Čokoladne kroglice s kavo.

Nekaj vam moram zaupat. Naskrivaj sem zelo otročja. Še vedno rada berem iste knjige kot pri trinjastih (a če preberem dve zapored, se jih naveličam), rada piham milne mehurčke in se zabavam, ko govorim neumnosti … In rada imam leksikone, a veste, tiste, ki smo si jih talali v OŠ, da bi izvedeli čimveč trivialnih podrobnosti o naši simpatiji (in celo kakšen juicy detail ali podrobnost, ki bi jo lahko uporabili, če bi šli s to osebo na … pico? sladoled? v kino? kamor potem seveda nikoli nismo šli). Seveda pa jih je bilo treba najprej potalati celemu razredu, da ne bi bilo preveč sumljivo. Odrasla, blogerska verzija leksikona so razne igrice, saj ste najbrž naleteli nanje, jaz vam žal ne morem pokazati nobene, ker nimam nobenega linka, saj mi nihče ni porinil zvezka, češ, a boš rešila moj leksikon.

Zato si bom tokrat leksikon sposodila od Emily in vam izdala še nekaj skrivnosti (poleg zgornje), takih veselih, in mogoče se boste tudi vi spomnili stvari, ki vas osrečujejo. Tukaj je 8 stvari, ki bi jih morala imeti vsaka srečna ženska (zaradi mene se komot pridružite tudi fantje; plus še opozorilo, da seznam temelji na precej sodobni, potrošniški interpretaciji sreče, z narcisističnimi primesmi, je pa kljub temu tudi zabaven).

1. Go-to drink

Podnevi zeleni čaj, ponoči gin tonik.

2. Go-to karaoke song

Emmm … Moj karaoke song je - no karaoke. Res, najbližje sem bila karaokam, ko sem na eni super dekliščini pela back vokal nevesti skupaj s še nekaj puncami, tako da se me definitivno ni slišalo:)

3. Uniforma

Puloverobleka, pajkice, šal, visoki škornji. Žal jih imam čisto premalo (ampak res!).

4. Najljubši frizer

Zaradi vseh selitev moram najt novega najljubšega/o. Kak predlog (govorimo o Koroški)?

5. Rekreacija

Trenutno samo 1x tedensko aikido. Kar je grozno (da je samo 1x, namreč)! Ampak nisem še našla časovne luknje, kamor bi lahko vtaknila še kakšno uro boot campa, lokostrelstva ali plezanja. Mislim, da jo bom morala zvrtati s hiltijem.

6. Hobi

Branje blogov, branje knjig, ustvarjanje najrazličnejših stvari z golimi rokami (ok, in včasih z rokavicami … ki bi jih morala bolj pogosto uporabiti, saj imam še vedno razpokane roke od vikend projekta - lesenega poličnika za shranjevanje mojih ustvarjalskih pripomočkov).

7. Najboljšo prijateljico/prijatelja

Nikoli nisem imela samo ene najboljše prijateljice. Z vsemi, ki so kdaj imele ta naziv, sem še vedno v stikih, bolj ali manj rednih. Upam, da bom spoznala tudi kakšno toplo, iskreno osebo s smislom za humor tu na Koroškem. Ker skupaj piti slabo kavo je vsaj občasno boljše kot vedno sam piti dobro.

8. Zdravo samopodobo

To je vsekakor ena težka reč, pa pustimo zdaj družbeno kritiko ob strani. Z leti, še posebej pa z materinstvom, pravzaprav bolj sprejemam sebe, morda zato, ker sem bližje temu, kar v resnici sem, kot bi rekel Jung. To ne pomeni samo sprejemanja svoje zunanjosti, ampak tudi svojih prednosti in omejitev. In tudi to, da se mi zahteve trga (ali bognedaj, trgov) gnusijo, in pričakujem, da se mi bo čez čas za njih prav j***o. Je pa tu še veliko dela, uhuh, ampak dajmo se tega veselit. We are a work in progress.

In zdaj bom dodala še eno svojo postavko:

9. Go-to recept za zdrav pick-me-up ali veganske čokoladne kroglice s kavo

Tule je moj, morda postane tudi vaš.

Tele kroglice so veganske (mislim sicer, da je tudi original poketkofi veganski), in razen ščepca kave tudi presne. Niti ne vem točno, zakaj sem jih sploh naredila, človek pač rabi nekaj za grizljat v službi, recimo, pa naj bo vsaj kolikor toliko zdravo in kvalitetno. In tele kroglice definitivno so, pa še neverjetno okusne! Postopek je dokaj klasičen, nov twist je dodatek kave, kar je čisti plod trenutnega navdiha.


sestavine za cca. 12 malih kroglic

100 g mandljev
100 g datljev
1 JŽ fine rožičeve moke
1 JŽ presnega kakava
ščep soli
ščep vanilije v prahu
ščep kajenskega popra (po želji)
½-1 ČŽ najljubše mlete kave (ali še več! odvisno od tega, kako močan okus kave želite)

Datlje namočiš za par ur ali čez noč.

Če imaš dober blender, zmiksaš vse sestavine naenkrat, v nasprotnem primeru zmiksaš najprej mandlje, daš na stran, zmiksaš datlje in potem zmiksaš vse stavine skupaj ali ročno zmešaš.

Oblikuješ v kroglice in povaljaš v rožičevi moki.

V dobro zaprti posodi (npr. v kozarčku od marmelade) v hladilniku zdržijo par dni. Seveda pa jih je najbolje kar takoj pohrustati:)


PS: upam, da mi ne zamerite pomanjkljivega stajlinga. Ob pomanjkanju časa, se mi zdi deliti dobre stvari z vami bolj pomembno kot vztrajanje pri lepoti, hehe. Čeprav tudi jaz upam, da bo naslednja objava že bolj estetsko dovršena.

Špela Ceglar je ena res simpatična kolegica moje sestre. O njej pravzaprav ne vem veliko, ampak vem, da je luštna (kot bi ušla iz kake revije, res), prijazna in vedno nasmejana (vsaj takrat, ko sem jo videla jaz; mogoče pa je bilo zaradi Lile?). Je pa tudi kreativna in sposobna punca, ki želi kreativnost spodbujati v drugih, zato je ustvarila spletni kraj Milnica, kjer bo ponudila vse surovine in dodatke za ustvarjanje mil, kremic in vseh dišečih stvari, ki vam pridejo na misel, pa bi raje vedele, kaj je v njih.

Jaz sem bolj za kuhanje užitnih stvari, zato bi raje kot surovine od Špele kupovala gotove izdelke. Milo, ki mi ga je podarila, je namreč tako fino in tako lično izdelano v obliki kosa torte, da me je tašča v polmraku že vprašala, kakšno torto imam to.


In piling, oh boy! Kot en tak brusnični mousse, s pikicami maka, po tuširanju se počutim kot kraljica. Še dobro, da ne diši po čokoladi ... In kremica za obraz iz karitejevega masla je tudi zakon, če se z njo namažem zvečer, imam zjutraj po umivanju še vedno občutek navlažene kože, in to ne da bi bila zvečer mastna. In potem še krema za roke, ognjičevo mazilo, gel za obraz ...Ah ...

Če vas zanima kaj o surovinah za izdelovanje lastne kozmetike, se obrnite na Špelo na Milnica.si. Če ste leni v stiski s časom kot jaz, pa jo mogoče prepričate, da vam čudežni zvarek iz naravnih sestavin naredi kar ona ...

Jaz imam Špelino milo kar v kuhinji, saj je pravi balzam za roke po (sicer naravnem in nežnem) detergentu za posodo ....

Še ena stvar, ki si jo običajno nesem v službo (ja, kar s kovčkom grem;)), je voda. Imamo namreč vodo iz lastnega izvira (ki izvira na tuji zemlji, razumi sedaj to), ki je najboljša voda, kar sem jih kdaj pila. Zato jo je seveda smiselno nesti s sabo.

Sedaj jo nosim v ne najbolj ugledni, sicer pa dokaj funkcionalni bpa-free flaški, ampak temu ne bo več dolgo tako. Hočem flaško by Lavivavera! Resno, tako kjut flašk še nisem videla. Etno vzorčki v sodobni interpretaciji so mi že od nekdaj všeč. Ta interpretacija je res fina, moderna in šik. Za realizacijo projekta Veronika in Živa potrebujeta 150 prednaročil. Vabim vas, da oddate svoje, in ko se z našimi Lavivavera for Equa flaškami srečamo, bomo kot ena šik klika. In bomo naredili en čin čin. In potem namesto vode spili še kak vin. (Ok, dovolj bednih rim:) (in asonanc:))).

"Recept" za kavo

A ste videli moja dva ful huda krožnika? Eni gospe je bojda ime Camilla, a drugo ljubkovalno in naskrivaj kličem Lady Edith (po tisti sitni-pomilovani-k srcu prirasli Edith iz Downton Abbey, of course). Camilla bi namakala sebe in piškot v čokoljat - resnici na ljubo, kdo pa ne bi - medtem ko se Lady Edith drži nazaj in razmišlja o sami zelenjavi.

Prepričana sem, da ste avtorico krožnikov uganili veliko prej, kot se vam je zasvitalo, da so bučkine testenine dejansko iz bučk. Kako tudi ne, ko pa je že taka zvezda! Iz blogerskih kuloarjev in internetnih budoarjev (samo zaradi rime)se je namreč v rekordno hitrem času povzpela na pološčene police Mladinske knjige, Ike in Sisi, kjer lahko sedaj najdete šalce in ostalo porcelanovje by PolonaPolona, s katerim boste še tako uglajenemu hipsterju razmršile brado, zavihale brčice in  z nosu zbile očala brez dioptrije.

Virtualni šoping, prav tako izlivanje navdušenja in raznoraznih komplimentov, lahko opravite kar tule. In če nimate denarja, se lahko vsaj smejite zastonj, ampak od srca. Ha.

Ko sem bila v OŠ, je bilo grozno popularno, da smo si govorili "ostani takšna, kot si" in razne izpeljanke tega. Ne vem, ali je to nekaj, kar se pač počne v OŠ ali pa je bila takrat nemara vsesplošna klima taka, da se je to pač govorilo. Ko sem zapustila OŠ, sem to floskulo slišala manjkrat, in bila sem prav olajšana, ko mi je enkrat ena bejba na kosilu rekla, da ji grejo na živce ljudje, ki so tako obožujoče zadovoljni s tem, kar so - zakaj pa ne bi bilo dobro, da se spremeniš? Nenazadnje smo ljudje bolj nagnjeni k temu, da se spreminjamo na boljše kot na slabše (čeprav to lahko pomeni, da smo za nekoga in do koga slabši, ker se z nami pač tudi odnosi spremenijo).




V zadnjih letih sem večkrat naletela na ravno obratno logiko, češ, nikoli se ne nehamo izboljševat, nikoli ne smeš bit zadovoljen s tem, kakšen si, ker si vedno lahko boljši. Obe logiki je pravzaprav lahko sprejeti, težko pa je iz njiju povleči tisto dobro, kar nosita v sebi. Ker sta formulaciji preveč enostavni in črno beli, se nam zlahka zgodi, da postanemo a) z vsem zadovoljni, leni in naduti, saj smo že dovolj dobri ne glede na vse; b) z vsem nezadvoljni, zlovoljni, deloholiki ali paralizirani od vsega, kar ni tako, kot bi moralo biti.



Šele pred kratkim se mi je posvetilo, kar vas večina najbrž že ve, ampak moram deliti s tisto manjšino, ki ji bo morda moja žarnica nad glavo kaj razsvetlila: obe misli je mogoče pripeljati skupaj in to le z eno tanko vrvico. Ja, res si v redu takšen kakršen si v tem trenutku, takšna, kakršna si bila takrat in takrat, in v redu boš tudi, kakršen koli boš nekoč v prhodnosti. Niso pa vsa tvoja dejanja, besede in misli "v redu", to lahko vedno izboljšaš. Lahko se opravičiš, lahko probaš popravit, predvsem pa lahko spremeniš to, kako misliš, govoriš in deluješ sedaj in v prihodnje. In še vedno velja, da si ti v redu, ker ti nisi vsako tvoje dejanje, beseda in misel. Te pa seveda oblikujejo in na svet vplivajo bolj, kot misliš, zato je prav in celo nujno, da si prizadevaš za čiste misli, prave besede in dobra dejanja. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako imeti boljše misli, saj je misel tista, ki vodi vse stvari, ki jih rodi in oblikuje, no, pa saj veste, kaj je rekel Buda.



Po tem premisleku si zaslužimo piškot, kajne? Tile so pravzaprav predelava že znanih keksov, ki so vam bili precej všeč, če me spomin ne vara:)

Lešnikovo-čokoladni veganski keksi brez glutena

2 ČŽ mletih lanenih semen
2 JŽ riževega mleka
1 zrela banana

1 skodelica ajdove moke (okoli 120 g)
2 JŽ pravega kakava
pest praženih in nasekljanih lešnikov
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 ČŽ soli
100 g kokosovega olja*
1/2 skodelice trsnega sladkorja (okoli 100 g)
ščep vanilije v prahu





Mleta lanena semena zmešaš z riževim mlekom in speštano banano in daš na stran.

Vse suhe sestavine zmešaš skupaj, dodaš stopljeno kokosovo olje in vmešaš zgornjo bananino mešanico.

Iz mase oblikuješ večje kekse in jih položiš na s peki papirjem obložen pekač. Naj imajo dovolj prostora, saj se kar razlezejo.

Pečeš 12-15 minut na 180°C. 

* olja lahko uporabiš tudi precej manj, nekje do 50 g.

Skratka, z Zaplane smo se preselili na Koroško, na kmetijo, od koder je T. doma. Kot sem lani že omenila, so barve tukaj bolj sveže, čiste in jasne, zrak je pravi balzam, najboljša stvar pa so ljudje. Saj veste, Korošci so vedno za mušter bili:) Resno, tako prijaznih in srčnih ljudi se nisem spoznala. Samo upam lahko, da bo moje mnenje tako tudi ostalo ..


No, en del hiše smo zaskvotali in ga uredili po svoje. Kuhinja je že bolj ali manj taka, kot naj bi bila (mogoče pride še en pult-otok, pa meni se lušta predelati kakšno kredenco iz 50-ih, samo nisem prepričana, da jo lahko še kam vtakneva), v dnevni sobi pa je zaenkrat samo kavč, preproga in stranska mizica-pobarvana gajbica. Ko sva razmišljala o talnih oblogah, s katerimi bi prekrila te ne ravno lepe (in mrzle!) ploščice, sva najprej prišla na idejo ladijskega poda, ampak bi bilo treba iti preveč v višino, menda je "debel" (stropi niso ravno visoki, pa se nama je zdelo škoda). Potem je nekdo omenil laminat, pa sem bila proti, ker sem imela imidž v glavi, da so grdi (mislim, da sem si sicer predstavljala star linolej), potem sem videla, da so lahko prav lepi, a se zanj nisva odločila, ker iz njega še dolgo izhlapeva formaldehid - ne hvala. Podobno velja za ostale talne obloge (ali pa nama enostavno niso všeč), tako da nama je preostal le še parket, to pa je strošek za čez nekaj let.





Z veseljem vam pokažem, kaj sem/smo naredili, čeprav je dela še veliko (sploh pa bo to itak najbrž večni "work in progress"). Kuhinja je taka, kot sem si jo vedno želela, tudi če bi imela več denarja, bi bila najbrž enako majhna, saj manj pulta pomeni manj prostora za odlaganje umazane posode, skratka, prislili te v sprotno delo, kar je zame plus. Vse je iz moje ljube Ikee, zavesice namesto nekaterih vratc pa še pridejo, ko najdem primerno blago. Ta velik umivalnik je zakon (v njem bi lahko kopala dojenčka, če bi bilo treba), črna pipa tudi, lesen pult je čudovita reč (predvsem zato, ker ni tako občutljiv na vročino in PREDVSEM zato, ker je res lep. Se pa vanj hitro zažrejo stvari, kot je rdeča pesa ali bučno olje ...). Magnet za nože je zelo praktična reč, mi je pa bilo malce tesno pri srcu, ker je na paketu pisalo "mesarska oprema" ali nekaj takega. Ko smo postavili kuhinjo, sva začela razmišljati, da bi bilo fino imeti še več odprtih polic za stvari (in še ceneje ... ampak prej se nama je pač zdelo, da morava imeti zaprte stenske elemente). S pečico se še nisva čisto spoznali, ampak mislim, da si bova všeč.



Hladilnik je pravzaprav star hladilnik, kupljen na bolhi za 80 eur in prebarvan z barvo za kovino. Kar dobra alternativa tem dragim lepotcem. Najboljša zgodba pa je s tole črno stalažo ali kako se tej stvari reče - to je bila stalaža v šparu, niti ne vem, ali v trgovini ali v kuhinji, skratka, tast je nekako prišel do nje, potem pa je bila rabljena za skladiščenje v kleti. S T. sva mrzlično razmišljala o tem, kje bi (po možnosti zastonj) dobila še kako stvar za shranjevanje posode (ki je po mojem sploh ni veliko...), in nekega jutra pride T. iz kleti in mi začne navdušeno razlagat o tej zadevi. Bila je srebrna, in polna pajčevin (žal ni slike, ker sva jo hitro očistila s kirherjem in krpo) in neugledna, a sva oba videla potencial v njej. Vedno mi je bil všeč tak malo industrial chic, pa se mi je zdelo, da moram it čisto v rustikalnega, če smo že na kmetiji. No, pa je prišel industrial k nama oz. je bil že tu:) Na srečo je žlahta polna obrtnikov in stalaža je bila že čez par ur profesionalno posprejana s črno, jaz pa sem jo obdelala še z washi tapeki, ki sem jih enkrat zadela pri Katji. Sem si mislila, da bo všeč samo nama, a jo vsi hvalijo, kako praktična in kul je.

Tudi jedilna miza mi je grozno pri srcu. Bila je že v tej sobi, namenjena velikim družinskim srečanjem (poleg drugih, podobnih miz). Naredil je ni profesionalni mizar, zato ni ravno popolna, a to nama je nekako pri srcu. Wabi-sabi in to... Miza je iz borovega lesa, bila je polakirana s prozornim lakom, ki se je ponekod luščil. Na nekem blogu sem videla, da so družinsko jedilno mizo naoljili, in ideja mi je bila takoj všeč. Lak sem poskusila ročno odšmirglati, a je bil ponekod prav zažrt v les, kar mi je kapnilo šele potem, ko sem jo že  naoljila. Jah, prvič sem oljila staro mizo:) No, potem je Tadej na najini ljubi mizi skuril en sposojen tračni brusilnik, nakar sem jaz kupila novega in sva spet brusila. K obstoječim napakam sva dodala še ne najbolj spretno rabo brusilnika, tako da je miza dobila še nekaj vdolbinic po robu, pa kaj. In končno naoljila. Ah ... Ne vem no, meni je ta les tako lep ... In veste kaj, ko ga obrišem z vlažno krpo, zadiši po boru ... Upam, da bo še dolgo lep.


Za stare kmečke stole sem imela dve ideji, pobarvati belo ali pa vsakega v drugo barvo. Pa sem se odločila za belo, ker jo res enostavno prebarvaš v kaj drugega. Sedala pa so mi bila všeč lesena, in sem jih taka tudi pustila. Zaenkrat:) Nekoč bodo na njih najbrž kaki povštrčki. Ali pa tudi ne. Zaenkrat so belo-leseni kmečki stoli pomešani z ikeijinimi, kot je tale (pobarvan by me) na sliki.

No, to je torej zgodba o tem, zakaj tako dolgo nisem nič objavila. Kako se vam zdi?

V Grožnjanu je namreč najlepši bar ever, Kaya bar. Ni pa samo lep in na čudoviti lokaciji, ampak imajo v njem tudi noro dobre sladice, sveže sokove, smoothieje in celo odličen kapučino s sojinim mlekom. Tam sem lani jedla najbolj elegantno pito, s čisto tankim testom, mandljevo pasto in svežimi malinami.

Šele po enem letu se mi je ponudila priložnost, da jo poskusim poustvariti. Z rezultatom smo bili precej zadovoljni, vendar vam iskreno priznam, da se mi je v Kaya baru zdela za pičico boljša. Morda pa je bilo to zaradi očarljive grožnjanske atmosfere, prijetne sence in kapučina s sojinim mlekom ... Vsekakor je vredno poskusiti, če nimate Kaja bara ravno za vogalom. ;)

Pita z malinami

Za testo sem uporabila recept za Easy No-roll Pie Crust iz knjige Joy the Baker, ki ga lahko najdete tudi tukaj. Za vegansko verzijo lahko uporabite ta recept za pate brise, pri čemer kot maščobo uporabite le kokosovo maslo.

eno testo za pito (glej zgoraj)
120 g mandljev
2-3 zvrhane JŽ medu (ali agavinega/riževega/javorjevega sirupa)
malo vode, po potrebi
300 g svežih malin
lističi melise ali mete, za okrasitev
stepena sladka (oz. sojina) smetana z malo vanilijevega sladkorja, ob postrežbi

Mandlje zmelješ in zmešaš s tekočim sladilom po izbiri. Če je masa presuha oz. pregosta, da bi se jo dalo razmazati, dodaš malo mlačne vode in dobro premešaš.

Mandljevo pasto enakomerno razmažeš na pečeno in ohlajeno pitino dno. Na to naložiš maline in dekoriraš z metinimi ali melisinimi listki.

Postrežeš s stepeno smetano po izbiri.
****** Končno razglasitev obdarjenke iz prejšnje mini nagradne igre: Jana iz Small Bits of Loveliness, piši mi, da ti lahko pošljem darilo!;)

Ta-da! Tu je moje presenečenje - Uglašena kuhinja z novim predpasnikom;) Vam je všeč?

No, meni vsekakor je, zelo! Z Veroniko Škof, tisto polovico Lavivavere, ki ni moja sestra, sva si kar nekaj časa dopisovali o bodočem dizajnu Uglašene kuhinje, predvsem zato, ker ima Veronika toliko idej (in vse so dobre!). Ko sva se bolj ali manj strinjali o tem, v katero smer bi z dizajnom šli, sva se dobili na super kratkem sestanku (nisem še imela tako učinkovitega sestanka), kjer sva dorekli zadnje detajle, in ostalo je še kar nekaj časa za kavo z ovsenim mlekom. Veronika je (poleg tega, da je polna idej in zelo učinkovita) res simpatična, topla in, kot vidite, zelo talentirana punca. In veste, sploh ni hotela, da jo takole hvalim (evo, še ena pozitivna lastnost: skromnost!).

In sedaj še druga lepa novica: moj kuharski blog prav danes praznuje svoj 4. (!) rojstni dan. No, od prve objave na Lakotnikovem brlogu so minila štiri leta, nekje vmes pa je bilo leto stagnacije (služba+diploma=nič časa za blog). Morda bi sicer bilo bolj prav praznovati datum, ko je bil blog pred dvema letoma ponovno rojen kot Uglašena kuhinja, no, pa saj lahko praznujemo tudi tega (25. januarja vsi rabimo še kak razlog za praznovanje, kajne?;)), a zgodovine na internetu ne moreš zatajit - torej, vse najboljše za te, dragi blog!

In ker imam danes same dobre novice, sem se odločila, da vam nekaj podarim. Ja, najlepše bi bilo, če bi vas vse povabila na torto, ampak letos še ne:) V nedeljo bom izmed vseh, ki boste pod to objavo pustili komentar (namig: voščilo blogu ali pohvale dizajnerki), izžrebala nekoga, ki bo dobil eno luštno presenečenje.

Včasih gledam dobre nadaljevanke, ki so življenju tako podobne, da je že strašljivo. Včasih gledam dobre nadaljevanke, ki imajo z življenjem skupno le kompleksnost, večplastnost likov in nobene obljube, da na koncu (kaj to sploh je, gospod G.R.R. Martin?) zmaga dobro. In včasih, priznam, zavijem v svet, kjer se vse konča dobro  (ampak je treba na poti tja tudi kako solzo potočit).

V temle zadnjem svetu povprečno zgledajoče ženske v srednjih letih zaprosijo tall, dark and handsome Francozi ... in jim za Valentinovo hočejo pripraviti cassoulet (sicer pozabijo namočiti fižol eno noč prej, ampak kdo bi jim zameril pri tistih mišicah). Hja, no, ta gospod me je spomnil, da imam nekje spravljen recept za cassoulet, ki sem ga že zdavnaj hotela deliti z vami, pa nekako ni prišel na vrsto, potem pa nisem bila več zadovoljna s fotko, in sedaj je že malce napačen letni čas (vsaj na papirju! Pri teh temperaturah bi si človek najraje skuhal joto ... ). Skratka, nesojeni cassoulet bom kljub vsemu delila z vami, ker je to krasna jed za k solati in vinu (jah, tak je vrstni red, ne obratno ... :))

Veganski cassoulet

za 2-3 osebe
malce prirejeno po Skinny Bitch: Ultimate Everyday Cookbook

400 g kuhanega belega fižola
1 JŽ olivnega olja
3 JŽ margarine alsan (ali masla, če niste vegani)
1 por, naobročkan
1 korenček, nakockan
1-2 stebli zelene, nakolobarčkane
1 strok česna, nasekljan
pehtran in timijan, po možnosti sveža (jaz sem upoabila suha, in je bilo ok), po okusu
1-2 lovorjeva lista
1 skodelica juhe
30 g drobtin
sol, poper

Najprej skuhaš fižol. No, najprej ga namočiš čez noč in potem skuhaš:) Ali pa ga enostavno kupiš, veliko konzervo. Jaz sem imela en zmešan domač fižol, od katerega se je en del razkuhal (neverjetno, ampak resnično), drugi pa je bil lepo kuhan. Zato cassoulet ne zgleda tako teksturirano, kot je običajno, ampak meni je bila njegova kremastost pravzaprav všeč.

Na 1 JŽ olivca in 1 JŽ masla popražiš zelenjavo, da se nekoliko zmehča, dodaš zelišča in nazadnje fižol. Zaliješ z juho in vmešaš 1/4 vseh drobtin. Vse skupaj kuhaš 20 minut, občasno pomešaš in po potrebi doliješ vodo/juho. (Če se mudi, lahko manj, ampak psssst, ne povejte nikomur.) Poskusiš, če je dovolj slano in začinjeno in po potrebi dodaš sol ali začimbe.

Medtem segreješ pečico na 180°C. Stališ preostalo maslo/margarino in vmešaš vanjo preostale drobtince.

Fižol sedaj flikneš v keramično posodo*, primerno za peko v pečici (nekoč sem zadevo spekla kar v litoželeznem loncu, v katerem se je kuhala - manj za pomivat!) in pokriješ s folijo (ali pokrovom, ki pride zraven keramičnega pekača) in pečeš 25 minut. Potem odstraniš folijo/pokrov, posuješ z maslenimi drobtinami in pečeš še toliko, da se drobtine lepo zapečejo (recimo 10 minut).

* še bolj luštno in francosko bo, če boste jed razdelili v tri manjše keramične posodice

David Frenkiel in Luise Vindahl sta ustvarjalca bloga Green Kitchen Stories, ki trenutno doživlja velikanski uspeh v svetu kuharskih blogov, pobira priznanja, nagrade in žanje občudovanje na vseh koncih. Najprej očara sam blog, ki je krasno oblikovan in poln sočno barvitih fotk, potem elegantna aplikacija za iPhone, sedaj pa še zajetna kuharska knjiga The Green Kitchen, ki v podnaslovu obljublja: Delicious and Healthy Vegetarian Recipes for Every Day. In obljubo avtorja držita, recepti so res dovolj preprosti, izvedljivi in tudi niso polni čudnih sestavin (moram pa priznat, da pasijonke recimo nisem našla na tržnici, ampak mogoče sem jo pa sploh iskala na napačnem koncu ali v napačnem letnem času, ker v resnici ne vem, kaj to sploh je;) Pa vi?).

Naslovna fotka obljublja veliko zelenjave in barvitosti, in tudi to drži, fotografije v knjigi so več kot okusne, čeprav moram priznati, da so mi tiste z bloga ponavadi še ljubše, ker imajo več zgodbe. Vsekakor pa fotke kar dobro predstavijo končni rezultat - jed. Aja, nekaj fotografij pa prikazuje tudi njihovo življenje, na njih seveda žari mala Elsa, tako da moram reči, da je to en prav prikupen dodatek h knjigi.

Na začetku knjige je nekaj splošnih priporočil za kuhanje nekaterih osnovnih jedi, kar jaz običajno preskočim (mogoče pa bi se lahko kaj pametnega naučila? no, meni se mudi k pravim receptom;)), na koncu pa je prijetno stvarno kazalo ali kako se temu reče. Recept podobno kot na blogu tudi v knjigi pospremita z malce predzgodbe, pri čemer se izmenjujeta, kar je prav simpatično.



Po duhu kuhinje in dizajnu knjige me The Green Kitchen spominja na mojo sicer (še vedno!) najljubšo knjigo, Super Natural Everyday. Moram priznati, da je lažje kuhati po GKS (ker imam nekako vse sestavine ponavadi pri roki), po drugi strani pa moram priznati tudi, da sem nad recepti GKS manj navdušena (Heidi Swanson je pač nenadkriljiva konkurenca, to sploh ni kritika zelo mladih kuharjev, Davida in Luise). Je pa tudi res, da morda še nisem začela preizkušati najbolj navdušujočih receptov:) Do sedaj sem pripravila: danski rženi kruh, pizzo s testom iz cvetače, čičerikine palačinke z raito in zelenjem, bučkine testenine in lečine kroglice, bučkine zvitke z rikoto, čokoladno torta z rdečo peso, zamrznjeno jagodno torto z dnom iz sončničnih semen in peso po burgundsko. Slednja naju je (še posebej zahtevnega jedca T.) najbolj navdušila, zato tudi delim recept z vami.

 Burgundska obara z rdečo peso

Recept je Davidova in Luisina predelava slovite boeuf à la Bourguignonne (govedina po burgundsko) Julie Child. Čisto majčkeno sem ga spremenila tudi jaz, ker nisem imela vsega doma, oz. sem uporabila bio maslo namesto olivnega olja, ker se mi to zdi bolj francosko, in zakaj pa ne. ;)

(za dva)
1 JŽ masla (ali olivnega olja)
1 majhna čebula, nasekljana
2 stroka česna, nasekljana
3 korenčki, narezani na večje kose
3 rdeče pese, narezane na večje kose
2 lovorjeva lista
2 ščepca timijana
sol, poper
1 JŽ paradižnikove paste
125 ml rdečega vina (jaz sem uporabila kar refošk, ki je bil pri roki)
250 ml juhe

200 g zelene leče
ščep soli

1 JŽ masla (ali olivnega olja)
okoli 200 g gob (jaz sem uporabila malo svežih in nekaj konzerviranih šampinjonov, sicer se v BB uporabljajo kostanjevke), narezanih na rezine ali četrtine, če so manjše
4-5 biserne čebulice/šalotke/na četrtine narezana majhna čebula (jaz sem uporabila slednje)
1 ČŽ koruznega škroba/arowroot (po želji), razmešanega v malo vode (žlica)



V velikem (po možnosti litoželeznem) loncu segreješ maslo oz. olje, nanj vržeš čebulo in česen in pražiš, da se zmehča. Potem na to vržeš peso, korenček, lovor in timijan, pa soliš in popraš po okusu (oz. na oko). To cmariš kakih 5 minut, tu in tam premešaš.

Dodaj v vinu razmešano paradižnikovo pasto, zalij z zelenjavno juho. Kuhaj 20 minut na malem ognju.

Medtem skuhaš še zeleno (francosko) lečo. Najprej jo zavreš, odliješ in dodaš novo vodo, kuhaš skoraj do mehkega (cca. 15-20 minut), potem soliš, še par minut kuhaš in odliješ vodo. Daš na stran.

V ponvi segreješ maslo/olje, nanj vržeš čebulice oz. razčetverjeno čebulo in narezane gobe. Pražiš, dokler gobe ne porjavijo. Soliš in popraš po okusu. Vmešaš v obaro.

Poskusiš obaro in dodaš še vina, začimb, soli ... Dodaš lečo (ali pa jo dodaš v krožnike tik preden naložiš vanje obaro). Če si res fensi, pred postrežbo iz obare pobereš lovorjeve liste, če ne pa nanje zgolj opozoriš ostale jedce;)

Pirini keksi z vanilijo in figami.

Včasih imam kakšen recept zelo dolgo v planu. Tegale recimo par mesecev, vse odkar mi je mama prinesla figovo marmelado in mi povedala, po katerem receptu dela piškote z njo. In včeraj je napočil dan, ko je bilo te piškote nujno treba narediti.

Imam namreč teden razmeroma slabe volje, morda zaradi tegale, morda pa kar tako. Po dolgem obdobju zdravega življenja, telovadbe (Zuzka, seriously!), ustvarjanja in vzdrževanja higienskega minimuma v hiši, me je prijela lenoba na kvadrat in velik apetit za slaščice. Dvakrat sem pekla kosmičevo-bananine kekse z dodatki, bom delila svojo verzijo, ko jo izpopolnim (naj povem, da je T. že sedaj zelo zadovoljen z njo, ampak jaz mislim, da je še prostora za izpopolnjevanje), potem pa sem hotela nekaj drugega ... in sem se spravila k temle veganskim pirinim keksom, nakar sem ugotovila, da so res super izi za pripravo in super mehki, skorajda sočni - na dober način (čuden izraz v paru s keksi, vem).

Aja, mimogrede, Cosmopolitanova novinarka Živa me je uvrstila na seznam najboljših slovenskih kuharskih blogov! Tam so tudi moji ljubi Ana, Ana, DB in Špela.

Pirini keksi z vanilijo in figovo marmelado (veganski)

200 g fine pirine moke (če je nimate, samo presejte navadno)
2 zajetna ščepca vanilije
1/3 ČŽ pecilnega praška
1/3 ČŽ sode bikarbone
ščep soli

120 ml ne preveč sladke figove marmelade (ali pol skodelice nasekljanih suhih fig+pol skodelice jabolčnega soka)
8 JŽ stopljenega kokosovega olja
6 JŽ agavinega sirupa



Pečico segreješ na 180-200 °C (odvisno od tega, kako močna je... Tista v prejšnjem stanovanju bi morala biti na 180, tanova mora biti na skoraj 200 ... ).

V skledi zmešaš suhe sestavine, nato jim dodaš mokre. Dobro premešaš.

Na pekač, obložen s peki papirjem, z majhno žličko nakupčkaš testo (piškotki naj bi bili približno velikosti oreha).

Pečeš 10 minut na 180-200 °C oz. toliko časa, da so ob robovih lepo zapečeni.

Pustiš, da se ohladijo na pekači in po želji potreseš s sladkorjem v prahu, ki mu dodaš ščep vanilije.

Super pašejo k črni kavi in earl greyu. ;)