Nekoč bom imela dnevno sobo. Mogoče sploh ne v tako daljni prihodnosti. In v njej bo večina stvari recikliranih. Dnevna soba se mi zdi idealen prostor za reciklirano pohištvo, ki me vedno bolj navdušuje. Odrasla sem v hiši, kjer je bila večina pohištva podedovanega, pobranega s kosovnih odpadov in enostavno "restavriranega" (nekaj kosov sem obnovila tudi sama), ali narejenega doma - na "sveže", še pogosteje pa je šlo za reciklažo. Upam, da sem kaj teh pohištvenih sposobnosti podedovala:)   

V teh časih se mi vse bolj zdi, da je reciklaža (tudi "upcycling") the way to go. Pravzaprav ne glede na budget.

Najprej me je med brskanjem ( ... hm, kje že? mogoče pri Marthi Stewart?) navdušila klubska mizica iz palet, potem pa sem videla, da se da iz palet narediti še marsikaj drugega - na primer krasne kavče.

Na recikliran kavč pa sodijo reciklirane blazine, ne? Blazine iz starih t-shirtov ali puloverjev so tako luštkane, da bi jih človek kar božal. Res ne vem, zakaj nisem še nobene naredila! Upam, da jih je res tako enostavno narediti, kot pravijo tutoriali:)

Moj oče, ki je prav tako reciklažni navdušenec, uporablja jutine vreče od kavnih zrn kot slikarsko platno. Iz njih pa se da narediti še marsikaj, recimo spet blazine ali zavese.



Navdušena sem nad vazami iz konzerv. Najdeš jih po raznih blogih, na straneh načrtovalk porok, ter celo v zelo fensi, debelih in sijočih revijah (angleški Elle Decoration, moji najljubši, recimo). Vem, da se jih da polepšati na tisoč in en način, ampak včasih so lepe tudi kar take, kot so. In funky šopki v njih!

Pri nekih znancih sem zadnjič videla živo zeleno pobarvano gajbico, ki je postala luštna shramba za copate. Takele bolj močne gajbice (se tudi pri nas dobijo?) pa so lahko knjižne police. Poleg vsega pa še čipkasta luč in viseče vaze iz žarnic ...


No, če bi vse to zbasala v isto dnevno sobo, bi bilo najbrž pretirano in bolj podobno bunkerju kreativnih osnovnošolcev, ampak nekaj od tega pa bo gotovo šlo.  Najbolj se navdušujem nad kavči iz palet, no, vaze pa so itak vedno dostopne (pa še prav nič dela ni z njimi:)).


Pa vi, ste si že kdaj izreciklirali kaj za dom?


P.S.: Vse slikice so s pinteresta.

Nekaj super tutorialov bom prilepila kar sem, da ne pozabim in da morda navdušim še koga izmed vas:) jaz potrebujem samo še ... dnevno sobo:D

kavč iz palet
kavč iz palet 2
blazina iz t-shirta (in srajce!)
no, za klubsko mizico pa niti ne rabiš tutoriala:)
cel nabor stvari, ki jih lahko narediš iz palet!

Mislim, da sem vam že povedala, da bi zadnje čase najraje živela od pomaranč in čokolešnika. No, to me je sicer že malce minilo, kar je dobra novica. Zato sem si eno pomarančo tudi odtrgala od ust in vanjo zapičila pest klinčkov. Tako, zdaj je lepa in dišeča na najini (novi, macesnovi, iz Ikee, juhu!) kuhinjski mizi. In pomaga ustvariti božično vzdušje, kakopak. S čim pa vi dišavite Božič?

Krasite smrekco na božični večer ali že na začetku decembra? Jaz imam ponavadi plane, da bi jo okrasila takoj po Miklavžu in začela uživati pravo praznično vzdušje, potem pa jo ponavadi šele kakšen teden pred Božičem. Umetna je in prav majhna, naravne smrekce se mi smilijo vsaj od tiste srce parajoče Andersenove pravljice o božični smrečici, smrk. Ok, sedaj obstaja tudi ena super stvar -  Zeleno drevo: smreko ti v loncu pripeljejo domov, nato pa jo po praznikih odpeljejo, živo in celo (če ste jo kaj zalivali)! How cool is that? Ko bom velika in bogata (in bo takšno tudi moje stanovanje), bom definitivno uporabila zeleno drevo, za zdaj pa bom pač zadovoljna z malo plastično smrečico.

Naslednje eko vprašanje , ki se mi postavlja, so okraski. Lansko leto sem jih kupila v Merkurju, ker nisem imela ne časa ne energije ne idej, letos pa nisem hotela, da bi bila smrečica čisto enaka. Ampak kupovati vsako leto nove okraske iz umetnih mas? Brr:) Zato sem se lotila nostalgičnih okraskov iz slanega testa, kakršnih se spomnim iz otroštva. Gotovo pa je k odločitvi prispevala tudi kakšna Katjina objava.

Imela sem samo grobo sol, pa sem jo uporabila, misleč, da se bodo kristalčki lepo obnašali in celo odsevali svetlobo. Pa ni bilo tako, poleg tega je bilo okraske težje mesiti in oblikovati. No, če se boste lotevali tehle slanih okraskov, vam priporočam, da posežete po karseda fino mleti soli, kristalčke grobe soli pa vtisnite v testo naknadno.

Recept za okraske iz slanega testa

2 skodelici bele moke
1 skodelica soli
pol skodelice vode

Iz sestavin zamesiš testo, morda bo treba dodati več vode, vendar je bolje začeti z manj vode in jo postopoma dodajati, kot dodajati kupe moke. Testo razvaljaš in izrežeš v želene oblike s piškotnimi modelčki. V okraske narediš luknjice s pomočjo zobotrebca. Pečeš/sušiš pri 150°C kakšno uro in pol, tu in tam preveriš, če dobivajo barvo (ne bi je smeli). Ko se ohladijo, skozi luknjice napelješ bel cvirn in obesiš na drevce.

Katja jih je recimo tudi pobarvala, nekateri sestavinam dodajo tudi cimet (za barvo in vonj), takšne okraske pa lahko uporabiš tudi kot name-tage na darilih ali slavnostnem pogrinjku.

V soboto sem bila na prav posebnem pikniku. Pod hrastom nas je gostila Pepermintova Katja. Bili so keksi in sokci, čaj in pecivo, bili so pogovori, bil je srečelov! Spoznala sem nekaj izjemno simpatičnih ljudi izza blogov. Krasna ideja, tale piknik! Hvala vsem še od tu, pa še kdaj;)

No, sedaj pa k travi. Ne dvomim, da marsikdo že dobro ve, kako polepšati svet s travo ... Ampak danes ne bom govorila o tem;) Pa začnimo z enim dolgim uvodom, pravi metafikcijski komentar:

Ko sem bila majhna, so moji starši prijateljevali z najrazličnejšimi hipiji, takimi zaresnimi, in tega ne pravim z nobeno ironijo. Hipiji so fajn! (za razliko od hipurjev:)) Ena teh hipijevskih družin mi je ostala v spominu po zadevici, za katero ne najdem primernejše besede kot - oltar. To je bila majhna mizica, pogrnjena z barvnim blagom, na njej pa je bilo vsakič kaj drugega. Ne vem pa, ali se je dekoracija menjala z letnimi časi ali še pogosteje. Običajno so bile tu veje ali rože v vazi, poleg tega pa še druge sezonske reči in različne živalce. Našla so se tudi razna bajeslovna bitja: seštrikani škratki, vile iz svile, angeli, ki jih je gospa B. izdelovala lastnoročno. Bilo je, kot bi bile vse leto jaslice, a vsakič drugačne - in malo bolj poganske (pa ne čisto). Te spremembe sem opazovala z zanimanjem in občudovala njeno delo. Me prav zanima, ali ta navada še živi, čeprav je njena hčerka že odrasla ...





Na ta nenavadni "oltarček" sem se spomnila danes, ko sem nabirala rastlinice za v vazo in ugotavljala, kako se ti šopki praktično iz tedna v teden spreminjajo. Razen tega sem ugotavljala tudi, da gozd potrebuje dež. In kot bi me kak oblak slišal, se je začelo temniti, vse se je nekako umirilo, zapihal je sumljiv veter ... kako človek v gozdu hitreje začuti, da se bliža nevihta, pa čeprav ne vidi neba. A kaže, da je bil lažni alarm. Škoda, tudi jaz si prav želim nevihte! Slišati in vohati dež ...

Tako, danes sem spet prinesla nekaj travnika in gozda v svoje mestno domovanje. In bi vam rada povedala, da so trave prav zelo lepe! Pa toliko različnih je!

Recept za travnati šopek

Greš na bližnji nepokošen travnik in če imaš količkaj sreče, bo tam cela množica raznoraznih cvetočih trav. Če nimaš kakšne alergije, kar navali, naberi si travnati šopek. Doma travice primerno skrajšaj s škarjami in postavi v vazo. Še eno opozorilo (šopki niso hec!;)): zna biti, da bo s tvojim šopkom v tvoje domovanje prišel tudi travniški živelj s šestimi do osmimi nožicami ...

Ko sem travni šopek postavila v vazo in ga fotkala, sem ugotovila, da so cvetoče trave pravzaprav zelo polne barv! Resda sofisticirano zamolklih ... In sem si začela peti:

Tole z lepšanjem sveta morda zveni ultra pretenciozno, ampak če prihranim svetu eno goro plastičnih vrečk, sem tudi nekaj naredila, ne? Tako da že dolgo hodim po svetu z nakupovalno vrečko iz blaga v torbici. Ampak to ponavadi ni bila šik vrečka, temveč kakšna reklamna. Sedaj, ko imam čas, sem sklenila narediti malo bolj luštne vrečke za nakupovanje (in predvsem za v knjižnico!:)). Potiskane s krompirjevo štampiljko.

Recept za "krompirjevo" nakupovalno vrečko

potrebuješ:
vrečko iz blaga (že sešito lahko nabaviš v trgovini s hobi programom)
barve za tekstil
krompir (vsaj enega;))
čopič (niti ne nujno)
pokrovček od kozarca za tahini ali kaj podobnega (star krožniček, itd. - v glavnem mora biti dovolj globoko, da drži barvo in dovolj plitvo, da lahko namočiš krompir)
nožek in izvijač (ki ju lahko nadomesti tudi kaka bolj sofisticirana priprava za rezljanje!:))
servieta ali krpa za preizkušanje in brisanje
nekaj, da se miza ne umaže (folija, časopis, ...)
karton ali debelejši papir v velikosti vrečke (npr. listi iz starega koledarja, časopis, ...)


Najprej seveda izbereš motiv za svojo vrečko in ga po želji izrišeš na papir. Kompliciranje odsvetujem;) Jaz sem tokrat izbrala listke in ribice. Nimajo prav veliko skupnega, so pa kar hvaležne oblike za vrezovanje/izrezovanje. Krompir opereš in prerežeš na pol. Z nožkom (ali tankim izvijačem) izrišeš motiv in ga z nožkom poglobiš. Sedaj v krompir zarežeš od strani in odstraniš vse, kar ni tvoj motiv. Motiv dodelaš z nožkom ali izvijačem (v mojem primeru listne žile, ribja glava in oči, ...).


Pomočiš v barvo in preizkusiš odtis na odpadnem, poskusnem blagu. V vrečko vstaviš nekaj, kar bo vpilo barvo, da ne bo pronicala na drugo stran vrečke. Z enkrat pomočenim krompirjem lahko odtisneš več odtisov; prvi bo jasno zelo močan, naslednji pa bolj bledi, a zato bodo izrezani detajli prišli bolj do izraza. Mogoče ti bodo všeč samo odtisi določene jakosti, no, meni je všeč ravno to, da so različni.


Na svoje odtise lahko odtiskuješ še enkrat (še posebej kul, če uporabiš drugo barvo) in tako dobiš zanimiva prekrivanja ali prelivanja. Jaz sem uporabila barve za svilo, ki so bolj tekoče, kar mi ustreza. Sicer pa lahko barve vedno razredčiš z vodo.


Ko se barva posuši, svojo novo šik nakupovalno vrečko polikaš, da barvo fiksiraš. Običajno se lika z narobne strani, cca. 3 minute (sicer pa lahko preveriš na lončku z barvo). Pereš jo lahko na 40°C. Vrečka se tudi po pranju na 40°C nekoliko skrči, barve pa ostanejo lepe, tudi če pereš na 60°C - no, to velja vsaj za moje vrečke in moje barve ...


Meni je všeč:)

Plevel v vazi postane šopek.

V gozd hodim, da:
a) pogledam, kaj je narava počela medtem, ko sem jaz ždela za pcjem
b) se uskladim z dihanjem gozda
c) premislim o vsem mogočem.

Res je fino. Ravno sredi opažanja, da sem v gozdu danes sama in kako sem se fino umirila, je mimo mene na gorskem kolesu pridivjal kolesar v popolni bojni opremi. Gozd je res vsestranski. Mir ali adrenalin, za vse se najde prostor. Tudi za prav nenavadna doživetja in čudežna bitja - poglejte si Skrivnost iz Kellsa, če si je še niste. Čudovita stvar.

Moj šopek.

No, svet pa razen risank lahko naredi lepši tudi - plevel. To sem odkrila že dolgo dolgo nazaj, a takrat mi koncept plevela ni bil najbolj jasen. So bile pač "rožice" kot vsake druge. Na novo sem plevelove šopke odkrila, ko sem hotela pregnati depresijo iz kletnega stanovanja. Plevel v vazi postane šopek, in šopek razveseljuje. Pa ni ga treba kupit. Ali narabutat. Ali čakat, da ti ga prinese fant:) Če se kdo sprašuje, kaj počne šopek na kuharskem blogu: krasi mizo, vendar!

Recept za plevelov šopek

Pojdi na travnik, na obronek gozda ali kar na parkirišče, natrgaj cvetoči plevel in ga vtakni v vazo.
Tudi vazo lahko narediš all by yourself in to kar iz odpadkov, kot predlaga vedno domiselna avtorica Peperminta.

P.S.: fantje, ta pristop k šopkom priporočam samo v primeru, da se je vaša draga izjasnila, da so njene najljubše rože marjetice;)

Šopek iz plevela.