Dogaja se en kup čudnih reči. Obstajajo ljudje, pa prav veliko jih je, ki prakticirajo nekaj, čemur pravijo poslovna etika. Ob tem me kar zmrazi. In potem so ljudje, ki so preprosto čudni in ne veš, kaj bi z njimi.

So pa tudi krasni ljudje, ki te presenetijo. Ob rojstvu Lile je prišlo toliko čestitk in daril z vseh koncev. Nekatera celo od ljudi, ki jih sploh ne poznamo, ampak poznajo samo Liline stare starše!

In po pošti je prišlo tudi eno strašno ljubko presenečenje od mojih sodelOvk, Ane, Eve, Katje in Klare. Hvala, punce, dragulji ste!

Njoki iz rdeče pese s kokosovo omako z žajbljem.

Če bi bila food bloggerka kot se šika, bi objavila kak recept z rabarbaro, jagodami ali mladim krompirjem ... ampak pri nas ni vse tako fensi ... in če je le mogoče, rada porabim zaloge, preden se vržem na novo. Vem, da se tržnice že šibijo od nove rdeče pese in mladega krompirja, v moji shrambi pa se je našla še lanska pesa in star krompir in to je bilo treba porabit! Aja, moram pa povedat, da je recept star približno en mesec. Mislim, da za pesine njoke komot uporabite novo peso, krompir pa mora za njoke biti star!

Če krompir spečemo namesto skuhamo, bo v njem manj vode, zato bo njoke lažje oblikovati, pravijo. Pri pesi pa naj bi pečenje bolj ohranilo lepo barvo, kot kuhanje. K lepi barvi in sladkastemu okusu pesinih njokov se je podala kokosova omaka, nežna in sladkasta, z rahlim pridihom žajblja, ki je omogočala njokom, da zares zasijejo.

Njoki z rdečo peso

(za 4 osebe)

3-4 rdeče pese
krompirja toliko, da skupaj s peso tehta 700 g
1,5 SK moke

Peso in krompir opereš, zaviješ v folijo in eno uro pečeš na 200 °C.

Ko se malce ohladi (pa ne preveč!), oboje olupiš in pretlačiš, nato vmešaš moko, da dobiš mehko, a ne preveč lepljivo testo. Pri moki je zadeva malo tricky, napisala sem sicer 1,5 SK moke, ampak pravzaprav nisem prepričana, koliko je je dejansko noter. Tako da predlagam, da začnete z eno skodelico, potem pa dodajate. Morda je bo potrebno celo več kot 1,5.

Testo na pomokani površini razdeliš na 4 dele in vsakega oblikuješ v kačo, debelo kot zidarski prst. Razrežeš na luštne koščke (meni ta del ni najbolj uspel) in po želji pritisneš nanje z vilicami, da dobijo vzorček.

Pesine njoke kuhaš v slanem kropu kakih 5 minut oz. dokler ne priplavajo na površje.

Veganski njoki in veganska omaka:)

 

Kokosova omaka z žajbljem

(za 2 osebi)

pol skodelice gostega kokosovega mleka
1 ČŽ kokosovega olja
majhna pest svežega žajblja

Žajbelj popražiš na kokosovem olju, da postane hrustljav, in zaliješ s kokosovim mlekom. Kuhaš še par minut, nato s kokosovo omako zaliješ pesine njoke.

Pesini njoki, kokos in žajbelj.

A veste, po čem hrepenim te dni? Ok, po domačih češnjah direkt z drevesa, ampak razen tega - po glasbi! Kot da sem nanjo malce pozabila v zadnjih mesecih, zdaj pa jo potrebujem, tako kot npr. gore piškotov (is what sleep deprivation does to you - no, kot da ne bi bila taka že po defoltu;)).

Moj vir glasbenih novosti je - Facebook. In včasih na you tubeu zatavam na kaj, česar ne poznam. Nekako imam raje bolj temačne in otožne reči, kot na primer tole What Else Is There. Mi je pa všeč tudi kaj bolj živahnega. Recimo. Dance Dance Dance

Vsi koncerti gredo mimo mene ... Tako tudi simpatična Zaz, ki ji je vseeno za denar. In trenira kung fu:) Francosko, njami. Je veux.

Skinny Love, čudovit komad by Bon Iver, v izvedbi strašno mlade Birdy. Tako je ljubko žalostna.

Kar koli od Bon Iver. Recimo Holocene.

Lana Del Rey me je čisto dobila z Video Games, komad mi ne gre iz glave.

Uršula Ramoveš je neverjetno odkritje. Pa najboljših stvari ni na YT. Navdušena sva nad besedili, ki so malo čudaška, inteligentna in čisto po svoje hecna ... in muzika je tudi ... kaj pa vem, nekaj prav posebnega. Občasno si izmišljujeva besedila a la Uršula Ramoveš v koroščini. Ponavadi gre tako, da jaz prepoznam potencial v kakem stavku, T. ga razvije, jaz pa se krohočem.  

Veliko poslušam tudi T., ki vadi Masetta ali Figara. Sicer pa mi je že dolgo pri ena ljubših opernih zadev tale. Kdo pravi, da opera ni seksi?

Veliko se v našem stanovanjcu vrti tudi tale sound ... en član družine je še posebej navdušen, ahem ...

Zdaj pa me prav firbčno zanima, kaj si te dni vrtite vi in kje izveste za novo glasbo?

Drage moje, dragi moji, blog bo najbrž malce počival te dni ... v našem malem gospodinjstvu imamo namreč čisto nove, neverjetno sladke skrbi, ki sva jih poimenovala Lila. Nič ni slajšega od novorojenčka z mehkimi ličeci in hecnimi zvokci, ki jih dela v spanju. Nič nenavadnega, če je pa utelešenje ljubezni. To mislim dobesedno:)

Morda pa se že kmalu oglasim s kakšnim receptom. Skoraj pripravljena imam dva: za mediteransko granolo in njoke z rdečo peso. Do takrat pa koga pocartajte. Jaz zagotovo bom;)

Keksi s čokoladnimi koščki.

Pred nedavnim sem brala Pavčkove Angele, njegovo zadnjo zbirko, ki jo je končal malo pred smrtjo, oktobra lani. Od Pavčkove smrti je torej že kar nekaj mesecev in žal mi je, da o tem govorim šele sedaj. Tone Pavček je pesnik, s katerim smo odrasli. Še sedaj se spomnim verzov iz njegovih Majnic, ki sem ji brala v osnovni šoli, in verjamem, da se jih tudi moji sošolci. Pa ne le zato, ker smo ga obiskali na njegovem primorskem domu, kjer se je izkazal kot prijazen in gostoljuben stric. Najbrž zato, ker se nam je zdelo, da nas je razumel, bolj kot naši dedki, čudaški tovariši (ja, tako smo takrat še rekli učiteljem), da o starših ne govorimo.

Eno njegovih preprostih, tako od življenja pokajočih pesmi sem že delila z vami, ker se mi zdi izredno pomembna.  Še ena, ki bi si jo morala pripeti na najbolj vidno mesto (zabeleženo na TO-DO): Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.


In sedaj Angeli. Ko jo je Pavček pisal, jih je imel že čez osemdeset in je bil težko bolan. Pa vendar so to pesmi, ki še vedno pokajo od življenja, od sle in veselja do njega. V njih je veliko te značilne otroškosti, nedolžne naivnosti in, bi si pa drznila reči, tudi modrosti. Mene so spravile v solze, pa najbrž ne le zaradi hormonov.

 "Pravijo, da ima vsak / svojega angela," je zapisal Tone Pavček. In res, v tej zbirki ga najdejo tako deklice kot žene, tako sirote kot pijanci, je angel poroke in angel bolečine, angel smrti in angel z žogo... Moja najljubša trenutno pa sta Angel za mame in Najmanjši angel.




Najmanjši angel



(Tone Pavček, Angeli) 



K tejle tematiki bi najbrž bolj pasal angelski kolač, a me trenutno ne mika porabiti 12 beljakov za en kolač:) zato vam ponujam kekse, ki bi jih "še angelci jedli", kot zna reči moj dedek (ki ima, mimogrede, zelo rad poezijo). T pa pravi, da bi lahko te kekse prodajala. Posebna niša: športniki. Na to idejo je prišel, ko je bil po nekem obisku čisto brez energije od pogovora, ko je pojedel nekaj tehle keksov, pa ga je kar dvignilo. Recept sem prilagodila po sicer čudovitem receptu za kekse s čokoladnimi koščki (ki jih bolj poznamo pod chocolate chip cookies) prekrasne avtorice Aran (kako lepo ime!) s Canelle et Vanille.

Keksi s čokoladnimi koščki

50 g masla
60 g kokosovega masla
100 g neobdelanega trsnega sladkorja (muscovado)
vanilija
1 ČŽ jajčnega nadomestka+3 JŽ sojinega mleka
130 g pirine moke
100 g bele moke
1/2 ČŽ soli
1/4 ČŽ pecilnega praška
150 g nasekljane kvalitetne čokolade
groba morska sol



Maslo in kokosovo maslo stepeš skupaj s sladkorjem. Dodaš jajčni nadomestek, zmešan z mlekom.

Posebej zmešaš obe moki, vanilijo v prahu, sol in pecilni prašek, nato mešanico vmešaš v masleni miks.

Nazadnje vmešaš čokoladne koščke.

Iz testa na kosu peki papirja oblikuješ štruco. Lepo bi bilo, če bi bila valjasta, ne neke čudne zaobljeno-poligonalne oblike, kot moja:) Štruco za vsaj 1h postaviš v hladilnik.

Pečico ogreješ na 180°C.

Ohlajeno štruco narežeš na rezine, malo debelejše od 1 cm. Naložiš jih na s peki papirjem obložen pekač, pa ne čisto skupaj, ker se malce razlezejo.

Posuješ z grobo mleto soljo - po občutku!

Pečeš okoli 12 minut. Aran pravi, da je dobro, če se zdijo nekoliko premalo pečeni.



Opombe:


Žal nisem imela solnega cveta (oh, how I miss it!), sem pa zato uporabila grobo mleto morsko sol iz naših (in Pavčkovih) Solin, pa je bilo super.


Posebna zgodba je tudi sladkor, neobdelan trsni sladkor namreč. Ima lep okus po melasi, tudi videti je fantastično (pa najbrž malce obarva testo). Seveda lahko namesto tega uporabite sladkor muscovado, kar predlaga Aran (in bi ga tudi jaz uporabila, če bi ga imela).


Kar se tiče čokolade - uporabite jasno najboljšo. Meni trenutno najljubša je ena domnevno z Madagaskarja, ki ima okoli 40% kakava in ni veganska. Ne bi pa priporočala uporabe navadne mlečne ali jedilne čokolade. Torej naj bo temna, kvalitetna ...


Iz več razlogov (ekonomski, zdravstveni in gurmanski) sem uporabila pol masla in pol kokosovega olja. Prav lahko bi uporabila le eno ali drugo.


Prav tako lahko namesto jajčnega nadomestka in treh žlic sojinega mleka uporabite kar običajno eko jajce.

Veganska malica.

Pravijo, da je zdravo imeti pet obrokov dnevno. Ko sem začela o tem malce razmišljati, sem se zavedla, da v resnici ne jem le trikrat dnevno (kot bi še pred kratkim zatrdila), ampak tudi kaj vmes - in da je to "vmes" pogosto precej trapasto grizljanje, ko bi bila lahko pametna in zdrava malica. Sedaj delam na "reflektiranih" malicah:)

Tako bom danes z vami delila predlog za malico. Temu pač ne moreš ravno reči recept, a ne? Človek včasih potrebuje kakšen majhen kazalec (kažiprst!), da vidi nekaj sila preprostega, česar se sam ne bi spomnil. Pa vi, malicate, in kaj?

V tem sendviču uporabljam kvasove kosmiče. Mogoče jih že vsi poznate, jaz pa sem jih šele sedaj prvič kupila. Sicer sem že uporabljala biotopov pivski kvas, ampak to je nekaj povsem drugega! Kvasovi kosmiči imajo veliko veliko boljši okus, nekako oreščkasto-parmezanast (tudi te lahko uporabite kot nadomestek za parmezan). Kupila sem jih v Jablani (BTC Tržnica), kjer mi je prodajalka zatrdila, da sploh ne je več solate brez kvasovih kosmičev. Mislim, da jo začenjam razumet:)

Popečeni dimljeni tofu, gorčica, solata in čebula.

Njami kvasovi kosmiči.

 

Veganski sendvič z dimljenim tofujem

(za eno osebo)
kos domačega polnozrnatega / pirinega kruha
50 g dimljenega tofuja (meni sta všeč granovita in tajfun)
gorčica
solatni list
nekaj rezinic čebule
malo oljčnega olja
nekaj ščepcev kvasovih kosmičev
sol

Dimljeni tofu narežeš na (3) rezine, popečeš na olivnem olju in po okusu soliš. 

Kos kruha namažeš z gorčico in obložiš s solato, čebulo in popečenim tofujem.

Na koncu potreseš s kvasovimi kosmiči.

Seveda pa lahko narediš tudi "zaprti sendvič", pač v žemljici ali štručki, kar je najbrž bolj praktično, če misliš svojo vegansko malico odnesti s sabo. Na mini piknik v park, na primer.

Sendvič z dimljenim tofujem.

Mimogrede, nono od ene moje sošolke iz gimnazije je menda vedno pravil, da lahko na kresno noč (nocoj?) govoriš z živalmi. Upam, da bom srečala kakšno zgovorno:)

Kokosovi makroni z gozdnimi sadeži.

Življenje brez piškotov je pusto in prazno.

To je dejstvo, ki sem ga izkusila na lastni koži. S T. sva se podvrgla "eksperimentu", ki je izključeval sladkarije in hkrati nekako vključeval precejšnje količine mlečnih izdelkov. V samo dveh dneh sem dokončno ugotovila, da to ni zame. Ok, da brez piškotov ne gre, sem vedela že prvi dan. Drugi dan pa so, mlečnih izdelkov precej nevajena, začela glasno protestirati moja dihala in prebavila ... In potem sem rekla "Dost!" mlečnim izdelkom in "Živjo, srčki!" temle piškotkom, v katere sem se zaljubila na prvi pogled in takoj vedela, da jih moram speč. Sicer že po defoltu ne vsebujejo mleka, sem jih pa vseeno še zares veganizirala, in sicer z jajčnim nadomestkom (za katerega sem menda nekoč omenila, da ga ne maram ... ampak no, ima svoje čare, moram priznati. In tole je prva uporaba, kjer se je zares izkazal!).

Pred pečico.

Tile makrončki so izredno enostavni, strašno prikupni, in nič kaj suhi. Kombinacija gozdnih sadežev in kokosa je bombastična, ampak moram priznat, da mi je pri vsem skupaj najljubša njihova rozastost. Naslednjič bom uporabila manj sladkorja in - wait for it - secret ingredient! - limonino lupinico. Mislim, da bo fantastično. In če vas slučajno mika, da bi iz tehle srčkov naredili sendvičke, mislim, da je tale limonina krema iz kokosovega olja kot nalašč zanje. Zraven se poda trpek zeleni čaj. Ampak to rečem za skoraj vsako stvar.





Drugače pa gledam Once upon a time (ex-cimra T., hvala za namig!) in uživam v pravljici. Sneguljčica je moja nova vzornica:) Kateri pravljični lik pa je vam najljubši?

 

Veganski kokosovi makroni

sestavine za cca. 20 piškotov

200 g kokosove moke
100 g sladkorja v prahu
malo soli
85 g svežih ali zmrznjenih gozdnih sadežev, odtajanih
2 ČŽ jajčnega nadomestka
4 JŽ sojinega mleka
1 ČŽ amaretta

Pečico segreješ na 160°C.

Jajčni nadomestek razmešaš v sojinem mleku, dodaš žličko amaretta.

Kokosovo moko, sladkor in sol vržeš v blender in dobro premešaš.

Mešanici v blenderju dodaš gozdne sadeže in jajčni nadomestek, zmešaš v testo. Če ostane kakšen sadež cel in kje kakšna bela zaplata, je to kvečjemu v plus, tako da brez panike.

Aja, vse to lahko narediš tudi brez blenderja, pač ročno zmešaš sestavine v skledi in dodaš (z vilicami ali čim podobnim) že pretlačene  gozdne sadeže.

Iz mase oblikuješ za oreh velike piškotke in jih polagaš na pekač, obložen s peki papirjem. Kakšna radost, rola vnaprej na mero odrezanih pol peki papirja! In testo, ki ga lahko brez skrbi ješ surovega;)

Pečeš 25-30 minut na 160°C. Počakaš, da se ohladijo ... Kar se mene tiče, bi lahko bili manj sladki.Po drugi strani pa je njihova sladkost krasna protiutež grenkim poživljajočim napitkom, kar nikakor ni zanemarljiva kvaliteta. A ne?

Ko berem knjige, v katerih junak pije recimo earl grey, si moram čim prej zvariti skodelico, da potem še bolj uživam v branju. Ko slišim besedno zvezo "pristaviti za čaj" ali "pristaviti kotliček" (mimogrede, v slovenščini se to čisto premalo uporablja! Zavestno se borim proti tej krivici), se mi zdi, da se je svet za trenutek malo bolj prav naravnal. Do blogerjev, ki mimogrede omenijo ljubezen do kakega čaja, nehote nemudoma začutim simpatijo. Še nikoli nisem rekla ne, če mi je kdo ponudil čaj, in svoje cimre sem po vsej verjetnosti z golim entuziazmom ustrahovala do te mere, da so vedno rekli, da bodo seveda pili čaj z mano.

Ok, in zakaj čaj? S čajem gre ena posebna vrsta intimnosti, pogovori so daljši in bolj poglobljeni, že o samem čaju se lahko lep čas pogovarjaš ... S čajem pa gre tudi cela vrsta čajnih peciv, kar lahko vidiš že v trgovinah na policah s piškoti, ampak ti me ponavadi sploh ne fascinirajo. Zares pa me fascinirajo čajna peciva iz romanov. Okus peciva, njegov vonj, ko se peče in način, kako se topi v ustih, je ena tistih stvari, ki te z nekim junakom lahko najbolj konkretno povežejo. Jasno, da pri slavnih Proustovih magdalenicah fora ni v samih magdalenicah in lipovem čaju - ampak hudiča, a si ne želite tega takoj poskusiti, pa čeprav so za vas magdalenice v proustovskem pomenu nekaj čisto drugega, recimo pražen krompir, cvetačna juha ali pehtranova potica?



Scones so bili dolgo na mojem seznamu čajnih peciv, ki jih je treba nujno poskusiti, in ko sem prijateljico M. zadnjič uspela zvabiti na čaj, sem končno dobila dober izgovor, da sem spekla sconese (kako rokersko, ne?) in jo tako pričakala s pravo mini čajanko. Še sreča, da sem našla še en kozarec super domače jagodne marmelade ... T. pa je tisti dve, ki sta ostali, pojedel hladni in brez vsega (preden sem mu uspela razložiti, kako se to je) in bil kljub temu prav zadovoljen:)

Taki zelo običajni čajni "scones"

1 1/2 SK bele moke
1 JŽ rjavega sladkorja
1 1/2 čajne žličke pecilnega praška
1/4 ČŽ sode bikarbone (ali pecilnega, če je nimaš)
1/4 ČŽ soli
80 g bio masla
1 bio jajce
1/4-1/2 SK (sojinega) mleka
1/2 SK rozin

za postreč:
bio maslo
domača jagodna marmelada
bio sladka smetana+malo sladkorja
in seveda dober pravi čaj:)






Najprej zmešaš vse suhe sestavine, potem dodaš maslo in pregneteš, da se naredijo take velike drobtine.

Jajce in mleko razžvrkljaš in vmešaš v testo, malo pa prišparaš za premaz.

Dodaš še dodatke po izbiri (v mojem primeru rozine, lahko pa bi bili koščki čokolade, mandlji...) in na kratko premesiš na pomokani podlagi. Če se testo preveč prijemlje na prste, dodaš še malo moke, a paziš, da ostane mehko.

Razvaljaš na dober cm debelo (nekje za 1 prst), izrežeš trikotnike/kroge/velike srčke.

Preden daš peč, premažeš vsak scone z mešanico mleka in jajca in posuješ z malo sladkorja (jaz tega nisem naredila).

Pečeš na 230 C cca. 10-15 minut, oz. dokler niso lepo rjavkasto zapečeni. Ponudiš vroče z maslom in (jagodno) marmelado+stepeno smetano.




In kaj sem si pela ob peki? Prav tole vižo, ki se mi kdo ve zakaj, zelo pogosto prikrade v misli:

Lečini polpeti.

Danes naj vam zgodbo namesto mene pove Jorge Bucay. Kul tip, kul zbirka in res kul zgodba. O leči. Ki je kul hrana. In zelo poceni. Pa tako okusna in hranljiva!

Diogen je s krožnikom leče v rokah sedel pred vrati neke hiše. Nobena jed v Atenah ni bila cenejša od leče. Če si jedel lečo, je to pomenilo, da bolj reven sploh ne moreš biti. Mimo je prišel vladarjev odposlanec in mu rekel: "Diogen, če bi se naučil biti bolj pokoren in bi se vsaj malo prilizoval vladarju, ti danes ne bi bilo treba jesti leče."
Diogen je prenehal jesti, dvignil pogled s krožnika, ostro pogledal premožnega sogovornika in mu rekel: "Kaj pa je narobe s tabo, brat? Če bi se naučil jesti malo leče, ti ne bi bilo treba biti tako zelo pokoren in se tako prilizovati vladarju."  (Jorge Bucay, Ti povem zgodbo, str. 184-185)

V našem gospodinjstvu jemo kar precej leče in ne le iz zgornjih etično-nazorskih razlogov. Včasih prav nič ne kompliciramo, kot na primer pri lečini juhi z limono. Včasih malo bolj eksperimentiramo po indijsko ... In včasih naredimo iz železovo-beljakovinske leče nekaj zelo podobnega junk food-u. Tako, da je to treba uravnotežit s polnovrednim rižem in kumaricami. Tele lečine polpete je sfiniširal T., v precej veliki količini olja. Tako sicer postanejo izredno okusni, pa tudi precej junk, jih je pa mogoče speči tudi na bistveno manjši količini olja (le toliko, da pokrije dno ponve) ali celo brez tega, v pečici in na peki papirju.

Lečini polpeti za lačne

za 2 zelo lačni osebi (ali 3, mogoče celo 4 ne tako zelo lačne:))
osnovni recept prilagojen po temle na tudi sicer zelo uporabni povezavi

• pol skodelice zelene/rjave leče
• 1 JŽ oljčnega/kokosovega olja
• 1 korenček
• pol pora
• pol paprike
• četrt čebule
• 2 stroka česna
• kurkuma
• kajenski poper
• sol
• poper
• drobtine
• (kokosovo) olje za cvrtje  

Lečo skuhaš kot ponavadi, z malo soli. Odcediš, malo vode prihraniš za vsak slučaj, če bi bila masa presuha.

Vso zelenjavo nasekljaš in popražiš na olju, malo posoliš, začiniš in vmešaš lečo.

Celotno zadevo spasiraš ali obdelaš s paličnim mešalnikom. Ni treba, da je stvar taka kot pire, kakšen košček zelenjave tu in tam ne škodi.

Poskusiš, če je dovolj začinjeno in po potrebi dodaš sol ali začimbe.

Vmešaš toliko drobtin, da lahko oblikuješ polpete, ki jih  še malce povaljaš v drobtinah. Meni so se priljubile velike, germanske drobtine (namig: kupiti v trgovinah nemškega porekla).

Ocvreš/popečeš na ne premočnem ognju v poljubni količini olja, nekaj minut na vsaki strani (recimo 2 minuti? nikoli ne gledam zares na uro) ali v pečici (nimam pojma, poskusila bi s 30 minut na 200°C, s tem, da jih na polovici nekje obrneš).

Veganski cupcakes s sadjem.

V soboto smo imele z najljubšimi puncami eno posebno čajanko, tako s pravim čajem (kdo bi si mislil, kajne?) in z rožami, lampijoni ter seveda kapkejki. Tam je bil tudi čokoladni tart in kupček pisanih bombonov. In potem je ena vprašala: "Kakšna je razlika med mafini in kapkejki?" Kot iz topa sem izstrelila: "V tem, da imajo kapkejki kapo." (Mafini pa so ma ... fini.)

In kapa na kapkejkih (morda bi jih lahko končno prevedli kot kolačke s kapo? skodelični kolački se res čudno sliši, ne?) je ravno tisto, kar mi ponavadi dela preglavice. Najprej z estetskega vidika, preizkusila sem vse mogoče nastavke za dresirno vrečko IN še tisto drugo zadevo, tubo ali kaj, pa nisem bila nikoli čisto zadovoljna z rezultati. Sicer še nisem poskusila s kovinskimi nastavki, kot mi je predlagala Cimetova, ki dela res lepe kapkejke, mislim, da je trik bolj v tem, da imaš grif ali pa ga nimaš.



In druga težava je, kako narediti te kape veganske. Maslo, smetana, beljaki in mascarpone, ki so odlične osnove, torej odpadejo. Lahko recimo uporabiš margarino, ampak dobra je samo ena (alsan), vsaj če mene vprašaš, in po tisto je treba vse do Kalčka. Sem pa v nekem hecnem članku v NY Timesu zasledila, da je kokosovo olje uporabno za kape na kapkejkih, recepta pa nikjer. Potem pa sem našla tudi recept, in to pri Skinny bitch, ki mi je po začetnem razočaranju vse bolj všeč.

Kokosovo-limonasta kombinacija je super osvežilna, prav tako gozdni sadeži, vse skupaj pa je resnici na ljubo precej sladko in tudi polno maščob (sicer zdravih, kokosove in mandljeve, ampak vseeno). Ampak to so kapkejki. Nihče ne pravi, da morajo biti zdravi, morajo pa biti okusni in luštni - zato lahko rečemo, da so zdravi za dušo, a ne? :)

Kapkejka za fantke in za punčke.

 Veganski kapkejki

za kolačke

3/4 sk trsnega sladkorja
1 sk mandljeve moke
1 sk bele moke
pol pecilnega praška
4 žlice stopljenega kokosovega olja
2 JŽ mletih lanenih semen
1 sk sojino-riževega mleka
1 ČŽ jabolčnega kisa
1 sk (zmrznjenih) gozdnih sadežev

Pečico razgreješ na 180°C.

V pekač za muffine pripraviš papirnate modelčke. Silikonske v tem primeru odsvetujem, saj je kapkejke zaradi kap težje in bolj packasto jesti iz teh, kot iz papirnatih, ki jih lahko po mili volji strgaš, zavihaš ... Ker pa so kolački sami tako mehki, so modelčki res dobrodošli, olje in moka namreč ne bosta dovolj, da se ne primejo na pekač.

Mleta lanena semena namočiš v sojino-riževem mleku, ki mu dodaš 1 ČŽ jabolčnega kisa.

Sladkor, mandljevo in belo moko zmešaš s pecilnim praškom.

Kokosovo olje stališ.

Vse sestavine zmešaš in dodaš še gozdne sadeže. Testo se bo malce strdilo, ne bo tako tekoče, kot za kakšne druge kakpkejke, saj se kokosovo olje v stiku z zamrznjenimi gozdnimi sadeži spet strdi.

Maso nadevaš v modelčke, nekako do dveh tretjin. Jaz jo pač vso razporedim v 12 modelčkov, ne glede na to, ali je to do 2/3 ali malo čez ... Pa je ponavadi v redu:)


Kolačke pečeš na 180°C 15-20 minut. Če so pečeni, preveriš z zobotrebcem, ki ga zapičiš v kolaček in mora iz kolačka priti čist, brez prilepljenega testa, torej. Kolačke docela ohladiš, preden jih začneš krasiti.

za kape

55-60 g kokosovega olja/masla
200 g sladkorja v prahu
naribana lupina ene bio limone
3 JŽ limoninega soka
+ okraski po želji (te je res težko najti veganske, priznam! ampak nekatere pisane mrvice to dejansko so)

Kokosovo olje tokrat v trdnem agregatnem stanju miksaš s sladkorjem v prahu. Sladkor dodajaš postopoma!

Ko vmiksaš ves sladkor, dodaš limonin sok in lupinico ter še malo miksaš. Poskusiš, če še vedno škrta pod zobmi in v tem primeru nadaljuješ z miksanjem.

Če je prijetno gladko, pa lahko kar nakapkejkaš. Jaz sem opustila velike perfekcionistične težnje in tokrat nanesla kape na kolačke kar z navadno žlico, pa se mi zdijo prav simpatične.

Sedaj pa še okrasiš ... in do čajanke shraniš v hladilniku. (Ali pa kremo shraniš v hladilniku in tik pred čajanko okrasiš, če znaš res tako dobro časovno planirat:)).

Čokoladni tart. Reši tudi kakšno manjšo krizo.

Zelo pogosto, še posebej pa sedaj, ko je ravno druga obletnica bridkega konca mojega študentskega statusa na Filozofski fakulteti (lani sem za en mesec spet imela status, na čisto drugi fakulteti le za lučaj stran, pa ugotovila, da to sploh ni to in spet pristala na ZRSZ), se mi zdi, da se je s faksom končalo tudi moje življenje. Okej, vem, kako bedno to zveni (piflarsko? get-a-life-ovsko? melodramatično?). Le malo bližnjih me razume, saj so bodisi epizodo s faksom zaključili v različnih fazah pred diplomo, ali pa so se takoj po diplomi lotili drugega/nadaljnjega študija.

Jaz pa se tu, na pragu življenja (ker kaj pa pride drugega po šoli, kot življenje?), počutim tako izgubljeno. In ne vem, če je to samo zato, ker mi je bilo na faksu res fino. In samo zato, ker nisem dobila nobene, da ne rečem dostojne, zaposlitve. In samo zato, ker sem vse življenje vedela, da bom diplomirala, nikoli pa se nisem kaj prida ukvarjala s tem, kaj bom počela POTEM. Ampak zdaj sem pač tu ... in ko vidim študente, jim precej bolj kot bone, napotnice in žurke zavidam to, da vedo, da imajo zvečer ta in ta predavanja (FF študentje, jasno), da se bodo recimo naslednja dva tedna učili to in to snov, in da jih junija čaka še toliko in toliko pogojev. Po drugi strani pa se mi zdi, da bi jih moral kdo posvariti. Ampak jaz jih ne morem, saj je svarilo brez praktičnega nasveta zgolj prazna grožnja. In jaz seveda praktičnega nasveta za življenje nimam. Vse, kar lahko ponudim, je kakšen recept za kaj zelo zelo čokoladnega, s krhko podlago in pisanimi okraski. Čokoladni tart. Ne dela čudežev, malo pa le pomaga.

Z japonskim zelenim čajem.

Recept za en čokoladni tart

za testo
90 g bio masla
3 JŽ vode
1 JŽ rjavega sladkorja
1/8 ČŽ soli
150 g moke (gladke ali univerzalne)

za kremo
375 ml bio sladke smetane (1 majhna smetana in pol)
280 g najboljše črne čokolade (jaz sem uporabila mešanico več različnih črnih in jedilne)
ščepec ali dva soli
2 bio jajci

čokoladni opilki in/ali pisani čokoladni dražeji za okras

Ne vem od kod se mi je vzela potreba po čokoladnem tartu, saj ga v slaščičarni prav nikoli ne naročim ... Ampak pojavila se je in sem se ji vdala:) prijetno presenečena nad rezultatom! Recept za testo sem si sposodila pri očarljivem Davidu Lebovitzu, kremo pa malce prilagodila po temle receptu. Sestavine so primerne za tortne/tartne modele premera od 23 do max. 26 centimetrov. Jaz sem uporabila 26-centimetrski model in dobila zelo tanek, eleganten tart:)



Pečico ogreješ na 210°C. V posodi, ki jo lahko daš v pečico (ala pyrex posode, ali pa kakšna kreamična, litoželezna ...), zmešaš maslo, vodo, sladkor in sol. Posodo postaviš v pečico za cca. 15 minut oz. toliko, da maslo rahlo porjavi. Vzameš iz pečice. Zdaj imaš dve opciji: ali nadaljuješ v razbeljeni posodi, ali pa maslo preliješ v običajno plastično posodo. Prva naj bi bila sicer tista prava, vendar jaz nisem opazila bistvene razlike. Skratka, v raztopljeno maslo&co. vmešaš moko, da nastane testo. Testo premestiš v model za tart (ali, bolj praktično, tortni model s snemljivim dnom), po robovih pomaščen in na dnu obložen s peki papirjem (natančno odrezanim:)) in s prsti razporediš po modelu. Posebno pozornost posvetiš ustvarjanju roba, ki naj bo dovolj visok in ne predebel.

V testo večkrat zabodeš vilice, da se naredijo luknjice in se testo v pečici ne bi napihovalo. Pri Davidu Lebovitzu sem prvič slišala za ta kul trik: košček surovega testa (ne vem, v velikosti lešnika) prihraniš in z njim po potrebi zapolniš pri pečenju nastale razpoke. Pečeš 15 minut na 210°C. Preden napolniš s kremo, počakaš, da se docela ohladi.

Kremo pa pripraviš takole. Dve celi bio jajci dobro razžvrkljaš. Smetano zavreš, odstaviš in vanjo vmešaš nasekljano čokolado in sol, da se dodobra raztopita. Sedaj vmešaš še razžvrkljani jajci. Kremo vliješ na tart in po potrebi gladko razporediš, v veliki meri se bo namreč kar sama lepo razlezla. Pečeš 15-20 minut na 160-165°C. Če opaziš kakšno razpoko na kremi, takoj vzameš iz pečice. Ohladiš in za nekaj ur spraviš v hladilnik, da se krema primerno strdi. Okrasiš s čokoladnimi ostružki, mrvicami ali čokoladnimi dražeji (meni so všeč tisti iz hoferja, menda so pobarvani z rastlinskimi barvami:)). Pri rezanju je nož dobro pred vsako novo rezino pomočiti v mrzlo vodo. Priporočam rezanje na zelo tanke in elegantne rezine. Pa kak fin, rahlo trpek pravi čaj zraven.

Amarant za zajtrk. In picasina 60-ta.

Amarant. A ne zveni prav lepo? Spomni me na Marqueza in vso slikovitost Latinske Amerike, čeprav je še nisem videla na lastne oči. In amarant je dejansko "slikovit", poleg tega da je blagozvočen. Pa okusen in hranljiv tudi, še posebej, če ga kombiniramo z žiti (ima namreč veliko lizina, aminokisline, ki jih v žitih ni). Čeprav se v loncu obnaša kot žitarice, amarant to ni. Mogoče vam bo kdo rekel, da je amarant hrana za ptiče (tako kot proso, kajne?). Tudi prav, lahko pa jim poveste, da Inki in Azteki pač niso imeli tega predsodka in so veselo grizljali svoj amarant, bogat z beljakovinami in nekaterimi minerali (železom, magnezijem, fosforjem, bakrom in manganom), poleg tega pa je brez glutena. Užitna je tudi njegova korenina, listi in steblo, vendar tega še nisem zasledila v kaki trgovini:) Semena pa se dobijo zlahka, in ponekod niti niso zelo draga, tako da sem si jih končno privoščila. In sem kar precej navdušena! Pa sem preizkusila le en recept (z dvema variacijama)...

Amarant z "jogurtom"

za 2 osebi

amarant
1 skodelica amaranta
2 skodelici vode
ščep soli

"ponarejeni", veganski jogurt*
2 pesti indijskih oreščkov
malo limoninega soka
2 JŽ kokosove moke
po želji agavin sirup
voda

dodatki
javorjev sirup
kokosova moka


Skodelico suhega amaranta splakneš v gostem cedilu, daš v lonec in zaliješ z dvema skodelicama vode. Zavreš, soliš in pokrito kuhaš cca. 15 minut, nato pustiš še 10 minut, da se do konca napoji.

Indijske oreščke zmelješ v kavnem mlinčku, zmešaš z vodo, kokosom in limoninim sokom (in agavinim sirupom). Pustiš, da se zadeve prepojijo. Če imaš dober blender, lahko oreščke namočiš čez noč in jih zjutraj zmiksaš z ostalimi sestavinami.

Amarant naložiš v skodelici, v vsako dodaš po eno veliko žlico jogurta, posuješ s kokosom in preliješ z javorjevim sirupom.

*namesto jogurta iz oreščkov lahko seveda uporabiš tudi grški jogurt

PS: ravno prebrala, da je amarant (tako kot semena, žita, oreščke, fižol ...) dobro namočiti za nekaj ur ali čez noč ... Bom poskusila naslednjič!