Ko sem bila majhna, sem pogosto sitnarila mami, naj kaj spečemo, in skoraj vedno mi je ustregla. Eno izmed peciv, ki smo jih največkrat pekle (z mamo in sestro), je bilo domači prijatelj. Kako posrečeno ime, kajne? Ko si spekel domačega prijatelja, se ti je zdelo, da se bo gotovo kakšen prijatelj kmalu pojavil na vratih in življenje bo v trenutku bolj razburljivo.
Seveda tudi moji deklici gnjavita mene, naj kaj spečemo, pa sem se spomnila na tegale domačega prijatelja. Na en posebno dolgočasen zimski dan sem prosila mamo za recept in poslala mi je fotko, ki je nisem znala dešifrirati, zato sem recept poiskala na Kulinariki in ga malce priredila po svoje.
Kot ponavadi sem zmanjšala količino sladkorja in del moke nadomestila s polnovredno. In potem sem poskusila še s skrivnimi sestavinami, hihi. Tale rezultat je sila njamsi.
Domači prijatelj
3 bio jajcalupina ene bio pomaranče
sok pol pomaranče
1 žlica amaretta
100 g trsnega sladkorja
1 zavojček vanili sladkorja
200 g bele moke
1 žlička pecilnega praška
100 g polnovredne moke
100 g rozin
100 g orehov
Jajca žvrkljaš v večji skledi, dodaš ostale sestavine in dobro premešaš z žlico. Testo bo dokaj vlažno, ampak kar brez panike.
Z vlažnimi rokami iz testa oblikuješ 2 štruci in ju položiš na s peki papirjem obložen pekač.
Pečeš 40 minut na 160 °C.
Še vroče razrežeš z nožem za kruh na rezinice debeline približno 1 centimeter, zložiš na pekač in daš v ugasnjeno, še toplo pečico za 15 minut. Shraniš v stekleni dozi s pokrovom. Najboljši so seveda prvi dan, a v zaprti škatli zdržijo še kar nekaj časa.
