Tudi to je zeleni smoothie.

Eden mojih najljubših piscev je definitivno Murakami. Haruki, čeprav mi je tudi Ryu zelo pri srcu, še posebej s prvencem, pa čeprav je menda z njim začetnik t.i. drug and fuck literature, kar se ne sliši nevemkako privlačno, vsaj meni ne.

Pravkar berem Murakamijeve kratke zgodbe, izšle pod naslovom Slon izginja pri Kondorju. So ravno tako prijetno čudaške kot njegovi romani, berejo pa se bolj kot fragmenti, ne kot "prave" kratke zgodbe. Pri Murakamiju mi je tako všeč to, da ga vedno berem z nasmehom. Razen, kadar mi gre na jok ... In včeraj me je res presunil Mali zeleni stvor.


Majhni stvori me vedno ganejo. Tale mali zeleni stvor je bil še posebno ganljiv - resda na tak spooky način, a res si ni zaslužil take krutosti. Potem sem še sanjala o tem, kako krute in usodne so lahko besede. (Zjutraj pa prebrala, da je Foucault razumel izjave kot dejanja - moram še ugotoviti, kako točno.)

No, pa k lažjim in svetlejšim stvarem, a ravno tako zelenim po svoji pravi naravi! Zeleni smoothie ni vedno zelene barve - ni barva tista, ki določa njegovo zelenost:) Torej: ena zimska zelenjava, kot je rdeče-vijolično-zeleni radič (iz Istre), in ena poletna poslastica, kot so gozdni sadeži, in še ena uvožena reč, kot je banana, naredijo v blenderju eno tako fino vijoličasto mešanico - prikriti zeleni smoothie za tiste, ki se zelene bojijo. Juhej!

velik šop očiščenega radiča
velika pest zmrznjenih gozdnih sadežev
1 zrela banana
malo limone (po želji)
žlica medu (po želji)
3-4 dcl vode

Veselo poblendaš in uživaš v globoko vijoličasti barvi!