Zeleni smoothie za s sabo.

Sestra mi je lani za rojstni dan podarila takle fensi kozarec s pokrovom, ker je mislila, da ga potrebujem za čaj v službi. Ampak čaja je bilo tam na pretek, zato ga nisem vzela nikoli s sabo. Sem pa velikokrat nesla s sabo smoothie! Takle kozarec je za ta namen boljši kot kar koli drugega, ker:
- se dobro zapre
- je termo (beri: smoothie dolgo ostane hladen)
- se iz njega lepo pije (jaz sicer raje odvijem pokrov)
- je lep
- ni vam treba razlagati, kaj je ta zelena reč, ki jo pijete (še vedno pa to lahko počnete, če se vam prav zljubi)

pa še kak razlog bi se našel. Mogoče se bo komu zdel premajhen, ampak zame je dovolj. Morebitni preostanek smoothieja pa spravim v kozarec za vlaganje in v hladilnik;)


N. me je včeraj spomnila na en star recept, ki ima naslov Moj najljubši zeleni smoothie. Sedaj je moj najljubši smoothie precej drugačen. Z zelenimi smoothieji je namreč tako, da imaš vsakih nekaj mesecev (ali še bolj pogosto) novega najljubšega - in s tem ne le ni nič narobe, ampak je tako prav!

Sedajle je moj najljubši takle:

pol male zrele melone
spodoben šop blitve
pol limete
1 JŽ medu (ali agavinega sirupa)
4 dcl mrzle vode
2 kocki ledu


Blitvo opereš, po želji odstraniš trde bele dele in natrgaš ali naražeš na manjše koščke. Melono očistiš in razrežeš na koščke. Oboje daš v blender, zaliješ z limetinim sokom, medom in vodo ter dodaš še led. Miksaš. Naliješ v not-a-paper-cup in neseš s sabo;)

Veganski ribezovi muffini pred pečico.

Pečeni.

Tale recept že kar nekaj časa čaka na objavo (kot vidite, muffini niso oblečeni v roza silikonske srajčke;)). Najbrž zato, da ne bo preveč sladkarij na blogu, in to pred, ojoj, plažnim časom. V istrskem morju plavajo eni taki sluzasti klobuki, veste. Niso nevarni, zgledajo pa kar strašljivo. Ampak so klobuki, ne meduze. Otroci nimajo težav z njimi, lovijo jih in se z njimi obmetavajo. Dva kelly family otroka sta enega vrgla vame. Najbrž ne zanalašč. Revček se je raztreščil pred mano na kamnu. Zato vem, kako krhki so in so se mi zasmilili. T. me je celo prepričal, da sem enega pobožala. Zato vem, kako sluzasti so. Se opravičujem, če vas je tale odlomek odvrnil od muffinov z ribezom ... čeprav mi boste pozneje, v kopalkah, za to morda hvaležni:)

No, tile muffini so krasni. So precej sladki, a tako je tudi prav - sladkor muscovado namreč lepo uravnoteži kisli okus ribeza, njegova bogata aroma pa sploh krasno paše z mandljevo moko. Moja mama je rekla, da tako rahlih še ni jedla, T. pa, da sem presegla samo sebe. Moj oče pa muffinov ne je.



V zelenem zabojčku je bil krasen paket rdečega ribeza, ki se ga nekako ne da jesti kot češnje, zato sem ga hotela spraviti v pecivo. Pa niti ni bilo lahko najti recepta! Priredila sem ga po temle. Naredila sem dve različici, veganske in neveganske. Pozor, razen C vitamina iz ribeza, ni v njih nič kaj posebej zdravega in lahcenega. Muscovado je tisti, ki te muffine tako temno obarva, kar bo morda za koga minus, a ta sladkor ima res bogat okus, ni zgolj sladek (poleg tega je najbrž manj sladek od običajnega belega, pa tudi od rjavega sladkorja).

Meni so bili veganski bolj všeč, so pa bili neveganski lepši na pogled in so se bolje držali skupaj. Za veganske je skoraj nujno uporabiti papirnate modelčke;)

Veganski muffini z ribezom

1 sk sladkorja muscovado
1 sk mandljeve moke (mletih mandljev)
1 sk bele moke
pol pecilnega praška
malo vanilije
4 žlice stopljenega kokosovega olja
2 JŽ mletih lanenih semen*
1 sk riževega mleka*
1 sk osmukanega ribeza + 12 lepih vejic ribeza



Pečico ogreješ na 180°C.

Model za muffine naoljiš in pomokaš ali obložiš s papirnatimi ali silikonskimi modelčki za muffine.

Lanenim semenom dodaš malo riževega mleka.

Prvih šest sestavin zmešaš v večji posodi, dodaš lanena semena in toliko riževega mleka, da dobiš mehko testo. Morda bo to 1 skodelica, morda več, morda manj (odvisno od mandljeve moke). Zanesite se na občutek.

Vmešaš opran ribez.

Maso z žlico razdeliš v modelčke (napolniš do cca. 2/3 višine modelčka).

Vsak muffin okrasiš z vejico ribeza, ki jo malce potisneš v testo, a ne "do konca".

Pečeš na 180°C kakih 15-20 minut (z zobotrebcem preizkusiš, kako so pečeni: če so pečeni, bo zobotrebec iz testa prišel gladek in čist, no, vsaj približno:))

Neveganski ribezov muffin.

*Pri neveganski varianti sem namesto lanenih semen in riževega mleka uporabila 2 penasto vmešani jajci in cca. pol skodelice mleka.

Tole je pa nekaj, kar poslušam over and over these days.

Poletni cukri. Lučke, pravzaprav;) *

Želim si, da bi bilo to poletje dolgo. Ravno prav toplo. Mirno in ljubeznivo. Igrivo in navdihujoče. Svobodno in nasmejano. Brezskrbno in bogato. Hafis, moj najljubši pesnik (naj vas ne moti, če bom ta naziv nadela še kakemu drugemu;)), je napisal:  "Edino, kar lahko kadarkoli zanima Modrega človeka je,/kako dajati Ljubezen. " Ne bi se mogla bolj strinjati. Čeprav me to pravzaprav najbolj zanima, pa še nisem moder človek in me poleg tega zanima še en kup drugih reči. Nekatere tako zelo, da bi jih imela doma. Tukaj sem jih nekaj "nabrala" v seznamčič. Glejte in vzdihujte z mano;)

Kuhinjski cukri

Šalčke, čajniki, sladkornice od tu.
Kaj keramičnega iz Sisi.

Lepe stvari

Beležke od Nike.
Mačko Objemačko od Valentine. Vsaj eno.

Lišp

Broško Hane Karim.
Tole od Neže, Embrace Softgoods.

Knjige

Tole kuharsko knjigo.
In tole. Pa še tole.

Gadgeti

Dehidrator, da bom lahko čarala presne jedi.
Eno tako miš, da se mi ne bo roka čisto pokvečila.
Takle objektivček.

*Fotke by: Neža Embrace, Chocolate and Zucchini, Pip studio, Studio 13, Nika Perne Etsy, Sisi, Hana Karim, Barbarella. (če katero objava moti, naj mi prosim sporoči in naj mi ne zameri. Z najlepšimi (tudi reklamnimi;)) nameni.



Kaj si pa vi želite to poletje?;)

Do nedavnega sem živela v upanju, da se bo nekega dne pojavil nekdo, ki bo odkril moj talent. Saj veste, tako kot grejo zgodbe supermodelov: "z mamo sem pila vročo čokolado, ko me je ustavil predstavnik modne agencije bla bla in čez nekaj mesecev sem pristala na naslovnicah", le da bi mene odkril založnik, skrivnostni mentor skrivnostne veščine ali kar sam Albus Dumbledore. Takrat bi se moje življenje obrnilo na bolje, vse bi gladko steklo, kar naenkrat bi imela dovolj denarja in občutek smisla v življenju.





No, to se seveda še ni zgodilo. Sedaj tudi vem, da se ne bo. Po pravici povedano, je to eno velikansko olajšanje! In kako sem prišla do tega življenjsko pomembnega zaključka? Nič spektakularnega se ni zgodilo, le eno pravo knjigo sem prebrala: 8 to be great. Avtor Richard St. John je razbil moje otročje sanje o odkritju skritega talenta, ko je na zelo enostaven način opisal, kako je za uspeh na katerem koli področju potrebno veliko vztrajnega trdega dela. Talent je sicer dobrodošel, a ni ključen (nekje drugje sem potem slišala, da je talent le 5 ali morda 10% uspeha).

Sedaj se mi ne more zgoditi, da bi ob prvem neuspehu vrgla puško v koruzo z izgovorom: "Itak nisem nadarjena za to, brez veze, da vztrajam", ampak si lahko rečem, da je treba samo vztrajati, vaditi, poskusiti znova. Ko bi vsaj to ugotovila že pred desetimi leti ali še prej! Pa sem celo imela odličen zgled doma ...

Če ste starši, torej otrokom nikar ne govorite "nadarjen si/nisi nadarjen", ampak "vztrajaj, poskusi znova, vaja dela mojstra". Saj res, še celo reče se, da vaja dela mojstra - ne pa talent!

No, zdaj vam pa dam še en receptič za povrhu.

Kokosova grickarija

Grickarija je izraz, ki sem ga spoznala šele pred kratkim in mi je strašansko všeč. S T. sva v petek gostila nekaj prijateljev in jaz sem pripravila tele slane krekerčke in grisine. Nekaj jih je bilo z makom, nekaj s sezamom, nekaj z zelišči, ampak najboljši so bili tisti s kokosom. Delala sem zelo na pamet, zato predlagam, da se pri doziranju kokosa tudi vi zanašate na občutek za filing:)




sestavine:
500 g bele moke
3/8 l - 1/2 l mlačne vode
zavitek suhega kvasa
1 ČŽ sladkorja
4 zajetni ščepci soli
nekaj grobe morske soli (po okusu)
kokosovi koščki/opilki/ostružki (cca. 1 čajna skodelica oz po občutku)
4 JŽ staljenega kokosovega olja Cobio

Moko zmešaš s 4 ščepci soli in kokosovimi ostružki (torej ne z moko, ki smo je bolj navajeni, temveč z večjimi koščki). Mlačno vodo zmešaš z 1 ČŽ sladkorja in s kvasom. Zamesiš testo in pustiš, da vzhaja na svojo dvakratno velikost (kakšne pol ure do 40 minut). Testo spet premesiš, razdeliš na dva ali tri dele in ga razvaljaš na pomokani površini. Pomažeš s kokosovim oljem in posuješ z grobo soljo, ki jo z dlanmi vtisneš v testo. S piškotnimi modelčki izrežeš v želene oblike, zložiš na pekač, obložen s peki papirijem in pustiš, da vzhaja 15 minut, nato pečeš 15 minut na 200 °C oz. dokler ne dobijo lepe zlate barve (po želji jim pomagaš do nje tako, da za 5 minut vklopiš žar).

Kalčki in zelišča.

Ko sva bili še prav majhni, sva imeli s sestro vedno kak vrtiček, kjer sva "gojili" lilije ali kaj podobnega, nekaj časa pa sem imela v odrezanem dnu soda, ki sem ga kdo ve kje staknila, celo zbirko raznih mahov in lišajev iz okolice. Potem pa je prišla puberteta in za rastline mi je postalo popolnoma vseeno.

Nekako pri koncu faksa, ko sem prvič v življenju imela čisto svojo sobo, in to ogromno, sem jo s pravo ihto začela polniti z rastlinami. V nekem trenutku sem se zavedela, da rastlin ne kopičim samo zato, ker bi želela polepšati dom, ampak ker bi rada skrbela zanje. No ... Družinska sreča mi je kmalu crknila, za njo še obe kalanhoji, fikus benjamin in klivija pa sta preživela še dve selitvi potem.

Sedaj imam, poleg nekaj sobnih rastlin, mali zeliščni vrt na balkonu, in občasno gojim kalčke. To je res kul in temu rečem vrt, ki si ga lahko vsak privošči. Tule pa so en ljudje, ki mestno vrtnarjenje jemljejo precej bolj resno in jih prav občudujem. Pa še gverilski vrtnarji, ti so sploh carji. Pa vi, obdelujete kak vrt?

Ste že videli novi film o Kung fu pandi? Že drugi dan po premieri, in to v petek, je bil kino tako rekoč povsem prazen, najbrž so vsi šli gledat 3D verzijo (ki je morala biti čisto divja). Strašansko luškan film je, kar lep kos je narejen tudi v drugem stilu animacije, ki spominja na stare kitajske slike, Skrivnost iz Kellsa in Samuraja Jacka. Mislim, da bom še dolgo sanjarila, da bi v svoji pošiljki redkvic našla eno malo pandico ... no, da ne izdam preveč ... samo ena slikca za teaser;)


In kaj ima kung fu panda z brownieji? No, v browniejih - vsaj v tehle - je tofu, torej jim lahko rečemo tudi tofujeva sladica - ta pa je vedno na meniju v gostilni Pri zmajevem bojevniku (ali kako je že to v slovenščini);)

 

Recept za veganske brownieje (rjavčke)

Recept je vzet iz knjige Skinny bitch in the kitch (res se ji tako reče;)), in oni dve temle browniejem rečeta Bitchtastic brownies. Jaz sem sestavine samo "prevedla" v slovenske in dodala žlico rožičeve moke, ker se mi zdi, da lepo zaokroži okus kakavovih zadevščin. Moram reč, da so mi tile veganski brownieji veliko bolj všeč od klasičnih, ki sem jih nekoč spekla, pa niso prav nič komplicirani.

140 g črne čokolade (lahko jedilne)
200 g tofuja (najbolje svilnatega, lahko pa tudi navadnega)
5 zvrhanih jedilnih žlic moke
5 porezanih jedilnih žlic fruktoze ali agavinega sirupa
5 skopih jedilnih žlic margarine alsan (ali druge)
2 JŽ kakava
1/4 žličke soli
1 JŽ rožičeve moke (po želji)
vanilija

Pečico ogreješ na 180°C.

Čokolado in margarino raztališ na malem ognju ali parni kopeli.

Tofu vržeš v rahlo osoljen krop in počakaš, da priplava na vrh. Vzameš ga iz vode in razkosaš z vilicami.

S paličnim mešalnikom ali v miskerju zmiksaš skupaj tofu, staljeno čokolado in vanilijo.

Dodaš še kakav, sol in rožičevo moko in mešaš, dokler ni masa povsem gladka (ne pa predolgo).

Preliješ v pomaščen pekač (najbolje bi bilo, če bi bil dimenzij 20x20 cm, a če tega nimaš, uporabi kateri drug manjši pekač, jaz sem uporabila tistega keramičnega, ki se uporablja za lazanje, prebranac in take reči) in pečeš 30 minut na 180°C.

Čeprav je najbrž težko, počakaš, da se ohladi (zavoljo okusa, deloma tudi teksture), preden narežeš na privlačne kvadratke. Če se ti niti ne zdijo tako zelo privlačni, pa moraš impresionirati goste (ali mamo), brownie postrezi na luštnem krožničku, okrašen z opilki čokolade, brizgom sladkega greha, kupčkom smetane ipd. ...

Prostočasnik.

Taaaa-daaaam: Moji smoothieji so, po nekaj fotosešnih in kopici fotografskih navodil Tadeja Maligoja, pristali v poletni številki krasne revije za prosti čas - Prostočasniku (a ni kul ime?), katere glavna urednica je Rada Kos (morda poznate njene delavnice ali knjige o slikanju na svilo ipd.). V tej številki je pet receptov za sadno-zelenjavne smoothieje, ampak splača se jo kupiti tudi (in predvsem) zaradi številnih idej za ustvarjanje!;)

Mene je navdušil hotel za žuželke (tiste vrtu koristne;)), ideje za nakit iz jeansa, še posebej luštni pa so izdelki iz lesenih morskih naplavin (vedno kakšno privlečem s sprehoda ob morju:)) in svečniki-svetilniki.

Mimogrede, ste videli eno veliko fejsbukovo škatlo tamle na desni?;) Hvala za vaše lajke!

Ingverjevi keksi s čokolado.

Se kdaj zbudite s tečnobo, ki noče in noče iz vas? Meni se to zgodi recimo enkrat na mesec. In takrat ni druge kot zgrabit kuhalnico in ... Speč piškote. Če se zbudiš s tečnobo in glavobolom, ni boljšega zdravila, kot spečt kakšne dobre piškote. In jih potem, jasno, pojest. Sploh, če imajo v sebi poživljajoči ingver in endorfinsko čokolado. Mmmm... Tile keksi so sicer bolj za kakšno zimsko razvajanje, ampak pri vsem tem dežju in nevihtah prav pašejo ...

Ingverjevi keksi

Recept prihaja iz dobro vam znane moje najljubše kuharice, ampak je prirejen v veganskega, pa ingver sem uporabila kar kandiran. Ja sedaj vem, da se ga da dobiti tudi pri nas ... Pa še drag ni! Aja, za tiste, ki vam je na poti rado slabo: ingver naj bi pomagal proti temu. Jaz na srečo nimam teh težav, mi pa ingver pomaga pri kakih drugih;)


sestavine za ingverjeve kekse s čokolado:

2 sk pirine moke
1/2 sk rjavega sladkorja
2 JŽ sirupa sladkorne pese ali melase
170 g črne čokolade
1 ČŽ pecilnega praška
1 1/2 ČŽ suhega ingverja
1/2 ČŽ soli
1/2 skodelice stopljene margarine Alsan
1/2 skodelice nasekljanega kandiranega ingverja
1/2 skodelice nasekljanih suhih marelic
2 JŽ mletih lanenih semen
nekaj žlic hladen vode ali sojinega mleka 
malo rjavega kristalnega sladkorja za okras




Čokolado nasekljaš na male koščke.

V večji posodi skupaj zmešaš moko, pecilni prašek, mleti ingver in sol.

Margarino segreješ, da se stali, vmešaš melaso/sirup sladkorne pese in sladkor. S tem preliješ suhe sestavine, premešaš in dodaš nasekljane marelice, ingver in čokolado. Po potrebi dodaš malo sojinega mleka ali vode - previdno, testo ne sme biti preveč tekoče.

Postaviš v hladilnik za pol ure.

Ogreješ pečico na 180°C in pekač obložiš s peki papirjem.

Iz testa oblikuješ čim manjše piškotke in vsakega malo povaljaš v kristalih rjavega sladkorja.

Pečeš 7-10 minut, odvisno od velikosti keksov in moči pečice. Ingverjevi keksi bodo malo razpokali in to je dober znak. Ali so pečeni, lahko preveriš tako, da jih obrneš in vidiš, če je njihovo dno zapečeno.

Oh, kok mi je cukr padu.

Čez dan imam enih 100 idej, kaj bi napisala na blog, ko pa sedem zraven, mi pride na misel le "Sem že omenila, da imam zelo rada mačke?" ali kaj podobnega. No, danes bom z vami delila svojo glasbeno inspiracijo ali kako naj temu rečem. Same babe. In to res hude. Delajo mi družbo bolj pri slikanju, klikanju in likanju, kot pa pri kuhi. Dobro družbo, moram rečt. Novo odkritje zame (ja, vedno sem par let za pop časom) je Adele, čudovita, mlada, edinstvena Britanka. Nekateri, bolj kompetentni od mene v glasbeni presoji, pravijo, da je slaba kopija Amy Winehouse. Jaz se bolj strinjam s tistimi drugimi, ki pravijo, da se je ne da z ničimer primerjati. In da zna čustva izraziti tako, da se v njih lahko vsakdo prepozna. No, mene je dobila:)

Muc.

Potem je tu še en kup drugih luštnih frufrujastih Angležinj, s katerimi bi z veseljem posedala na čaju (kaj čem, fine so, ampak najbrž nimajo časa:)): Kate Nash (ki je tako luštna in duhovita!), Lilly Allen (ki je prisrčna in predrzna in ima oči in nasmeh kot moja prijateljica A) in seveda Florence+The Machine (z neverjetnimi besedili in nečim magičnim all around). Pa Nizozemka Caro Emerald, ampak ne vedno. Beat je ubijalski, imidž tudi, besedila so tista, ki bi se jih dalo izpiliti.

Ne smem pozabiti na Alicio Keys, wow. Pa Melody Gardot, njena besedila dobijo čisto drug pomen, ko se podučiš, da je pred leti v nesreči skoraj izgubila življenje, dobila pa je nepopustljive bolečine, ki jih premaguje prav z glasbo in - makrobiotičnim kuhanjem (kar me spomni na Heather Mills, ste prebrali intervju z njo? Neverjetna osebnost, res!).

Moja vedno najljubša pa je Nina Simone, ki je v izražanju čustev neprekosljiva. Ma v vsakem komadu se lahko najdem! Največja carica.

No, zdaj pa k hrani!

Čili.

Recept za kari s tofujem

Včeraj sem prvič naredila pravcati kari, danes pa čili. Kari definitivno zmaga. Ko sem ga prvič poskusila v Da Bu Di, sem ga hotela poustvariti doma, nisem pa šla preverjat receptov. Namesto kokosovega mleka sem uporabila riževo, namesto limonske trave kar limono, in namesto curry paste Drogin curry prah. Pa je bilo zelo dobro, pravzaprav:) Recept je prirejen po dobro znani knjigi Heidi Swanson, Super Natural Every Day.

Kari s tofujem. Fotka ni nevemkaj, ampak veste kaj, tudi Heidi nima fotke karija v svoji lepi, fotk polni knjigi. Bržčas to ni ena od fotogeničnih jedi.

sestavine za kari s tofujem (za 2 osebi):
1 JŽ kokosovega olja
pol čebule
1 bučka
1 korenček
100 g šampinjonov
1 Ž curry paste
80 ml kokosovega mleka
100 g tofuja
malo vode (kakšne četrt čajne skodelice)
sol

Čebulo nasekljaš, zelenjavo narežeš na tanke rezine/palčke/kockice. Tofu narežeš na kockice. Olje segreješ, dodaš čebulo in korenček, čez nekaj minut še bučko. Posoliš (en dober ščepec, recimo).

Curry pasto zmešaš s kokosovim mlekom in s tem zaliješ zelenjavo. Dobro premešaš in dodaš šampinjone ter tofu. Pokriješ in kuhaš nekaj inut, da se vse skupaj dobro segreje. Sedaj še malo zaliješ z vodo in poskusiš (pihaj! nočeš si opečt brbončic, ki jih čaka super kari!), če je dovolj slano. Heidi svetuje, da postopoma dodajaš sol, dokler zadeva ne dobi pravega okusa ali lepše: "until the flavors in the curry really pop." Postrežeš z rižem (najraje tajskim, ampak tudi italijanski se je zelo dobro obnesel:)).

Pirin kruh brez kvasa.

Prejšnji teden sva s T. prvič naročila Zeleni zabojček. To je res kul stvar, odlično bio zelenjavo ti pripeljejo na dom, ni se ti treba ukvarjati s tržnico (brez zamere, tale ljubljanska je polna ljudi, ki radi goljufajo mlade in neizkušene kupce), pa še ceneje je. In jagode iz tega zabojčka so bile najboljše, kar sem jih poskusila v zadnjih nekaj letih, če ne celo nasploh!

Zeleni zabojček je res zelen.

Češnje.

No, ta teden imam polno dela, ampak ne, ne bom veliko zaslužila. Delam pa na kul projektu, ki je nekoliko podoben Zelenemu zabojčku. Zato nimam veliko časa za kuhanje in za bloganje. Delam namreč ilustracije za portal Pri kmetu.si.

Zato je tudi tokratni pirin kruh, ki ga tudi sicer delam po hitrem postopku, še hitrejši - niti vzhajati mu ni bilo treba! Kruh brez kvasa je zelo okusen, pa tudi zdravejši - še posebej za tiste, ki se morajo izogibati kvasu. Danes je en dan star, pa sem vprašala T., če je še vedno dober. "Izredno dober kruh je. Se pa drobi," je rekel. Ampak to ne pomeni, da razpada, brez skrbi. Le malo več drobtin pusti za sabo.

Pirin kruh brez kvasa

Pirin kruh brez kvasa.

Zluštalo se mi ga je zaradi knjige, ki jo ves čas omenjam, sem ga pa še dodatno preverila na guglu, in našla tale recept na Kulinariki.net. Heidi Swanson , avtorica moje trenutno najljubše kuharske knjige, pa ga peče iz ržene moke in pinjenca, jaz pa sem poskusila s piro in sojinim mlekom s kančkom jabolčnega kisa.

sestavine za en pirin hlebček:
500 g pirine moke
dve pesti mešanih semen (oz. nekje od 20 do 200 g, kakor vam drago)
1 žlička soli
1 zavitek pecilnega praška iz vinskega kamna
1 JŽ oljčnega olja
3/8 do 1/2 litra sojinega mleka+žlička jabolčnega kisa

Pečico ogreješ na 200°C. V eni skledi zmešaš suhe sestavine, v drugi tekoče. Vse sestavine zmešaš s kuhalnico. Količina sojinega mleka je odvisna predvsem od tega, ali pečeš kruh v modelu za kruh ali ga želiš oblikovati v klasični hlebec. Testo, ki gre v model, je lahko bolj tekoče, seveda, če pa želiš hlebec, mora biti testo dovolj gosto, da ga lahko pregneteš z rokami in oblikuješ v lepo kepo. Če pečeš hlebec, pomokaj peki papir na velikem pekaču in nanj rukni svoj hlebček. Povrhu ga namažeš z mešanico sojinega mleka, olja in jabolčnega kisa. Narediš nekaj zarez (dve, ki se križata, tri vzporednice, srček, marjetico, ...) in daš pečt! Pečeš 1h na 200°C. Za lepo zapečeno skorjico kruh kakih 20 minut pred koncem pečenja pomakni za nivo više v pečici.

* Hja, nazadnje ko sem ga pekla 1h na 200°C je bil pa preveč zapečen ... Naslednjič bom poskusila na 180°C.

Sladoledi s kompliciranimi okusi niso "my thing"; zakaj bi jedla sladoled z okusom jabolčne pite/brownieja/sacher torte, če pa lahko jem sladoled ali (/in?;)) jabolčno pito,/brownie/sacher torto (čeprav moram priznat, da mi je bil sladoled s sacher torto nekaj časa kar všeč (bil je prvi te vrste))?

Kljub temu pa sem si nedavno zaželela štrudl v tekoči, hladni, gladki izvedbi (kdo ga bo vendar pekel v teh dneh?). In če se vam štrudl zdi bolj zimska stvar ... Je to najbrž zato, ker ga pečete v peči na drva (kot je dolgo počela moja mama):) Takole ledeno tekoč vas bo najbrž očaral, ne glede (ali pa ravno glede na?) letni čas. Štrudl smoothie ali po domače - šmudl;)

Recept za štrudl smoothie

1 banana, razkosana in zmrznjena (oz. vsaj pol ure v zmrzovalniku)
1 jabolko
2 dcl ovsenega mleka
cimet
klinčki
po želji javorjev sirup

Jabolko olupiš in narežeš. Miksaš z zmrznjeno banano, ovsenim mlekom, cimetom in klinčki. Če želiš še več sladkosti, dodaš javorjev sirup, ampak najbrž ne bo potrebno. Spiješ/postrežeš takoj, saj hitro porjavi (oksidira).

V soboto sem bila na prav posebnem pikniku. Pod hrastom nas je gostila Pepermintova Katja. Bili so keksi in sokci, čaj in pecivo, bili so pogovori, bil je srečelov! Spoznala sem nekaj izjemno simpatičnih ljudi izza blogov. Krasna ideja, tale piknik! Hvala vsem še od tu, pa še kdaj;)

No, sedaj pa k travi. Ne dvomim, da marsikdo že dobro ve, kako polepšati svet s travo ... Ampak danes ne bom govorila o tem;) Pa začnimo z enim dolgim uvodom, pravi metafikcijski komentar:

Ko sem bila majhna, so moji starši prijateljevali z najrazličnejšimi hipiji, takimi zaresnimi, in tega ne pravim z nobeno ironijo. Hipiji so fajn! (za razliko od hipurjev:)) Ena teh hipijevskih družin mi je ostala v spominu po zadevici, za katero ne najdem primernejše besede kot - oltar. To je bila majhna mizica, pogrnjena z barvnim blagom, na njej pa je bilo vsakič kaj drugega. Ne vem pa, ali se je dekoracija menjala z letnimi časi ali še pogosteje. Običajno so bile tu veje ali rože v vazi, poleg tega pa še druge sezonske reči in različne živalce. Našla so se tudi razna bajeslovna bitja: seštrikani škratki, vile iz svile, angeli, ki jih je gospa B. izdelovala lastnoročno. Bilo je, kot bi bile vse leto jaslice, a vsakič drugačne - in malo bolj poganske (pa ne čisto). Te spremembe sem opazovala z zanimanjem in občudovala njeno delo. Me prav zanima, ali ta navada še živi, čeprav je njena hčerka že odrasla ...





Na ta nenavadni "oltarček" sem se spomnila danes, ko sem nabirala rastlinice za v vazo in ugotavljala, kako se ti šopki praktično iz tedna v teden spreminjajo. Razen tega sem ugotavljala tudi, da gozd potrebuje dež. In kot bi me kak oblak slišal, se je začelo temniti, vse se je nekako umirilo, zapihal je sumljiv veter ... kako človek v gozdu hitreje začuti, da se bliža nevihta, pa čeprav ne vidi neba. A kaže, da je bil lažni alarm. Škoda, tudi jaz si prav želim nevihte! Slišati in vohati dež ...

Tako, danes sem spet prinesla nekaj travnika in gozda v svoje mestno domovanje. In bi vam rada povedala, da so trave prav zelo lepe! Pa toliko različnih je!

Recept za travnati šopek

Greš na bližnji nepokošen travnik in če imaš količkaj sreče, bo tam cela množica raznoraznih cvetočih trav. Če nimaš kakšne alergije, kar navali, naberi si travnati šopek. Doma travice primerno skrajšaj s škarjami in postavi v vazo. Še eno opozorilo (šopki niso hec!;)): zna biti, da bo s tvojim šopkom v tvoje domovanje prišel tudi travniški živelj s šestimi do osmimi nožicami ...

Ko sem travni šopek postavila v vazo in ga fotkala, sem ugotovila, da so cvetoče trave pravzaprav zelo polne barv! Resda sofisticirano zamolklih ... In sem si začela peti: