(Opozorilo: zelo dolga objava, pa čisto kratek recept.)

Že vse od konca predavanj na faksu se sprašujem, kaj je to odraslost. Ko sem bila majhna, se mi je mudilo biti odrasla, ker bi to pomenilo, da imam lahko avto in fanta (predstavljala sem si recimo enega Richarda Gerea, kdo ve zakaj) in visoke pete in sem nasploh zelo glamurozna. Ampak kdaj je človek odrasel? Kot punčka sem mislila, da moraš dobiti menstruacijo, in potem si - tadam! - ženska. Ko sem dobila menstruacijo, mi je bilo kmalu jasno, da zato še nisem gospa Odrasla Ženska. Naslednji mejnik je bila nedolžnost. Odkljukano. O odraslosti še vedno ne duha ne sluha. Matura? Mah. Diploma? Mja. In potem veliki mejnik, rodila sem otroka. Sem zdaj odrasla, če ne drugače, pa v odnosu do Lile? Morda, ampak v resnici se bolj kot kdaj koli počutim neodraslo in nedoraslo. 

V ta kontekst je zelo lepo padel spodnji dialog, ki vam ga kar ve celoti kopiram semkaj, se mi zdi en tak skoraj zen ameriške filmske produkcije: 

Prof. Peter Hoberg: You know how old I am?
Jesse Fisher: No, how old are you?
Prof. Peter Hoberg: It's none of your goddamn business. Do you know how old I feel like I am?
Jesse Fisher: [shrugs]
Prof. Peter Hoberg: 19. Since I was 19, I have never felt not 19. But I shave my face, and I look in the mirror, and I'm forced to say, "This is not a 19-year-old staring back at me."
[sighs]
Prof. Peter Hoberg: Teaching here all these years, I've had to be very clear with myself, that even when I'm surrounded by 19-year-olds, and I may have felt 19, I'm not 19 anymore. You follow me?
Jesse Fisher: Yeah.
Prof. Peter Hoberg: Nobody feels like an adult. It's the world's dirty secret.   

(dialog je iz filma Liberal Arts, priporočam za Valentinov filmski večer, je take vrste, da je tudi moškim simpatičen. Še posebej, če ima vsaj eden v paru kanček humanista v sebi.)

Ena od reči, ki zagotovo pašejo v odraslost, je najbrž pripravljenost priznati lastne napake in se morda iz njih celo kaj naučiti. In tudi to bi rada storila, preden vam odraslo serviram odraslo zelenjavo. V prejšnji objavi sem kritizirala (po globini tišine, ki je nastopila po njej, sklepam, da se je v mojih opisih prepoznal tudi kdo, ki ga tam ni bilo). In potem sem se počutila tako slabo, da bi najraje šla in izbrisala svoje besed. Ampak tega seveda nisem mogla narediti, če pa vendar pišem o integriteti, kajne. Zato sem si rekla, da bom pač pojedla, kar sem skuhala (plus eno veliko čokolado, za živce) in pretrpela te občutke. Najbrž je tudi to odraslost. Vsaj upam, da ni to v resnici totalna regresija:) Kakor koli že, pometanja pred lastnim pragom je toliko, da resnično ni treba hoditi k drugim trkat. Kmalu po tem, ko sem se izkašljala, sem se namreč zavedla, da se marsikatero moje dejanje lahko prav tako interpretira kot "puščanje na cedilu" in tudi, da so mi ravno tisti, ki sem jih kritizirala, v nekih obdobjih zelo pomagali. Tako da zaključujem, da je najbolj modro molčati, če nimaš kaj dobrega za povedat.

Zdaj pa bodimo odrasli in za predjed (kako odraslo! indeed) pojejmo eno repo (kako odraslo!).

Zapostavljena zelenjava: Repa

Zamisel za rubriko zapostavljena zelenjava se mi je porodila že pred najmanj enim letom, pa se je kdo ve zakaj nisem lotila. Morda sem samo čakala na pravo spodbudo, in prišla je v obliki repe. Repa je tako lepa zelenjava, s svojim zardelim čelom in punkersko frizuro me vedno znova očara. Lahko jemo kislo (s proseno kašo, v joti, kar tako ...) ali nekisano kuhano (s krompirjem ...), še najljubša pa mi je v svoji surovi obliki. 

Ko sva bili z Lilo pri mojih starših, smo jo vsak dan jedli, surovo, narezano na tanke kolobarje, posoljeno s solnim cvetom in pokapljano z bučnim oljem. Nisem  se je mogla naveličati! Mogoče me sedaj kdo postrani gleda, ampak pravim vam, poskusite. 

Vam pa polagam na srce, da za to jed nabavite res najboljšo, bio repo. Tista iz mrkatorja zelo verjetno ne bo v redu. Pa dobro sol, najmanj iz sveže mleta iz sečoveljskih solin, če že ne kar solni cvet. Pa dobro bučno olje, ne kakšne olimpove solatne mešanice. Tri zelo kvalitetne sestavine, en preprost in okusen obrok. Mislim, da bi bagetka krasno pasala zraven, če hočete iz predjedi narediti malico.

sestavine

(za 2 osebi)

2 bio repi

2 ščepca solnega cveta

1 JŽ bučnega olja oz. po okusu

Repo opereš, odrežeš del pri steblih in pri korenini. 

Neolupljeno repo (razen, če ima res debel olupek) prepoloviš in vsako polovico narežeš na čim tanjše kolobarje.

Naložiš na krožnik/a, posoliš in pokapaš z bučnim oljem.

Za konec še poziv: imate v mislih kako zelenjavo, ki je po krivem zapostavljena? Dejte me izzvat! Če jo najdem, bom našla tudi recept zanjo. ;)