Mogoče se sprašujete, s čim sem vendar tako zelo zaposlena, da nič ne kuham. Mogoče pa sem samo malo preveč domišljava?;) No, pravzaprav nisem zaposlena (z ničemer). In ravno v tem je težava. Morda boste presenečeni, dragi bralci in bralke, vendar človek, ki malo dela, tudi malo naredi. Ja, to je ena resnica, ki jo vsak dan spoznavam v globino. In kot veste, kdor pogleda v brezno, tega brezno pogleda nazaj.

Namesto, da bi, če že nimam "pravega" dela, vsaj prebirala težke klasike, napisala knjigo ali kuhala obroke s petimi hodi, pravzaprav samo ždim. No, saj tudi berem. Ampak bolj za preživetje. To pomeni, da se skrivam v knjige, predvsem ljubezenske romane, ne glede na kvaliteto.

No, pa rišem/slikam tudi - novoletne voščilnice! Po naročilu, za dedka, ki jih bo tokrat kupil od mene in ne od kakšne druge dobrodelne družbe. Ups, sem se ravnokar proglasila za dobrodelno družbo?

Pa kuham tudi. Ampak bolj za preživetje. Nekaj malega pa tudi čaram, kot recimo tistole serotoninsko tortico zgoraj - recept zanjo lahko najdete v novi številki Dela in dom +. In tele tartufke spodaj v zimskem Prostočasniku. V obeh glossy revijah je na kupe prisrčnih toplih idej za čim lepše praznike, zimo in vse leto, ki prihaja. Že imate kakšne načrte z njim?

Da obožujem knjige, ni nobena skrivnost. Še posebej ljube pa so mi tiste, ki niso lepe le med platnicami... I don't judge a book by it's cover, je pa vseeno lepo, če je cover privlačen za oko in te že malce popelje v čudoviti svet, ki te čaka znotraj... Penguinove knjige pa so zame nekaj prav posebnega. Ko sem bila še pravi mladič, se poceni knjig ni dalo tako zlahka dobiti, antikvariatov pa tudi še ni bilo v mojem "okrožju". Zato sem bila čisto očarana nad Penguini, ki so stali 500 SIT, kar sem si lahko privoščila celo s svojo žepnino. Veliko pozneje sem se zaljubila v ličen paketek zbranih del Jane Austen, smetanasto bel in z akvareli Kazuko Nomoto na naslovnici, cena za šest knjig pa naravnost smešna (tako veselo smešna).


Moja nova ljubezen pa so Penguinove The Great Food Series, na katere je opozorila Lushlee. V seriji kuharskih knjig z najlepšimi naslovnicami je zbrano pisanje o hrani iz zadnjih 400 let. Mislim, da mora to biti pravi zaklad za vsakogar, ki se na kakršen koli način ukvarja s pisanjem o hrani. In/ali ima rad(a) lepe knjige.

Lepe naslovnice je narisala Coralie Bickford-Smith. Ki ima blazno kul ime. A ne?

Ok, borovnice niso jesensko sadje, ne? So pa jesenske druge stvari v tem krasnem smoothieju: zrele, zrele hruške in ingver. Pogojno tudi orehovo olje. Ki je tu zaradi omega-3, tako kot laneno. Namesto tega bi lahko uporabila tudi konopljino olje. Čeprav ne vem, kako je v resnici z absorpcijo, še posebej v primeru, da olje kombiniraš s sadjem. Je pa zagotovo viden pozitiven vpliv na okus oz. teksturo, smoothie je z žličko zdravega olja bolj kremast. Pivski kvas pa je tu zaradi vitamina B, mogoče tudi več njih, ne spomnim se. Olje in kvas lahko izpustite, če ne čutite potrebe po omenjenih zadevah, nikakor pa ne izpustite borovnic, hruške in ingverja (razen če boste naredili en čisto drug smoothie. itak)! ;)

Borovničev smoothie z ingverjem

(za eno osebo)
4 JŽ zmrznjenih borovnic
1 zrela hruška
2 dcl sojinega mleka
1 ČŽ akacijevega medu
pol ČŽ orehovega olja
pol ČŽ lanenega olja
pol ČŽ pivskega kvasa
ingver v prahu

Vse skupaj zmiksaš v lep smoothie.


In še en glasbeni posladek, nad katerim me je navdušila prijateljica P. Dež! Grom! Wow.

Morda se še spomnite, kako smo Klara, Eva, Katja, Ana in moja malenkost objavile teaserčke? No, sedaj lahko končno izveste, zakaj toliko hrupa: prelistajte revijo Delo in dom +, pa vam bo takoj jasno - vsaj upam, da ne boste zamahnili z roko rekoč "mnogo hrupa za nič".

Mimogrede, kako vam je bil kaj všeč sneg včeraj? Tistim, ki ste ob njem že sanjarili o poletju, še posebej toplo priporočam, da prelistate najnovejšo številko omenjene revije:)

Solata s štrucarjem, surovo rdečo peso in praženimi bučnicami.

Drage moje, dragi moji,

kako ste kaj? Upam, da uživate v barvah jeseni in ste polni pozitivne energije. Ugotovila sem, da nimam entuziazma, da bi bila še enkrat brucka, šla še enkrat čez sito izpitov, neprijetnih profesorjev in neumnih predmetov, in vse to brez naivnosti brucke in brez peer podpore in pritiska. Ne, ne hvala. In tega ne bi mogla ugotoviti, če ne bi poskusila. Šele takrat, na tretji uri matematike (brrr), me je v vsej svoji veličini oblilo zavedanje, kaj vse je bil študij - in to, pozor, študij mojih sanj (=primerjalna književnost; o zaposlitvi seveda ne sprašujte), kjer ni bilo nobene matematike, da o fiziki ne govorimo. No, do konca ure sem vendarle počakala in celo razmišljala, če bi oddala domačo nalogo (ja, domačo nalogo; phhh) ali ne, potem pa sem z lahkim korakom faksu obrnila hrbet.


Lahke korake boste delali tudi vi, hehe, če si postrežete s tole solatko (še posebej, če bo to edino, kar boste pohrustali:); zame, priznam, ni bilo). Upam, da imate tudi vi kakšen tako lep krožnik (jaz sem ga dobila zastonj, ker ima napako - ta "napaka" pa mene spominja na oblaček ... ah wabi-sabi estetika ... ). 

Solatni predlog z rdečo peso in bučnimi semeni

radič štrucar
sveža rdeča pesa
pest bučnih semen/na osebo
oljčno olje
kvalitetna sol (nikar ne šparajte pri soli! Najbolje je uporabiti kar solni cvet, če ne pa vsaj mleto morsko ali himalajsko sol)


Upam, da se boste znašli brez natančno določenih količin. Če pa jih nujno potrebujete, poskusite z eno majhno glavo štrucarja, eno srednjo peso, dvema ščepcema soli in jedilno žlico oljčnega olja (za bučnice pa je količina že navedena).

Radič narežeš na primerno velike kose, opereš. Surovo rdečo peso olupiš in nastrgaš. Bučna semena suho prepražiš, da zadišijo in pričnejo pokati. Zmešaš skupaj in začiniš z oljčnim oljem in soljo. Najbrž bi bilo prav fino tudi s kakim dobrim bučnim oljem in, če si ne predstavljate solate brez kisa, z nekaj kapljicami balsamica.

Moram vam priznati, drage bralke in bralci, da sem imela kar slabo vest, ker toliko časa nisem ničesar objavila. Vse, kar sem skuhala, se mi je zdelo brezvezno, če že ne takrat, ko sem jedla, pa malo zatem, ko sem hotela o tem pisati. Celo preverjene stvari se mi niso najbolj posrečile, z nekaterimi sem pa imela prav smolo. Tako recimo s slivovo pito a la Amelie, v katere testo sem dala kokosovo olje in po pol ure počivanja testa ugotovila, da je olje pokvarjeno. Nisem se hotela ukvarjati s še enim testom za pito, zato sem naredila drugo francosko reč iz sliv, clafoutis. Pa tudi nad tem nisem bila navdušena. Sploh.


No, tale juhica pa je vendarle uspela in prijetno pogrela včerajšnji brr dan. Ravno to sem potrebovala po tem, ko me je v parih metrih od avtobusne do faksa (ja, spet sem študentka, pa že na začetku razočarana) dež z norim vetrom povsem zmočil. Juha je zelo simpl, pa prav zelo dobra. Prihaja pa seveda iz moje najljubše kuharice, Super Natural Every Day Heidi Swanson (zdaj že vem, kam se zateči na deževen dan). V originalu je pripravljena z zeljem, kar je odlično, ampak jaz sem zelje šparala za en drugi kuharski projekt (morda celo napišem kaj o njem, ampak ne bom obljubila), in sem v juhco varčno vrgla ohrovt. Bilo je super.

Recept za čičerikino juho z ohrovtom in curryjem

za 2 osebi
cca. 220 g ohrovta (ali zelja; to je približno četrt povprečno velike glave)
1 JŽ kokosovega olja (dišečega, uf) ali pa oljčnega
ščep soli
110 g krompirja (2 manjša krompirčka)
1 JŽ curryja v prahu
2 stroka česna
pol majhne čebule
pol litra zelenjavne jušne osnove
cca. 150 g kuhane čičerike (lahko iz konzerve)

No, tale juha je še ena od jedi, ki v knjigi sicer odlične fotografinje Heidi Swanson nima svoje fotke. Zdaj vem, zakaj: resnično ni najbolj fotogenična juha ...

Ohrovt ali zelje nasekljaš na tanke kratke trakove (moji niti niso bili tako tanki, khm).

Krompir opereš in narežeš na kockice; če je ekološki, ga ni treba niti olupiti.

Olje segreješ v velikem loncu z debelim dnom, vmešaš ščep soli in krompir, ter pokriješ. Kuhaš/pražiš 5 do 8 minut in občasno premešaš.

Ko se krompir zmehča, vmešaš curry, nato še čebulo in česen.

Malce popražiš, nato zaliješ z juho in dodaš čičeriko.

Ko zavre, dodaš nasekljan ohrovt ali zelje ter kuhaš še nekaj minut, da se ohrovt/zelje zmehča. Sedaj je čas, da juho poskusiš in po želji dodaš še soli ali currya.

Ker so že vse punce (po kronološkem vrstnem redu: Klara, Eva, Katja in Ana) objavile svoje teaserčke, se čutim dolžno, da tudi jaz nekaj namignem. K dnevu, ki bo obelodanjen enkrat oktobra, je vsaka izmed nas prispevala, kar najbolje zna (bolje rečeno, vsaj eno od teh stvari, saj smo vsestranske, a ne?;);  no, v mojem primeru so bili to kapkejki štirih različnih okusov, ki pa se zavoljo vročine in moje neizkušenosti žal niso obnašali kot bi bili na lepotnem tekmovanju. Zato so na fotkah bolje zastopana čudovita bio jabolka - stvaritve matere narave so pač veliko bolj odporne na takšne in drugačne izzive. In tako preprosto lepe!). Temu pa smo po mojem mnenju dodale še tisto kvaliteto, ki se ji reče "v slogi je moč" (ali: ko matematika odpove in je 1+1+1+1+1=10).

Kulinarično knjižno kazalo, ki ti prikliče nasmeh na obraz;)

Tale objava je že dva dni v moji glavi, kjer je sicer še en kup drugih zadev (ja, september je), in mi je kar nerodno, da je nisem na svitlo dala že kar takoj. Pred dvema dnevoma se je namreč zgodilo nekaj ... magičnega. T. je prinesel pošto. In niso bile položnice. Niti knjige, kar je sicer pogosto. Bila je ena lepa, lepa ovojnička, naslovljena name. Ki sem jo, žal, v naglici, podžgani z radovednostjo, prav nesramno strgala (zato je zdaj ne morete videti) in odkrila ... Moj prvi snail-mail-fan-mail! In v njem, ah, najbolj ljubko knjižno kazalo ever!

Takšna ljubka jagodka na zelenem svilenem trakcu, na drugem koncu srček+gumb - za srečo (in proti prismojanju). Naredila ga je tista gospa, ki se pod komentarje podpiše kot Piščanček, sicer pa sliši na ime Sovica Oka, in v katere delavnici kar mrgoli majhnih simpatičnih mehkih bitij, ki preganjajo knjižne molje:) Bila sem čisto ganjena, kot si najbrž lahko zamislite. Hvala, Urška-Piščanček-Sovica!

A nista lep par?

Z vami sem tokrat hotela deliti koristne informacije o knjigah. Saj veste, tistih zadevah, v katere spravljamo luštna knjižna kazala. Jesen je najboljši čas za branje, sploh, ko začne deževati, mmm. Takrat sanjam, da bi imela približno takole bralno okno:

Iz House Beautiful: http://www.housebeautiful.com/decorating/home-makeovers/cozy-fall-home-decor

Na katerem bi sedela, zavita v kako mehko dekico, z dobro debelo bukvo in večno polno skodelico večno toplega črnega čaja s sojinim mlekom. Ali japonskega zelenega. Mogoče tudi šipkovega ali tistega turškega jabolčnega. Anyway.

Na dušek sem prebrala Služkinje, prijetno debelo in prijetno roza knjigo punce, ki je začela pisati, ko je bila noseča - in s tem nadaljevala še kakih pet let potem. Kathryn Stockett ji je ime in zdaj je slavna ko hudič. In kmalu bomo lahko gledali film, posnet po njej (The Help, po angleško, če boste IMDB-jali). Zgodba je napeta in ganljiva, smešna in spodbudna ... ma ni da ni! Priporočam, pa čeprav morda ne bo branje na plaži, ampak ob čaju.


Druga knjiga, ki me je prevzela, se bere bolj počasi in je starejša, morda jo že zdavnaj poznate. Anna, Hanna in Johanna je njen naslov, Marianne Fredriksson pa v njej popiše življenja kar treh žensk iz treh različnih generacij, pri čemer mimogrede izvemo kar nekaj o švedski zgodovini in antropologiji, še veliko več pa o medsebojnih odnosih med materami in hčerami, starši in otroki, med moškimi in ženskami. Če si kdaj želite, da bi vam kdo povrnil vero v žensko moč (pa ne zgolj v nekem poenostavljenem feminističnem smislu), vzemite v roke Anno, Hanno in Johanno. Pa tudi takrat, ko bi rade pretresle svoje odnose z najbližjimi in si nastavile ogledalo ...

In za konec še ... kuharska, seveda. Naslednja v seriji Skinny Bitch, ki je končno odrastla in dobila fotke, pa recimo malo bolj sofisticiran jezik;) Gre za Ultimate Everyday Cookbook. Knjiga je zelo lepo oblikovana, polna lepih fotk in bogata z informacijami. Recepti so sicer odlični, ni več toliko ponarejenega mesa kot v predhodni kuharici, vendar pa jim jaz ne bi ravno rekla everyday recepti;) vsaj ne v našem klimatskem pasu. Porcije so seveda zelo majhne, je pa povsod kar precej maščob, kar me je presenetilo. Ampak vsekakor knjiga, ki sem jo enostavno morala imeti na svoji knjižni polici in moram rečt, da komaj čakam, da preizkusim recept za jagodne cupcake.

Ja, takle mamo. Včasih sta tudi dva na mizi.

Od te neznosne vročine imam ves čas občutek neopredeljive treme, od tega pa, da me bo vsak čas pobralo. Zvečer me je T. peljal brat v park Kodeljevo. Hlad pod debelimi drevesi me je kar presenetil. In hlad tal. In kako prijazni so lahko do konca izklesani fantje, ki v parku vadijo hojo po vrvi (ta reč ima ziher neko drugo, zelo nobel anglosaško ime, a ga kdo ve?). En takle izklesan fant je hodil po vrvi, pa pritečeta dve dekletci, kot iz skandinavskega filma o otroškem prijateljstvu. Gospod Izklesani ju vljudno pozdravi in vpraša, če želita poskusiti. Višja, svetlolasa deklica v modri oblekici se takoj sezuje, liziko potisne v roke zagoreli prijateljici in stopi na vrv. Gospod Izklesani jo drži za roko, ko mala graciozno lovi ravnotežje in nazadnje skoči spet na tla. Prijateljica ji poda štafeto, in zaletavo stopi na vrv, pa kaj hitro izgubi ravnotežje. Nerodno ji je, in hoče stran, a ne Svetlolasa je navdušena. V drugo se tudi Zagorela elegantno sprehodi po vrvi.

Potem pride barbika s črnimi lasmi in očitno prijateljica Izklesanega, in poskuša prepričat svoja dva ofucana psa, ki spominjata na zavese iz 70-ih (pasemska, ne mešančka; pa brez zamere, če je kdo prepoznal svojega ljubljenčka;)), da bi hodila po vrvi. Mogoče sta pasme puščavski vrvohodec? Kakor koli, to jima ne uspe. Tudi Barbika se oprime roke gospoda Izklesanega, pa se na njej kar vse ziblje in hitro pristane na tleh. Ji pa vendarle gre bolje kot njenemu puščavskemu vrvohodcu.

Potem se dekletci še kar nekaj časa, vse dokler se ne stemni in ju mama ne pokliče na pico, sprehajata po vrvi, gospod Izklesani pa ju kar drži za roko in je videti neverjetno potrpežljiv.

Ko se sprehodim po hladni travi in se nad nami začnejo spreletavati netopirji, se končno malo razhladim. Bom kar tu končala tole zgodbo o hlajenju, dokler ima še srečen konec.

Bučke v omaki s kokosovim mlekom in limonino lupino (in proseno kašo)

Tole je ena fina, enostavna jed in bučk imate gotovo vsi na pretek. Super paše s proseno kašo, pravzaprav sem jo prav s tem namenom, namreč pasati k proseni kaši, tudi izumila. Kokosovo mleko jo naredi rahlo dekadentno, limonina lupinica in bazilika pa prineseta fin poletno mediteranski vetrček v pregreto kuhinjo. Kljub vsemu pa je tole dokaj nežna jed. Ravno prav za poletje.

Okus tele omake z bučkami je bolj živahen, kot daje slutiti slika, posneta v naglici (in lakoti).

za dve osebi:
1-2 bučki
1 JŽ kokosovega olja
2 stroka česna
pol skodelice kokosovega mleka
lupina pol limone (naj bo bio)
bazilika (suha ali sveža, po okusu)
sol (recimo 2 ščepca oz. po okusu)
+ 1 skodelica prosene kaše, ki jo skuhaš v 2 skodelicah vode s ščepcem soli

Bučke narežeš na kolobarje, lunice, kockice, kar ti je ljubše. Česen nasekljaš. Oboje skupaj vržeš na ogreto kokosovo olje (v ponvi ali voku, seveda), malce popražiš, soliš in zaliješ s kokosovim mlekom. Dodaš limonino lupino in baziliko in kuhaš par minut (2-3), nato poskusiš, če je dovolj slano/limonasto/bazilikasto, in po potrebi dodaš kaj od naštetega.

Postrežeš s proseno kašo. Ne goljufat s kakim rižem (čeprav bi pasal zraven), nekdo mora pojest proseno kašo!;) ps: prosena kaša ima veliko beljakovin in še enih zadev, ki so dobre za lase in nohte (če to ni dobra novica!), pa še naravno brez glutena je.

Fotogenični azuki fižolčki. In malo manj fotogeničen, zato pa bolj sladek namaz.

Že pred kar nekaj časa sem našla korejsko nadaljevanko s sila privlačnim naslovom - King of baking, a sem pogledala le en del, saj brezposelni ljudje nimamo časa gledat nadaljevanke. Reven fantek, bodoči king, sklepam, je vzdihoval nad "štručkami z azuki pasto", ki so mu božansko dišale, a si jih ni mogel kupit (najbrž sem jokala pri tej sceni, ampak se na srečo ne spomnim). No, na koncu nadaljevanke ima gotovo celo tovarno štručk z azuki pasto, in jih deli revnim otrokom! Uf, hvala bogu za korejske nadaljevanke s srečnim koncem! Ko sem potem šla z mamo v šoping (par mesecev pozneje, da ne bo nesporazuma), in sem zagledala te lepe rdeče fižolčke, sem jih hitro vtaknila v košarico.

Doma smo azukije jedli skuhane z rižem in to je to. Sama sem pozneje iz njih naredila super okusne kalčke, sicer pa sem jih jedla še v japonski restavraciji - v sladoledu, ki je krasno pasal k tistemu z okusom matcha čaja. Japonci (pa še Korejci, Kitajci in tisti Somalci, ki imajo kaj za jest) namreč jedo azuki fižolčke v sladicah (ne vem sicer, če izključno, vsekakor pa praviloma). Ah, ti Japonci. Ljubim njihovo hrano!

Deska je hrastova in raskava ...

Sem torej poguglala in našla recept za sladki namaz iz azuki fižola - ali po japonsko: tsubushian (潰し餡) -, ki me je premamil. Ni mi bilo všeč, da je v njem toliko sladkorja, zato sem ga naredila z agavinim sirupom, pa še tako je prišel presladek. Razmišljam, da bi ga, kljub temu, da ima agavin sirup nevtralen okus, naslednjič naredila s kakim finim rjavim sladkorjem. In obvezno s ščepcem vanilije!

Zapakirala sem ga v lonček, v katerem sem dobila prvo darilo od svoje bodoče tašče, zato se mi je porodila ideja, da bi si omislila "rubriko" darila za pojest. Kaj pravite na to? No, upam, da se bom še kakega spomnila, heh. Do božiča bi se jih moralo nekaj nabrat!;)

Sladki namaz iz azuki fižola - tsubushi-an (za en majhen kozarec)

100 g azuki fižola
50 ml agavinega sirupa
ščep soli
3 dcl vode (+za dolivanje po potrebi)

Azuki opereš in namočiš čez noč. Naslednji dan azuki fižol zavreš, vodo odliješ in doliješ 3 dcl sveže vode. Kuhaš kako uro in pol, da se fižolčki res zmehčajo in vsa voda izpari (morda je bo treba še kaj doliti, vsake toliko časa vrži oko nanje, da se ne zažgejo!). Tik preden je fižol kuhan, dodaš ščep soli in pol deci agavinega sirupa. Kuhaš še kakih 15 minut, nato pretlačiš s paličnim mešalnikom.

Zapakiraš v kakšen lep kozarček od marmelade ali česa podobnega.

Moram priznat, da ne vem, kako dolgo se obdrži, zato je darilce najbolje kmalu podariti. Kakemu navdušencu nad Japonsko - ali nad nenavadno hrano.

Sladko!

Ok, in kaj početi z azuki namazom (če ga recimo nič hudega sluteči dobite za darilo od svojega nad kuhanjem navdušenega prijatelja ali prijateljice, ki kuha, namesto, da bi šla k terapevtu ali vedeževalki)?

- žličkaš ga ob matcha čaju
- z njim lahko strašiš goste
- ješ ga na kruhu
- še veliko bolje: ješ ga v nekakšnem pecivu iz riževe moke
- z njim polniš muffine
- zmešaš ga v smetano in spremeniš v sladoled (ali Fuji po zgledu Mont Blanca! Oh, kakšna odlična ideja!)
- na wikipediji poiščeš imena azijskih desertov z azuki pasto in jih potem še poguglaš

No, in če se zdaj že križate, kdaj bo dovolj teh fižolovih sladic, vas moram obvestiti, da kmalu prihaja japonska sladica iz zelenega fižola! Aha! Tukaj pa si na blogu z najboljšim imenom ever - in krasnimi krasnimi fotkami, seveda - prosim oglejte noro kombinacijo, ki jo moram poskusit: fižol in čokolada!

Že dolgo vam nisem dala kakega komada! V tej objavi je veliko klicajev! Ena beseda v njej pa me je spomnila na tole:



Ampak najbrž ne boste uganili, katera, in to iz več razlogov: ker se izgovorjave tehle Baskov ali kaj ne razume najbolje, in ker sem besedo jaz čisto mogoče slišala - malo po svoje.

Ajdove. Veganske. Palačinke.

Vegan buckwheat crepes with peach sauce

- scroll down for english version of the recipe!

Me pa res dolgo ni bilo na spregled! Se me še spomnite? V glavnem sem bila odsotna zavoljo pakiranja, potovanja, treniranja po 5h na dan, potovanja nazaj, razpakiravanja, uglaševanja na domača tla. Na Nizozemskem, kamor smo šli na poletno šolo aikida, je bil v glavnem dež in mraz, veliko treninga, smeha in lepih hišk, ki se jih še vedno nisem naveličala - so res kot iz pravljice (žal jih nisem fotknila). Vse je nadurejeno, hiške iz opek, vaze in kipci na oknih, zelenica in veliko rož, poštirkane pa so celo njihove kravice (res!). Nizozemska hrana je komajda prebavljiva (ne le zame, še za par pajdašev), imajo pa lepe starinske krožničke na vaških bolšjakih. No, bila sem le na enem in nameravala kupiti le en krožniček, ampak gospa ni znala angleško, jaz pa ne nizozemsko, zato sem morala kupiti štiri (ahem, za rezervo, kajne). Doma sem ugotovila, da niso nizozemski, temveč nemški. Upam, da so vsaj res vintič - no, pa tudi, če niso;)

Lep krožniček, ni res?

Ta moja nova kuhinjska pridobitev je kot ustvarjena za mini palačinkice. Iz ajdove moke in z breskvami. Zraven sem si zamislila še karamelni preliv (o ja!), ampak sem ga neučakano šla delat, ne da bi prej prebrala kak recept (I do this all the time), zato sem dobila le kepo karamele v lužici veganskega masla. Upam, da me bo izučilo. So bile pa potem tudi z javorjevim sirupom prav dobre. Ampak drugič bo vendarle karamela!

Ajdove palačinke z breskovo omako

sestavine za 6 malih palačink

pol skodelice ajdove moke
pol skodelice pirine moke
ščep soli
1 skodelica vode
kokosovo olje za mazanje ponve

Sestavine zmešaš z metlico in pustiš stati vsaj 2h (če jih pustiš stati čez noč, naj bodo raje v hladilniku). Pečeš kot običajne palačinke, le v majhni ponvici, na katero vsakič kaneš malo kokosovega olja in vlivaš po eno slabo zajemalko naenkrat.

sestavine za breskovo omako

4 zrele breskve
2-3 JŽ rjavega sladkorja
2 ČŽ koruznega škroba (ali primerna količina agarja, kuzuja ...)
naribana limonina lupinica bio limone
1 JŽ limoninega soka

Breskve opereš in narežeš na kockice. Vržeš v kozico in posuješ s sladkorjem, dodaš limonino lupinico in limonin sok. Daš kuhat na majhen ogenj. Če so breskve zrele, bodo spustile dovolj svojega soka. Nekaj tega soka vzameš stran in zmešaš skupaj s koruznim škrobom (po potrebi dodaš še malo vroče vode). Vmešaš k breskvam in ob pogostem mešanju kuhaš, dokler se ne zgosti.

Palačinke namažeš z breskovo omako, zviješ oz. prepogneš in postrežeš z javorjevim sirupom. Tudi sojina smetana ne bi bila odveč, če želiš bolj fensi jed;)

Dozdevno vintič.

***

Vegan buckwheat crepes with peach sauce

the crepes

ingredients (makes 6 crepes)

1/2 cup buckwheat flour
1/2 cup spelt flour
pinch of salt
1 cup water
coconut oil for the pan

In a bowl, whisk together all the ingredients and let the batter sit on the counter (or in the fridge overnight). Preheat a small non-stick pan, grease with a little bit of coconut oil for each crepe. About one scoop at a time, pour the batter on to the pan. Cook until the edges are firm (about 2 minutes), then turn the crepe using a wooden spatula. Cook until the other side is browned as well.


peach sauce

ingredients

4 ripe peaches
2-3 tablespoons cane sugar
2 teaspoons cornstarch (or corresponding amount agar, kuzu, ...)
grated organic lemon zest
1 tablespoon lemon juice

Wash and dice the peaches. Place them in a saucepan, add the sugar, lemon zest and lemon juice. Cook for a few minutes, then take some peach juice and mix it with the cornstarch in a small bowl. Pour into the peaches. Cook, stirring, over medium-low heat until thickened.

Spread the crepes with peach sauce, fold them in a triangular shape and serve with maple syrup and some soy whipped cream, if looking for a fancier dessert.

Vegan buckwheat crepe.

Indijsko.

Oda J.K.Rowling

Moje otroštvo se je definitivno končalo. Včeraj ob 17.30. V temnem zatohlem prostoru, polnem ne-najbolj-civiliziranih ljudi, ki so se basali s prigrizki in sladkimi pijačami. Nisem prelivala solz, so se mi pa dodobra orosile oči, priznam. In potem me je še ves večer noro bolela glava. Gledala sem zadnji del zadnjega dela Harryja Potterja, seveda*. Zgodbe, ki naj bi mojo generacijo spremljala od začetka pubertete do ... no, zdaj.

Mene sicer ni spremljala ves čas, ker sem njegovo čarovnijo odkrila žal šele proti koncu faksa, in to po zaslugi cimre Š., ki me je prepričala na precej nenavaden način (tako, da me je navdušila za fanfiction). Bila sem skeptična do pottermanije, in ker sem takrat hotela biti malo alter, sem ga enostavno odpisala, češ - če je vešč toliko ljudem, potem že ne more biti dober. Kako naduto razmišljanje! Kot diplomirana komparativistka vam pravim, da je serija o Harryju Potterju dobra stvar. Zapišite si!;) Sem absolutno za to, da se ga uvede v šolski kurikulum (a je mogoče že tam). Otrokom bi dala najprej Piko Nogavičko, nato 5 prijateljev in potem Potterja. Če se kljub temu ne zaljubijo v knjige (pa četudi jim naslednjo daš za brat Ptičke brez gnezda) pač niso rojeni za branje, end of story.

Sicer se nisem nikoli poglabljala v očitke, ki letijo na gospo Rowling, ampak mislim, da bi znala na vsakega odgovoriti. Kar je dala otrokom iz naše generacije, in tistim, ki pridejo za nami, je nekaj neverjetnega. In to ni samo čudovito domišljijsko potovanje, liki, ki so tako živi, da si zlahka predstavljaš, da so tvoji prijatelji, in kup duhovitih domislic. In tudi ni le ljubezen do knjig, ki jo je gotovo vlila marsikateremu bodočemu knjižnemu molju. Bralca, ki je odraščal s Harryjem Potterjem, je ob vsem tem naučila tudi empatije in humanizma. No, seveda upam, da so bralce tega naučili tudi starši;) vendar pa bi bil človek, ki bi odraščal brez ljubečih in kompetentnih staršev, na veliko boljšem, če bi za družbo imel knjige o Harryju Potterju, kot tisti brez njih.

*Preden me začnete zafrkavati, vam kar povem, da gledam tudi resne filme, kot je npr. True Grit in sedaj nestrpno čakam Melancholio. Tako da veste. Torej ne gledam le Kung fu pande in Harryje Potterje. Pa tudi, če bi:p

Indijska leča z blitvo ali toovar palak dal

Leča je zlata vredna! In tale recept iz knjige, ki mi jo je posodila neverjetno prijazna družina Š. - Lord Krishna's Cuisine: The Art of Indian Vegetarian Cooking. Knjiga ima 800 (!) strani. Leča+blitva - veeeliko železa!:) Recept se že sliši okusno (hm, vsaj meni), a je še boljši, kot zveni! Jaz nisem imela čisto vseh začimb (asafetide in muškatnega oreščka, lahko ju dodate, vsakega po 1/8 ČŽ), pa je bilo vseeno zelo okusno. Pa namesto gheeja (prečiščeno maslo) sem uporabila kokosovo olje. Na sliki vidite moj novi lepi krožnik, delo Aleša Gregla. Vedela sem, da bo pasal z nečim oranžkastim, nisem pa vedela, da bom to tako kmalu skuhala:)

Fensi krožnik.

sestavine (za 2 osebi)

100 g rdeče leče
1,5 SK vode
2 JŽ kokosovega olja
3/4 ČŽ orientalske kumine
1 majhen paradižnik, nasekljan
3/4 ČŽ mletega koriandra
kajenski poper po okusu
1/4 ČŽ kurkume
1/2 ČŽ soli
120 g blitve
1/2 ČŽ limoninega soka
1 JŽ nasekljanega peteršilja

Lečo spereš in daš v posodo z debelim dnom. Zaliješ s 3/4 SK vode in dodaš žlico kokosovega olja. Pokrito kuhaš 30 minut oz. dokler se leča ne zmehča, ne sme pa razpasti. Po potrebi dolivaš vodo. Lahko, da bo gotova že po 20 minutah.

Blitvo očistiš in nasekljaš. Za 1-2 minuti vržeš v slan krop ali skuhaš na pari. Prihraniš za pozneje.

V večji ponvi na 1 JŽ kokosovega olja pražiš kumino (1 minuta), odstaviš in dodaš nasekljan paradižnik ter preostale začimbe, razen limoninega soka in peteršilja. Pokrito kuhaš kake 3 minute.

Ko je leča kuhana, jo streseš na začimbe in vmešaš nasekljano blitvo. Dodaš limonin sok in po želji kuhaš še nekaj minut, da se jed še dodatno zgosti. Vmešaš svež peteršilj in postrežeš z rižem.