Si sploh lahko predstavljate Parižana ali Parižanko, ki nista zaljubljena v svoje mesto? Ok, mogoče v neki cinični pozi umetnika in/ali priseljenca (kot je recimo Hank Moody v L.A. - ja, sem novopečena fenica Californication:)), ampak seriously? Potem se pač preseli v Pays d'Oc, ne? Zdi se mi res škoda, da živiš v kraju, ki ga ne moreš vzljubiti. In če res ne moreš živeti drugje, lahko svoj prislini "domači kraj" vzljubiš - včasih je treba samo malo bolj odpreti oči: kot če bi se šli turista na rodni grudi, tako nekako.

V soboto sem se po predolgem času sama sprehajala po Ljubljani (žal brez fotiča). Nisem se mogla upreti ulicam, nedavno umitim in sveže obsijanim s soncem. Nebo nad Ljubljano je še vedno sinje modro, strehe oranžne in Ljubljanica zelena. Greš se flaneurja po Ljubljani in čutiš vznemirljivo ščegetanje maja in veš, da se lahko vsak trenutek začne nova zgodba. Dober občutek. Evo, tu je nekaj slik iz Ljubljane za vas:

Na vogalu hripavi Indijec poje blues,
nad še vedno osončenimi vrhovi hiš se debeli luna,
zrak je mehak in tekači v pajkicah se lupčkajo in pijejo kavo nad Ljubljanico,
Ljubljanica leno nosi rastlinske smeti,
a pod njimi je še vedno lepa zelena.
Nepričakovane rože,
možati Arabci, vsak ima svojo šišo in svoj smeh,
na oknih so pelargonije in na balkonih mizice za kavo, pisano perilo,
lepo ostrižene punce in fantje z mehkimi očmi,
punce v allstarkah in z dolgimi lasmi, s katerih ne moreš odmaknit pogleda,
ukradeni pogledi, ukradena kolesa,
cvetoči kostanji, akacije, grad, fontane
moški v kravatah, čudni koncerti
jamice nad zadnjicami gibkih deklet
pesniki, mož brez čevljev, ljudje vseh barv
pojoče deklice z velikimi očmi
mešane poroke, zmešani zakoni
mladi očetje imajo nenavaden žar v očeh,
praženi mandlji, crepes, vaflji
muzika, kurbin sin, francosko vino
vsi mogoči psi
antikvarjati so odprti pozno v noč.
Utrujeno Tromostovje,
ganljivi ulični glasbeniki, prodajalci šopkov
mavrične klopce, aplavzi, kovanci
stare gospe v kratkih krilih, ženske z rutami
največji slovenski pesnik, smetarji,
zmaji, mesarji in čevljarji,
Kruharna in Kljukec,
maj 2011, Žogica Marogica je razprodana.
Zapora prometa, sobotni večer
na nebu sledovi letal.

No, pa k receptu za ovseno mleko. Jaz sem ga običajno kupovala, pa še to le, ko je bilo znižano. Potem pa me je ena krasna punca, ki piše blog o hrani v Parizu (in ima seveda zelo rada svoj Pariz:)), spomnila, da ga lahko zelo enostavno narediš doma. Ni tako sladko, kot kupljeno (morda zato, ker oves, ki ga imam, ne more začeti kliti, saj je očitno toplotno obdelan, žal), ampak to je morda celo prednost, saj ga lahko osladiš po okusu in potrebi. Je pa ravno tako gosto in kremasto, kot kupljeno - ali pa še bolj.

Recept za ovseno mleko z mandlji

sestavine za cca. 1l ovsenega mleka:
50 g oluščenega ovsa ("ovseni rižek")
ščep soli
pest mandljev
cca. 1,3 l vode

Oves in mandlje čez noč oz. za več ur namočiš, nato odliješ vodo in splahneš. Daš v lonec, zaliješ z litrom in kakimi tremi dodatnimi decilitri vode, dodaš ščep soli. Če nameravaš narediti sladko ovseno mleko, lahko že sedaj dodaš recimo ščep vanilije. Kuhaš cca. 40 minut. Oves in vodo, v kateri se je kuhal, zmiksaš, precediš skozi čimbolj fino cedilo (lahko tudi skozi krpo, po želji sladkaš z agavinim ali javorjevim sirupom in preliješ v steklenico. Zmes, ki ostane v cedilu, lahko z dodatkom rozin, čokolade, banane, ipd., poješ za zajtrk (to je pravzaprav ovsena kaša ali porridge), če pa nisi za take štose, jo lahko vmešaš v muffine ali kruh. Mleko shraniš v hladilniku in obvezno pred vsako uporabo pretreseš.

Tule pa je en video, on katerem me prime, da bi takoj kam odpotovala - ali vsaj plesala. V njem ni Ljubljane (je pa Pariz:)), ampak bi bilo res krasno, ko bi bila (Matt, visit us!:)). Navdihujoče!