Nekje v Franciji delajo lonce, težke in lepih barv. Iz litega železa, emajlirane. Lonce, ob katerih začneš sanjariti, kaj bo jutri za kosilo. To so seveda lonci Le Creuset, tisti najlepši lonci, ki jih na svojih štedilnikih in policah razkazujejo vsi kuharji, ki dajo kaj nase:)

To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)

No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).

Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.

Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.

In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.

Pirina kastrola z indijskimi oreščki

Pirina solata s pečenim ohrovtom in kokosovim čipsom.

Drage bralke in bralec,

želim vam srečno novo leto.

Okej, to smo opravili. Kot ste najbrž opazili (ali pa bi, če bi se s tem kdo sploh ubadal), nisem ravno Martha Stewart za praznike. Hočem rečt, ne grejo mi od rok. Poslala nisem nobene kartice (no, torej, voščilnice), spekla nisem nobene potice (čeprav sem imela recept, rešen iz kupa časopisov za podkurit, že dolgo pripravljen), medenjake za na smrekco sem zažgala (pa vseeno obesila, pač ne bodo za pojest, dišijo pa vseeno), venček za na vrata sem zimprovizirala iz kartona, ciprese in še enih najbrž strupenih jagod z grmičevja okoli bajte, z darili krepko zamujam. In tudi vam šele sedaj voščim super novo leto in ... veliko ohrovta.


Zakaj ohrovta?

Ker mislim na vaše žile in vaša prebavila ... Okej ne, ne mislim na to.

Ker smo vsi sprejeli novoletni rezolušn, da bomo jedli več zelenjave. Mogoče.

Ker se ohrovt v pečici spremeni v nekaj, kar bi pojedli še sosedovi (oh-tako-razvajeni) otroci. Mhm, nekaj takega.

Tale ohrovtovo-pirina solata ni moj izum, pred nekaj časa je krožila po blogosferi (npr. tukaj) kot zdravokusen virus, tudi jaz sem jo pripravila (je iz moje najljubše kuharske knjige), a nikoli nisem bila dovolj hitra, da bi jo tudi pofotkala. Brez fotk pa ne boste šli kuhat, a ne?

Pirina solata z ohrovtom in kokosom

(glavna jed za 2, priloga za 4)
cca. pol deci olivnega olja
2 JŽ sojine omake shoyu
200 g ohrovta (ena mini glava)
85 g kokosovega čipsa (kokosovi kosmiči)
250 g suhe pire v zrnju

Piro namočiš za nekaj ur ali čez noč in skuhaš. Spereš pod tekočo vodo in vsuješ v solatno skledo.

Pečico ogreješ na 180°C.

Ohrovt očistiš, odstraniš trde dele in ga narežeš na luštne kvadratke ali kaj podobnega.

Ohrovt in kokos zmešaš v skledi, začiniš z oljem in sojino omako. Razporediš po pekaču, obloženem s peki papirjem.

Pečeš 12-18 minut na 180°C, medtem ene dvakrat vso zadevo premešaš.

Pečen ohrovt in kokosov čips zmešaš s piro in postrežeš. Morda bo komu zraven sedla kakšna kapljica balzamičnega kisa.

Mimogrede, gleda kdo Girls? Kako se vam zdi?

Mandljevi piškoti za diabetike.

Za neko darilo sem prvič spekla piškote za diabetike. Saj sem že prej kdaj pekla piškote brez sladkorja (makrobiotične), ki bi bili čisto primerni za diabetike, ampak tele sem šla iskat v specializirano revijo, da ga ne bi kje polomila. Bila sem prav presenečena, da je bil v receptu navaden sladkor (še rjav ne? saj ne vem, če je za diabetike med belim in rjavim razlika, ampak mislim si, da je polnovredno v vsakem primeru boljše), da ne govorimo o all-purpose flour (ki je seveda bela!). In potem koliko piškotov lahko diabetik poje - enega. Saj ne rečem, da se je treba basat, ampak ... enega?

Namesto bele moke sem uporabila mešanico bele in pirine polnozrnate moke (pozneje ugotovila, da bi komot uporabila zgolj pirino moko!), namesto sladkorja pa kokosov sladkor (ga poznate? meni se zdi čudovit, malo manj pa mi je všeč cena), pri čemer sem količino zmanjšala za 2/3! Mislim, da bi bili z več kokosovega sladkorja boljši ... Ampak meni so bili všeč, obdarovancu tudi (vsaj tako je bilo videti:)), T. pa je rekel, da so malo preveč zdravi. Je pa res, da je to rekel tudi za vegansko in še dodatno popreproščeno verzijo teh ("res bi lahko dala kaj cukra not!"), a jih je potem vse pojedel.



Tile piškoti so pravzaprav biškoti (biscotti), dvakrat pečeni italijanski keksi; biscoctus (lat.) pomeni dvakrat pečen/kuhan. To pomeni, da so precej suhi - zato pa idealni za namakanje! Juhu! V Italiji jim pravijo cantucci(ni), me je prijazno opomnila T., in jih radi namakajo v desertno vino, prav tako v Španiji (bi bilo za poskusit s sladkim muškatom, kajne?), drugod po svetu pa v kavo ali pravi čaj ... V kaj bi jih namakali vi?

Tale neveganska varianta vsebuje jajca, ki pa jih lahko v veganski različici nadomestite z jabolčno čežano (okoli pol skodelice, bi rekla).

Mandljevi piškoti za diabetike

1 skodelica pirine moke
3/4 skodelice bele moke
1/4 (raje 1/2;)) skodelice kokosovega sladkorja
ščep soli
1 JŽ pecilnega praška
lupina ene bio limone
3/4 skodelice nasekljanih mandljev
2 jajci
1/3 skodelice oljčnega olja
vanilija v prahu







Pečico ogreješ na 160°C. Pekač obložiš s peki papirjem.

Suhe sestavine zmešaš v eni posodi, tekoče v drugi. V suhe narediš luknjico in vanjo vliješ tekoče, zmešaš v lepljivo testo. Iz testa oblikuješ dve štruci dolžine cca. 25 cm. Pečeš 20 minut.

Pustiš 5 minut, da se ohladita, nato z nazobčanim nožem narežeš na 1-1,5 cm debele rezinice. Meni so se precej drobile, mogoče bi morala počakati dlje? Rezinice spet naložiš na pekač in pečeš 10 minut. Nato jih obrneš in pečeš še 10 minut.

Ohladiš in poskušaš z namakanjem v razne slastne napitke:)

Krasni domači pirini rezanci.

So obdobja, ko nimam ideje, kaj skuhat. In so obdobja, ko nimam ideje, kaj napisat.
Zdajle je to drugo. Zato bom rekla le: zamesite, razvaljajte, narežite in skuhajte si domače rezance. Vse pripomočke, najverjetneje pa tudi sestavine, že imate doma. Vreme pa je ravno pravšnje ...

Domači pirini rezanci

(za 2-3 osebe)
200 g pirine moke
ščep soli
1 čž oljčnega olja
malo mrzle vode (cca. 0,7 dcl?)





Pirino moko zmešaš s soljo, dodaš olje in toliko vode, da lahko zamesiš trdo testo. Testo daš v vrečko in za 1h postaviš v hladilnik. Razdeliš na 2-4 dele, odvisno od velikosti delovne površine, in na pomokani površini razvaljaš čim bolj na tanko. Narežeš na poljubno tanke trakove. po želji pustiš še kakšnih 20 minut, da se malo posušijo. Vržeš v slan krop in kuhaš cca. 3 minutke. Postrežeš z najljubšo omako (ali tisto, ki je pač pri roki). Jaz sem pirine rezance postregla z "green goddess" omako.




In še nekaj za poslušat zraven:

Pirin kruh.

Ko sem bila še študentka, sem najbolj pogrešala pečico. Kruha skoraj nisem jedla, kar je bilo morda dobro zame, čeprav malce dvomim v to: saj se vendar reče dober kot kruh ... (samo ne tisti z E-ji in kdo ve čim, bi rekla). Na srečo je pri meni s študentskim statusom minil tudi status človeka brez pečice.

Odkar jo imava, vedno pečeva svoj kruh (razen, kadar dobiva tistega od ene ali druge mame, iz peči na drva oz. prave krušne peči), enkrat eden, enkrat drugi. In še nimava sivih las zaradi tega. Obstaja namreč en fool proof recept za pirin kruh in zdaj vam ga bom zaupala:

- 1 l pirine moke (litrsko merilno posodo napolniš do vrha)
- 4 ščepci soli (toliko, kot primeš med palec, kazalec in sredinec)
- 1/3 kocke kvasa ali en paketek suhega kvasa
- 3/8 l mlačne vode

V večji posodi zmešaš pirino moko s soljo, vanjo vmešaš nadrobljeni kvas (lahko ga tudi posebej raztopiš v manjšem delu predpisane količine vode, ampak meni čisto dobro uspe tudi brez tega). Dodaš vodo in dobro premešaš s kuhalnico. Ja, tega kruha se ne mesi. Testo prestaviš v pomokan model (v obliki kvadra) in po želji okrasiš s takimi ali drugačnimi semeni. Pokritega s krpo pustiš vzhajati kakih 30 minut na toplem (jaz ga dam na desko na ne prevročem radiatorju), pečico medtem ogreješ na 180°C. Pečeš točno eno uro. Ko je kruh pečen, ga zvrneš iz modela in zaviješ v krpo (ta trik mi je zaupala S., njej pa njena babica - tako bo kruh bolj hrustal). Preden režeš, počakaš, da se ohladi. Moja mama je bila pri tem zelo striktna, saj se je kruh, ki ga režeš še toplega, ponavadi bolj lepil in drobil ...