Včasih je potrebna samo drobcena nepoklicana misel, da me preplavijo negativna čustva. Ko se kamenček misli odkotali, je plaz čustev, kot so tesnoba, jeza, nergavost, melanholija, težko ustaviti. Kamenček je izmuzljiv in vztrajen, a z vajo se ga da, še posebej v razmeroma predvidljivih situacijah, ustaviti. Opazila sem, da v teh situacijah uporabljam nekaj močnih stavkov, ki zmorejo presekati rušilni tok in so najbrž nekaj čisto individualnega. Na seznamu ni nobenega "Sprosti se!" ali "Naj te ne bo strah". Če bi namreč človek deloval tako, bi bila ves čas sproščena in vedno pogumna. Pa nisem.

Sem mislila, da bi svoje pick me up stavke delila z vami in kdo ve, morda celo komu pomagala ujeti tisti kamenček - ali pa bom jaz od vas dobila kakšno novo idejo:)

Najnovejši tiramisu stavek je "Suck it up!". To je ena super mama iz nadaljevanke rekla svoji hčerki, ko je ta gripozna čuvala svoja prav tako gripozna (in relativno nenaklonjena) pastorka. To si sedaj rečem, kadar se recimo Lila zbudi ravno, ko sem jaz sladko zaspala. Ali ko me čaka gromozanski kup umazane posode, jaz pa bi se raje zabubila s knjigo. In kar naenkrat ni več težko začeti. Včasih moram poleg tega uporabiti še tistega, ki ga imajo tudi moje stare tekaške superge: "Just do it." (Uf, imajo dober slogan!)


Začeti je težko, vztrajati pa tudi. Sploh če si recimo popoln tekaški začetnik. Ko pridem do hribčka, si pač povem še eno modrost iz nadaljevanke (Hung! Priporočam, pravo presenečenje, HBO, seveda), spet nekaj, kar je glavnemu junaku povedala mama: "Put one foot infront of the other."

Ko sem nergava, mi stvari v pravi luči prikaže vprašanje, ki mi ga je nekoč postavil T.: "Če bi bil to tvoj zadnji dan na Zemlji, bi ga preživela tako?" Odgovor je seveda odločen ne! Edini problem je v tem, da se tega vprašanja za resetiranje ne spomnim vedno pravi čas ...

Najhitrejši je treba biti pri lovljenju kamenčka jeze. Vsaj pri meni. Pravijo, da bi moral, ko si jezen, šteti do deset, če si zelo jezen, pa do sto. Ampak samo štetje meni ne pomaga, kvečjemu se jeza še bolj skuha (mogoče bi morala šteti še dlje?). Moj trik, ki uspe, če sem dovolj hitra, je sledeč: Poglej gor ... globoko dihaj ... in potem si rečem samo še "Zakaj bi bila zdaj jezna?"


Za konec pa še najbolj beden, znucan stavek, ki name začuda deluje. Ko me načne tesnoba, si hitro in odločno povem: "Vse je v redu." Če je treba, večkrat. Če ne jenja, si rečem tudi: "Ne potrebujem te izkušnje." Smešno, vem. Ampak nekako deluje. Večinoma.

Še ena terapija, ki jo redno prakticiram, je slaščičarjenje. Če je brez moke, masla in sladkorja, je sploh ultra terapevtsko. Kot je bil tale presni čokoladni tart (za razliko od tegale čokoladnega tarta, khm), ki sem ga delala čisto na pamet in zato zanj ne potrebujete tehtnice. Upam, da vam je to v olajšanje in ne stres. Idejo zanj sem dobila na blogu Pleasing bite, ki ga je na pobudo prijateljev, navdušenih nad njenimi FB objavami pred kratkim začela pisati moja aikido kolegica iz Belgije, Katrien. Sestavin sem se samo približno spomnila, interneta pa na počitnicah v Istri nisem imela, da bi jih preverila, zato sem pač malo improvizirala. Bolj natančno navedene sestavine (in malce drugačen recept) si lahko pogledate pri Katrien.

Presni čokoladni tart

tartno dno
toliko mandljev, da pokrijejo dno tortnega/tartnega modela
2 JŽ lanenih semen, zmletih v kavnem mlinčku
pest datljev (tam okoli 100 g, ocenjujem), namočenih v malo vode
ščep soli
po želji: cimet, vanilija




čokoladni nadev
pest datljev, namočenih v malo vode
1 zrel avokado
2 JŽ (presnega) kakava
1 zmrznjena banana
po želji: agavin sirup, med

Mandlje, mleta lanena semena, ščep soli in datlje zmešaš v blenderju ali sekljalniku z malo vode, v kateri so se namakali datlji.

Dodaš le toliko vode, kot je je potrebno za to, da lahko blender zadevo prebavi".

Testo rukneš v s kokosovim oljem premazan model, enakomerno razporediš in pritisneš obenj, da dobiš dno in robove.

Olupljen avokado, datlje, zmrznjeno banano in kakav takisto vržeš v blender ali sekljalnik in pustiš, da laufa, dokler ne nastane super gladka temno rjava žametna krema. Zmrznjeno banano sem fliknila noter, ker je bilo zelo vroče, in ker banana in čokolada super pašeta skupaj. Če zmrznjene banane nimaš, jo komot izpustiš.

Poskusiš in po želji dodaš agavin sirup ali med oziroma še malo kakava. Priznam, da nisem uporabila presnega kakava, temveč odličen navaden bio kakav od Alnature, ki je sedaj moj najljubši. Končno sem ga našla!


Imate tudi vi kake pick-me-up stavke? Ali pa morda - sladice?:)

Čokoladni tart. Reši tudi kakšno manjšo krizo.

Zelo pogosto, še posebej pa sedaj, ko je ravno druga obletnica bridkega konca mojega študentskega statusa na Filozofski fakulteti (lani sem za en mesec spet imela status, na čisto drugi fakulteti le za lučaj stran, pa ugotovila, da to sploh ni to in spet pristala na ZRSZ), se mi zdi, da se je s faksom končalo tudi moje življenje. Okej, vem, kako bedno to zveni (piflarsko? get-a-life-ovsko? melodramatično?). Le malo bližnjih me razume, saj so bodisi epizodo s faksom zaključili v različnih fazah pred diplomo, ali pa so se takoj po diplomi lotili drugega/nadaljnjega študija.

Jaz pa se tu, na pragu življenja (ker kaj pa pride drugega po šoli, kot življenje?), počutim tako izgubljeno. In ne vem, če je to samo zato, ker mi je bilo na faksu res fino. In samo zato, ker nisem dobila nobene, da ne rečem dostojne, zaposlitve. In samo zato, ker sem vse življenje vedela, da bom diplomirala, nikoli pa se nisem kaj prida ukvarjala s tem, kaj bom počela POTEM. Ampak zdaj sem pač tu ... in ko vidim študente, jim precej bolj kot bone, napotnice in žurke zavidam to, da vedo, da imajo zvečer ta in ta predavanja (FF študentje, jasno), da se bodo recimo naslednja dva tedna učili to in to snov, in da jih junija čaka še toliko in toliko pogojev. Po drugi strani pa se mi zdi, da bi jih moral kdo posvariti. Ampak jaz jih ne morem, saj je svarilo brez praktičnega nasveta zgolj prazna grožnja. In jaz seveda praktičnega nasveta za življenje nimam. Vse, kar lahko ponudim, je kakšen recept za kaj zelo zelo čokoladnega, s krhko podlago in pisanimi okraski. Čokoladni tart. Ne dela čudežev, malo pa le pomaga.

Z japonskim zelenim čajem.

Recept za en čokoladni tart

za testo
90 g bio masla
3 JŽ vode
1 JŽ rjavega sladkorja
1/8 ČŽ soli
150 g moke (gladke ali univerzalne)

za kremo
375 ml bio sladke smetane (1 majhna smetana in pol)
280 g najboljše črne čokolade (jaz sem uporabila mešanico več različnih črnih in jedilne)
ščepec ali dva soli
2 bio jajci

čokoladni opilki in/ali pisani čokoladni dražeji za okras

Ne vem od kod se mi je vzela potreba po čokoladnem tartu, saj ga v slaščičarni prav nikoli ne naročim ... Ampak pojavila se je in sem se ji vdala:) prijetno presenečena nad rezultatom! Recept za testo sem si sposodila pri očarljivem Davidu Lebovitzu, kremo pa malce prilagodila po temle receptu. Sestavine so primerne za tortne/tartne modele premera od 23 do max. 26 centimetrov. Jaz sem uporabila 26-centimetrski model in dobila zelo tanek, eleganten tart:)



Pečico ogreješ na 210°C. V posodi, ki jo lahko daš v pečico (ala pyrex posode, ali pa kakšna kreamična, litoželezna ...), zmešaš maslo, vodo, sladkor in sol. Posodo postaviš v pečico za cca. 15 minut oz. toliko, da maslo rahlo porjavi. Vzameš iz pečice. Zdaj imaš dve opciji: ali nadaljuješ v razbeljeni posodi, ali pa maslo preliješ v običajno plastično posodo. Prva naj bi bila sicer tista prava, vendar jaz nisem opazila bistvene razlike. Skratka, v raztopljeno maslo&co. vmešaš moko, da nastane testo. Testo premestiš v model za tart (ali, bolj praktično, tortni model s snemljivim dnom), po robovih pomaščen in na dnu obložen s peki papirjem (natančno odrezanim:)) in s prsti razporediš po modelu. Posebno pozornost posvetiš ustvarjanju roba, ki naj bo dovolj visok in ne predebel.

V testo večkrat zabodeš vilice, da se naredijo luknjice in se testo v pečici ne bi napihovalo. Pri Davidu Lebovitzu sem prvič slišala za ta kul trik: košček surovega testa (ne vem, v velikosti lešnika) prihraniš in z njim po potrebi zapolniš pri pečenju nastale razpoke. Pečeš 15 minut na 210°C. Preden napolniš s kremo, počakaš, da se docela ohladi.

Kremo pa pripraviš takole. Dve celi bio jajci dobro razžvrkljaš. Smetano zavreš, odstaviš in vanjo vmešaš nasekljano čokolado in sol, da se dodobra raztopita. Sedaj vmešaš še razžvrkljani jajci. Kremo vliješ na tart in po potrebi gladko razporediš, v veliki meri se bo namreč kar sama lepo razlezla. Pečeš 15-20 minut na 160-165°C. Če opaziš kakšno razpoko na kremi, takoj vzameš iz pečice. Ohladiš in za nekaj ur spraviš v hladilnik, da se krema primerno strdi. Okrasiš s čokoladnimi ostružki, mrvicami ali čokoladnimi dražeji (meni so všeč tisti iz hoferja, menda so pobarvani z rastlinskimi barvami:)). Pri rezanju je nož dobro pred vsako novo rezino pomočiti v mrzlo vodo. Priporočam rezanje na zelo tanke in elegantne rezine. Pa kak fin, rahlo trpek pravi čaj zraven.