Včeraj sem bila na pogrebu. Umrl je brat ene mojih najboljših prijateljic iz osnovne šole. Nepričakovano, pri 31-ih. Vzroka smrti ne poznam. Na pretirano obiskanem pogrebu v ledeni burji sem slišala nekaj ugibanj o njem, ki jih ne bi ponavljala. Tako je, ko umre mlad človek.
Ko umre mlad človek, so svojci tako pretreseni, da moraš nositi močan oklep, da jim lahko pogledaš v oči. V oči, v katerih ne prepoznaš človeka, s katerim si tolikokrat delil kavč, skrivnosti in zajtrk. V teh očeh je jama, neskončno globlja kot tista, v katero spustijo krsto.
Nisem prva, ki bom napisala, da ljudje ne bi nikoli smeli umirati tako mladi. Nikoli tako mladi, da na pogreb pridejo njihovi starši.
Svet rose,
resnično je svet rose,
pa vendar, pa vendar ...
(Issa)
Zato vas prosim, vsi mladi ljudje, potrudite se živeti. Ne glede na veroizpoved ali filozofijo ali odsotnost česar koli. Življenje je vaša pravica, a tudi vaša dolžnost. Smrt ni pravica, ampak gotovost. Ne vozite pijani, ne sedajte v avto z divjaki, ne zlorabljajte drog, nosite odsevnike in čelade in kondome, skrbite za zdravo telo, v stiski poiščite pomoč in ne vdajte se žalosti. In če vam bo kljub temu padla opeka na glavo, bom zbrala ves svoj džu džu in vaši mami in vaši sestri rekla, da bog prej vzame tiste, ki jih ima najraje.
