Mafini z rdečo peso.

No, tale naslov se ne sliši prav prijazno in sodobnovzgojno, ampak seriously, če otrokom podtikaš nekaj, kar je dobro zanje v nekaj, kar se njim zdi dobro, je to po mojem win-win situacija. Čokoladni mafini z rdečo peso. No, "podtikanje" vam bo seveda uspelo le, če imajo tudi vaši otroci radi mafine in čokolado.

To je bil torej prvi trik, rdečo peso zapakiraj v obliko mafina in zamaskiraj s čokolado.

Drugi trik: kam s pulpo, ki ostane po stiskanju soka iz rdeče pese? V mafine. Ali pa bi morala formulirati drugače: pulpa ni odpad. No, moram priznati, da to morda ne velja za vse sokovnike, morda so vaši tako dobri, da iz pese iztisnejo še zadnje kapljice soka, in vam ostane le rdeča žagovina, ki ni za drugam kot za na kompost. Ampak če imate povprečen sokovnik, bi moralo tole delovati. Aja, seveda lahko namesto pulpe uporabite tudi drobno naribano rdečo peso.



Tretji trik: če ti zmanjka mleka, ga pač narediš. Seveda govorimo o čudoviti stvari, ki se ji reče rastlinsko mleko, in tudi ni prvič, da sem ga naredila, sem ga pa prvič naredila tik pred zdajci, brez predhodnega planiranja torej, in prav zaradi tehle mafinčkov. In prvič sem ga naredila iz sončničnih semen! Preprosto zblendaš 1 kavno skodelico sončničnih semen in 4 enake skodelice vode. Za uporabo v mafinih niti ni nujno, da mleko precediš (v tem primeru ga zgolj potrebuješ nekoliko več). (Če se vam ne da ubadati s tem, lahko seveda uporabite rastlinsko mleko, ki ga imate pri roki.)

Četrti trik: kako nekomu za darilo prinesti mafine in biti pri tem res fensi? Nič lažje, oblecite jim ogrinjalca:) (Naj vas spomnim, da jih lahko tudi zadenete, če se pridružite nagradni igri, ki jo pripravljam skupaj s Trgovino Popolna dekoracija!)

Mafini z rdečo peso in čokolado

250 g moke (pol pirine, pol bele)
2 ČŽ pecilnega praška (vinski kamen)
ščep soli
8 JŽ pravega trsnega sladkorja
5 JŽ kakava v prahu
1 JŽ chia ali lanenih semen, zmletih
300 ml rastlinskega mleka
4 JŽ olivnega olja
50 g temne čokolade, nasekljane
200 g pesine pulpe/naribane pese

Veganski mafini.

Model za mafine obložiš s papirčki ali silikonskimi modeli.

Pečico nastaviš na 190 Celzijev.

V veliki skledi zmešaš vse suhe sestavine (prvih šest).

Dodaš mleko in olje, premešaš le toliko, da dobiš enotno zmes (preveč mešanja - gumijasti mafini!).

V testo nežno zamešaš pesino pulpo in nasekljano čokolado.

S pomočjo žlice testo nadevaš v model za mafine.

Pečeš na 190 stopinjah približno 15-25 minut (ali so pečeni, preveriš z zobotrebcem, kot ponavadi). Nič se ne bom pritožila, če mi boste sporočili, koliko časa so se vam pekli! (V moji pečici so rabili kar 25 minut).

David Frenkiel in Luise Vindahl sta ustvarjalca bloga Green Kitchen Stories, ki trenutno doživlja velikanski uspeh v svetu kuharskih blogov, pobira priznanja, nagrade in žanje občudovanje na vseh koncih. Najprej očara sam blog, ki je krasno oblikovan in poln sočno barvitih fotk, potem elegantna aplikacija za iPhone, sedaj pa še zajetna kuharska knjiga The Green Kitchen, ki v podnaslovu obljublja: Delicious and Healthy Vegetarian Recipes for Every Day. In obljubo avtorja držita, recepti so res dovolj preprosti, izvedljivi in tudi niso polni čudnih sestavin (moram pa priznat, da pasijonke recimo nisem našla na tržnici, ampak mogoče sem jo pa sploh iskala na napačnem koncu ali v napačnem letnem času, ker v resnici ne vem, kaj to sploh je;) Pa vi?).

Naslovna fotka obljublja veliko zelenjave in barvitosti, in tudi to drži, fotografije v knjigi so več kot okusne, čeprav moram priznati, da so mi tiste z bloga ponavadi še ljubše, ker imajo več zgodbe. Vsekakor pa fotke kar dobro predstavijo končni rezultat - jed. Aja, nekaj fotografij pa prikazuje tudi njihovo življenje, na njih seveda žari mala Elsa, tako da moram reči, da je to en prav prikupen dodatek h knjigi.

Na začetku knjige je nekaj splošnih priporočil za kuhanje nekaterih osnovnih jedi, kar jaz običajno preskočim (mogoče pa bi se lahko kaj pametnega naučila? no, meni se mudi k pravim receptom;)), na koncu pa je prijetno stvarno kazalo ali kako se temu reče. Recept podobno kot na blogu tudi v knjigi pospremita z malce predzgodbe, pri čemer se izmenjujeta, kar je prav simpatično.



Po duhu kuhinje in dizajnu knjige me The Green Kitchen spominja na mojo sicer (še vedno!) najljubšo knjigo, Super Natural Everyday. Moram priznati, da je lažje kuhati po GKS (ker imam nekako vse sestavine ponavadi pri roki), po drugi strani pa moram priznati tudi, da sem nad recepti GKS manj navdušena (Heidi Swanson je pač nenadkriljiva konkurenca, to sploh ni kritika zelo mladih kuharjev, Davida in Luise). Je pa tudi res, da morda še nisem začela preizkušati najbolj navdušujočih receptov:) Do sedaj sem pripravila: danski rženi kruh, pizzo s testom iz cvetače, čičerikine palačinke z raito in zelenjem, bučkine testenine in lečine kroglice, bučkine zvitke z rikoto, čokoladno torta z rdečo peso, zamrznjeno jagodno torto z dnom iz sončničnih semen in peso po burgundsko. Slednja naju je (še posebej zahtevnega jedca T.) najbolj navdušila, zato tudi delim recept z vami.

 Burgundska obara z rdečo peso

Recept je Davidova in Luisina predelava slovite boeuf à la Bourguignonne (govedina po burgundsko) Julie Child. Čisto majčkeno sem ga spremenila tudi jaz, ker nisem imela vsega doma, oz. sem uporabila bio maslo namesto olivnega olja, ker se mi to zdi bolj francosko, in zakaj pa ne. ;)

(za dva)
1 JŽ masla (ali olivnega olja)
1 majhna čebula, nasekljana
2 stroka česna, nasekljana
3 korenčki, narezani na večje kose
3 rdeče pese, narezane na večje kose
2 lovorjeva lista
2 ščepca timijana
sol, poper
1 JŽ paradižnikove paste
125 ml rdečega vina (jaz sem uporabila kar refošk, ki je bil pri roki)
250 ml juhe

200 g zelene leče
ščep soli

1 JŽ masla (ali olivnega olja)
okoli 200 g gob (jaz sem uporabila malo svežih in nekaj konzerviranih šampinjonov, sicer se v BB uporabljajo kostanjevke), narezanih na rezine ali četrtine, če so manjše
4-5 biserne čebulice/šalotke/na četrtine narezana majhna čebula (jaz sem uporabila slednje)
1 ČŽ koruznega škroba/arowroot (po želji), razmešanega v malo vode (žlica)



V velikem (po možnosti litoželeznem) loncu segreješ maslo oz. olje, nanj vržeš čebulo in česen in pražiš, da se zmehča. Potem na to vržeš peso, korenček, lovor in timijan, pa soliš in popraš po okusu (oz. na oko). To cmariš kakih 5 minut, tu in tam premešaš.

Dodaj v vinu razmešano paradižnikovo pasto, zalij z zelenjavno juho. Kuhaj 20 minut na malem ognju.

Medtem skuhaš še zeleno (francosko) lečo. Najprej jo zavreš, odliješ in dodaš novo vodo, kuhaš skoraj do mehkega (cca. 15-20 minut), potem soliš, še par minut kuhaš in odliješ vodo. Daš na stran.

V ponvi segreješ maslo/olje, nanj vržeš čebulice oz. razčetverjeno čebulo in narezane gobe. Pražiš, dokler gobe ne porjavijo. Soliš in popraš po okusu. Vmešaš v obaro.

Poskusiš obaro in dodaš še vina, začimb, soli ... Dodaš lečo (ali pa jo dodaš v krožnike tik preden naložiš vanje obaro). Če si res fensi, pred postrežbo iz obare pobereš lovorjeve liste, če ne pa nanje zgolj opozoriš ostale jedce;)

Njoki iz rdeče pese s kokosovo omako z žajbljem.

Če bi bila food bloggerka kot se šika, bi objavila kak recept z rabarbaro, jagodami ali mladim krompirjem ... ampak pri nas ni vse tako fensi ... in če je le mogoče, rada porabim zaloge, preden se vržem na novo. Vem, da se tržnice že šibijo od nove rdeče pese in mladega krompirja, v moji shrambi pa se je našla še lanska pesa in star krompir in to je bilo treba porabit! Aja, moram pa povedat, da je recept star približno en mesec. Mislim, da za pesine njoke komot uporabite novo peso, krompir pa mora za njoke biti star!

Če krompir spečemo namesto skuhamo, bo v njem manj vode, zato bo njoke lažje oblikovati, pravijo. Pri pesi pa naj bi pečenje bolj ohranilo lepo barvo, kot kuhanje. K lepi barvi in sladkastemu okusu pesinih njokov se je podala kokosova omaka, nežna in sladkasta, z rahlim pridihom žajblja, ki je omogočala njokom, da zares zasijejo.

Njoki z rdečo peso

(za 4 osebe)

3-4 rdeče pese
krompirja toliko, da skupaj s peso tehta 700 g
1,5 SK moke

Peso in krompir opereš, zaviješ v folijo in eno uro pečeš na 200 °C.

Ko se malce ohladi (pa ne preveč!), oboje olupiš in pretlačiš, nato vmešaš moko, da dobiš mehko, a ne preveč lepljivo testo. Pri moki je zadeva malo tricky, napisala sem sicer 1,5 SK moke, ampak pravzaprav nisem prepričana, koliko je je dejansko noter. Tako da predlagam, da začnete z eno skodelico, potem pa dodajate. Morda je bo potrebno celo več kot 1,5.

Testo na pomokani površini razdeliš na 4 dele in vsakega oblikuješ v kačo, debelo kot zidarski prst. Razrežeš na luštne koščke (meni ta del ni najbolj uspel) in po želji pritisneš nanje z vilicami, da dobijo vzorček.

Pesine njoke kuhaš v slanem kropu kakih 5 minut oz. dokler ne priplavajo na površje.

Veganski njoki in veganska omaka:)

 

Kokosova omaka z žajbljem

(za 2 osebi)

pol skodelice gostega kokosovega mleka
1 ČŽ kokosovega olja
majhna pest svežega žajblja

Žajbelj popražiš na kokosovem olju, da postane hrustljav, in zaliješ s kokosovim mlekom. Kuhaš še par minut, nato s kokosovo omako zaliješ pesine njoke.

Pesini njoki, kokos in žajbelj.

Solata s štrucarjem, surovo rdečo peso in praženimi bučnicami.

Drage moje, dragi moji,

kako ste kaj? Upam, da uživate v barvah jeseni in ste polni pozitivne energije. Ugotovila sem, da nimam entuziazma, da bi bila še enkrat brucka, šla še enkrat čez sito izpitov, neprijetnih profesorjev in neumnih predmetov, in vse to brez naivnosti brucke in brez peer podpore in pritiska. Ne, ne hvala. In tega ne bi mogla ugotoviti, če ne bi poskusila. Šele takrat, na tretji uri matematike (brrr), me je v vsej svoji veličini oblilo zavedanje, kaj vse je bil študij - in to, pozor, študij mojih sanj (=primerjalna književnost; o zaposlitvi seveda ne sprašujte), kjer ni bilo nobene matematike, da o fiziki ne govorimo. No, do konca ure sem vendarle počakala in celo razmišljala, če bi oddala domačo nalogo (ja, domačo nalogo; phhh) ali ne, potem pa sem z lahkim korakom faksu obrnila hrbet.


Lahke korake boste delali tudi vi, hehe, če si postrežete s tole solatko (še posebej, če bo to edino, kar boste pohrustali:); zame, priznam, ni bilo). Upam, da imate tudi vi kakšen tako lep krožnik (jaz sem ga dobila zastonj, ker ima napako - ta "napaka" pa mene spominja na oblaček ... ah wabi-sabi estetika ... ). 

Solatni predlog z rdečo peso in bučnimi semeni

radič štrucar
sveža rdeča pesa
pest bučnih semen/na osebo
oljčno olje
kvalitetna sol (nikar ne šparajte pri soli! Najbolje je uporabiti kar solni cvet, če ne pa vsaj mleto morsko ali himalajsko sol)


Upam, da se boste znašli brez natančno določenih količin. Če pa jih nujno potrebujete, poskusite z eno majhno glavo štrucarja, eno srednjo peso, dvema ščepcema soli in jedilno žlico oljčnega olja (za bučnice pa je količina že navedena).

Radič narežeš na primerno velike kose, opereš. Surovo rdečo peso olupiš in nastrgaš. Bučna semena suho prepražiš, da zadišijo in pričnejo pokati. Zmešaš skupaj in začiniš z oljčnim oljem in soljo. Najbrž bi bilo prav fino tudi s kakim dobrim bučnim oljem in, če si ne predstavljate solate brez kisa, z nekaj kapljicami balsamica.

Da je surova rdeča pesa veliko bolj okusna od kuhane, sem že nekje napisala, ampak ni odveč ponovit. Kar me pri rdeči pesi najbolj očara, je to, da po nekaj tednih v hladilniku požene čudovite nove listke ... Tole je ena taka pisana solata, ki jo lahko narediš kadar koli, in je res slastna.

šop listov zelene solate
1 rdeča pesa
pest rozin
pest sončničnih semen
solni cvet (ali sol)
domače bučno ali oljčno olje

Rozine in sončnična semena namočiš v mlačni vodi (od 30 min do 4h). Solato očistiš in natrgaš ali narežeš na primerno velike koščke. Rdečo peso olupiš in naribaš. Vse skupaj zmešaš, začiniš s solnim cvetom in bučnim ali oljčnim oljem.

Florence (tista Florence, ki poje z Mašino) ima tudi en tak surov glas. Tako bi jaz rekla. Florence je mlajša od mene (me je kar presenetilo. Sem zgleda že v teh letih, ko te ves čas preseneča, da je nekdo - uspešen, lep, poseben - mlajši od tebe. Kako je vendar že vse to ustvaril-a?). Tole je pa ena pesem, ki si jo ves čas pojem.

Smoothie iz rdeče pese.

Rdeča pesa. Obstajajo ljudje, ki imajo radi rdečo peso, in obstajajo ljudje, ki je še niso poskusili surove:)

Vzgojiteljice in starši radi vsiljujejo rdečo peso, ker je dober vir železa. Železo pa naj bi se bolje absorbiralo, če ga zaužijemo skupaj s C vitaminom. Zato sem sestavila tale krasen smoothie, za katerega sicer nimam laboratorijskih podatkov o vsebnosti železa, ampak ko ga spijem, se vedno počutim kot iron man:)


Sestavine za smoothie iz rdeče pese so:
- 1-2 rdeči pesi
- 2 pomaranči
- 1 rdeča grenivka
- po želji limona in med

Peso olupiš in narežeš na manjše koščke, liste pa lahko shraniš za zeleni smoothie ali solato.
Iz pomaranč in grenivke iztisneš sok. Vse skupaj zmiksaš v dovolj močnem blenderju. Če želiš bolj kisel pesin smoothie, dodaj limono, če slajšega pa med (ali oboje proti prehladu:)).

Slika je narejena s telefonom in ni simbolična. Brez umetnih barvil in brez klikanja na "saturation" gumb.

Če bi radi petletno punčko pripravili do tega, da bo pojedla svoj delež rdeče pese, je to najbrž najboljši način.

1 rdeča pesa
pol limone
pol banane
pol hruške
žlica medu
2-3 dcl vode

Vse skupaj malo narežeš in vržeš v mikser, miksaš do gladkega.