Keramične skodelice za kavo Aleša Gregla. (http://www.pinterest.com/japreva/ales-gregl/)

Tule so darila za kuhinjske škrate, torej navdušence nad kuharijo. To morda ni vaša teta, ki je že večkrat namignila, da si želi kuhinjskega škrata, da bi kuhal namesto nje in zato ji, prosim, ne kupujte delovnih pripomočkov (kako bi se počutili, če bi vam nekdo od bližnjih kupil, ne vem, tri fascikle?), je pa to mogoče vaša sestrična, ki vsak vikend speče torto, jo poslika in objavi na facebooku. Ona bo res vesela funky digitalne tehtnice, s katero bo končno lahko natančno odmerila moko za florentince, ali lepih desertnih krožničkov. (Tisti teti pa raje kupite ljubezenski roman, ob katerem bo pozabila, kaj je skuhala za kosilo.)

Dobro, zdaj ko vemo, komu, se lahko posvetimo še vprašanju, kaj. Lahko bi pisala o kuhinjskih aparatih od Gorenja, na primer, ampak recimo, da me to zanima malo manj (in res ne rabijo še neplačane reklame). Zato se bom raje posvetila ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki izdelujejo in kreirajo res hude stvari za v kuhinjo in se jih ne bi branil noben pravi kuhinjski škrat. (Če imate boljši predlog poimenovanja, prosim kar na dan z njim!).

Servirne deske za nostalgijo

Servirne deske. (http://tejaideja.com/servirne-deske/)

Za seksi in nostalgične zajtrke - servirne deske TejaIdeja. "Servirne deske so primerne za strežbo in dekoracijo, manj primerne za podstavljanje vegaste mize in neprimerne za pranje v pomivalnem stroju. Izdelane so v Ljubljani iz kompaktne plošče in so pobarvane z neškodljivimi vodoodpornimi akrilnimi barvami," piše na Tejini strani. A niso nostalgično lepe? Sploh s svojimi imeni, Kolezija (na sliki), Rdeča,bela, plava, Proletarci vseh dežel, Jahorina...

Najbolj quirky porcelan

Darcy. (http://www.etsy.com/shop/PolonaPolona)

Ok, kako se reče quirky porcelan? Prešerna, Cankarja in Ribano gotovo že vsi poznate, mene pa prevzema večni ideal moške lepote, galantnosti in premožnosti, nesmrtni spodobni prednik Dona Draperja, Mister Darcy. Za jutranjo kavo, high tea ali vodo ob treh ponoči, Darcy to the rescue. Kupite pri Polonipoloni.

Najlepši koledar za v kuhinjo

Koledar s hrano (https://www.facebook.com/Metamundus)

Meta Wraber naslika zelenjavo in drugo hrano kot bi imela višji, globlji, skoraj spiritualen pomen. In kdo si ne bi želel poduhovljene, še-lepše-kot-v-resnici, zelenjave v svoji kuhinji? To te zagotovo spodbudi k bolj zdravemu kuhanju ... In razveseli vsakič, ko pogledaš "katerega smo".

Retro šik in čisto posebne kuhinjske krpe 

Kuhinjska krpa (http://blog.ninaurh.com/).

Nina je letos oblikovala ne le koledarček, ampak še en kup zanimivih "stvari za imet" in uporabljat. Najbolj kuhinjska med njimi je najbrž kuhinjska krpa (oz. dve, pač v različnih barvah), čeprav totke za na tržnico in sadne nalepke za na steno ne zaostajajo veliko. Ta vzorec me spominja na stvari, ki jih je imela v kuhinji moja babica. V tako krpo najbrž ne bi brisala posode, hm, ampak bi jo najbrž uporabila kot prtiček pod skledo s sadjem ali kaj podobnega.

Slovenska keramika

Ne vem, mogoče je povsod tako, ampak se mi zdi, da je Sloveniji res precej lončarjev (ljudi, ki delajo keramične izdelke), katerih izdelki si zaslužijo vso občudovanje. Recimo šalčke z naslovne slike, ki jih izdeluje Aleš Gregl (družinski prijatelj, pravzaprav, zato ima moja mama res precej njegovih šalčk, in ko grem na obisk "domov", si z veseljem in pozorno izberem, iz katere bom kavo pila tokrat. Se mi zdi, da bi hobiti pili iz takih zemeljskih skodelic, tako prijetnih za roko.

Anja Slapničar (http://anjaslapnicar.blogspot.com/)

Potem so tu še bolj vilinske šalčke Anje Slapničar (I mean, listki kot podstavki za skodelico? How adorable is that?). In sicer značilno pisane, polne dobre volje in igrive, na sliki (spodaj) pa bolj elegantne enobarvne, skodelice in skodele Karla in Marte Pavlinc, ki jih lahko najdete v marsikateri prodajalni po vseh Sloveniji (npr. Galeriji Mak ali Trgovini Ika v Ljubljani).

Karel in Marta Pavlin (slika z: http://festivalloncarstvaradovljica.weebly.com/18-marta-in-karel-pavlinc.html)

Je tudi vas prevzela katera od stvari, ki so očarale mene? Imate v svoji kuhinji unikatne izdelke s potovanj oziroma izpod rok domačih obrtnikov-umetnikov ali raje vse kupite v Ikei?

Pastinakova juha s konopljinimi semeni (v sodelovanju z Nutrisslim.)

Pastinakova juha z nekaj nepričakovanimi sestavinami 

(in konopljinimi semeni!)

"Ko posameznik čedalje bolj zapada videzu, se nauči gledati sebe z očmi drugega. Navadi se, da je njegova podoba pomembnejša od njegove osebnosti. Od trenutka, ko ga bo drugi presojal na podlagi tistega, kar ima, ali njegovega videza, in ne po značaju ali sposobnosti, si bo lastno osebo prizadeval oviti v teatraličnost in iz svojega življenja narediti predstavo, predvsem pa se bo hotel gledati z očmi drugih, dokler ne bo sam postal eden od tolikih tržišču namenjenih potrošnih proizvodov. [ ... ] Tu postane razlika med videzom in resničnostjo vedno bolj nejasna, enako kot postane nejasna lastna identiteta. Svoboda ni več mišljena kot izbira zaporedja dejanj, ki vodijo k ozaveščanju posameznika, temveč kot prizadevanje, da bi si pridržali svobodo izbire. Njenega prostora ni več mogoče določiti, identitete pa naj bi si bilo mogoče nadevati in jih odlagati, kot nas uči kultura mode ravnati z oblekami." (Umberto Galimberti, Miti našega časa, 111-12)

Že celo večnost sem si želela pisati o identiteti. To je najbrž že znak krize, kajne? ;) In že par let si želim, da bi tale klub res obstajal; predvsem zato, ker ne znam raztrgat perforirane servete (ne, ni res, se pa rima na to).  No, najbrž se je ta želja pojavila s Pinterestom ali kaj. Pinterest je res zbirališče lepote, je pa tudi kraj za identitetne nebuloze. Tega pri sebi ne bi nikoli opazila, a na srečo ali nesrečo je Pinterest tudi vojerske narave, kar pomeni, da lahko (ob velikem estetskem užitku) opazuješ sestavljanje patchworka identitete drugih, in jim jo po možnosti še zavidaš. Na Pinterestu imamo vsi res kul omare. Stajliš stanovanja. Kuhamo po zahtevnih receptih. Lucidno razmišljamo. Se zgledujemo po res legendarnih ljudeh. Kliknite na pobarvane besede, pa boste vse to videli na mojem osebnem primeru. Pa mislite, da sem res tako kul? (Odgovor je: niti približno).

V zadnjih treh letih sem zamenjala več identitet, kot čevljev. Iz (odlične; saj ne, da se hvalim (totally se)) študentke v zaposleno-prek-avtorske v brezposelno v porodniško v kvazi-zaposleno; iz svobodne punce v zaročenko v nosečnico v mamo in v skoraj-ženo, od najmanj-4x-na-teden-trenirajoče aikidoke v mogoče-1x-na teden-trenirajoče utrujene mtke, iz priseljene Ljubljančanke v priseljeno Zaplaninko v naseljeno Korošico (ponekod pa je moje stalno prebivališče še vedno navedeno v - Celju). Lahko rečeš, da so vse samo vloge, ampak kaj pa je identiteta, če ne skupek vlog? Ja, še nekaj je. Tisto, kar se kaže navzven. Saj veste, z oblekami, frizuro, nakitom, tatuji in še čim. Z vsem tistim, kar tako radi pinamo, a ne. Ali ko pripovedujemo zgodbe o sebi in ustvarjamo samomitologijo. In če znate brati med vrsticami, vam je najbrž že jasno, da se je tudi to, kar se kaže navzven, spremenilo (to se zgodi, če ima človek premalo časa in premalo denarja za oblačila, premalo volje za frizuro in nakit in premalo vsega naštetega za rekreacijo). Na kratko, moja identiteta je razpadla.

Kar iz navedenih vzrokov ni nič čudnega. In če verjamemo mojemu T. (pa najbrž prenekateremu filozofu, ki ga ne znam našteti), je identiteta nekaj takega kot strah: od znotraj votla, od zunaj pa je nič ni. Zato se lahko spreminja (fluktuira, bi rekli sociologi) iz dneva v dan. Ničesar ni, kar bi bilo že vnaprej v njej - v nas. Torej sebe ne najdemo kot bi se izgubili, ampak se iznajdemo, kot nas še ne bi bilo.

In to je precej bolj kreativno, se vam ne zdi? Po eni strani zveni lažje. Samo odločiti se je treba, ni treba na soul-searching v Indijo in na Tibet (čeprav jaz bi vseeno šla), odločim se lahko že danes. Ampak to je tudi veliko težje, ker odločitev je tudi ločitev od vseh neizbranih možnosti (parafraziram Novaka, se mi zdi). In jaz res nisem najbolj odločna med vami (velik evfemizem). A lahko grem raje v Indijo ali na vikend seminar, prosim?

Kaj pa vi počnete s svojo identiteto? Se iščete, ste se že našli, ste se izumili iz nič? Jo ignorirate in srečno živite iz dneva v dan? Mind-boggling stvari.

Kamutovi krekerji s kurkumo

Bulgurjeva solata (v sodelovanju z Nutrisslim.)

Zdi se mi, da danes težko najdeš človeka nad 18, ki ni preveč zaskrbljen, tesnoben ali kar zares depresiven. Žal me kot sociologinje ni toliko v hlačah (pun intended), da bi vam znala povedati, zakaj. Eni grejo k terapevtu ali na maraton, drugi pijejo alkohol ali maratonsko gledajo nadaljevanke, tretji se zatečejo v vero ali misticizem, kajti to vseprisotno tesnobnost zdržati na suho je za***ano. V nekaterih primerih najbrž povsem nemogoče. O vseh opcijah sem razmišljala, nekatere me mikajo bolj, druge manj, nobena se mi ne zdi idealna.

Ampak mislim, da sem vsaj trenutno našla rešitev. In ta je, presenetljivo, v zdravem razumu. Žal ga ne prodajajo na litre, in tudi invocirati se ga ne da. Zelo pa pomaga, če bereš knjige. Take, prizemljene, utemeljene, da ne rečem poljudnoznanstvene - skratka, razumske. (Osebno rabim kdaj pa kdaj tudi kaj čisto obratnega, a ne bi zdaj o tem). Če ne veste, kje začeti, začnite na začetku. Nisem filozofinja, bi pa rekla, da je to najbrž pri Platonu.

Lahko začnete tudi kje drugje, na primer pri knjigi, ki jo prav zdaj berem, in sila počasi, ravno zato, ker je dobra: Miti našega časa, Umberto Galimberti. En citat za pokušino: "Misliti izključno v okviru "stroškov in koristi", po načelu, ki določa, da je treba dobiti kar največ in dati kar najmanj, "ni pravično", piše Hillman, "ni etično, je družbeno škodljivo, ni prav in je morda čisto zlo". ... Če kandidat za določeno funkcijo utemelji svojo kampanjo na zamisli o povečanju učinkovitosti vlade, s tem pokaže, da goji fašistične ideale." In kar nekaj strani dalje: "V naši družbi so namreč čustev oropani roboti in brezosebni avtisti bolj zaželeni kot osebnosti, zmožne ostati zveste sebi ter razmišljati o življenjskih protislovjih in ranah, o bremenu življenja." Mogoče vas to zdaj sicer jezi in ne veste, kako bi vam lahko branje takih stvari pomagalo biti manj tesnobni. S tem, da veste, s čim imate opravka, kaj se dejansko dogaja, kdo je pravi "sovražnik", že to da človeku osnovo, trdna tla, kamor lahko stopi in prične razmišljati s svojo glavo.

Imate kakšno idejo, zakaj toliko ljudi preganja tesnoba? Imate kdaj sami težave z njo?

Jesenska solata z bulgurjem

(priloga za 4 ljudi; lahko glavna jed za 2)

1 majhna skodelica bulgurja
2,5 skodelice vode
ščep soli

pol granatnega jabolka
pest zlatih rozin
pest brusnic
pol vijolične čebule
pest orehov
3 rezine kozjega sira (ali dimljenega tofuja)

peteršilj
cimet
kumina
sveže mleti poper
sol
olivno olje (po želji)
balzamični kis (po želji)

Vodo soliš in zavreš, vanjo vržeš oplaknjen bulgur in kuhaš 7 minut. Pustiš stati pokrito še nekaj minut, da nabrekne. Spereš pod mrzlo vodo.

Granatno jabolko olupiš in semena streseš v skledo. Dodaš brusnice in rozine.

Nasekljaš čebulo in orehe, kozji sir ali dimljeni tofu narežeš na kockice.

Zmešaš vse skupaj, dodaš peteršilj, cimet, kumino, poper in sol po okusu. Po želj dodaš še kakšno žličko olivnega olja in balzamičnega kisa.

*Bulgur je za to objavo prispevala spletna bio trgovina Nutrisslim, kjer imate bralci Uglašene kuhinje 20% popust! (koda: uglasena-kuhinja)

Ker je sezname delati zabavno. In ker je prehitro tema, da bi lahko solidno pofotkala hrano, ki jo že tako bolj redko pripravim. Se bom poboljšala, obljubim. Nenazadnje prihaja december. In da boste vedeli, da sem še vedno material girl (ali z lepšo besedo, estetka).

Ha, sploh nimam tradicionalnega jesenskega wish lista, se pa bolje sliši. Še bolje pa zgleda. Tko da, če mi hoče kdo slučajno poslati darilo, ni treba, da so glih rože. Bom zadovoljna tudi s spodnjimi malenkostmi.

Odejica.

Jeseni rabiš odejico. Po možnosti Kantha odejico. Če bi imela katero koli od teh, sploh ne bi šla iz hiše. Ne samo, da so najčudovitejše, tudi kar je za njimi, je občudovanja vredno. Hand and Cloth je podjetje, ki ženskam Bangladeša omogoča dostojno delo, preko tega pa njihovim otrokom šolanje. Narejene so ročno, iz sarijev, po stoletja stari tradiciji . Tu se združita socialna in etična odgovornost, tradicija, ročno delo in brezčasna lepota. Kaj več si sploh ne bi mogla želeti.

Green gate. Vse!

Anthropologie - Hidden Hollow krožnički.

Kaj je treba povedati o Anthropologie? Se lahko preselim tja?

Kusmi čaj.

Polonina Indijanka.

Nigel Slater.

No, njegove knjige. Recimo tale. Ali tale. Ali tale.



Iz tega seznama najbrž lahko razberete, da bi jesen rada preživela pod pravljično odejo, listala kuharske knjige in pila dober čaj iz očarljive škatle v witty skodelici. Poleg bi na desertnem krožničku počival kakšen od doma narejenih keksov ...

Kaj si pa vi želite to jesen? Kaj sploh mislite o seznamih želja, vam gredo na živce?

Čokoladne kroglice s kavo.

Nekaj vam moram zaupat. Naskrivaj sem zelo otročja. Še vedno rada berem iste knjige kot pri trinjastih (a če preberem dve zapored, se jih naveličam), rada piham milne mehurčke in se zabavam, ko govorim neumnosti … In rada imam leksikone, a veste, tiste, ki smo si jih talali v OŠ, da bi izvedeli čimveč trivialnih podrobnosti o naši simpatiji (in celo kakšen juicy detail ali podrobnost, ki bi jo lahko uporabili, če bi šli s to osebo na … pico? sladoled? v kino? kamor potem seveda nikoli nismo šli). Seveda pa jih je bilo treba najprej potalati celemu razredu, da ne bi bilo preveč sumljivo. Odrasla, blogerska verzija leksikona so razne igrice, saj ste najbrž naleteli nanje, jaz vam žal ne morem pokazati nobene, ker nimam nobenega linka, saj mi nihče ni porinil zvezka, češ, a boš rešila moj leksikon.

Zato si bom tokrat leksikon sposodila od Emily in vam izdala še nekaj skrivnosti (poleg zgornje), takih veselih, in mogoče se boste tudi vi spomnili stvari, ki vas osrečujejo. Tukaj je 8 stvari, ki bi jih morala imeti vsaka srečna ženska (zaradi mene se komot pridružite tudi fantje; plus še opozorilo, da seznam temelji na precej sodobni, potrošniški interpretaciji sreče, z narcisističnimi primesmi, je pa kljub temu tudi zabaven).

1. Go-to drink

Podnevi zeleni čaj, ponoči gin tonik.

2. Go-to karaoke song

Emmm … Moj karaoke song je - no karaoke. Res, najbližje sem bila karaokam, ko sem na eni super dekliščini pela back vokal nevesti skupaj s še nekaj puncami, tako da se me definitivno ni slišalo:)

3. Uniforma

Puloverobleka, pajkice, šal, visoki škornji. Žal jih imam čisto premalo (ampak res!).

4. Najljubši frizer

Zaradi vseh selitev moram najt novega najljubšega/o. Kak predlog (govorimo o Koroški)?

5. Rekreacija

Trenutno samo 1x tedensko aikido. Kar je grozno (da je samo 1x, namreč)! Ampak nisem še našla časovne luknje, kamor bi lahko vtaknila še kakšno uro boot campa, lokostrelstva ali plezanja. Mislim, da jo bom morala zvrtati s hiltijem.

6. Hobi

Branje blogov, branje knjig, ustvarjanje najrazličnejših stvari z golimi rokami (ok, in včasih z rokavicami … ki bi jih morala bolj pogosto uporabiti, saj imam še vedno razpokane roke od vikend projekta - lesenega poličnika za shranjevanje mojih ustvarjalskih pripomočkov).

7. Najboljšo prijateljico/prijatelja

Nikoli nisem imela samo ene najboljše prijateljice. Z vsemi, ki so kdaj imele ta naziv, sem še vedno v stikih, bolj ali manj rednih. Upam, da bom spoznala tudi kakšno toplo, iskreno osebo s smislom za humor tu na Koroškem. Ker skupaj piti slabo kavo je vsaj občasno boljše kot vedno sam piti dobro.

8. Zdravo samopodobo

To je vsekakor ena težka reč, pa pustimo zdaj družbeno kritiko ob strani. Z leti, še posebej pa z materinstvom, pravzaprav bolj sprejemam sebe, morda zato, ker sem bližje temu, kar v resnici sem, kot bi rekel Jung. To ne pomeni samo sprejemanja svoje zunanjosti, ampak tudi svojih prednosti in omejitev. In tudi to, da se mi zahteve trga (ali bognedaj, trgov) gnusijo, in pričakujem, da se mi bo čez čas za njih prav j***o. Je pa tu še veliko dela, uhuh, ampak dajmo se tega veselit. We are a work in progress.

In zdaj bom dodala še eno svojo postavko:

9. Go-to recept za zdrav pick-me-up ali veganske čokoladne kroglice s kavo

Tule je moj, morda postane tudi vaš.

Tele kroglice so veganske (mislim sicer, da je tudi original poketkofi veganski), in razen ščepca kave tudi presne. Niti ne vem točno, zakaj sem jih sploh naredila, človek pač rabi nekaj za grizljat v službi, recimo, pa naj bo vsaj kolikor toliko zdravo in kvalitetno. In tele kroglice definitivno so, pa še neverjetno okusne! Postopek je dokaj klasičen, nov twist je dodatek kave, kar je čisti plod trenutnega navdiha.


sestavine za cca. 12 malih kroglic

100 g mandljev
100 g datljev
1 JŽ fine rožičeve moke
1 JŽ presnega kakava
ščep soli
ščep vanilije v prahu
ščep kajenskega popra (po želji)
½-1 ČŽ najljubše mlete kave (ali še več! odvisno od tega, kako močan okus kave želite)

Datlje namočiš za par ur ali čez noč.

Če imaš dober blender, zmiksaš vse sestavine naenkrat, v nasprotnem primeru zmiksaš najprej mandlje, daš na stran, zmiksaš datlje in potem zmiksaš vse stavine skupaj ali ročno zmešaš.

Oblikuješ v kroglice in povaljaš v rožičevi moki.

V dobro zaprti posodi (npr. v kozarčku od marmelade) v hladilniku zdržijo par dni. Seveda pa jih je najbolje kar takoj pohrustati:)


PS: upam, da mi ne zamerite pomanjkljivega stajlinga. Ob pomanjkanju časa, se mi zdi deliti dobre stvari z vami bolj pomembno kot vztrajanje pri lepoti, hehe. Čeprav tudi jaz upam, da bo naslednja objava že bolj estetsko dovršena.

Špela Ceglar je ena res simpatična kolegica moje sestre. O njej pravzaprav ne vem veliko, ampak vem, da je luštna (kot bi ušla iz kake revije, res), prijazna in vedno nasmejana (vsaj takrat, ko sem jo videla jaz; mogoče pa je bilo zaradi Lile?). Je pa tudi kreativna in sposobna punca, ki želi kreativnost spodbujati v drugih, zato je ustvarila spletni kraj Milnica, kjer bo ponudila vse surovine in dodatke za ustvarjanje mil, kremic in vseh dišečih stvari, ki vam pridejo na misel, pa bi raje vedele, kaj je v njih.

Jaz sem bolj za kuhanje užitnih stvari, zato bi raje kot surovine od Špele kupovala gotove izdelke. Milo, ki mi ga je podarila, je namreč tako fino in tako lično izdelano v obliki kosa torte, da me je tašča v polmraku že vprašala, kakšno torto imam to.


In piling, oh boy! Kot en tak brusnični mousse, s pikicami maka, po tuširanju se počutim kot kraljica. Še dobro, da ne diši po čokoladi ... In kremica za obraz iz karitejevega masla je tudi zakon, če se z njo namažem zvečer, imam zjutraj po umivanju še vedno občutek navlažene kože, in to ne da bi bila zvečer mastna. In potem še krema za roke, ognjičevo mazilo, gel za obraz ...Ah ...

Če vas zanima kaj o surovinah za izdelovanje lastne kozmetike, se obrnite na Špelo na Milnica.si. Če ste leni v stiski s časom kot jaz, pa jo mogoče prepričate, da vam čudežni zvarek iz naravnih sestavin naredi kar ona ...

Jaz imam Špelino milo kar v kuhinji, saj je pravi balzam za roke po (sicer naravnem in nežnem) detergentu za posodo ....

Še ena stvar, ki si jo običajno nesem v službo (ja, kar s kovčkom grem;)), je voda. Imamo namreč vodo iz lastnega izvira (ki izvira na tuji zemlji, razumi sedaj to), ki je najboljša voda, kar sem jih kdaj pila. Zato jo je seveda smiselno nesti s sabo.

Sedaj jo nosim v ne najbolj ugledni, sicer pa dokaj funkcionalni bpa-free flaški, ampak temu ne bo več dolgo tako. Hočem flaško by Lavivavera! Resno, tako kjut flašk še nisem videla. Etno vzorčki v sodobni interpretaciji so mi že od nekdaj všeč. Ta interpretacija je res fina, moderna in šik. Za realizacijo projekta Veronika in Živa potrebujeta 150 prednaročil. Vabim vas, da oddate svoje, in ko se z našimi Lavivavera for Equa flaškami srečamo, bomo kot ena šik klika. In bomo naredili en čin čin. In potem namesto vode spili še kak vin. (Ok, dovolj bednih rim:) (in asonanc:))).

"Recept" za kavo

A ste videli moja dva ful huda krožnika? Eni gospe je bojda ime Camilla, a drugo ljubkovalno in naskrivaj kličem Lady Edith (po tisti sitni-pomilovani-k srcu prirasli Edith iz Downton Abbey, of course). Camilla bi namakala sebe in piškot v čokoljat - resnici na ljubo, kdo pa ne bi - medtem ko se Lady Edith drži nazaj in razmišlja o sami zelenjavi.

Prepričana sem, da ste avtorico krožnikov uganili veliko prej, kot se vam je zasvitalo, da so bučkine testenine dejansko iz bučk. Kako tudi ne, ko pa je že taka zvezda! Iz blogerskih kuloarjev in internetnih budoarjev (samo zaradi rime)se je namreč v rekordno hitrem času povzpela na pološčene police Mladinske knjige, Ike in Sisi, kjer lahko sedaj najdete šalce in ostalo porcelanovje by PolonaPolona, s katerim boste še tako uglajenemu hipsterju razmršile brado, zavihale brčice in  z nosu zbile očala brez dioptrije.

Virtualni šoping, prav tako izlivanje navdušenja in raznoraznih komplimentov, lahko opravite kar tule. In če nimate denarja, se lahko vsaj smejite zastonj, ampak od srca. Ha.

Ko sem bila v OŠ, je bilo grozno popularno, da smo si govorili "ostani takšna, kot si" in razne izpeljanke tega. Ne vem, ali je to nekaj, kar se pač počne v OŠ ali pa je bila takrat nemara vsesplošna klima taka, da se je to pač govorilo. Ko sem zapustila OŠ, sem to floskulo slišala manjkrat, in bila sem prav olajšana, ko mi je enkrat ena bejba na kosilu rekla, da ji grejo na živce ljudje, ki so tako obožujoče zadovoljni s tem, kar so - zakaj pa ne bi bilo dobro, da se spremeniš? Nenazadnje smo ljudje bolj nagnjeni k temu, da se spreminjamo na boljše kot na slabše (čeprav to lahko pomeni, da smo za nekoga in do koga slabši, ker se z nami pač tudi odnosi spremenijo).




V zadnjih letih sem večkrat naletela na ravno obratno logiko, češ, nikoli se ne nehamo izboljševat, nikoli ne smeš bit zadovoljen s tem, kakšen si, ker si vedno lahko boljši. Obe logiki je pravzaprav lahko sprejeti, težko pa je iz njiju povleči tisto dobro, kar nosita v sebi. Ker sta formulaciji preveč enostavni in črno beli, se nam zlahka zgodi, da postanemo a) z vsem zadovoljni, leni in naduti, saj smo že dovolj dobri ne glede na vse; b) z vsem nezadvoljni, zlovoljni, deloholiki ali paralizirani od vsega, kar ni tako, kot bi moralo biti.



Šele pred kratkim se mi je posvetilo, kar vas večina najbrž že ve, ampak moram deliti s tisto manjšino, ki ji bo morda moja žarnica nad glavo kaj razsvetlila: obe misli je mogoče pripeljati skupaj in to le z eno tanko vrvico. Ja, res si v redu takšen kakršen si v tem trenutku, takšna, kakršna si bila takrat in takrat, in v redu boš tudi, kakršen koli boš nekoč v prhodnosti. Niso pa vsa tvoja dejanja, besede in misli "v redu", to lahko vedno izboljšaš. Lahko se opravičiš, lahko probaš popravit, predvsem pa lahko spremeniš to, kako misliš, govoriš in deluješ sedaj in v prihodnje. In še vedno velja, da si ti v redu, ker ti nisi vsako tvoje dejanje, beseda in misel. Te pa seveda oblikujejo in na svet vplivajo bolj, kot misliš, zato je prav in celo nujno, da si prizadevaš za čiste misli, prave besede in dobra dejanja. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako imeti boljše misli, saj je misel tista, ki vodi vse stvari, ki jih rodi in oblikuje, no, pa saj veste, kaj je rekel Buda.



Po tem premisleku si zaslužimo piškot, kajne? Tile so pravzaprav predelava že znanih keksov, ki so vam bili precej všeč, če me spomin ne vara:)

Lešnikovo-čokoladni veganski keksi brez glutena

2 ČŽ mletih lanenih semen
2 JŽ riževega mleka
1 zrela banana

1 skodelica ajdove moke (okoli 120 g)
2 JŽ pravega kakava
pest praženih in nasekljanih lešnikov
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 ČŽ soli
100 g kokosovega olja*
1/2 skodelice trsnega sladkorja (okoli 100 g)
ščep vanilije v prahu





Mleta lanena semena zmešaš z riževim mlekom in speštano banano in daš na stran.

Vse suhe sestavine zmešaš skupaj, dodaš stopljeno kokosovo olje in vmešaš zgornjo bananino mešanico.

Iz mase oblikuješ večje kekse in jih položiš na s peki papirjem obložen pekač. Naj imajo dovolj prostora, saj se kar razlezejo.

Pečeš 12-15 minut na 180°C. 

* olja lahko uporabiš tudi precej manj, nekje do 50 g.

Skratka, z Zaplane smo se preselili na Koroško, na kmetijo, od koder je T. doma. Kot sem lani že omenila, so barve tukaj bolj sveže, čiste in jasne, zrak je pravi balzam, najboljša stvar pa so ljudje. Saj veste, Korošci so vedno za mušter bili:) Resno, tako prijaznih in srčnih ljudi se nisem spoznala. Samo upam lahko, da bo moje mnenje tako tudi ostalo ..


No, en del hiše smo zaskvotali in ga uredili po svoje. Kuhinja je že bolj ali manj taka, kot naj bi bila (mogoče pride še en pult-otok, pa meni se lušta predelati kakšno kredenco iz 50-ih, samo nisem prepričana, da jo lahko še kam vtakneva), v dnevni sobi pa je zaenkrat samo kavč, preproga in stranska mizica-pobarvana gajbica. Ko sva razmišljala o talnih oblogah, s katerimi bi prekrila te ne ravno lepe (in mrzle!) ploščice, sva najprej prišla na idejo ladijskega poda, ampak bi bilo treba iti preveč v višino, menda je "debel" (stropi niso ravno visoki, pa se nama je zdelo škoda). Potem je nekdo omenil laminat, pa sem bila proti, ker sem imela imidž v glavi, da so grdi (mislim, da sem si sicer predstavljala star linolej), potem sem videla, da so lahko prav lepi, a se zanj nisva odločila, ker iz njega še dolgo izhlapeva formaldehid - ne hvala. Podobno velja za ostale talne obloge (ali pa nama enostavno niso všeč), tako da nama je preostal le še parket, to pa je strošek za čez nekaj let.





Z veseljem vam pokažem, kaj sem/smo naredili, čeprav je dela še veliko (sploh pa bo to itak najbrž večni "work in progress"). Kuhinja je taka, kot sem si jo vedno želela, tudi če bi imela več denarja, bi bila najbrž enako majhna, saj manj pulta pomeni manj prostora za odlaganje umazane posode, skratka, prislili te v sprotno delo, kar je zame plus. Vse je iz moje ljube Ikee, zavesice namesto nekaterih vratc pa še pridejo, ko najdem primerno blago. Ta velik umivalnik je zakon (v njem bi lahko kopala dojenčka, če bi bilo treba), črna pipa tudi, lesen pult je čudovita reč (predvsem zato, ker ni tako občutljiv na vročino in PREDVSEM zato, ker je res lep. Se pa vanj hitro zažrejo stvari, kot je rdeča pesa ali bučno olje ...). Magnet za nože je zelo praktična reč, mi je pa bilo malce tesno pri srcu, ker je na paketu pisalo "mesarska oprema" ali nekaj takega. Ko smo postavili kuhinjo, sva začela razmišljati, da bi bilo fino imeti še več odprtih polic za stvari (in še ceneje ... ampak prej se nama je pač zdelo, da morava imeti zaprte stenske elemente). S pečico se še nisva čisto spoznali, ampak mislim, da si bova všeč.



Hladilnik je pravzaprav star hladilnik, kupljen na bolhi za 80 eur in prebarvan z barvo za kovino. Kar dobra alternativa tem dragim lepotcem. Najboljša zgodba pa je s tole črno stalažo ali kako se tej stvari reče - to je bila stalaža v šparu, niti ne vem, ali v trgovini ali v kuhinji, skratka, tast je nekako prišel do nje, potem pa je bila rabljena za skladiščenje v kleti. S T. sva mrzlično razmišljala o tem, kje bi (po možnosti zastonj) dobila še kako stvar za shranjevanje posode (ki je po mojem sploh ni veliko...), in nekega jutra pride T. iz kleti in mi začne navdušeno razlagat o tej zadevi. Bila je srebrna, in polna pajčevin (žal ni slike, ker sva jo hitro očistila s kirherjem in krpo) in neugledna, a sva oba videla potencial v njej. Vedno mi je bil všeč tak malo industrial chic, pa se mi je zdelo, da moram it čisto v rustikalnega, če smo že na kmetiji. No, pa je prišel industrial k nama oz. je bil že tu:) Na srečo je žlahta polna obrtnikov in stalaža je bila že čez par ur profesionalno posprejana s črno, jaz pa sem jo obdelala še z washi tapeki, ki sem jih enkrat zadela pri Katji. Sem si mislila, da bo všeč samo nama, a jo vsi hvalijo, kako praktična in kul je.

Tudi jedilna miza mi je grozno pri srcu. Bila je že v tej sobi, namenjena velikim družinskim srečanjem (poleg drugih, podobnih miz). Naredil je ni profesionalni mizar, zato ni ravno popolna, a to nama je nekako pri srcu. Wabi-sabi in to... Miza je iz borovega lesa, bila je polakirana s prozornim lakom, ki se je ponekod luščil. Na nekem blogu sem videla, da so družinsko jedilno mizo naoljili, in ideja mi je bila takoj všeč. Lak sem poskusila ročno odšmirglati, a je bil ponekod prav zažrt v les, kar mi je kapnilo šele potem, ko sem jo že  naoljila. Jah, prvič sem oljila staro mizo:) No, potem je Tadej na najini ljubi mizi skuril en sposojen tračni brusilnik, nakar sem jaz kupila novega in sva spet brusila. K obstoječim napakam sva dodala še ne najbolj spretno rabo brusilnika, tako da je miza dobila še nekaj vdolbinic po robu, pa kaj. In končno naoljila. Ah ... Ne vem no, meni je ta les tako lep ... In veste kaj, ko ga obrišem z vlažno krpo, zadiši po boru ... Upam, da bo še dolgo lep.


Za stare kmečke stole sem imela dve ideji, pobarvati belo ali pa vsakega v drugo barvo. Pa sem se odločila za belo, ker jo res enostavno prebarvaš v kaj drugega. Sedala pa so mi bila všeč lesena, in sem jih taka tudi pustila. Zaenkrat:) Nekoč bodo na njih najbrž kaki povštrčki. Ali pa tudi ne. Zaenkrat so belo-leseni kmečki stoli pomešani z ikeijinimi, kot je tale (pobarvan by me) na sliki.

No, to je torej zgodba o tem, zakaj tako dolgo nisem nič objavila. Kako se vam zdi?