Uglašena kuhinja

Amarantov zajtrk

by Zulejka

Moj dedek ima skoraj 90 let in je že vse svoje življenje optimist. Tako vsaj pravi sedaj, ko se je začela pomlad in ima prvič v življenju tudi palico. S katero rokuje (in hodi) bolj kot kak dandy, ne dedi. Pesimisti so samo že vnaprej slabe volje, pa četudi po nepotrebnem, se je strinjal z mano. Moja starša pa sta pesimistična, tu in tam že rahlo apokaliptična, sploh, ker v Istri menda že več kot eno leto ni pravega dežja in je voda že tako malo, da bi morali uvesti redukcije, a oblast s tem odlaša in stanje prikriva zaradi obetavnih velikonočnih turističnih napovedi. Tako so mi povedali.

Rada bi rekla, da sem tudi jaz optimist, ampak meni se to vklopi šele, ko je res nujno potrebno, po principu osmoze (se mi zdi). Samo takrat torej, ko je v bližini kakšen še večji pesimist. In kadar sem optimist kljub vsemu, me potem to udari po glavi. Kot nazadnje, ko nisem šla na volitve, čisto lahkoverno in lahkotno prepričana, da je pametnih ljudi več kot dovolj. Fant, sem se zmotila! Zdaj me boste zagovorniki družinskega zakonika s svojimi dandyjevskimi palicami najbrž po glavi. In upravičeno...

Glede drugega dogajanja, ki ga opažam, sem manj lahkoverno optimistična. Razen v skrajnosti, saj se mi zdi, da bo tako ali drugače moralo priti do prave revolucije ... Ampak o politiki resnično premalo vem - pa še to je understatement - , da bi nadaljevala.

Čas močnega deziluzioniranja v mojem življenjskem ciklusu žal sovpada s splošno družbeno depresijo. In čeravno se nimam za optimistko, se potem velikokrat izkaže, da sem to bila. V obliki razočaranja, kakopak. In tega imam dandanašji na pretek. Včasih sem razočarana tudi "za" nekoga (tako kot me je včasih za koga sram). Dobro, da ne dobiš zaposlitve je že nekako dejstvo, s katerim si niti ne belim več glave, tako da glede tega - samo blago vsesplošno razočaranje (zame in za večino svojih kolegov). In potem po dolgem času čakanja recimo dobiš (honorarno) delo. Ki ti ga pol leta ali več ne plačajo. Pa recimo, da ti plačajo, ampak potem se kar od nekod pojavijo neke neopredeljene zadolžitve in pričakovanja, da se pa kaj naredi tudi kar na lepe oči. In potem spet dolgo nikjer nobenega dela ... Čakanje na honorarje, teženje za svojih par fičnikov ... Poslušanje, branje komentarjev, kako lahko vsak sposoben človek najde delo v "realnem sektorju" - haha, delo že, kaj pa plačilo za to? Od kulturnikov (in podobne svojati) pa se še itak pričakuje, da stvari delajo "iz veselja". Škoda, da ne morem z "veseljem" plačat najemnine ... Ali ga zamenjat za, kaj pa vem, en tank bencina, jagode in seveda kakšno spomladansko oblekico z rožicami.

In ko smo že pri pomladi (ki je vesela in zastonj!) - vsako leto me preseneti. To, da sploh pride (ups, tega sploh nisem mislila cinično) in v kakšnih oblikah se pokaže. Vedno vidim cveteti kakšen grm, ki ga "še nikoli prej nisem videla", vse je bolj žareče in dišeče in pojoče in opojno kot kdaj koli prej. Optimistično upam, da bo tako še naprej in v nedogled. Prosim, pomlad, naj bo.