Ker so že vse punce (po kronološkem vrstnem redu: Klara, Eva, Katja in Ana) objavile svoje teaserčke, se čutim dolžno, da tudi jaz nekaj namignem. K dnevu, ki bo obelodanjen enkrat oktobra, je vsaka izmed nas prispevala, kar najbolje zna (bolje rečeno, vsaj eno od teh stvari, saj smo vsestranske, a ne?;);  no, v mojem primeru so bili to kapkejki štirih različnih okusov, ki pa se zavoljo vročine in moje neizkušenosti žal niso obnašali kot bi bili na lepotnem tekmovanju. Zato so na fotkah bolje zastopana čudovita bio jabolka - stvaritve matere narave so pač veliko bolj odporne na takšne in drugačne izzive. In tako preprosto lepe!). Temu pa smo po mojem mnenju dodale še tisto kvaliteto, ki se ji reče "v slogi je moč" (ali: ko matematika odpove in je 1+1+1+1+1=10).

Kulinarično knjižno kazalo, ki ti prikliče nasmeh na obraz;)

Tale objava je že dva dni v moji glavi, kjer je sicer še en kup drugih zadev (ja, september je), in mi je kar nerodno, da je nisem na svitlo dala že kar takoj. Pred dvema dnevoma se je namreč zgodilo nekaj ... magičnega. T. je prinesel pošto. In niso bile položnice. Niti knjige, kar je sicer pogosto. Bila je ena lepa, lepa ovojnička, naslovljena name. Ki sem jo, žal, v naglici, podžgani z radovednostjo, prav nesramno strgala (zato je zdaj ne morete videti) in odkrila ... Moj prvi snail-mail-fan-mail! In v njem, ah, najbolj ljubko knjižno kazalo ever!

Takšna ljubka jagodka na zelenem svilenem trakcu, na drugem koncu srček+gumb - za srečo (in proti prismojanju). Naredila ga je tista gospa, ki se pod komentarje podpiše kot Piščanček, sicer pa sliši na ime Sovica Oka, in v katere delavnici kar mrgoli majhnih simpatičnih mehkih bitij, ki preganjajo knjižne molje:) Bila sem čisto ganjena, kot si najbrž lahko zamislite. Hvala, Urška-Piščanček-Sovica!

A nista lep par?

Z vami sem tokrat hotela deliti koristne informacije o knjigah. Saj veste, tistih zadevah, v katere spravljamo luštna knjižna kazala. Jesen je najboljši čas za branje, sploh, ko začne deževati, mmm. Takrat sanjam, da bi imela približno takole bralno okno:

Iz House Beautiful: http://www.housebeautiful.com/decorating/home-makeovers/cozy-fall-home-decor

Na katerem bi sedela, zavita v kako mehko dekico, z dobro debelo bukvo in večno polno skodelico večno toplega črnega čaja s sojinim mlekom. Ali japonskega zelenega. Mogoče tudi šipkovega ali tistega turškega jabolčnega. Anyway.

Na dušek sem prebrala Služkinje, prijetno debelo in prijetno roza knjigo punce, ki je začela pisati, ko je bila noseča - in s tem nadaljevala še kakih pet let potem. Kathryn Stockett ji je ime in zdaj je slavna ko hudič. In kmalu bomo lahko gledali film, posnet po njej (The Help, po angleško, če boste IMDB-jali). Zgodba je napeta in ganljiva, smešna in spodbudna ... ma ni da ni! Priporočam, pa čeprav morda ne bo branje na plaži, ampak ob čaju.


Druga knjiga, ki me je prevzela, se bere bolj počasi in je starejša, morda jo že zdavnaj poznate. Anna, Hanna in Johanna je njen naslov, Marianne Fredriksson pa v njej popiše življenja kar treh žensk iz treh različnih generacij, pri čemer mimogrede izvemo kar nekaj o švedski zgodovini in antropologiji, še veliko več pa o medsebojnih odnosih med materami in hčerami, starši in otroki, med moškimi in ženskami. Če si kdaj želite, da bi vam kdo povrnil vero v žensko moč (pa ne zgolj v nekem poenostavljenem feminističnem smislu), vzemite v roke Anno, Hanno in Johanno. Pa tudi takrat, ko bi rade pretresle svoje odnose z najbližjimi in si nastavile ogledalo ...

In za konec še ... kuharska, seveda. Naslednja v seriji Skinny Bitch, ki je končno odrastla in dobila fotke, pa recimo malo bolj sofisticiran jezik;) Gre za Ultimate Everyday Cookbook. Knjiga je zelo lepo oblikovana, polna lepih fotk in bogata z informacijami. Recepti so sicer odlični, ni več toliko ponarejenega mesa kot v predhodni kuharici, vendar pa jim jaz ne bi ravno rekla everyday recepti;) vsaj ne v našem klimatskem pasu. Porcije so seveda zelo majhne, je pa povsod kar precej maščob, kar me je presenetilo. Ampak vsekakor knjiga, ki sem jo enostavno morala imeti na svoji knjižni polici in moram rečt, da komaj čakam, da preizkusim recept za jagodne cupcake.

Ja, takle mamo. Včasih sta tudi dva na mizi.

Od te neznosne vročine imam ves čas občutek neopredeljive treme, od tega pa, da me bo vsak čas pobralo. Zvečer me je T. peljal brat v park Kodeljevo. Hlad pod debelimi drevesi me je kar presenetil. In hlad tal. In kako prijazni so lahko do konca izklesani fantje, ki v parku vadijo hojo po vrvi (ta reč ima ziher neko drugo, zelo nobel anglosaško ime, a ga kdo ve?). En takle izklesan fant je hodil po vrvi, pa pritečeta dve dekletci, kot iz skandinavskega filma o otroškem prijateljstvu. Gospod Izklesani ju vljudno pozdravi in vpraša, če želita poskusiti. Višja, svetlolasa deklica v modri oblekici se takoj sezuje, liziko potisne v roke zagoreli prijateljici in stopi na vrv. Gospod Izklesani jo drži za roko, ko mala graciozno lovi ravnotežje in nazadnje skoči spet na tla. Prijateljica ji poda štafeto, in zaletavo stopi na vrv, pa kaj hitro izgubi ravnotežje. Nerodno ji je, in hoče stran, a ne Svetlolasa je navdušena. V drugo se tudi Zagorela elegantno sprehodi po vrvi.

Potem pride barbika s črnimi lasmi in očitno prijateljica Izklesanega, in poskuša prepričat svoja dva ofucana psa, ki spominjata na zavese iz 70-ih (pasemska, ne mešančka; pa brez zamere, če je kdo prepoznal svojega ljubljenčka;)), da bi hodila po vrvi. Mogoče sta pasme puščavski vrvohodec? Kakor koli, to jima ne uspe. Tudi Barbika se oprime roke gospoda Izklesanega, pa se na njej kar vse ziblje in hitro pristane na tleh. Ji pa vendarle gre bolje kot njenemu puščavskemu vrvohodcu.

Potem se dekletci še kar nekaj časa, vse dokler se ne stemni in ju mama ne pokliče na pico, sprehajata po vrvi, gospod Izklesani pa ju kar drži za roko in je videti neverjetno potrpežljiv.

Ko se sprehodim po hladni travi in se nad nami začnejo spreletavati netopirji, se končno malo razhladim. Bom kar tu končala tole zgodbo o hlajenju, dokler ima še srečen konec.

Bučke v omaki s kokosovim mlekom in limonino lupino (in proseno kašo)

Tole je ena fina, enostavna jed in bučk imate gotovo vsi na pretek. Super paše s proseno kašo, pravzaprav sem jo prav s tem namenom, namreč pasati k proseni kaši, tudi izumila. Kokosovo mleko jo naredi rahlo dekadentno, limonina lupinica in bazilika pa prineseta fin poletno mediteranski vetrček v pregreto kuhinjo. Kljub vsemu pa je tole dokaj nežna jed. Ravno prav za poletje.

Okus tele omake z bučkami je bolj živahen, kot daje slutiti slika, posneta v naglici (in lakoti).

za dve osebi:
1-2 bučki
1 JŽ kokosovega olja
2 stroka česna
pol skodelice kokosovega mleka
lupina pol limone (naj bo bio)
bazilika (suha ali sveža, po okusu)
sol (recimo 2 ščepca oz. po okusu)
+ 1 skodelica prosene kaše, ki jo skuhaš v 2 skodelicah vode s ščepcem soli

Bučke narežeš na kolobarje, lunice, kockice, kar ti je ljubše. Česen nasekljaš. Oboje skupaj vržeš na ogreto kokosovo olje (v ponvi ali voku, seveda), malce popražiš, soliš in zaliješ s kokosovim mlekom. Dodaš limonino lupino in baziliko in kuhaš par minut (2-3), nato poskusiš, če je dovolj slano/limonasto/bazilikasto, in po potrebi dodaš kaj od naštetega.

Postrežeš s proseno kašo. Ne goljufat s kakim rižem (čeprav bi pasal zraven), nekdo mora pojest proseno kašo!;) ps: prosena kaša ima veliko beljakovin in še enih zadev, ki so dobre za lase in nohte (če to ni dobra novica!), pa še naravno brez glutena je.

Fotogenični azuki fižolčki. In malo manj fotogeničen, zato pa bolj sladek namaz.

Že pred kar nekaj časa sem našla korejsko nadaljevanko s sila privlačnim naslovom - King of baking, a sem pogledala le en del, saj brezposelni ljudje nimamo časa gledat nadaljevanke. Reven fantek, bodoči king, sklepam, je vzdihoval nad "štručkami z azuki pasto", ki so mu božansko dišale, a si jih ni mogel kupit (najbrž sem jokala pri tej sceni, ampak se na srečo ne spomnim). No, na koncu nadaljevanke ima gotovo celo tovarno štručk z azuki pasto, in jih deli revnim otrokom! Uf, hvala bogu za korejske nadaljevanke s srečnim koncem! Ko sem potem šla z mamo v šoping (par mesecev pozneje, da ne bo nesporazuma), in sem zagledala te lepe rdeče fižolčke, sem jih hitro vtaknila v košarico.

Doma smo azukije jedli skuhane z rižem in to je to. Sama sem pozneje iz njih naredila super okusne kalčke, sicer pa sem jih jedla še v japonski restavraciji - v sladoledu, ki je krasno pasal k tistemu z okusom matcha čaja. Japonci (pa še Korejci, Kitajci in tisti Somalci, ki imajo kaj za jest) namreč jedo azuki fižolčke v sladicah (ne vem sicer, če izključno, vsekakor pa praviloma). Ah, ti Japonci. Ljubim njihovo hrano!

Deska je hrastova in raskava ...

Sem torej poguglala in našla recept za sladki namaz iz azuki fižola - ali po japonsko: tsubushian (潰し餡) -, ki me je premamil. Ni mi bilo všeč, da je v njem toliko sladkorja, zato sem ga naredila z agavinim sirupom, pa še tako je prišel presladek. Razmišljam, da bi ga, kljub temu, da ima agavin sirup nevtralen okus, naslednjič naredila s kakim finim rjavim sladkorjem. In obvezno s ščepcem vanilije!

Zapakirala sem ga v lonček, v katerem sem dobila prvo darilo od svoje bodoče tašče, zato se mi je porodila ideja, da bi si omislila "rubriko" darila za pojest. Kaj pravite na to? No, upam, da se bom še kakega spomnila, heh. Do božiča bi se jih moralo nekaj nabrat!;)

Sladki namaz iz azuki fižola - tsubushi-an (za en majhen kozarec)

100 g azuki fižola
50 ml agavinega sirupa
ščep soli
3 dcl vode (+za dolivanje po potrebi)

Azuki opereš in namočiš čez noč. Naslednji dan azuki fižol zavreš, vodo odliješ in doliješ 3 dcl sveže vode. Kuhaš kako uro in pol, da se fižolčki res zmehčajo in vsa voda izpari (morda je bo treba še kaj doliti, vsake toliko časa vrži oko nanje, da se ne zažgejo!). Tik preden je fižol kuhan, dodaš ščep soli in pol deci agavinega sirupa. Kuhaš še kakih 15 minut, nato pretlačiš s paličnim mešalnikom.

Zapakiraš v kakšen lep kozarček od marmelade ali česa podobnega.

Moram priznat, da ne vem, kako dolgo se obdrži, zato je darilce najbolje kmalu podariti. Kakemu navdušencu nad Japonsko - ali nad nenavadno hrano.

Sladko!

Ok, in kaj početi z azuki namazom (če ga recimo nič hudega sluteči dobite za darilo od svojega nad kuhanjem navdušenega prijatelja ali prijateljice, ki kuha, namesto, da bi šla k terapevtu ali vedeževalki)?

- žličkaš ga ob matcha čaju
- z njim lahko strašiš goste
- ješ ga na kruhu
- še veliko bolje: ješ ga v nekakšnem pecivu iz riževe moke
- z njim polniš muffine
- zmešaš ga v smetano in spremeniš v sladoled (ali Fuji po zgledu Mont Blanca! Oh, kakšna odlična ideja!)
- na wikipediji poiščeš imena azijskih desertov z azuki pasto in jih potem še poguglaš

No, in če se zdaj že križate, kdaj bo dovolj teh fižolovih sladic, vas moram obvestiti, da kmalu prihaja japonska sladica iz zelenega fižola! Aha! Tukaj pa si na blogu z najboljšim imenom ever - in krasnimi krasnimi fotkami, seveda - prosim oglejte noro kombinacijo, ki jo moram poskusit: fižol in čokolada!

Že dolgo vam nisem dala kakega komada! V tej objavi je veliko klicajev! Ena beseda v njej pa me je spomnila na tole:



Ampak najbrž ne boste uganili, katera, in to iz več razlogov: ker se izgovorjave tehle Baskov ali kaj ne razume najbolje, in ker sem besedo jaz čisto mogoče slišala - malo po svoje.

Ajdove. Veganske. Palačinke.

Vegan buckwheat crepes with peach sauce

- scroll down for english version of the recipe!

Me pa res dolgo ni bilo na spregled! Se me še spomnite? V glavnem sem bila odsotna zavoljo pakiranja, potovanja, treniranja po 5h na dan, potovanja nazaj, razpakiravanja, uglaševanja na domača tla. Na Nizozemskem, kamor smo šli na poletno šolo aikida, je bil v glavnem dež in mraz, veliko treninga, smeha in lepih hišk, ki se jih še vedno nisem naveličala - so res kot iz pravljice (žal jih nisem fotknila). Vse je nadurejeno, hiške iz opek, vaze in kipci na oknih, zelenica in veliko rož, poštirkane pa so celo njihove kravice (res!). Nizozemska hrana je komajda prebavljiva (ne le zame, še za par pajdašev), imajo pa lepe starinske krožničke na vaških bolšjakih. No, bila sem le na enem in nameravala kupiti le en krožniček, ampak gospa ni znala angleško, jaz pa ne nizozemsko, zato sem morala kupiti štiri (ahem, za rezervo, kajne). Doma sem ugotovila, da niso nizozemski, temveč nemški. Upam, da so vsaj res vintič - no, pa tudi, če niso;)

Lep krožniček, ni res?

Ta moja nova kuhinjska pridobitev je kot ustvarjena za mini palačinkice. Iz ajdove moke in z breskvami. Zraven sem si zamislila še karamelni preliv (o ja!), ampak sem ga neučakano šla delat, ne da bi prej prebrala kak recept (I do this all the time), zato sem dobila le kepo karamele v lužici veganskega masla. Upam, da me bo izučilo. So bile pa potem tudi z javorjevim sirupom prav dobre. Ampak drugič bo vendarle karamela!

Ajdove palačinke z breskovo omako

sestavine za 6 malih palačink

pol skodelice ajdove moke
pol skodelice pirine moke
ščep soli
1 skodelica vode
kokosovo olje za mazanje ponve

Sestavine zmešaš z metlico in pustiš stati vsaj 2h (če jih pustiš stati čez noč, naj bodo raje v hladilniku). Pečeš kot običajne palačinke, le v majhni ponvici, na katero vsakič kaneš malo kokosovega olja in vlivaš po eno slabo zajemalko naenkrat.

sestavine za breskovo omako

4 zrele breskve
2-3 JŽ rjavega sladkorja
2 ČŽ koruznega škroba (ali primerna količina agarja, kuzuja ...)
naribana limonina lupinica bio limone
1 JŽ limoninega soka

Breskve opereš in narežeš na kockice. Vržeš v kozico in posuješ s sladkorjem, dodaš limonino lupinico in limonin sok. Daš kuhat na majhen ogenj. Če so breskve zrele, bodo spustile dovolj svojega soka. Nekaj tega soka vzameš stran in zmešaš skupaj s koruznim škrobom (po potrebi dodaš še malo vroče vode). Vmešaš k breskvam in ob pogostem mešanju kuhaš, dokler se ne zgosti.

Palačinke namažeš z breskovo omako, zviješ oz. prepogneš in postrežeš z javorjevim sirupom. Tudi sojina smetana ne bi bila odveč, če želiš bolj fensi jed;)

Dozdevno vintič.

***

Vegan buckwheat crepes with peach sauce

the crepes

ingredients (makes 6 crepes)

1/2 cup buckwheat flour
1/2 cup spelt flour
pinch of salt
1 cup water
coconut oil for the pan

In a bowl, whisk together all the ingredients and let the batter sit on the counter (or in the fridge overnight). Preheat a small non-stick pan, grease with a little bit of coconut oil for each crepe. About one scoop at a time, pour the batter on to the pan. Cook until the edges are firm (about 2 minutes), then turn the crepe using a wooden spatula. Cook until the other side is browned as well.


peach sauce

ingredients

4 ripe peaches
2-3 tablespoons cane sugar
2 teaspoons cornstarch (or corresponding amount agar, kuzu, ...)
grated organic lemon zest
1 tablespoon lemon juice

Wash and dice the peaches. Place them in a saucepan, add the sugar, lemon zest and lemon juice. Cook for a few minutes, then take some peach juice and mix it with the cornstarch in a small bowl. Pour into the peaches. Cook, stirring, over medium-low heat until thickened.

Spread the crepes with peach sauce, fold them in a triangular shape and serve with maple syrup and some soy whipped cream, if looking for a fancier dessert.

Vegan buckwheat crepe.

Indijsko.

Oda J.K.Rowling

Moje otroštvo se je definitivno končalo. Včeraj ob 17.30. V temnem zatohlem prostoru, polnem ne-najbolj-civiliziranih ljudi, ki so se basali s prigrizki in sladkimi pijačami. Nisem prelivala solz, so se mi pa dodobra orosile oči, priznam. In potem me je še ves večer noro bolela glava. Gledala sem zadnji del zadnjega dela Harryja Potterja, seveda*. Zgodbe, ki naj bi mojo generacijo spremljala od začetka pubertete do ... no, zdaj.

Mene sicer ni spremljala ves čas, ker sem njegovo čarovnijo odkrila žal šele proti koncu faksa, in to po zaslugi cimre Š., ki me je prepričala na precej nenavaden način (tako, da me je navdušila za fanfiction). Bila sem skeptična do pottermanije, in ker sem takrat hotela biti malo alter, sem ga enostavno odpisala, češ - če je vešč toliko ljudem, potem že ne more biti dober. Kako naduto razmišljanje! Kot diplomirana komparativistka vam pravim, da je serija o Harryju Potterju dobra stvar. Zapišite si!;) Sem absolutno za to, da se ga uvede v šolski kurikulum (a je mogoče že tam). Otrokom bi dala najprej Piko Nogavičko, nato 5 prijateljev in potem Potterja. Če se kljub temu ne zaljubijo v knjige (pa četudi jim naslednjo daš za brat Ptičke brez gnezda) pač niso rojeni za branje, end of story.

Sicer se nisem nikoli poglabljala v očitke, ki letijo na gospo Rowling, ampak mislim, da bi znala na vsakega odgovoriti. Kar je dala otrokom iz naše generacije, in tistim, ki pridejo za nami, je nekaj neverjetnega. In to ni samo čudovito domišljijsko potovanje, liki, ki so tako živi, da si zlahka predstavljaš, da so tvoji prijatelji, in kup duhovitih domislic. In tudi ni le ljubezen do knjig, ki jo je gotovo vlila marsikateremu bodočemu knjižnemu molju. Bralca, ki je odraščal s Harryjem Potterjem, je ob vsem tem naučila tudi empatije in humanizma. No, seveda upam, da so bralce tega naučili tudi starši;) vendar pa bi bil človek, ki bi odraščal brez ljubečih in kompetentnih staršev, na veliko boljšem, če bi za družbo imel knjige o Harryju Potterju, kot tisti brez njih.

*Preden me začnete zafrkavati, vam kar povem, da gledam tudi resne filme, kot je npr. True Grit in sedaj nestrpno čakam Melancholio. Tako da veste. Torej ne gledam le Kung fu pande in Harryje Potterje. Pa tudi, če bi:p

Indijska leča z blitvo ali toovar palak dal

Leča je zlata vredna! In tale recept iz knjige, ki mi jo je posodila neverjetno prijazna družina Š. - Lord Krishna's Cuisine: The Art of Indian Vegetarian Cooking. Knjiga ima 800 (!) strani. Leča+blitva - veeeliko železa!:) Recept se že sliši okusno (hm, vsaj meni), a je še boljši, kot zveni! Jaz nisem imela čisto vseh začimb (asafetide in muškatnega oreščka, lahko ju dodate, vsakega po 1/8 ČŽ), pa je bilo vseeno zelo okusno. Pa namesto gheeja (prečiščeno maslo) sem uporabila kokosovo olje. Na sliki vidite moj novi lepi krožnik, delo Aleša Gregla. Vedela sem, da bo pasal z nečim oranžkastim, nisem pa vedela, da bom to tako kmalu skuhala:)

Fensi krožnik.

sestavine (za 2 osebi)

100 g rdeče leče
1,5 SK vode
2 JŽ kokosovega olja
3/4 ČŽ orientalske kumine
1 majhen paradižnik, nasekljan
3/4 ČŽ mletega koriandra
kajenski poper po okusu
1/4 ČŽ kurkume
1/2 ČŽ soli
120 g blitve
1/2 ČŽ limoninega soka
1 JŽ nasekljanega peteršilja

Lečo spereš in daš v posodo z debelim dnom. Zaliješ s 3/4 SK vode in dodaš žlico kokosovega olja. Pokrito kuhaš 30 minut oz. dokler se leča ne zmehča, ne sme pa razpasti. Po potrebi dolivaš vodo. Lahko, da bo gotova že po 20 minutah.

Blitvo očistiš in nasekljaš. Za 1-2 minuti vržeš v slan krop ali skuhaš na pari. Prihraniš za pozneje.

V večji ponvi na 1 JŽ kokosovega olja pražiš kumino (1 minuta), odstaviš in dodaš nasekljan paradižnik ter preostale začimbe, razen limoninega soka in peteršilja. Pokrito kuhaš kake 3 minute.

Ko je leča kuhana, jo streseš na začimbe in vmešaš nasekljano blitvo. Dodaš limonin sok in po želji kuhaš še nekaj minut, da se jed še dodatno zgosti. Vmešaš svež peteršilj in postrežeš z rižem.

Crummmble.

Vegetarijanski, še bolj pa veganski, način življenja marsikdo enači s prijaznostjo, saj je prijazen do živali in okolja, pa tudi do nas samih, ker je povezan z boljšim zdravjem in zavedanjem lastnega telesa. V znamenitem predavanju je Gary Yourofsky dejal, da smo kot otroci vsi doživljali živali kot prijateljice in nam je bilo zelo hudo, če so trpele. Drug primer nas uči, kako odtujeno je naše dojemanje hrane - deklica ni hotela pojesti ulovljene ribe, medtem ko si je za malico najraje izbrala ribje palčke. Tudi jaz si zelo težko predstavljam, predvsem pa pogosto kar pozabim, da je imela vijoličasta krava Milka čisto mogoče povsem vneta vimena.

Korak od odtujenosti h krutosti je tako majhen ...

Prijaznost rešuje življenja živali. In včasih tudi ljudi ... (Poznam optimistično mlado novinarko, ki ji je neki intervjuvanec rekel, da mu je s svojo prijaznostjo rešila življenje, saj je tisti dan, ko ga je poklicala, razmišljal o samomoru.)
Ravno zato bi rada spomnila na prijaznost tudi do ljudi. Morda se vam zdi smešno, da pišem o tem, saj prijaznost vendar učijo vse svetovne religije. Ampak resnično povem vam, da ni odveč, da o tem pišem še sama. Tudi in najprej zase.

Spomnim se militarističnega vegana (ki sedaj to ni več), ki je rekel, da mu je za trpljenje ljudi povsem vseeno. Še zdaleč ni bil osamljen primer človeka, ki živali postavlja tako visoko nad soljudi. Sprašujem se, kakšno mora biti mnenje človeka, ki tako čuti, o samem sebi kot človeku. Mislim si, da izredno nizko, boleče in naravnost sovražno. Ampak kako boš naredil nekaj dobrega za živali, za ljudi in svet, če ne moreš najti v sebi nečesa, kar bi bilo vredno tvoje dobrote, ljubezni in upanja? Od kod boš črpal in kje boš iskal dobroto, ljubezen in upanje v drugem bitju? Jih boš sploh znal prepoznati?

Crumble z rdečim sadjem (brez sladkorja)

Crumble je ena najboljših poletnih sladic, ugotavljam. Ok, sladoled ga morda premaga, ampak če imaš pa oboje dvoje skupaj ... totalna zmaga!

Tale varianta je z jagodičevjem (ribez, kosmulje in maline - maline so žal tiste zmrznjene) in z zrelimi nektarinami - najboljše stvari poleti, ah ...

Dragulji!

sestavine:

500 g do 1 kg mešanega sadja (sladko-kislo jagodičevje + nekaj res sladkega, npr. zrele nektarine, breskve, marelice, ...)
50 g ovsenih kosmičev
50 g mletih mandljev
50 g pirine moke
50 g nasekljanih suhih marelic (fig, datljev, ...)
50 g veganske margarine (narezane na koščke, na sobni temperaturi) ali 5 ČŽ kokosovega olja
vanilija in cimet po okusu
5 JŽ agavinega sirupa
1/4 ČŽ soli




Pečico ogreješ na 180°C. Sadje opereš in po potrebi osmukaš, razkoščičiš ali narežeš. Daš v pomaščen pekač za pite/tarte. Ostale sestavine zmešaš z rokami, da se sprimejo v velike "drobtine", ki jih potem nadrobiš oz. posuješ po sadju. Pečeš 30 minut na 180°C. Postrežeš s poljubnimi količinami najljubšega vanilijevega sladoleda;)

Njami.

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche.

Danes bi morala na tečaj risanja, ki je superfajn, a sem v trenutku, ko sem videla oblake, izgubila vsako željo po tem, da bi šla ven iz hiše. Pravijo, da ne bi smeli biti vremensko občutljivi, ampak kako za vraga ne?! To je pa res nekaj najbolj naravnega. Mogoče se motim, ampak srne in volkovi vedrijo. Si predstavljate človeka pred nekajdesettisoč leti, ki na takle dan nabira koreninice, namesto da bi risal po stenah, lepo doma, in prepeval pesmice z otroki? I just don't see it happening. Sem Zulejka in sem vremensko občutljiva oseba. Pa vi, ste kaj občutljivi na vreme?

O svoji trenutno najljubši kuharici sem že pravila, ne?;) No, to, kar sledi je najina do sedaj najljubša jed iz nje, in pravzaprav edina, ki sem jo skuhala več kot dvakrat.

Po pravici povedano sem mislila, da je gribiche ime jedi, ne pa zgolj omakice, ki se jo jedi doda. V originalu so to sicer mesne jedi, vendar je tale gribiche pristal na sami lepi sveži zelenjavici. Gribiche vsebuje jajca in tako ga ponavadi tudi pripravim (seveda uporabim le jajca - domnevno - srečnih kokoši, ki tacajo po dvorišču ene sosede mojih staršev, ali tistih, za katere skrbi T.-jeva mama). Naredila se sicer tudi vegansko varianto (s 100 g kuhanega in na majhne koščke narezanega tofuja in žličko kurkume namesto jajc), ki je bila fina, vendar bi bilo treba ta recept še nekoliko izboljšati - delam na tem;)


Posebna zahvala gre tokrat N., njenemu fantu in celi družini Š., ki so mi nabrali "rjavo gajbico" dobrot, med njimi tudi krasen krompirček, ki je tudi danes pristal v pečici. Hvala lepa! Pa za drugo najdebelejšo kuharsko knjigo, kar sem jih kdaj videla, tudi (kmalu objavim kak recept;) namig: indijsko!).

No, pa k receptu!

Mlad krompir, bučke in brokoli z omako gribiche

Recept je iz Super Natural Everyday Heidi Swanson. Bom poskusila ne prepisati vseh njenih receptov na svoj blog:) Heidi v tem receptu uporabi sicer pol manj zelenjave, vendar je meni všeč, če je več zelenjave, tudi več, kot krompirja. Aja, te količine bi bile po Heidi za 3 osebe, ampak ne vem, kaj jedo te osebe zraven - midva sva od tega le za silo sita;)

sestavine za (domnevno) 2 lačni osebi

350 g mladega krompirja
60 ml olivnega olja (oz. po občutku manj;))
350 g brokolija in bučk
2 bio jajci (oz. 100 g tofuja in 1 ČŽ kurkume)
1 JŽ rdečega balzamičnega kisa (tudi vinski ali balzamični bo ok)
1 ČŽ dijonske gorčice (s semeni)
1 ČŽ - 1 JŽ kaper
1 šalotka ali majhna čebula
1/2 JŽ svežega peteršilja
1/2 JŽ svežega timijana
1/2 JŽ svežega drobnjaka

Pečico razgreješ na 205°C. Krompir opereš, po potrebi narežeš na manjše kose (velikosti palca, pravi Heidi). Posoliš s ščepcem soli in naoljiš z 1 ČŽ oljčnega olja (premešaš z rokami). Pekač obložiš s pekijem in daš peč za 30 minut.


Dve jajci skuhaš do trdega (alternativno: tofu vržeš v slan krop in počakaš, da priplava na površje). Olupiš in nasekljaš, pol rumenjaka prihraniš za omako gribiche. (Tofu odcediš in narežeš na micene kockice).

Bučke in brokoli (ali pa le eno od dvojega oz. por, šparglje, ...) narežeš na manjše kose/cvetke, soliš in naoljiš kot krompir. 15 (oz. 10, za bolj al dente zelenjavo) minut preden je krompir pečen, daš v pečico še zelenjavo. Po pravici povedano, je kombinacija brokoli-bučke kar malo tricky, ker so bučke veliko bolj mehke in polne vode, torej potrebujejo manj pečenja.

Omaka gribiche:

Zelišča, čebulo in kapre nasekljaš. Rumenjak speštaš. Počasi dolivaš olje in mešaš, da dobiš gladko maso. Če delaš s kurkumo namesto z rumenjakom, se to ne bo zgodilo, tako da brez panike. Vmešaš kis in gorčico. Dodaš zelišča, čebulo in kapre ter dober ščep soli. Njami.

V veliki skledi zmešaš pečen krompir, zelenjavo, nasekljana jajca in preliv/omako gribiche. Ješ kar iz sklede:) Zraven paše sveža nasekljana zelenjava, kot na primer tele kumarice, narezane na palčke in fensi postrežene v kozarcu z ledom na dnu.

Zeleni smoothie za s sabo.

Sestra mi je lani za rojstni dan podarila takle fensi kozarec s pokrovom, ker je mislila, da ga potrebujem za čaj v službi. Ampak čaja je bilo tam na pretek, zato ga nisem vzela nikoli s sabo. Sem pa velikokrat nesla s sabo smoothie! Takle kozarec je za ta namen boljši kot kar koli drugega, ker:
- se dobro zapre
- je termo (beri: smoothie dolgo ostane hladen)
- se iz njega lepo pije (jaz sicer raje odvijem pokrov)
- je lep
- ni vam treba razlagati, kaj je ta zelena reč, ki jo pijete (še vedno pa to lahko počnete, če se vam prav zljubi)

pa še kak razlog bi se našel. Mogoče se bo komu zdel premajhen, ampak zame je dovolj. Morebitni preostanek smoothieja pa spravim v kozarec za vlaganje in v hladilnik;)


N. me je včeraj spomnila na en star recept, ki ima naslov Moj najljubši zeleni smoothie. Sedaj je moj najljubši smoothie precej drugačen. Z zelenimi smoothieji je namreč tako, da imaš vsakih nekaj mesecev (ali še bolj pogosto) novega najljubšega - in s tem ne le ni nič narobe, ampak je tako prav!

Sedajle je moj najljubši takle:

pol male zrele melone
spodoben šop blitve
pol limete
1 JŽ medu (ali agavinega sirupa)
4 dcl mrzle vode
2 kocki ledu


Blitvo opereš, po želji odstraniš trde bele dele in natrgaš ali naražeš na manjše koščke. Melono očistiš in razrežeš na koščke. Oboje daš v blender, zaliješ z limetinim sokom, medom in vodo ter dodaš še led. Miksaš. Naliješ v not-a-paper-cup in neseš s sabo;)

Veganski ribezovi muffini pred pečico.

Pečeni.

Tale recept že kar nekaj časa čaka na objavo (kot vidite, muffini niso oblečeni v roza silikonske srajčke;)). Najbrž zato, da ne bo preveč sladkarij na blogu, in to pred, ojoj, plažnim časom. V istrskem morju plavajo eni taki sluzasti klobuki, veste. Niso nevarni, zgledajo pa kar strašljivo. Ampak so klobuki, ne meduze. Otroci nimajo težav z njimi, lovijo jih in se z njimi obmetavajo. Dva kelly family otroka sta enega vrgla vame. Najbrž ne zanalašč. Revček se je raztreščil pred mano na kamnu. Zato vem, kako krhki so in so se mi zasmilili. T. me je celo prepričal, da sem enega pobožala. Zato vem, kako sluzasti so. Se opravičujem, če vas je tale odlomek odvrnil od muffinov z ribezom ... čeprav mi boste pozneje, v kopalkah, za to morda hvaležni:)

No, tile muffini so krasni. So precej sladki, a tako je tudi prav - sladkor muscovado namreč lepo uravnoteži kisli okus ribeza, njegova bogata aroma pa sploh krasno paše z mandljevo moko. Moja mama je rekla, da tako rahlih še ni jedla, T. pa, da sem presegla samo sebe. Moj oče pa muffinov ne je.



V zelenem zabojčku je bil krasen paket rdečega ribeza, ki se ga nekako ne da jesti kot češnje, zato sem ga hotela spraviti v pecivo. Pa niti ni bilo lahko najti recepta! Priredila sem ga po temle. Naredila sem dve različici, veganske in neveganske. Pozor, razen C vitamina iz ribeza, ni v njih nič kaj posebej zdravega in lahcenega. Muscovado je tisti, ki te muffine tako temno obarva, kar bo morda za koga minus, a ta sladkor ima res bogat okus, ni zgolj sladek (poleg tega je najbrž manj sladek od običajnega belega, pa tudi od rjavega sladkorja).

Meni so bili veganski bolj všeč, so pa bili neveganski lepši na pogled in so se bolje držali skupaj. Za veganske je skoraj nujno uporabiti papirnate modelčke;)

Veganski muffini z ribezom

1 sk sladkorja muscovado
1 sk mandljeve moke (mletih mandljev)
1 sk bele moke
pol pecilnega praška
malo vanilije
4 žlice stopljenega kokosovega olja
2 JŽ mletih lanenih semen*
1 sk riževega mleka*
1 sk osmukanega ribeza + 12 lepih vejic ribeza



Pečico ogreješ na 180°C.

Model za muffine naoljiš in pomokaš ali obložiš s papirnatimi ali silikonskimi modelčki za muffine.

Lanenim semenom dodaš malo riževega mleka.

Prvih šest sestavin zmešaš v večji posodi, dodaš lanena semena in toliko riževega mleka, da dobiš mehko testo. Morda bo to 1 skodelica, morda več, morda manj (odvisno od mandljeve moke). Zanesite se na občutek.

Vmešaš opran ribez.

Maso z žlico razdeliš v modelčke (napolniš do cca. 2/3 višine modelčka).

Vsak muffin okrasiš z vejico ribeza, ki jo malce potisneš v testo, a ne "do konca".

Pečeš na 180°C kakih 15-20 minut (z zobotrebcem preizkusiš, kako so pečeni: če so pečeni, bo zobotrebec iz testa prišel gladek in čist, no, vsaj približno:))

Neveganski ribezov muffin.

*Pri neveganski varianti sem namesto lanenih semen in riževega mleka uporabila 2 penasto vmešani jajci in cca. pol skodelice mleka.

Tole je pa nekaj, kar poslušam over and over these days.

Poletni cukri. Lučke, pravzaprav;) *

Želim si, da bi bilo to poletje dolgo. Ravno prav toplo. Mirno in ljubeznivo. Igrivo in navdihujoče. Svobodno in nasmejano. Brezskrbno in bogato. Hafis, moj najljubši pesnik (naj vas ne moti, če bom ta naziv nadela še kakemu drugemu;)), je napisal:  "Edino, kar lahko kadarkoli zanima Modrega človeka je,/kako dajati Ljubezen. " Ne bi se mogla bolj strinjati. Čeprav me to pravzaprav najbolj zanima, pa še nisem moder človek in me poleg tega zanima še en kup drugih reči. Nekatere tako zelo, da bi jih imela doma. Tukaj sem jih nekaj "nabrala" v seznamčič. Glejte in vzdihujte z mano;)

Kuhinjski cukri

Šalčke, čajniki, sladkornice od tu.
Kaj keramičnega iz Sisi.

Lepe stvari

Beležke od Nike.
Mačko Objemačko od Valentine. Vsaj eno.

Lišp

Broško Hane Karim.
Tole od Neže, Embrace Softgoods.

Knjige

Tole kuharsko knjigo.
In tole. Pa še tole.

Gadgeti

Dehidrator, da bom lahko čarala presne jedi.
Eno tako miš, da se mi ne bo roka čisto pokvečila.
Takle objektivček.

*Fotke by: Neža Embrace, Chocolate and Zucchini, Pip studio, Studio 13, Nika Perne Etsy, Sisi, Hana Karim, Barbarella. (če katero objava moti, naj mi prosim sporoči in naj mi ne zameri. Z najlepšimi (tudi reklamnimi;)) nameni.



Kaj si pa vi želite to poletje?;)

Do nedavnega sem živela v upanju, da se bo nekega dne pojavil nekdo, ki bo odkril moj talent. Saj veste, tako kot grejo zgodbe supermodelov: "z mamo sem pila vročo čokolado, ko me je ustavil predstavnik modne agencije bla bla in čez nekaj mesecev sem pristala na naslovnicah", le da bi mene odkril založnik, skrivnostni mentor skrivnostne veščine ali kar sam Albus Dumbledore. Takrat bi se moje življenje obrnilo na bolje, vse bi gladko steklo, kar naenkrat bi imela dovolj denarja in občutek smisla v življenju.





No, to se seveda še ni zgodilo. Sedaj tudi vem, da se ne bo. Po pravici povedano, je to eno velikansko olajšanje! In kako sem prišla do tega življenjsko pomembnega zaključka? Nič spektakularnega se ni zgodilo, le eno pravo knjigo sem prebrala: 8 to be great. Avtor Richard St. John je razbil moje otročje sanje o odkritju skritega talenta, ko je na zelo enostaven način opisal, kako je za uspeh na katerem koli področju potrebno veliko vztrajnega trdega dela. Talent je sicer dobrodošel, a ni ključen (nekje drugje sem potem slišala, da je talent le 5 ali morda 10% uspeha).

Sedaj se mi ne more zgoditi, da bi ob prvem neuspehu vrgla puško v koruzo z izgovorom: "Itak nisem nadarjena za to, brez veze, da vztrajam", ampak si lahko rečem, da je treba samo vztrajati, vaditi, poskusiti znova. Ko bi vsaj to ugotovila že pred desetimi leti ali še prej! Pa sem celo imela odličen zgled doma ...

Če ste starši, torej otrokom nikar ne govorite "nadarjen si/nisi nadarjen", ampak "vztrajaj, poskusi znova, vaja dela mojstra". Saj res, še celo reče se, da vaja dela mojstra - ne pa talent!

No, zdaj vam pa dam še en receptič za povrhu.

Kokosova grickarija

Grickarija je izraz, ki sem ga spoznala šele pred kratkim in mi je strašansko všeč. S T. sva v petek gostila nekaj prijateljev in jaz sem pripravila tele slane krekerčke in grisine. Nekaj jih je bilo z makom, nekaj s sezamom, nekaj z zelišči, ampak najboljši so bili tisti s kokosom. Delala sem zelo na pamet, zato predlagam, da se pri doziranju kokosa tudi vi zanašate na občutek za filing:)




sestavine:
500 g bele moke
3/8 l - 1/2 l mlačne vode
zavitek suhega kvasa
1 ČŽ sladkorja
4 zajetni ščepci soli
nekaj grobe morske soli (po okusu)
kokosovi koščki/opilki/ostružki (cca. 1 čajna skodelica oz po občutku)
4 JŽ staljenega kokosovega olja Cobio

Moko zmešaš s 4 ščepci soli in kokosovimi ostružki (torej ne z moko, ki smo je bolj navajeni, temveč z večjimi koščki). Mlačno vodo zmešaš z 1 ČŽ sladkorja in s kvasom. Zamesiš testo in pustiš, da vzhaja na svojo dvakratno velikost (kakšne pol ure do 40 minut). Testo spet premesiš, razdeliš na dva ali tri dele in ga razvaljaš na pomokani površini. Pomažeš s kokosovim oljem in posuješ z grobo soljo, ki jo z dlanmi vtisneš v testo. S piškotnimi modelčki izrežeš v želene oblike, zložiš na pekač, obložen s peki papirijem in pustiš, da vzhaja 15 minut, nato pečeš 15 minut na 200 °C oz. dokler ne dobijo lepe zlate barve (po želji jim pomagaš do nje tako, da za 5 minut vklopiš žar).