse skupaj pa je resnici na ljubo precej sladko in tudi polno maščob (sicer zdravih, kokosove in mandljeve, ampak vseeno). Ampak to so kapkejki. Nihče ne pravi, da morajo biti zdravi, morajo pa biti okusni in luštni - zato lahko rečemo, da so zdravi za dušo, a ne? :)

Kapkejka za fantke in za punčke.

 Veganski kapkejki

za kolačke

3/4 sk trsnega sladkorja
1 sk mandljeve moke
1 sk bele moke
pol pecilnega praška
4 žlice stopljenega kokosovega olja
2 JŽ mletih lanenih semen
1 sk sojino-riževega mleka
1 ČŽ jabolčnega kisa
1 sk (zmrznjenih) gozdnih sadežev

Pečico razgreješ na 180°C.

V pekač za muffine pripraviš papirnate modelčke. Silikonske v tem primeru odsvetujem, saj je kapkejke zaradi kap težje in bolj packasto jesti iz teh, kot iz papirnatih, ki jih lahko po mili volji strgaš, zavihaš ... Ker pa so kolački sami tako mehki, so modelčki res dobrodošli, olje in moka namreč ne bosta dovolj, da se ne primejo na pekač.

Mleta lanena semena namočiš v sojino-riževem mleku, ki mu dodaš 1 ČŽ jabolčnega kisa.

Sladkor, mandljevo in belo moko zmešaš s pecilnim praškom.

Kokosovo olje stališ.

Vse sestavine zmešaš in dodaš še gozdne sadeže. Testo se bo malce strdilo, ne bo tako tekoče, kot za kakšne druge kakpkejke, saj se kokosovo olje v stiku z zamrznjenimi gozdnimi sadeži spet strdi.

Maso nadevaš v modelčke, nekako do dveh tretjin. Jaz jo pač vso razporedim v 12 modelčkov, ne glede na to, ali je to do 2/3 ali malo čez ... Pa je ponavadi v redu:)


Kolačke pečeš na 180°C 15-20 minut. Če so pečeni, preveriš z zobotrebcem, ki ga zapičiš v kolaček in mora iz kolačka priti čist, brez prilepljenega testa, torej. Kolačke docela ohladiš, preden jih začneš krasiti.

za kape

55-60 g kokosovega olja/masla
200 g sladkorja v prahu
naribana lupina ene bio limone
3 JŽ limoninega soka
+ okraski po želji (te je res težko najti veganske, priznam! ampak nekatere pisane mrvice to dejansko so)

Kokosovo olje tokrat v trdnem agregatnem stanju miksaš s sladkorjem v prahu. Sladkor dodajaš postopoma!

Ko vmiksaš ves sladkor, dodaš limonin sok in lupinico ter še malo miksaš. Poskusiš, če še vedno škrta pod zobmi in v tem primeru nadaljuješ z miksanjem.

Če je prijetno gladko, pa lahko kar nakapkejkaš. Jaz sem opustila velike perfekcionistične težnje in tokrat nanesla kape na kolačke kar z navadno žlico, pa se mi zdijo prav simpatične.

Sedaj pa še okrasiš ... in do čajanke shraniš v hladilniku. (Ali pa kremo shraniš v hladilniku in tik pred čajanko okrasiš, če znaš res tako dobro časovno planirat:)).

Mandljevi piškoti za diabetike.

Za neko darilo sem prvič spekla piškote za diabetike. Saj sem že prej kdaj pekla piškote brez sladkorja (makrobiotične), ki bi bili čisto primerni za diabetike, ampak tele sem šla iskat v specializirano revijo, da ga ne bi kje polomila. Bila sem prav presenečena, da je bil v receptu navaden sladkor (še rjav ne? saj ne vem, če je za diabetike med belim in rjavim razlika, ampak mislim si, da je polnovredno v vsakem primeru boljše), da ne govorimo o all-purpose flour (ki je seveda bela!). In potem koliko piškotov lahko diabetik poje - enega. Saj ne rečem, da se je treba basat, ampak ... enega?

Namesto bele moke sem uporabila mešanico bele in pirine polnozrnate moke (pozneje ugotovila, da bi komot uporabila zgolj pirino moko!), namesto sladkorja pa kokosov sladkor (ga poznate? meni se zdi čudovit, malo manj pa mi je všeč cena), pri čemer sem količino zmanjšala za 2/3! Mislim, da bi bili z več kokosovega sladkorja boljši ... Ampak meni so bili všeč, obdarovancu tudi (vsaj tako je bilo videti:)), T. pa je rekel, da so malo preveč zdravi. Je pa res, da je to rekel tudi za vegansko in še dodatno popreproščeno verzijo teh ("res bi lahko dala kaj cukra not!"), a jih je potem vse pojedel.



Tile piškoti so pravzaprav biškoti (biscotti), dvakrat pečeni italijanski keksi; biscoctus (lat.) pomeni dvakrat pečen/kuhan. To pomeni, da so precej suhi - zato pa idealni za namakanje! Juhu! V Italiji jim pravijo cantucci(ni), me je prijazno opomnila T., in jih radi namakajo v desertno vino, prav tako v Španiji (bi bilo za poskusit s sladkim muškatom, kajne?), drugod po svetu pa v kavo ali pravi čaj ... V kaj bi jih namakali vi?

Tale neveganska varianta vsebuje jajca, ki pa jih lahko v veganski različici nadomestite z jabolčno čežano (okoli pol skodelice, bi rekla).

Mandljevi piškoti za diabetike

1 skodelica pirine moke
3/4 skodelice bele moke
1/4 (raje 1/2;)) skodelice kokosovega sladkorja
ščep soli
1 JŽ pecilnega praška
lupina ene bio limone
3/4 skodelice nasekljanih mandljev
2 jajci
1/3 skodelice oljčnega olja
vanilija v prahu







Pečico ogreješ na 160°C. Pekač obložiš s peki papirjem.

Suhe sestavine zmešaš v eni posodi, tekoče v drugi. V suhe narediš luknjico in vanjo vliješ tekoče, zmešaš v lepljivo testo. Iz testa oblikuješ dve štruci dolžine cca. 25 cm. Pečeš 20 minut.

Pustiš 5 minut, da se ohladita, nato z nazobčanim nožem narežeš na 1-1,5 cm debele rezinice. Meni so se precej drobile, mogoče bi morala počakati dlje? Rezinice spet naložiš na pekač in pečeš 10 minut. Nato jih obrneš in pečeš še 10 minut.

Ohladiš in poskušaš z namakanjem v razne slastne napitke:)

Slivov mousse.

Dežuje, ampak je lepo. Naj se Zemlja napije:) Poletje je še daleč, z njim pa breskve, marelice in slive. Odkar sem naredila francosko slivovo pito (a la Amelie ...), so mi slive še posebej pri srcu.

Tudi suhe. Mama mi je od nekod prinesla čudovite razkoščičene suhe slive in ko sem jih grizljala, se mi je zazdelo, da mora obstajati način, kako jih pretopiti v nekaj res gurmanskega. Ker si to zaslužijo. Pa čeprav so odlične tudi kar tako. In zdrave! V njih so vlaknine, železo, kalij, vitamini B-kompleksa, vitamin C in drugi oksidanti.

Tako je nastala ideja za tale slivov mousse. Temu bi jaz rekla novi slovenski gourmet.

T. mi je rekel, da ga ne smem objaviti, saj mora imeti chef tudi svoje skrivnosti. Ampak jaz nisem chef, temveč le ena navadna blogerka:)

Novi slovenski gourmet.

Sestavine za slivov mousse (za 2-3 osebe):

100 g mandljev
70 g razkoščičenih suhih sliv + 4 nenamočene slive za dekoracijo
1 JŽ kokosovega olja
1 JŽ agavinega sirupa
1 JŽ limoninega soka
cca. 1 dcl vode
malo črnega sezama za dekoracijo

Mandlje* namočiš čez noč ali dlje (po 12h zamenjaš vodo). Slive namočiš v 1 dcl vode, prav tako čez noč. Vodo ne odliješ, ampak jo uporabiš v receptu. Mandljem odstraniš kožico (s prsti) - je še kar zamudno početje, a se splača:)

Vse sestavine razen črnega sezama in štirih sliv daš v blender. Če ima blender težave, dodaš še malo vode. Zmiksaš do gladkega, daš v lepe kozarce (lahko od vina). V hladilniku naj odstoji vsaj nekaj ur. Preden postrežeš, po želji okrasiš s črnim sezamom in preostalimi slivami.

*Uporabiš lahko tudi "pulpo", ki ostane pri delanju mandljevega mleka. Če želiš, da je desert resnično presen, preveri poreklo mandljev. Večina jih prihaja iz ZDA, tam pa vse pasterizirajo, saj tako narekuje njihova FDA. Če imaš možnost, vedno uporabi slovenske mandlje.

In ker sem že omenila Amelie.

Veganski čokoladni mousse.

O Valentinovem imam kar precej za napisat, ampak zdaj bom samo delila svojo srečo (in recept) z vami. Sreča: moj recept za veganski čokoladni mousse je prejel drugo nagrado v nagradni igri na FB strani Barbarella.si!

Zelo se veselim čudovitih čokoladic, še bolj kot to pa me veseli veliko priznanje - Barbarella alias Barbara Radojlovič je avtorica čudovitih receptov in res slastnih fotk, zato mi je nagrada resnično v čast. Čeprav sem manjši čokoholik, je bila največja spodbuda za sodelovanje v tej nagradni igri pravzaprav možnost učenja neposredno od nje, prva nagrada je bila namreč Barbarellina delavnica. No, nikakor se ne pritožujem, mislim, da bo priložnost za delavnico že še prišla;)

Recept si preberite na tej povezavi.

Upam, da ste imeli super Valentinovo, pa četudi sami s sabo! Bolj kot to, da nam nekdo daje ljubezen, je pomembno, da jo znamo ustvariti, gojiti in širiti sami. Gojenje ljubezni nas ne more utruditi in razdajanje ne osiromašiti.

Naše srce je kot lonček kuhaj! <3