Večina ljudi v času, ko sem jaz uredila svojo kuhinjo, zgradi in opremi dve hiši. Ampak, z budgetom, veščinami in časom, ki ga imam na razpolago, je to pač to. Na srečo se pri preurejanju in opremljanju precej zabavam in pravzaprav kuhinja še sedaj nima končnega izgleda. 

Pripravite se na dozo DIY-janja, šparanja, kompenzacij in review Ikeinih kuhenj! Najbolje, da si priskrbite skodelico kave ali čaja, to bo ena dolga zgodba ... Ampak najprej poglejmo, kakšna je pravzaprav bila pred 4 leti ... (spodaj nekaj fotk, tu pa link na objavo).

Ko smo se preselili na Koroško, sem pogledala na varčevalni račun in v Ikein katalog ter ugotovila, da si lahko kupim minimum metrov kuhinje v stilu, ki mi je najbolj všeč. To sem torej tudi naredila. Preproga je bila takrat frišna v Ikei in mi je bila zelo všeč. Ravno tako črn luster. Hladilnik je bil rabljen, kupljen na Bolhi in pobarvan na najlepšo rumeno. Stalažo sva našla v kleti in jo pobarvala na črno pri stricu, ki dela s kovino. Bilo je veliko praznega prostora ... Jedilno mizo in stole sva prav tako našla na kmetiji, v veliki sobi za druženja.

Kmalu sva dodala še en element in nad njim police (ki jih zdaj ni več, so pa ene druge namesto njih, vmesne fotke nimam oz. ne vem, kje je). Malo preden sem rodila drugo hčerko, sem se odločila, da moram imeti kuhinjski otok, in sva ga pač šla kupit. :) V Ikeo, seveda. Črna stalaža je morala ven, ni bila najbolj praktična, ker je zelo globoka in luknjasta in praši se.

Potem sem našparala za pomivalni stroj in vam povem, da je moj najboljši prijatelj.  Tako malega konca pulta, ki bi prekril le pomivalca, se mi ni dalo kupovati, zato sem ga naredila sama iz lepljenih plošč, ga pobarvala z bukovo lazuro in lakom za čolne. Vse bi moralo biti pobarvano z lakom za čolne!:) Sicer pa mi je malo žal, da nisem raje kupila pulta, ampak od daleč skoraj ni razlike.

Na slikah žal nimam vmesne faze s širokimi modrimi policami nad elementi ob hladilniku. Ker smo kuhinjo podaljševali po polaganju stenskih ploščic, sem steno nad pulti novega dela pobarvala s pralno barvo - črno, kot so fuge in drugi detajli - in se mi zdi to kar dobra rešitev. V tistem delu ne špricata voda in maščoba, le občasno kaj pri miksanju, kar se zlahka pobriše, tako da je čisto dovolj le pralna barva.

Rjava vrata sem pobarvala belo, in ta mala stvar se je izkazala za veliko spremembo. Če ste obsojeni na grda vrata, jih brez strahu pobarvajte na isto barvo, kot je stena (inspiracija: tukaj). 

Dolgo smo bili brez zaves, a potem se nekajkrat prebrala, da so zavese kot oblačilo doma, in sem poskusila kar s tistimi, ki so bile že prej v tem prostoru, vintage rožaste, ki me spominjajo na švedske podeželske hiške, in sem jih kar pustila, čeravno me je ves čas malo strah, da bi zašla v domačijsko estetiko. Ko jih snamem, se mi prostor zdi bolj hladen in nedomač, kar pomeni, da naredijo zavese vendarle nekaj dobrega. Saj morda bi bile natur lanene do tal boljša izbira, a se mi zdi malo škoda denarja za tak eksperiment. Morda pa le pride na vrsto. Ko bo parket:)

V začetku je bila to ena velika soba ploščic brez vsake arhitekturne ločnice, ki bi narekovala razdelitev prostora. In če so ploščice v kuhinji res praktična tla, so v dnevni sobi in jedilnici prav neprijetne, še posebej v koroških zimah. Soseda mi je pokazala, da itison, ki ga prej nikakor nisem hotela, saj me je bilo strah umazanije in pršic, niti ni tako slaba izbira (itison je nalezljiv! Kmalu za nama si je novega omislila tudi bica;)). Mraz v dnevnem prostoru, otroci, ki so najraje na tleh, in ugodna cena itisona so me nazadnje le prepričali. Položila sva ga v par urah po polovici prostora, zaključila z letvico in to je bilo to. Prostor je dobil ločnico in toplino. Končno je postalo jasno, kam postaviti jedilno mizo, ki je prej migrirala sem in tja. Kot začasna rešitev se mi zdi super (sicer planiramo parket, ampak čakamo s tem na veliko renovacijo, ki potegne za sabo še celo verigo drugih del - in stroškov). 

Z eno besedo: slabo. Nad prvim rezultatom sem bila sicer navdušena, a barva se je čez čas začela lupiti. Kaj se lahko naučite iz mojih napak?

- vedno vsaj rahlo pobrusite (pošmirglajte) vsako stvar, ki jo kanite barvati, ne glede na trditve na embalaži ali sladke besede prodajalcev

- vedno uporabite primeren primer (temeljno barvo)

- nikoli ne uporabljajte navadnega selotejpa namesto pleskarskega;)

Sicer pa ja, če hočete kaj pobarvati, jaz sem  vedno za barvanje in vas podpiram! Treba se je le pravilno lotiti.

Ko sem začela pripravljati Tadeja na nakup novega hladilnika, se je kot naročen prikazal Bosch s svojo ponudbo in tako sem dobila resnično krasen, velik, pameten in tih hladilnik Bosch Serie 6 KGN49AI22, ki se očarljivo srebrno lesketa in ga ne nameravam prebarvati. No, vsaj zanekrat. :D 

Če kupujete rabljen hladilnik, se ga torej splača pobarvati na želeno barvo, že zato, ker ga res ni škoda. Če pa kupujete novega in bi radi najboljše (tudi to je nalezljivo, kmalu za nami so si tudi sosedje kupili takega, hihi), si preberite oceno mojega monolita. 

Obožujem lesene pulte. Najlepši so (konkurirajo le pravi marmorni), naravni, in topli na dotik. So pa tudi precej občutljivi. Če ste bolj nepazljive sorte in ne brišete pultov sproti, če nanje odlagate železne stvari, potem raje kupite imitacijo lesa. Razen, če res niste perfekcionisti in vas madeži vseh sort ne motijo ... Poleg tega jih je treba dokaj redno oljiti, da so lepi in fukncionalni. Nisem perfekcionistka, zato me madeži ne motijo pretirano, pa tudi nekaj ljudi mi je reklo, da to le doda k šarmu;)

Če bi še enkrat opremljala kuhinjo, bi zelo verjetno spet izbrala lesene pulte, vendar bi jih naoljila z najbolj heavy duty mineralnim oljem, ne z lanenim. Pa morda bi še vseeno poskusila najti lepo imitacijo lesa ...

Izbrala sem takrat najdražjo in najbolj posebno pipo v Ikei, Glittran. Čeprav se mi še vedno zdi lepa, pa je iz praktičnih razlogov ne bi znova izbrala.  Barva se je namreč oluščila, čeprav sem jaz delala z njo zelo nežno (morda jo je kdo drug v hiši, ki mi je hotel pomagati, ne bom nikogar imenovala, pretemeljito drgnil z abrazivnimi čistili in železno gobico, kdo ve). Poleg tega ima veliko nekakšnih kotičkov, spojev ali česa, kjer se nabira fina umazanija in jo je težko spraviti proč. Če bi še enkrat izbirala, bi izbrala najbolj minimalistično pipo, v Ikei morda tole.

Še vedno se mi umivalnik Domsjo zdi lep, je pa ravno tako kot pipa manj praktičen. Recimo, na njem se poznajo sledovi pribora (tako kot na belih krožnikih, ki se jih veliko uporablja), se je pa tudi na nekem mestu čisto majčkeno okrušil (najbrž je kaj težkega padlo noter). Marsikdo, ki mi je pomagal pomivati posodo, se je pritožil nad tem, da ni dveh korit. Jaz sem se na to kar navadila, mi je pa lažje ročno pomivati posodo, kadar jo pomivam kje drugje, kjer je dvojno korito.

A zaradi videza bi ga izbrala tudi zdaj ...

Načeloma je pečica super, čeprav ima zadnje čase nekakšne težave in preskakuje na default temperaturo (če je nastavim na 180 ali pa 240, hoče biti ona vseeno na 200, ampak potem se vendarle pusti prepričati.

Štedilnik je tudi iz Ikee, super je, večinoma me ne moti, da je samo plinski, a morda bi pa vseeno prišla prav kakšna električna plata. Čeprav nam elektrike zmanjka večkrat, kot plina:)

Napa je najbrž povsem brez koristi. Kadar pečemo palačinke, se voha po celi hiši, v kuhinji in dnevni sobi pa rabimo megčenke. Še sreča, da nimamo dimnega alarma. Ne vem, ali je napa zanič, smo jo narobe montirali, ali je to standard?  

Vedno sem si želela kuhinjski otok in se kar nekaj časa spogledovala s Stenstorpom. Malo sem ga predelala, kar se mi zdi, da si zasluži prav svojo objavo - Ikea hack in to:) Ob straneh sem ga zaprla, da bi se čimmanj prašil, saj v njem shranjujem lonce in krožnike. Na drugi strani pa sem montirala dve polici, saj ga nismo nameravali uporabiti z barskimi stoli (čeprav se moje prijateljice nad tem dejstvom malo pritožujejo, in jih razumem, ampak imeti knjižno polico za kuharske knjige v kuhinjskem otoku se mi zdi res kul). Kot eno pomanjkljivost bi izpostavila odprtost, kar pomeni veliko brisanja, še posebej, če pogosto delate kaj z moko. Pa barva se je začela luščiti pri dnu nog. Kljub temu pa je res fino imeti kuhinjski otok, in tale ni drag in da se ga prilagoditi. Priporočam.

Še beseda o lustru. Lestencu? Super je. Vse bi imela v tem stilu (serija Hektar). No, skoraj. Tisti papirnati nad jedilno mizo je sicer čudovit, a ima po par mesecih že packe (očitno kar šprica z naše mize).

Odprte police so idealna rešitev, če želite opremiti kuhinjo s čimmanj stroški. Pri tem pa je smiselno, da jih namestite dovolj nizko, da so ozke in po možnosti temne - v barvi naravnega lesa ali bele, saj se tako prah malo manj vidi. Stvari, ki jih uporabljate poredko, raje spravite v zaprte elemente, da se bo prah čimmanj nabiral. Meni so zelo všeč, ker je kuhinja tako bolj odprta, imam občutek, da diha. Zaprte elemente sem prestavila v kot. 

Poleg odprtih polic sem v kuhinjo dodala tudi velik starinski predalnik in majhno kovinsko stalažo, prvi je bil zastonj (že v hiši), druga pa skoraj zastonj (v Ikei). O predalniku sem že pisala, ker je pobarvan z eno posebno barvo, ki jo obožujem (klik na link).