Danes po kosilu sem imela čudovit delovni plan: iti na sprehod (noter se ni dalo zdržati, ko je sonce tako čudovito sijalo), potem pa narediti fotosešn s kupom vrečk za v knjižnico in ustvariti kup voščilnic. Tri korake od doma, ko sem se ravno spraševala, če se je sonce malo skrilo ali je le od znotraj vse videti bolj sijoče, me je prekinil klic. T.. Ki je zaklenil ključe v avto. Na Vrhniki.
No, na srečo imava rezervne ključe in ni bilo treba klicat mame v Istro. Na prvem busu sem brala en pravi šund ene znane pisateljice. Kakšen dolgcajt! Grem čim prej po Prousta:) Na drugem busu pa sem temeljito opazovala cesto, da ne bi zamudila postaje na Vrhniki. Mene je na busih, na vlakih pa še bolj, strah, da bom izstopila na napačni postaji. Tako zelo, da potem to včasih dejansko naredim: tako sem na primer že izstopila prezgodaj, se odpeljala v napačno smer in, ta je najboljša, prestopila, ko prestopiti ni bilo treba. In v to s sabo povlekla še sestrico. Sem pa takrat spoznala slovensko Hrvatico ali nekaj takega, ki je v mojem naglasu slišala sled hrvaške melodije. To je bila gotovo ženska z zelo pretanjenim posluhom, saj mi tega ni rekel nihče ne prej ne potem.
Ok, zdaj pa h krompirju. S krompirjem namreč ne moreš zgrešit, pretanjenega posluha pa tudi ne rabiš. In niti sreče, saj imaš vendar krompir. Dovolj.
Najprej je bila ena omaka, ampak ena ni nobena, zato sem dodala še dve - tri je tako lepo število.
Recept:
Krompir spečeš kakor ti drago. Na primer tako, da ga najprej pustiš vreti 7 minut v slanem kropu, nato ga povaljaš v toplem olju, dodaš nasekljan rožmarin (ali kar cele vejice), malo grobe morske soli in nekaj neolupljenih (!) strokov česna, ter pečeš na 200°C. Količin ne bi navajala, a ravnaj se po nekakšnem pravilu, da naj bi bila 2 velika krompirja na osebo dovolj. Je pa zelo odvisno od tega, kakšne so te osebe:)
Zdaj pa tri omakice:
1. omakica - sladki curry
Je nastala prva. In, neverjetno, zanjo je bil inspiracija sam McDonalds. Zmešaš en del (za 2 osebi zadostuje 1 ČŽ) navadne gorčice, en del agavinega sirupa, en del tople vode (ali več) in curry po okusu.
2. omakica - salsa rosa
Je zadeva, ki jo dobiš v vsakem sendviču na Primorskem, v Ljubljani pa očitno ni tako priljubljena. In je kar banalno preprosta: zmešaš 2 dela majoneze in 1 del kečapa (lahko tudi drugačno razmerje, seveda). Po želji dodaš kajenski poper.
3. omakica - provansalski travnik
Ta je pa moja najnajljubša omakca. V njej nastopajo provansalske začimbe, cvetlični med in gorčica. Čeprav nisem nikoli živela v Provansi, me ta omaka spominja na travnike mojega otroštva. Med tako lepo dopolni aromatična zelišča, kot da bi se šele v njegovi družbi zares razživela ... Od kulinaričnega trubadurstva k tehničnim podatkom: 2 dela navadne gorčice, 1 del medu, 1 del tople vode, 1 del provansalskih začimb (ali malo manj). Mešaj. Polij čez hrustljave krompirčke. Zavzdihni.
In tule še glasbeni posladek - moja ljuba Florence, ki jo je danes na FB objavila D. Hvala, D.:)
