Ko se Lila zbudi iz popoldanskega dremeža (in če bi jo pustila, bi to bilo po treh urah, enkrat okoli pol štirih), absolutno ni lačna. Kar pomeni, da je kosilo pripravljena jesti enkrat okoli pol šestih zvečer. Dolgo mi ni kapnilo, kako se prilagoditi temu, da bi lahko jedli vsi skupaj, saj veste, kot normalna družina. Nazadnje sem se odločila, da bo konec malic ob 11h, namesto njih bo pač kosilo za vse ob 12h. Kar je precej hecna sprememba zame, ki sem bila vajena kositi nekako med 14 in 15,30h. Dan je kar naenkrat daljši;)

Kosila pa še bolj enostavna kot prej ... Eno je bilo tole na sliki: tofu burgerji v ciabbatinah. Oh, tile burgerji oz. polpeti iz tofuja so mi pa tako ratali, da kar sanjam o njih! Prej jih je že nekajkrat naredil Tadej in so bili čudoviti, zato sem se bala, ali ga bom "dosegla", in kot kaže, je recept tako fin, da se ni treba nič bat. Je pa iz silno luštne hipijevske knjige The Book of Tofu: Food for Mankind ((iz leta 1979); jaz sem jo ukradla svoji mami, ki jo je od nekoga dobila pred kakimi dvajsetimi leti), ki se jo da še vedno naročiti na Book Depositoryju (ali amazonu, seveda, kjer ima same odlične ocene - res je dobra!). Kot piše v uvodu k receptu: "You won't believe the wonderful flavor of these easy-to-make meatless entrees."

Tofu burgerji ali polpeti iz tofuja

Za 3 srednje lačne odrasle (5-6 majhnih polpetkov ali 3 večji)


250 g mehkega tofuja (jaz sem uporabila hoferjevega)
3 žlice naribanega korenčka (1 mali korenček)
2 žlici nasekljane japonske mlade čebule (ali pora)
1-2 žlici pirine moke
1 čajna žlička chia semen
1-2 čajni žlički gomashia (recept sledi); ali sezam in sol, po okusu
repično olje
sojina omaka shoyu

Tofu zaviješ v čisto kuhinjsko krpo in obtežiš* (midva ga obteživa z 2 koluti po 1,25 kg; ja tistimi za kvihtanje) vsaj 2 uri preden nameravaš narediti polpete/burgerje. *Tofu obtežiš zato, da se izloči odvečna voda iz njega.

Korenček naribaš, mlado čebulo nasekljaš.

Odcejen tofu v večji skledi zmečkaš z rokami, dodaš ostale sestavine in gneteš kot testo (okoli 3 minute), dokler ne dobiš gladkega "testa", ki se lepo drži skupaj. Z vlažnimi rokami oblikuješ burgerje in ji spečeš v olju (vsaj 1 cm olja; veliko, vem, v originalnem receptu pa ga je še precej več); ko so pečeni, odcediš na papirnatih brisačah in pokapljaš s sojino omako.



Postrežeš v kajzericah ali ciabbatkah, zraven zelo paše majoneza (tudi rastlinska;)), paradižnik, čebula, kak list solate in po želji sir (tudi brez je prav čudovito).

Kako narediš gomashio?

Gomashio je dobesedno sezam s soljo; a ne kar tako - oboje je praženo in speštano v eno s pomočjo suribachija (čisto dobro se obnese tudi navaden možnar).


Sestavine za gomashio
1 čajna žlička nerafinirane morske soli
12 čajnih žličk neoluščenega sezama

Sol popražiš, da postane suha (to je težko opisati ... ampak če si pozoren, to opaziš;)); daš v možnar in jo zdrobiš.

Sezam popražiš, da začne poskakovati in se med prsti zdrobi. Spet je potrebna pozornost, saj so semena sezama drobna, in če jih popražiš premočno, postanejo grenka. Sezam daš v možnar, kjer je že sol, in zdrobiš vse skupaj. Pri tem pa ne pretiravaš, sezamova semena morajo ostati delno nezdrobljena.

Uporabiš v zgornjih burgerjih, na rižu, v solati namesto soli ... Ali kar na kruhu, namazanem z maslom.

Ravno, ko je bilo tole kosilo narejeno, se je tako zelo stemnilo ... in nisem čakal, da bo spet svetlo.  Je bilo treba jest! ;)

 Najina shramba je polna ajdove kaše. Človek bi si mislil, da je ajda ultimativni survivor food ... in prav mogoče je. Nekje sem prebrala, da so ruski vojaki živeli od ajdove kaše in zelja, žal ne vem več, kje in zato nisem čisto prepričana v verodostojnost te informacije, vendar zveni zelo prepričljivo. Ajda vsebuje vse esencialne aminokisline, poleg teh še precej vlaknin, mangana, magnezija, bakra in triptofana. Je čudovita brezglutenska zamenjava za žito, vir beljakovin, pri tem pa še znižuje holesterol. In če vas vse to prav nič ne zanima, vam povem, da je ajda zelo okusna reč. Kot vidim, se vrača na naše krožnike, hvala bogu.

Ko sem pred nekaj leti prvič skupaj vrgla tale recept, se mi je zdel tako fin, da sem si ga zapisala. Seveda brez natančnih količin, in tudi vam jih bom navedla le kot okvirno vodilo. Takrat se mi je zdelo, da je v jedi nekaj tibetanskega. Predstavljala sem si, da na Tibetu pojedo veliko ajde, in da bi bili tamkajšnji menihi veseli te preproste, a okusne jedi, ki te fino pogreje od znotraj. (opomba: to je skoraj povsem enak recept, kot sem ga objavila februarja lani, a jed je izpadla čisto drugače, in meni še boljše ... Zato si ga drznem objaviti še enkrat. Tokrat tudi z bolj natančnimi količinami.)

Ajdova kaša s tofujem in zeljem

Meniška pojedina z ajdovo kašo.

(za dve osebi)
120 g ajdove kaše
voda
ščep soli

2 JŽ olivnega olja
pol čebule, narezane na tanke krhlje
ena majhna cvetača "romanesko", narezana na cvetke
3 nepekoči feferoni, narezani na kolute
2 majhna korenčka, narezana diagonalno
250 g zelja, narezanega na kvadratke
100-150 g tofuja, narezanega na trikotnike
čilijevi kosmiči
2 JŽ sojina omaka
malo vode

Ajdovo kašo skuhaš po navodilih na vrečki (ali kot sem opisala tule).

V litoželezni ponvi na olivnem olju popražiš čebulo, preden porjavi vržeš nanjo tofu in zelenjavo (našteto ali 200-250 g poljubne druge) razen zelja.

Malo pražiš, nato dodaš še zelje.

Preliješ s sojino omako, zaliješ z malo vode (toliko, da pokrije dno) in začiniš s čilijevimi kosmiči (sveže zmletimi).

Kuhaš, dokler se zelje ne zmehča (kakih 7-10 minut). Fino je, če je res mehko, ni pa ga treba ravno razkuhat. Skratka, biti mora masleno mehko in rahlo sladkastega okusa.

Dosoliš, če je treba, in ponudiš z ajdovo kašo.

Mimogrede, ajda je tudi super za prst in za čebele, ampak to so področja, na katera se ne bi spuščala, ker jih ne poznam dovolj. Vsekakor pa bi vas rada spodbudila k uživanju ajde, in to po možnosti slovenske (meni jo je priskrbela tašča).

Veganska malica.

Pravijo, da je zdravo imeti pet obrokov dnevno. Ko sem začela o tem malce razmišljati, sem se zavedla, da v resnici ne jem le trikrat dnevno (kot bi še pred kratkim zatrdila), ampak tudi kaj vmes - in da je to "vmes" pogosto precej trapasto grizljanje, ko bi bila lahko pametna in zdrava malica. Sedaj delam na "reflektiranih" malicah:)

Tako bom danes z vami delila predlog za malico. Temu pač ne moreš ravno reči recept, a ne? Človek včasih potrebuje kakšen majhen kazalec (kažiprst!), da vidi nekaj sila preprostega, česar se sam ne bi spomnil. Pa vi, malicate, in kaj?

V tem sendviču uporabljam kvasove kosmiče. Mogoče jih že vsi poznate, jaz pa sem jih šele sedaj prvič kupila. Sicer sem že uporabljala biotopov pivski kvas, ampak to je nekaj povsem drugega! Kvasovi kosmiči imajo veliko veliko boljši okus, nekako oreščkasto-parmezanast (tudi te lahko uporabite kot nadomestek za parmezan). Kupila sem jih v Jablani (BTC Tržnica), kjer mi je prodajalka zatrdila, da sploh ne je več solate brez kvasovih kosmičev. Mislim, da jo začenjam razumet:)

Popečeni dimljeni tofu, gorčica, solata in čebula.

Njami kvasovi kosmiči.

 

Veganski sendvič z dimljenim tofujem

(za eno osebo)
kos domačega polnozrnatega / pirinega kruha
50 g dimljenega tofuja (meni sta všeč granovita in tajfun)
gorčica
solatni list
nekaj rezinic čebule
malo oljčnega olja
nekaj ščepcev kvasovih kosmičev
sol

Dimljeni tofu narežeš na (3) rezine, popečeš na olivnem olju in po okusu soliš. 

Kos kruha namažeš z gorčico in obložiš s solato, čebulo in popečenim tofujem.

Na koncu potreseš s kvasovimi kosmiči.

Seveda pa lahko narediš tudi "zaprti sendvič", pač v žemljici ali štručki, kar je najbrž bolj praktično, če misliš svojo vegansko malico odnesti s sabo. Na mini piknik v park, na primer.

Sendvič z dimljenim tofujem.

Mimogrede, nono od ene moje sošolke iz gimnazije je menda vedno pravil, da lahko na kresno noč (nocoj?) govoriš z živalmi. Upam, da bom srečala kakšno zgovorno:)

"Sushi" v skledi. Tako simpl.

Ah, ko bi bil moj svet vedno tako poln deadlineov, bi bil moj blog bolj poln objav. Ja, tudi mene daje težka prokrastinacija (se po slovensko sploh lahko tako reče?), morala bi namreč napisati članek in še kaj prevesti, pa iščem vse mogoče druge stvari, ki bi jih lahko naredila. Ampak tale recept si res zasluži, da ga podelim z vami ... Res!

To je namreč sushi brez rolanja in jaz imam sushi grozno rada. Ok, sushijev obstaja cela vrsta in zdaj se ne bi spuščala v teorijo (morala bi jo najprej preučiti), ampak če je Heidi Swanson tole poimenovala Sushi Bowl, potem je to sushi v skledi. V tej krasni skledi se torej znajde cel nabor mojih najljubših sestavin: riž, nori alge, sezam, avokado, tofu, sojina omaka in wasabi. Njamsi! In po japonski hrani se vedno počutim tako sveže in polno energije. Kaj pa vi?

Veganski "sushi" v skledi

(za 2 osebi)

riž
1 skodelica okroglozrnatega/sushi riža
1,5 skodelice vode
ščep ali dva soli

preliv
1 JŽ limoninega soka
sok pol pomaranče
1 JŽ agavinega sirupa (ali rjavega sladkorja)
lupina pol limone
1 JŽ riževega kisa
1 JŽ sojine omake

za zraven
1 list pražene nori alge (če vaša ni popražena, jo popražite v ponvi, da iz vijoličastočrnorjave postane zelenkasta)
2 JŽ praženega sezama
pol avokada (ali kar cel:))
200 g tofuja

wasabi
sojina omaka (shoyu)



Riž skuhaš kot običajno.

Medtem, ko se kuha, pripraviš preliv. Sok limone in pomaranče zavreš skupaj z agavinim sirupom. Dodaš rižev kis in sojino omako, kuhaš še kakšni dve minuti. Vmešaš naribano limonino lupinico.

Tofu narežeš na tanke palčke in popečeš na olivnem olju, malce soliš.

Avokado narežeš na palčke/rezine/krhlje/kolute, kar koli že.

Riž zmešaš z dvema žlicama preliva oz. po okusu tudi več. Z njim napolniš dve skodeli in nanj naložiš tofu in avokado. Pokapaš z malce preliva in potrosiš z natrgano praženo nori algo in praženim sezamom (nekaj te mešanice prihraniš in ponudiš v dodatni skodelici).

Ponudiš s sojino omako in wasabijem.

Ste že videli novi film o Kung fu pandi? Že drugi dan po premieri, in to v petek, je bil kino tako rekoč povsem prazen, najbrž so vsi šli gledat 3D verzijo (ki je morala biti čisto divja). Strašansko luškan film je, kar lep kos je narejen tudi v drugem stilu animacije, ki spominja na stare kitajske slike, Skrivnost iz Kellsa in Samuraja Jacka. Mislim, da bom še dolgo sanjarila, da bi v svoji pošiljki redkvic našla eno malo pandico ... no, da ne izdam preveč ... samo ena slikca za teaser;)


In kaj ima kung fu panda z brownieji? No, v browniejih - vsaj v tehle - je tofu, torej jim lahko rečemo tudi tofujeva sladica - ta pa je vedno na meniju v gostilni Pri zmajevem bojevniku (ali kako je že to v slovenščini);)

 

Recept za veganske brownieje (rjavčke)

Recept je vzet iz knjige Skinny bitch in the kitch (res se ji tako reče;)), in oni dve temle browniejem rečeta Bitchtastic brownies. Jaz sem sestavine samo "prevedla" v slovenske in dodala žlico rožičeve moke, ker se mi zdi, da lepo zaokroži okus kakavovih zadevščin. Moram reč, da so mi tile veganski brownieji veliko bolj všeč od klasičnih, ki sem jih nekoč spekla, pa niso prav nič komplicirani.

140 g črne čokolade (lahko jedilne)
200 g tofuja (najbolje svilnatega, lahko pa tudi navadnega)
5 zvrhanih jedilnih žlic moke
5 porezanih jedilnih žlic fruktoze ali agavinega sirupa
5 skopih jedilnih žlic margarine alsan (ali druge)
2 JŽ kakava
1/4 žličke soli
1 JŽ rožičeve moke (po želji)
vanilija

Pečico ogreješ na 180°C.

Čokolado in margarino raztališ na malem ognju ali parni kopeli.

Tofu vržeš v rahlo osoljen krop in počakaš, da priplava na vrh. Vzameš ga iz vode in razkosaš z vilicami.

S paličnim mešalnikom ali v miskerju zmiksaš skupaj tofu, staljeno čokolado in vanilijo.

Dodaš še kakav, sol in rožičevo moko in mešaš, dokler ni masa povsem gladka (ne pa predolgo).

Preliješ v pomaščen pekač (najbolje bi bilo, če bi bil dimenzij 20x20 cm, a če tega nimaš, uporabi kateri drug manjši pekač, jaz sem uporabila tistega keramičnega, ki se uporablja za lazanje, prebranac in take reči) in pečeš 30 minut na 180°C.

Čeprav je najbrž težko, počakaš, da se ohladi (zavoljo okusa, deloma tudi teksture), preden narežeš na privlačne kvadratke. Če se ti niti ne zdijo tako zelo privlačni, pa moraš impresionirati goste (ali mamo), brownie postrezi na luštnem krožničku, okrašen z opilki čokolade, brizgom sladkega greha, kupčkom smetane ipd. ...

Čez dan imam enih 100 idej, kaj bi napisala na blog, ko pa sedem zraven, mi pride na misel le "Sem že omenila, da imam zelo rada mačke?" ali kaj podobnega. No, danes bom z vami delila svojo glasbeno inspiracijo ali kako naj temu rečem. Same babe. In to res hude. Delajo mi družbo bolj pri slikanju, klikanju in likanju, kot pa pri kuhi. Dobro družbo, moram rečt. Novo odkritje zame (ja, vedno sem par let za pop časom) je Adele, čudovita, mlada, edinstvena Britanka. Nekateri, bolj kompetentni od mene v glasbeni presoji, pravijo, da je slaba kopija Amy Winehouse. Jaz se bolj strinjam s tistimi drugimi, ki pravijo, da se je ne da z ničimer primerjati. In da zna čustva izraziti tako, da se v njih lahko vsakdo prepozna. No, mene je dobila:)

Muc.

Potem je tu še en kup drugih luštnih frufrujastih Angležinj, s katerimi bi z veseljem posedala na čaju (kaj čem, fine so, ampak najbrž nimajo časa:)): Kate Nash (ki je tako luštna in duhovita!), Lilly Allen (ki je prisrčna in predrzna in ima oči in nasmeh kot moja prijateljica A) in seveda Florence+The Machine (z neverjetnimi besedili in nečim magičnim all around). Pa Nizozemka Caro Emerald, ampak ne vedno. Beat je ubijalski, imidž tudi, besedila so tista, ki bi se jih dalo izpiliti.

Ne smem pozabiti na Alicio Keys, wow. Pa Melody Gardot, njena besedila dobijo čisto drug pomen, ko se podučiš, da je pred leti v nesreči skoraj izgubila življenje, dobila pa je nepopustljive bolečine, ki jih premaguje prav z glasbo in - makrobiotičnim kuhanjem (kar me spomni na Heather Mills, ste prebrali intervju z njo? Neverjetna osebnost, res!).

Moja vedno najljubša pa je Nina Simone, ki je v izražanju čustev neprekosljiva. Ma v vsakem komadu se lahko najdem! Največja carica.

No, zdaj pa k hrani!

Čili.

Recept za kari s tofujem

Včeraj sem prvič naredila pravcati kari, danes pa čili. Kari definitivno zmaga. Ko sem ga prvič poskusila v Da Bu Di, sem ga hotela poustvariti doma, nisem pa šla preverjat receptov. Namesto kokosovega mleka sem uporabila riževo, namesto limonske trave kar limono, in namesto curry paste Drogin curry prah. Pa je bilo zelo dobro, pravzaprav:) Recept je prirejen po dobro znani knjigi Heidi Swanson, Super Natural Every Day.

Kari s tofujem. Fotka ni nevemkaj, ampak veste kaj, tudi Heidi nima fotke karija v svoji lepi, fotk polni knjigi. Bržčas to ni ena od fotogeničnih jedi.

sestavine za kari s tofujem (za 2 osebi):
1 JŽ kokosovega olja
pol čebule
1 bučka
1 korenček
100 g šampinjonov
1 Ž curry paste
80 ml kokosovega mleka
100 g tofuja
malo vode (kakšne četrt čajne skodelice)
sol

Čebulo nasekljaš, zelenjavo narežeš na tanke rezine/palčke/kockice. Tofu narežeš na kockice. Olje segreješ, dodaš čebulo in korenček, čez nekaj minut še bučko. Posoliš (en dober ščepec, recimo).

Curry pasto zmešaš s kokosovim mlekom in s tem zaliješ zelenjavo. Dobro premešaš in dodaš šampinjone ter tofu. Pokriješ in kuhaš nekaj inut, da se vse skupaj dobro segreje. Sedaj še malo zaliješ z vodo in poskusiš (pihaj! nočeš si opečt brbončic, ki jih čaka super kari!), če je dovolj slano. Heidi svetuje, da postopoma dodajaš sol, dokler zadeva ne dobi pravega okusa ali lepše: "until the flavors in the curry really pop." Postrežeš z rižem (najraje tajskim, ampak tudi italijanski se je zelo dobro obnesel:)).

Kot eno bolj zabavnih kosil v službi mi je v spominu ostalo eno prvih kosil s P. in B., na katerem sva s P. spravili v zadrego B., ko sva si izmišljevali nemogoče okuse sladoledov. P. je namreč velika fenica Benovih in Jerryjevih sladoledov. Njihove kombinacije so naju navdihnile in izmislili sva si kup svojih. Žal se spomnim le ene mešanice, v kateri so bili tudi bomboni rum kokos, imenovala pa bi se Piratova mošnja.

O asketizmu iz prejšnjega posta še ni ne duha ne sluha. Prastara knjiga The Book of Tofu, ki sem jo našla na mamini knjižni polici in v kateri kar 250 receptov s tofujem, ter recept za sladoled na slovenskem blogu Culinary journey by me sta me premamila, da sem skupaj vrgla pravi veganski sladoled. Temu je botrovalo tudi preverjanje sestavin običajnih sladoledov - emulgatorjev je v njih več kot pravih sestavin.


Okus tegale veganskega čokoladnega sladoleda je popoln. Ne vem, če bi lahko še kaj dodala. Sicer ni "kristalčkast", bi se pa dalo graditi na teksturi, da bi bil bolj kremast. Morda z dodatkom sojine smetane ... T. ga je poskusil, ko je bil le hladna krema, in ugotovil, da je njami. Pa ne le to, dejal je tudi, da je "Poživljajoč". A lahko to zase reče še kak drugi sladoled?:) (sem odprta za predloge)

Veganski čokoladni sladoled

sestavine:
200 g tofuja
100 g črne čokolade
1 JŽ kokosovega olja
1 JŽ kakava
1 JŽ rožičev v prahu
pol skodelice sojinega mleka
1 banana
50 g nasekljane črne čokolade
pest nasekljanih orehov (ali več)



Tofu daš v vrelo vodo in počakaš, da priplava na površje. Skuhati ga je treba zato, da postane bolj kremast. 100 g čokolade in kokosovo olje raztopiš. Oboje premestiš v odsluženo sladoledno banjico (da umažeš čimmanj posode:)), dodaš kakav, rožiče, banano in sojino mleko. Zmiksaš s paličnim mešalnikom. Ko je gladko, vmešaš čokolado in orehe. Zamrzneš. Če imaš mašino za sladoled, toliko bolje, ampak jaz je še nimam in sem zadovoljna z rezultatom tudi kar tako. Lahko pa ga samo dodobra ohladiš in ješ kot čokoladni mousse. Not bad. Not bad at all.

Hiziki alge v omaki petih barv

Hiziki alge po receptu Aveline Kushi, iz moje najljubše kuharske knjige.

Ok, pet barv je z algami vred:)

Voda naj ne prekrije zelenjave.

Zalij s sojino omako.

Kuhano.

Recept za hiziki alge v omaki petih barv

30 g alg hiziki (hijiki)
1 korenček
1 rumen korenček (ali koleraba, samo da je rumeno:))
1 paket tofuja (200 g)
1 rdeča čebula
sojina omaka
kokosovo ali sezamovo olje

Alge opereš. Tofu narežeš na kockice oz. ploščice in popečeš na olju. Čebulo narežeš na krhlje, korenček pa na paličice. Če imaš tako super duper desko za rezanje, je to res izi. Jaz je nimam:) V posodo z debelim dnom daš alge, na njih čebulo, korenček in popečen tofu. Zaliješ z malo vode, tako, da so alge pokrite, zelenjava pa ne. Začiniš s sojino omako. Pokrito kuhaš 30 minut, nato poskusiš, če so alge že dovolj mehke in, če je dovolj slano. Po potrebi kuhaš še kakšnih 10-15 minut in/ali dosoliš (s sojino omako).

Postrežeš s polento ali rižem.

Levo je bolj fotogenična ajdova kaša z zelenjavo: s papriko in šampinjoni. Desno pa manj fotogenična z zeljem:)

Moj T. ima strašno rad razpredelnice. Ko se pojavi kakšna težava, mu vedno rečem: "A boš naredil razpredelnico?" Naredi pa jih ponavadi takrat, ko mu jaz tega ne predlagam. Jaz namreč nisem najbolj človek razpredelnic, čeprav se trudim razvijat to svojo stran.

Tako je bilo tudi, ko sva nekega dne imela poln hladilnik, praktično prazno denarnico za gospodinjske nakupe in - nič za jest. "Nič, kar bi se ponašalo z imenom hrana," bi zapisal Murakami (čeprav on je to napisal za situacijo, ko sta imela zakonca le malo masla, dve čebuli in par starih keksov - no, pri nama ni bilo tako).

Takrat se je T. odločil, da potrebujeva jedilnik, tako da bova vedno vedela, kaj jesti, v hladilniku bo tisto, kar potrebujeva, in nikoli ne bova metala hrane stran. Razpredelnico je T. poimenoval Hranoplan. Sprva je bilo strašansko težko izpolniti hranoplan (s prigrizki in smoothieji vred!), ampak - kakšno olajšanje! Nič več stanja pred polnim - ali praznim - hladilnikom in tuhtanja, kaj naj vendar skuhava, nič slabe vesti, ko ti zgnije pol kile drage obskurne zelenjave ... Hranoplana se sicer ne drživa kot pijanec plota, ampak bolj tako kot gimnazijec urnika - če nama res ni, potem raje improvizirava (beri: prešpricava kakšno stvar).

"Dost mam kvašenega testa."

Tako sva zadnjič, kdo bi si mislil, prešpricala pico. Na račun ajdove kaše z zelenjavo. Ja, na hranoplanu je bila pica, ampak T. je rekel: "Dost mam tega kvašenega testa."

Vprašala sem, če za delat ali za jest, pa je začudeno rekel: "Za jest."

"A naredim ajdovo kašo?"

"Ajdova kaša bo super."

Pomislila sem se na jed, ki me kdo ve zakaj spominja na Tibet (hm, menda je ajda prišla od tam nekje k nam, pa taka meniška je) - ajdova kaša z zelenjavo in predvsem veliko zelja. Zanimivo je, kako zelo različno ta jed izpade, odvisno pa je predvsem od kvalitete ajde, tofuja in zelja.

sestavine za meniško ajdovo kašo z zelenjavo:

1 skodelica ajdove kaše
2 skodelici vode
ščepec soli
majhen brokoli
2 korenčka
1/4 majhne glave zelja
1 čebula
1 tofu
kokosovo olje (hm, kakšni dve žlici vsega skupaj?)
sojina omaka (po filingu)
kajenski poper/čili in ingver

Ajdovo kašo popražiš, da zadiši, nato zaliješ z vodo. Ko zavre, soliš s ščepcem ali dvema soli. Lahko uporabiš tudi začimbno sol.
Tofu narežeš na kockice, popečeš na olju in zaliješ s sojino omako.
Zelenjavo nasekljaš na poljubno velike koščke, popražiš na kokosovem olju (zelje dodaš čisto na koncu), dodaš sojino omako, čili/kajenski poper in ingver, zaliješ z malce vode in dušiš. Tofu, zelenjavo in ajdovo kašo zmešaš skupaj.

To je pa moja najjuha! In do zdaj najboljša jed s kimchijem.

3 JŽ (ali več) kimchija
jušna skodela vode
1/3 200g tofuja

Kimchi vrzi v vodo, zavri.
Tofu nareži na kocke, daj v prazno jušno skodelo, zalij z vrelo juho.
To je to!