Moja mama je imela vedno tako tope nože, da je bolj pasirala zelenjavo z njimi kot pa jo rezala. Čeprav nisem poznala kakšnih zares ostrih nožev, me je to precej jezilo, ko sem začela kuhati v njeni kuhinji. Nekoč pa sem v nekem filmu videla samuraja, ki je brusil katano in naslednjič, ko sem hotela kuhati v mamini kuhinji, sem vzela brusni kamen (najbrž tisti za koso?) in nabrusila nož tako, kot sem videla samuraja brusiti katano. Malo bolje je pa le rezal.

Vedno sem si želela svojo katano svoj japonski nož. Malo zato, ker imam rada večino japonskih stvari, še posebej, če so za pojest oziroma povezane s hrano, malo pa zato, ker sem si predstavljala, da je pripravljanje hrane z dobrim nožem še bolj fino. In pred nekaj tedni sem dobila svoj prvi pravi japonski nož (prav iz Japonske, kdo bi si mislil, no, s posredovanjem trgovine Oster rob). Prišel je v škatli, zavit v svilen papir in z opozorilom, naj pazim na prste. Pravzaprav ni velik, je eden manjših in najlažji med mojimi noži. Če kuhaš v glavnem rastlinske jedi, ne potrebuješ tako veliko različnih nožev. Ta drobni, okretni, lahki nož z mahagonijevim ročajem bi lahko nadomestil vse razen velikega noža za kruh in lupilca, kot sem se naučila iz prve roke, khm. a o tem malo pozneje.

Že na prvi pogled me je očaral s svojim kovanim rezilom in tudi ročaj iz mahagonija je prav zasijal iz moje četice standardnih črnih ročajev na magnetu za nože. Seveda sem se naslednjega jutra (nekako okoli šestih) lotila rezanja z njim. Rezala sem jabolka za Frejin zajtrk, občudovala svilnato gladko površino krhljev, ki jo je za sabo puščalo ZARES ostro rezilo, in si mislila, pa dajmo še olupit jabolka, nož je dovolj majhen in gibčen ... Ves čas sem se trudila biti čimbolj zbrana, ostrina noža, pred katerim sem čutila rešpekt (in ga še sedaj), me je silila v meditativnost ... dokler nisem pomislila, kako bom to napisala na blogu ... in pol sekunde nepazljivosti je bilo dovolj, da sem se urezala, ali bolje pičila s špičastim začetkom rezila ... Kar nasmehnite se na moj račun, sem se tudi jaz, ko je kri nehala liti (flajštr sem morala tako zategniti, da mi je palec pomodrel). Ne vem sicer še kako, ampak mislim, da bi se dalo mojo zgodbico preoblikovati v koan. Any ideas?

Kljub temu, da sem še nekaj dni pomivala posodo z rokavicami (oz. je na ta račun nisem, hihi), je to zdaj uradno moj najljubši nož. Vsakič sem očarana nad gladkostjo površin, ki jo pušča za sabo - sploh si nisem mislila, da bi se lahko razlika med ostrim in neostrim nožem poznala tudi tako. Rezanje à la julienne pa je sedaj prav zabavno.

Ker je nož japonski, sem hotela v njegovo objavo vtakniti kaj zelo zelo japonskega, na primer suši (call me cliche), ampak tu na Koroškem je očitno zelo težko priti do wasabija, brez wasabija pa suši ni popoln. Še sreča, po eni strani, saj je suši takšna reč, ki zahteva čas, jaz pa sem trenutno velika fenica kosil, ki jih pripraviš v petnajstih minutah. (Tudi vi, najbrž?) Tako da tokrat namesto sušija dobite kosilo, ki se navdihuje pri azijski kuhinji (upam, da tega ne dojemate kot brezsramni orientalizem), in je res hitro gotovo. Pa čeprav je treba kajr nekaj stvari narezati;)

Asian fusion krožnik (ima kdo idejo za boljše ime?)

(za 2 osebi)

1 jedilna žlica kokosovega olja
pol glave brokolija (200-250 g)
1 velik korenček
1 por
pol skodelice (zamrznjenega) graha
nekaj šampinjonov
ščep ali dva soli
1 jedilna žlica sojine omake (shoyu)
čili

1 majhna skodelica riža basmati
1, 5 te iste skodelice vode
ščep soli

2 domači bio jajci (po želji nadomestiš z na hitro popečenim tofujem s kančkom sojine omake)
olje
sol

Najprej daš kuhati riž: riž opereš v cedilu, daš v mrzlo vodo, postaviš na ogenj in ko zavre, daš na najmanjši možni ogenj, soliš in pokriješ. Pokrito kuhaš približno toliko časa, kot piše na embalaži oz. dokler riž ne popije vse vode. Takrat ugasneš ogenj in pokriti riž pustiš, da odstoji (pravzaprav se bo na ta način še nekaj časa kuhal in bo ravno prav mehek, a ne razkuhan).

Medtem, ko se riž kuha, pripraviš zelenjavo. Brokoli nalomiš na cvetke oz. narežeš. Korenček poševno narežeš na tanke kose (ne kolute, pač pa elipse), te pa naložiš eno na drugo v obvladljiv stolp in nato narežeš na palčke (ali tako kot v video, ki sem ga prilepila zgoraj). Por narežeš na tanke kolute. Šampinjone narežeš na četrtine.

V woku raztališ eno žlico kokosovega olja. Ko je vroče, vržeš vanj vso zelenjavo. Pražiš. Ves čas mešaš. Brokoli naj ti bo za lakmusov papir. Ko postane še bolj živo zelen, kot je bil prej (po kakih dveh, treh minutah), dodaš grah in pražiš še nekaj minut, toliko, da se vsa zelenjava nekoliko zmehča, nikakor pa ne sme izgubiti barve, kaj šele oblike. Malce posoliš in zaliješ s sojino omako. Po želji dodaš mlet čili (močno priporočam).

Tik preden je pečeno, spečeš še jajca na oko (ali popečeni tofu). Na krožnik naložiš riž, zelenjavo in pečeno jajce (tofu), vsako na eno tretjino krožnika (ali na eno četrtino, če se na eni četrtini skriva kaj tako posrečenega kot na mojem krožniku by Polonapolona (ki si je še pred nedavnim delila prostore z Ostrim robom, kar sem izvedela šele potem, ko sem ju poparčkala v tem obroku)).

Objava je nastala v sodelovanju z Ostrim robom, ki se mi zdi res kul. Hvala, ker podpirate moje sponzorje, pa čeprav "zaradi" njih včasih teče kri ;)

To je bil pilaf. V ozadju ploščata falafelčka alnatura.

Moj prvi pilaf

Toum (nekaj kot česnova majoneza)

"Sushi" v skledi. Tako simpl.

Ah, ko bi bil moj svet vedno tako poln deadlineov, bi bil moj blog bolj poln objav. Ja, tudi mene daje težka prokrastinacija (se po slovensko sploh lahko tako reče?), morala bi namreč napisati članek in še kaj prevesti, pa iščem vse mogoče druge stvari, ki bi jih lahko naredila. Ampak tale recept si res zasluži, da ga podelim z vami ... Res!

To je namreč sushi brez rolanja in jaz imam sushi grozno rada. Ok, sushijev obstaja cela vrsta in zdaj se ne bi spuščala v teorijo (morala bi jo najprej preučiti), ampak če je Heidi Swanson tole poimenovala Sushi Bowl, potem je to sushi v skledi. V tej krasni skledi se torej znajde cel nabor mojih najljubših sestavin: riž, nori alge, sezam, avokado, tofu, sojina omaka in wasabi. Njamsi! In po japonski hrani se vedno počutim tako sveže in polno energije. Kaj pa vi?

Veganski "sushi" v skledi

(za 2 osebi)

riž
1 skodelica okroglozrnatega/sushi riža
1,5 skodelice vode
ščep ali dva soli

preliv
1 JŽ limoninega soka
sok pol pomaranče
1 JŽ agavinega sirupa (ali rjavega sladkorja)
lupina pol limone
1 JŽ riževega kisa
1 JŽ sojine omake

za zraven
1 list pražene nori alge (če vaša ni popražena, jo popražite v ponvi, da iz vijoličastočrnorjave postane zelenkasta)
2 JŽ praženega sezama
pol avokada (ali kar cel:))
200 g tofuja

wasabi
sojina omaka (shoyu)



Riž skuhaš kot običajno.

Medtem, ko se kuha, pripraviš preliv. Sok limone in pomaranče zavreš skupaj z agavinim sirupom. Dodaš rižev kis in sojino omako, kuhaš še kakšni dve minuti. Vmešaš naribano limonino lupinico.

Tofu narežeš na tanke palčke in popečeš na olivnem olju, malce soliš.

Avokado narežeš na palčke/rezine/krhlje/kolute, kar koli že.

Riž zmešaš z dvema žlicama preliva oz. po okusu tudi več. Z njim napolniš dve skodeli in nanj naložiš tofu in avokado. Pokapaš z malce preliva in potrosiš z natrgano praženo nori algo in praženim sezamom (nekaj te mešanice prihraniš in ponudiš v dodatni skodelici).

Ponudiš s sojino omako in wasabijem.

Indijsko.

Oda J.K.Rowling

Moje otroštvo se je definitivno končalo. Včeraj ob 17.30. V temnem zatohlem prostoru, polnem ne-najbolj-civiliziranih ljudi, ki so se basali s prigrizki in sladkimi pijačami. Nisem prelivala solz, so se mi pa dodobra orosile oči, priznam. In potem me je še ves večer noro bolela glava. Gledala sem zadnji del zadnjega dela Harryja Potterja, seveda*. Zgodbe, ki naj bi mojo generacijo spremljala od začetka pubertete do ... no, zdaj.

Mene sicer ni spremljala ves čas, ker sem njegovo čarovnijo odkrila žal šele proti koncu faksa, in to po zaslugi cimre Š., ki me je prepričala na precej nenavaden način (tako, da me je navdušila za fanfiction). Bila sem skeptična do pottermanije, in ker sem takrat hotela biti malo alter, sem ga enostavno odpisala, češ - če je vešč toliko ljudem, potem že ne more biti dober. Kako naduto razmišljanje! Kot diplomirana komparativistka vam pravim, da je serija o Harryju Potterju dobra stvar. Zapišite si!;) Sem absolutno za to, da se ga uvede v šolski kurikulum (a je mogoče že tam). Otrokom bi dala najprej Piko Nogavičko, nato 5 prijateljev in potem Potterja. Če se kljub temu ne zaljubijo v knjige (pa četudi jim naslednjo daš za brat Ptičke brez gnezda) pač niso rojeni za branje, end of story.

Sicer se nisem nikoli poglabljala v očitke, ki letijo na gospo Rowling, ampak mislim, da bi znala na vsakega odgovoriti. Kar je dala otrokom iz naše generacije, in tistim, ki pridejo za nami, je nekaj neverjetnega. In to ni samo čudovito domišljijsko potovanje, liki, ki so tako živi, da si zlahka predstavljaš, da so tvoji prijatelji, in kup duhovitih domislic. In tudi ni le ljubezen do knjig, ki jo je gotovo vlila marsikateremu bodočemu knjižnemu molju. Bralca, ki je odraščal s Harryjem Potterjem, je ob vsem tem naučila tudi empatije in humanizma. No, seveda upam, da so bralce tega naučili tudi starši;) vendar pa bi bil človek, ki bi odraščal brez ljubečih in kompetentnih staršev, na veliko boljšem, če bi za družbo imel knjige o Harryju Potterju, kot tisti brez njih.

*Preden me začnete zafrkavati, vam kar povem, da gledam tudi resne filme, kot je npr. True Grit in sedaj nestrpno čakam Melancholio. Tako da veste. Torej ne gledam le Kung fu pande in Harryje Potterje. Pa tudi, če bi:p

Indijska leča z blitvo ali toovar palak dal

Leča je zlata vredna! In tale recept iz knjige, ki mi jo je posodila neverjetno prijazna družina Š. - Lord Krishna's Cuisine: The Art of Indian Vegetarian Cooking. Knjiga ima 800 (!) strani. Leča+blitva - veeeliko železa!:) Recept se že sliši okusno (hm, vsaj meni), a je še boljši, kot zveni! Jaz nisem imela čisto vseh začimb (asafetide in muškatnega oreščka, lahko ju dodate, vsakega po 1/8 ČŽ), pa je bilo vseeno zelo okusno. Pa namesto gheeja (prečiščeno maslo) sem uporabila kokosovo olje. Na sliki vidite moj novi lepi krožnik, delo Aleša Gregla. Vedela sem, da bo pasal z nečim oranžkastim, nisem pa vedela, da bom to tako kmalu skuhala:)

Fensi krožnik.

sestavine (za 2 osebi)

100 g rdeče leče
1,5 SK vode
2 JŽ kokosovega olja
3/4 ČŽ orientalske kumine
1 majhen paradižnik, nasekljan
3/4 ČŽ mletega koriandra
kajenski poper po okusu
1/4 ČŽ kurkume
1/2 ČŽ soli
120 g blitve
1/2 ČŽ limoninega soka
1 JŽ nasekljanega peteršilja

Lečo spereš in daš v posodo z debelim dnom. Zaliješ s 3/4 SK vode in dodaš žlico kokosovega olja. Pokrito kuhaš 30 minut oz. dokler se leča ne zmehča, ne sme pa razpasti. Po potrebi dolivaš vodo. Lahko, da bo gotova že po 20 minutah.

Blitvo očistiš in nasekljaš. Za 1-2 minuti vržeš v slan krop ali skuhaš na pari. Prihraniš za pozneje.

V večji ponvi na 1 JŽ kokosovega olja pražiš kumino (1 minuta), odstaviš in dodaš nasekljan paradižnik ter preostale začimbe, razen limoninega soka in peteršilja. Pokrito kuhaš kake 3 minute.

Ko je leča kuhana, jo streseš na začimbe in vmešaš nasekljano blitvo. Dodaš limonin sok in po želji kuhaš še nekaj minut, da se jed še dodatno zgosti. Vmešaš svež peteršilj in postrežeš z rižem.

Spomladanska rižota z divjimi šparglji.

Vsako pomlad se mi zdi, da tako lepe pomladi pa še ni bilo. Poganjajoči listki še nikoli niso bili tako nežni, svilnati in prosojni. Rožice še nikoli tako živih barv. Grmi še nikoli tako obloženi s cvetjem. Ptiči ne tako glasni. Zrak še nikoli tako sladek, mil in vabeč. Dolce.

Ves čas se mi zdi, da premalo časa preživljam zunaj. Zato so moji posti malo bolj kratki te dni:) Skrivnosti dobre rižote že poznamo, zato kar veselo na delo.

Spomladanska rižota z divjimi šparglji

sestavine za 2 osebi:
1 čajna skodelica riža arborio
1 JŽ oljčnega olja
1 majhna čebula
2 stroka česna
šopek divjih špargljev
1-2 korenčka
pol male pločevinke koruze
1-2 žlici masla (po želji nadomestiš z oljčnim oljem)
drobnjak ali druga sveža zelišča
pol jušne kocke, raztopljene v pol litra vode
malo soli

Riž opereš. Čebulo nasekljaš, prav tako česen. Špargljem odstraniš trše dele in jih narežeš na koščke nekako luštne velikosti. Koruzo splakneš. Korenček po želji ostrgaš in narežeš na kolobarčke. Ali rožice ...


V posodi z debelim dnom segreješ oljčno olje, prepražiš čebulo in česen. Dodaš riž, korenček in koruzo, nazadnje še šparglje. Ko se začne prijemati, zaliješ z jušno osnovo in pokriješ. Kuhaš, dokler ne popije vse vode (cca. 15 minut), nato vmešaš maslo in pustiš, da 5 minut pokrito odstoji. Postrežeš s svežim drobnjakom, peteršiljem ali čim podobnim.

Danes vam bom razkrila skrivnost dobre rižote. Pa ne le eno, ampak kar šest njih! Ampak najprej moram napisati nekaj o intimnosti.

Vse kritike, ki jih je Uglašena kuhinja dobila do sedaj, so bile pozitivne, kar je precej neverjetno in sem zaradi tega strašno dobro razpoložena, po drugi strani pa imam tudi tremo - ne smem vas razočarati:) Hvala vam! Le od nekoga pa sem pravzaprav dobila negativno kritiko v obliki vprašanja: " Zakaj čutiš, da moraš razgaljati svojo intimnost?" To je zelo relevantno vprašanje. Nanj ne odgovarjam (le) zato, ker želim polemizirati s to osebo, ampak, ker sem mi zdi vprašanje pomembno tako za moj blog kot tudi nasploh. Postavila sem si ga že, ko sem prvič začela pisati blog, ki pa ni imel zveze s kuhanjem. In sem s pisanjem prenehala. Tako sem prenehala tudi z uresničevanjem večine literarnih idej - ne morem tako razgaliti sebe, ne morem tako razgaliti drugega, če pa si vse po vrsti izmislim, bo to živi dolgcajt.




Tudi, ko gre za navidez absolutno fikcijo, se namreč v vsakem literarnem delu - pa najbrž tudi vsakem drugem umetniškem delu - razgaljaš. In to ne le sebe, ampak pogosto tudi vse, ki so ti ravno najbližji. Ko gre za velike umetnike, jim oprostimo, ne da bi pomišljali. Najprej zato, ker sprejmemo predpostavko, da gre za fikcijo. Potem zato, ker nam je to, kar počnejo, tako zelo všeč. Ker se nas resnično dotakne. Ker je avtentično. In, let's face it, ker so oni pač carji in si to lahko privoščijo. To ni isto kot Big Brother, kjer se vsa "kvaliteta" skriva v razgaljenosti. V umetnosti pa iz razgaljenosti kot temelja raste resnična kvaliteta. Lažniva, skrivajoča se in sramežljiva umetnost nima nobene vrednosti.

Blog seveda nima umetniške vrednosti že po defoltu in ni (priznan kot) literarni žanr. Tudi sama si ne umišljam, da je to, kar počnem, umetnost. Je pa ustvarjanje. In ustvarjanje hoče biti avtentično. Hoče odvreči lupine in pokazati: "Tukaj sem, to vam lahko dam. In nič manj me ne bo zato."

Sedaj pa razgalimo skrivnosti dobre rižote!

Rižota z gobami

Dolgo mi ni uspelo pogruntati, kako narediti res dobro rižoto. Dokler nisem ugotovila nekaj "secret ingredients":

1. ključen je riž arborio
2. posoda z debelim dnom je zlata vredna
3. ljudje z razlogom uporabljajo jušne kocke
4. z vinom je vsaka rižota boljša
5. z maslom ne moreš prav ničesar pokvariti
6. rižota naj pokrita nekaj minut stoji, preden jo postrežeš

Sestavine za rižoto z gobami (za 2 osebi):
- 1 čajna skodelica riža arborio
- 250g gob, očiščenih in narezanih
- pol čebule, nasekljane
- 1 strok česna, nasekljanega
- 1 JŽ oljčnega olja
- polovica zelenjavne jušne kocke, raztopljena v pol litra vode
- 1 dcl belega vina
- 10 g masla (ali kokosovo/oljčno olje - recimo 1 žlica)
- peteršilj
- poper, sol, parmezan (po želji)

Rižota z gobami.

Nasekljano čebulo popražiš na žlici olja, da postekleni, dodaš česen in kmalu zatem še riž. Pražiš, dokler se ne začne prijemati, nato zaliješ z jušno osnovo* (iz kocke ali še raje z domačo) in vinom. Idealno naj bi bilo, če bi tekočino dodajali postopoma, vendar je čisto v redu, če riž zaliješ takoj. Dodaš gobe in pokriješ. Pokrito kuhaš, dokler ne izpije vse vode (kakih 15 do 20 minut). Riž po po vsej verjetnosti kar preveč al dente, a brez skrbi. V kuhano rižoto vmešaš maslo (ali za bolj zdravo/vegansko različico: oljčno/kokosovo olje), sveže mleti poper in nasekljan peteršilj. Pokrito naj stoji še nekaj minut (5-10). Postrežeš s svežim peteršiljem in po želji s parmezanom.

* marsikomu bo rižota, pripravljena le z zelenjavno jušno kocko premalo slana. Predlagam, da jo poskusiš, ko je že skoraj kuhana, in po potrebi dosoliš.