Tole je hektično obdobje, najbrž si lahko predstavljate (sploh, če imate sami otroke), ampak še bolj kot pomanjkanje časa in energije me pesti megla v glavi (posledica pomanjkanja spanja). Zato kuham bolj malo in od tega je bolj malo vrednega objave. Živimo na pirinem kruhu z domačo marmelado, kavi, paštafižolu, pici, ki jo peče Tadej, krompirju in bučah hokaido. Pa tem, kar skuha tašča;)

Ker nisem nič pametnega skuhala in pofotkala, se tokrat oglašam s seznami. Upam, da so vam tako všeč, kot so meni;)

Kaj mi gre na živce

- ko ljudje rečejo "gospod tapata je rodil" (rodila je seveda ženska, ki jo je on oplodil, to je pa tudi vse, kar je imel fizično pri tem; no ja, razen če je dejansko doživljal couvade, ampak ne poznam nobenega takega, pa precej takih, ki so "rodili")
- ko ljudje ves čas uporabljajo kakšno dolgo mašilo, da mi gre potem na živce vse, kar rečejo za tem in jih sploh nočem več poslušati, še posebej, če je res nesmiselno, kot npr. "sem rekla".
- Kupovanje oblačil, ko je prva spodobna trgovina 70 km stran.
- Kupovanje čevljev. Vedno in nasploh. Najbrž sem ženska z najmanj čevlji.
- Zasvojljivost socialnih omrežij.
- Vedno ista vprašanja novinarjev. Pomanjkanje vztrajnosti, ko sogovornik zavaja.
- Vmešavanje neznancev v vzgojo. Random človek, na obisku pri mojem tastu, ki se postavi za zastopnika moje hčerke in kakor v njenem imenu reče: "Dajte mi meso, ne sam to zelje." (Zelje ni bilo dejansko zelje, tega bi Lila z veseljem pojedla, bila pa je solata iz riža, divjega riža, rdečega fižola, paprike in solate).
- Vedno iste lajne po radiju. Ne vem, kako ljudje ne bruhajo ob tem.

In zdaj ... A few of my favorite things! Dajmo si najprej zapet ... (A si tudi vi to pojete, ko ste slabe volje? Nekoč bom res naredila seznam, tak dolg dolg, da si ga bom ogledovala ... )

Nekaj mojih najljubših stvari

- Duhovite, in včasih strašljive izjave dveletnikov. Na primer Lila, ki mi sredi noči, ko ji nočem iti po mleko, reče: "Pa saj vsak dan greš Lili po mleko." Ne morem kaj, da se ne bi nasmejala in šla pač po mleko (ovseno+sojino, če koga zanima). Ali pa zadnjič, ko se je pogovarjala z ...., in mi potem rekla, da je govorila z Ninico. Ko sem vprašala, kdo je to, je rekla: "Ena punčka, ki je bila bolana in je že umrla." Me kar zmrazi.
- Frejin glasen smeh, ko se smejiva ena drugi.
- Kariraste srajce.
- Otroški gumijasti škornji.
- Dobri Instagram feedi.
- Ljudje, ki ustvarjajo res awesome stvari. Kot recimo Hana.
- Zračne rastline ali tilandsije. Moja takorekoč-soseda cvetličarka Anita jih je naročila zame.
- Neverjetno prijazni ljudje tu na Koroškem. Zdi se mi, da bi lahko bila prijateljica z vsakim človekom, ki ga srečam več kot 2x. In čeprav sem tako malo časa tu, vedno, ko kam grem srečam vsaj enega znanca. Puzzling.
- Dobra muzika. Tako rekoč kar koli, kar zaigrajo na Tiny desk concertih.
- Plani, kaj bomo posadili naslednje leto. Meni se sline cedijo po Mara des Bois jagodah. Ima kdo izkušnje z njimi?
- Učim se šmornati. Moja babica in Tadejeva mama imata diametralno nasprotne recepte. Kako pa vi naredite šmorn? Končno sem se naučila narediti zares perfektne palačinke. Ne da bi se hvalila (totalno se hvalim, oz. hvalim Tadeja;)), najboljše so iz naše pšenične moke. Je pa še ena skrivnostna sestavina noter, vam jo razkrijem kmalu;)
- Frizerski saloni z masažnimi stoli. In kavo. Nekaj najbolj luksuznega in a long time ...

Veganske čokoladne rezine

čokoladni biskvit

čokoladna krema s svilnatim tofujem

Že na začetku letnega časa, ki smo mu svojčas rekli poletje in je bilo svojčas toplo in po morju dišeče, sem od mojega dragega PlanetaBIO dobila nepričakovano in zelo dišeče darilce - celo vrečko kakavovega masla, pa eno (morsko) zvezdo, no, silikonski modelček, z namigom na masažne ploščice. Masažne ploščice obožujem (najboljše do sedaj so mi bile tiste od Lusha), zato sem namigu sledila, a šele takrat, ko sem naredila svoje prvo ognjičevo olje iz svojega prvega ognjiča. Tako so nastale kakavovo-ognjičeve masažne ploščice, ki jih jaz uporabljam po tuširanju (upam, da me bo kdo tudi zmasiral s kako;)). Kuhanje kozmetike, sploh tehle simpatičnih in res proeprostih ploščic je prav zabavno!





Dišijo po čokoladi, na koži pa naredijo tako prijetno zaščitno plast, pri kateri nimaš občutka, da koža ne diha, hkrati pa se zdi, da je koža zaščitena pred izsušitvijo (idealno je, če si roke namažeš s tem, preden pomivaš posodo). Recept sem našla tukaj. Sedaj jih uporabljam predvsem za stopala in druge predele, kjer je koža res suha.

Ognjič je tako rekoč čudežna rastlina in naslednje leto ga bom posadila en hektar. Okej, ne vem, če se bo Tadej strinjal s tem ... Pripravki iz ognjiča delujejo antiseptično, protibakterijsko, protivirusno in protivnetno. Ognjič pomladi kožo, jo varuje in je primeren celo za najbolj občutljivo kožo. Pomagal naj bi celo pri aknah in krčnih žilah, pa pri opeklinah in celo ozeblinah. Skratka, ognjič v vsako kremo! "Blagodejne lastnosti ognjiča v veliki meri uporabljajo tudi v kozmetični industriji, posebno v naravni kozmetiki, kjer je glavna sestavina krem proti staranju. Njegove sestavine varujejo celice pred poškodbami zaradi prostih radikalov ter hkrati neguje izsušeno, pordelo, občutljivo, aknasto in poškodovano kožo", pravijo na Herbani.

Kakavovo maslo je prav tako polno antioksidantov, znano pa je po tem, da nahrani tudi globlje sloje kože, ne le povrhnjice. Zato naj bi bilo tudi tako učinkovito pri preprečevanju nastanka strij, uporablja pa se tudi pri dermatitisu. Če je vaša koža nagnjena k ogrcem, pa se mu raje izognite in uporabite karitejevo maslo. 

Recept za masažne ploščice iz kakavovega masla

70 g ognjičevega olja
70 g kakavovega masla
60 g čebeljega voska

Ognjičevo olje sem naredila tako, da sem cvetove pražila v oljčnem olju: v lonček sem nalila cca 100 g oljčnega olja in vanj nabasala toliko cvetov, kolikor je šlo. To sem na nizki temperaturi kuhala vsaj kako uro in potem pustila stati 24 ur (ali še dlje). Vem, to ni najbolj jasen recept, ampak tisti, ki sem jih našla za referenco, so bili tako različni, da nisem vedela, katero pot ubrati (preverite sami, na zgornjih linkih).

Nekaj ognjiča pa sem jih tudi namočila v oljčno olje in dala na sonce, ti bodo pristali v drugi pošiljki ognjičevega mazila. Aja, letos sem posejala tale ognjič, res je lep, ne vem pa, kako je z zdravilnimi lastnostmi. V ognjičevo mazilo je romal ta in še tisti bolj običajen, ki je že prej rasel na vrtu.

V ognjičevo olje sem vrgla čebelji vosek in ko se je stalil/stopil, dodala še kakavovo maslo. Nazadnje sem vmešala vanilijo v prahu, kar pa ni bila najboljša odločitev, ker je vsa padla na dno, pa tudi vonja ni pustila prav veliko. Bolje bi bilo uporabiti kako eterično olje. Tekočo zmes sem vlila v silikonske modelčke za mafine in pustila, da se strdi. Ploščice sem zapakirala v luštne vrečke s povoščeno notranjostjo (moje so iz Trgovine Popolna dekoracija).

Naslednjič bom poskusila uporabiti še manj voska, in po možnosti sojinega, saj sem videla, da se ga da naročiti iz ene slovenske spletne trgovine. Kakavovo maslo pa je nezamenljivo, zaradi njega masažna ploščica diši po čokoladi. Pa odišavila jih bom s sandalovino in ylang ylangom, kaj pravite na to?;)

Ko se Lila zbudi iz popoldanskega dremeža (in če bi jo pustila, bi to bilo po treh urah, enkrat okoli pol štirih), absolutno ni lačna. Kar pomeni, da je kosilo pripravljena jesti enkrat okoli pol šestih zvečer. Dolgo mi ni kapnilo, kako se prilagoditi temu, da bi lahko jedli vsi skupaj, saj veste, kot normalna družina. Nazadnje sem se odločila, da bo konec malic ob 11h, namesto njih bo pač kosilo za vse ob 12h. Kar je precej hecna sprememba zame, ki sem bila vajena kositi nekako med 14 in 15,30h. Dan je kar naenkrat daljši;)

Kosila pa še bolj enostavna kot prej ... Eno je bilo tole na sliki: tofu burgerji v ciabbatinah. Oh, tile burgerji oz. polpeti iz tofuja so mi pa tako ratali, da kar sanjam o njih! Prej jih je že nekajkrat naredil Tadej in so bili čudoviti, zato sem se bala, ali ga bom "dosegla", in kot kaže, je recept tako fin, da se ni treba nič bat. Je pa iz silno luštne hipijevske knjige The Book of Tofu: Food for Mankind ((iz leta 1979); jaz sem jo ukradla svoji mami, ki jo je od nekoga dobila pred kakimi dvajsetimi leti), ki se jo da še vedno naročiti na Book Depositoryju (ali amazonu, seveda, kjer ima same odlične ocene - res je dobra!). Kot piše v uvodu k receptu: "You won't believe the wonderful flavor of these easy-to-make meatless entrees."

Tofu burgerji ali polpeti iz tofuja

Za 3 srednje lačne odrasle (5-6 majhnih polpetkov ali 3 večji)


250 g mehkega tofuja (jaz sem uporabila hoferjevega)
3 žlice naribanega korenčka (1 mali korenček)
2 žlici nasekljane japonske mlade čebule (ali pora)
1-2 žlici pirine moke
1 čajna žlička chia semen
1-2 čajni žlički gomashia (recept sledi); ali sezam in sol, po okusu
repično olje
sojina omaka shoyu

Tofu zaviješ v čisto kuhinjsko krpo in obtežiš* (midva ga obteživa z 2 koluti po 1,25 kg; ja tistimi za kvihtanje) vsaj 2 uri preden nameravaš narediti polpete/burgerje. *Tofu obtežiš zato, da se izloči odvečna voda iz njega.

Korenček naribaš, mlado čebulo nasekljaš.

Odcejen tofu v večji skledi zmečkaš z rokami, dodaš ostale sestavine in gneteš kot testo (okoli 3 minute), dokler ne dobiš gladkega "testa", ki se lepo drži skupaj. Z vlažnimi rokami oblikuješ burgerje in ji spečeš v olju (vsaj 1 cm olja; veliko, vem, v originalnem receptu pa ga je še precej več); ko so pečeni, odcediš na papirnatih brisačah in pokapljaš s sojino omako.



Postrežeš v kajzericah ali ciabbatkah, zraven zelo paše majoneza (tudi rastlinska;)), paradižnik, čebula, kak list solate in po želji sir (tudi brez je prav čudovito).

Kako narediš gomashio?

Gomashio je dobesedno sezam s soljo; a ne kar tako - oboje je praženo in speštano v eno s pomočjo suribachija (čisto dobro se obnese tudi navaden možnar).


Sestavine za gomashio
1 čajna žlička nerafinirane morske soli
12 čajnih žličk neoluščenega sezama

Sol popražiš, da postane suha (to je težko opisati ... ampak če si pozoren, to opaziš;)); daš v možnar in jo zdrobiš.

Sezam popražiš, da začne poskakovati in se med prsti zdrobi. Spet je potrebna pozornost, saj so semena sezama drobna, in če jih popražiš premočno, postanejo grenka. Sezam daš v možnar, kjer je že sol, in zdrobiš vse skupaj. Pri tem pa ne pretiravaš, sezamova semena morajo ostati delno nezdrobljena.

Uporabiš v zgornjih burgerjih, na rižu, v solati namesto soli ... Ali kar na kruhu, namazanem z maslom.

Tole nagradico vam že dolgo dolgujem;) Vrečke so najlepše metine barve, stajliš črtaste in priložene so jim fine nalepkice za "zapečatenje". Od znotraj so plastificirane, kar mi je prišlo zelo prav in bo tudi vam, če bi radi vanje zapakirali hrano ali domačo kozmetiko (ker se ne poznajo mastni madeži navzven;)).

Super fine vrečke iz Trgovine Popolne dekoracije so lahko vaše, če nam v komentarju pod tem zapisom zaupate, kaj bi v njih shranili. Kaj sem vanje zapakirala jaz, napišem kmalu:)



Za več inspiracije si oglejte še druge vrečkice na spletni strani Trgovine Popolna dekoracija. Tri nagrajence izžrebamo čez en teden (komentar oddajte do nedelje, 10. avgusta do polnoči).

Takole, tole me je malo zadrževalo od bloga, in me bo najbrž še. ;)

Rodila se je 20. julija proti jutru. Le malo pred rojstvom mi je prišepnila, da bi rada, naj jo kličemo Freja. Fascinirajo me njeni črni laski in otožno začudene oči. Lila pa je najboljša sestrica, kar si jih je mogoče zamisliti.

Upam, da se kmalu spet javim:)

Dobrodošli v poglavju, kjer bomo spirulino vtaknili v sladoled! Še prej pa hvala za vse komentarje o vaših najljubših domačih sladoledih, ste mi dali kar nekaj idej! Random.org pa je za nagrajence, ki dobijo sončkaste šalčke za sladoled tokrat določil: Sašo Erlah, Piko in DB-ja. Javite podatke čimprej! Vidim, da imate večinoma zelo radi zdrave sladolede, in moram reči, da jih imam tudi jaz. Mislim, kaj pa je boljšega, kot sladoled, ki je še zdrav po vrhu?;) No, take so tudi tele lučke, v katerih dobite poleg hladne njaminess tudi en kup dobrih stvari iz spiruline. Ker Lila obožuje vse, kar je sladoled in predvsem, kar je čokoladno, je to super način, kako ji v hrano podtakniti stvari, ki so dobre zanjo. Spirulino ji podtikam predvsem zaradi železa, kalcija, magnezija in vitaminov B kompleksa, ki so v njej.

A ni hecno, Lila ima tele lučke zelo rada, Tadej pa jih ne more smislit. Pri tem naj povem, da je ponavadi obratno, Tadej ni izbirčen, Lila pa:)

Pa gremo kar k tokratnemu receptu!

Kokosove čokoladne lučke s spirulino in meto

modelčki za lučke (tele svetovno kul rakete na slikah so iz dobro nam znane trgovine Popoldne dekoracije;))
1 pločevinka (400 ml) kokosovega mleka brez aditivov (npr. Alnatura)
1-2 ČŽ spiruline (jaz sem uporabila tisto od Nutrisslima)
100 g temne čokolade (Viviani je ena najbolj etično nespornih čokolad, ki jih lahko najdeš pri nas)
suhi listki mete, kaki 2 ČŽ (oz. po okusu; najbrž bi lahko bili tudi sveži, a vsekakor brez peclja)
agavin sirup - po želji (jaz ga nisem dodala)


Kokosovo mleko sobne temperature zblendaš z zdrobljenimi listki mete.

Čokolado stališ. Zmešaš s kokosovim mlekom in dodaš toliko spiruline, kot je lahko preneseš (začneš s pol žličke, poskusiš, in postopoma dodajaš). Okus spiruline naj bi se sicer čutil, a ne prevladoval, zvezdi naj bosta seveda čokolada in meta, spirulina poje back-vokal.

Nadevaš v modelčke za lučke in zamrzneš. Če ti kaj ostane, dodaš banano in zblendaš v smoothie. Eksaš samo. Or something.

Trgovina Popolna dekoracija ima spet darilčka za vas, tokrat čisto poletno obarvana: rumeno-bele šalčke za sladoled+lesene žličke za zraven! Če tudi vas prijatelji, tako kot mene, nagovarjajo, naj naredite sladoled party, potem jih res nujno rabite:)

No, jaz sem jih tokrat napolnila s sladoledom, po katerem so se mi že dolgo cedile sline: tistim iz črnega sezama. Klasika japonskih restavracij, sicer pa ga najbrž težko kje najdete v trgovini. Črni sezam pa se kar najde v raznih bio trgovinah oz. trgovinah z zdravo hrano (ali velikih centrih).

Najprej potrebujete maslo iz črnega sezama, ki je super stvar, tudi kar tako, za žličkat;)

Maslo iz črnega sezama (kuro neri goma)

200 g črnega sezama
ščep soli
olje nevtralnega okusa (sezamovo, repično), 1-3 JŽ

Črni sezam daš v pekač in v pečico, ogreto na 150°C. Pražiš 10 minut, vmes enkrat premešaš.
Če imaš super dober blender, ga lahko morda zblendaš kar brez olja.

Čer imaš povprečen blender/multipraktik, je bolje uporabiti nekaj žlic olja nevtralnega okusa; olje dodajaš postopoma, pač najmanj kot je potrebno.

Miksaš in vsake toliko postrgaš kremo s sten mikserja (blenderja/sekljalnika/multipraktika), dokler ne dobiš paste, podobne tahiniju. Zapreš v steklen kozarček in hraniš v hladilniku. Meni je dobra tudi kar na žlico, sicer pa jo lahko uporabiš v japonskih sladicah, na primer spodnjem sladoledu.

Sladoled iz črnega sezama

400 ml sladke smetane (po možnosti bio)
2 JŽ črnega sezamovega masla
2 JŽ mletih sezamovih semen
7 JŽ agavinega sirupa oz. po okusu
ščep soli
par kapljic limoninega soka

Vse sestavine zmešaš, ohladiš in daš v ohlajeno posodo aparata za sladoled (pač po navodilih za uporabo).

Črni sezam je bolje dodajati postopoma (najprej samo eno žlico ...), da ugotoviš, kako intenziven okus ti odgovarja.

Meni je sladoled najboljši direkt iz avtomata, nekateri pa priporočajo, da ga prej še za par urc zamrzneš. Okrasiš s semeni črnega sezama in meto, npr.

Če imate radi še bolj kremaste sladolede in se nič ne bojite dela z jajci, je tukaj recept.

Giveaway!

Če se vam je zluštalo (tudi) tehle luštnih sladolednih šalčk in žličk, odklikajte v Trgovino Popolna dekoracija in si oglejte poletne lepote, pod to objavo pa pustite komentar, v katerem nam vsem zaupajte, kateri sladoled bi pa vi najraje postregli v njih!

Čez en teden, 23. junija, bom izžrebala 3 nagrajenke/nagrajence, ki bodo prejeli komplet papirnatih šalčk in lesenih žličk, kakršne vidite na teh slikah.

Kako so me nekoč v študentskih letih obsedli crunchy muesliji sem že pisala, ne? Takrat sem se nekega dne zalotila, kako sedim na faksu (ne vem, a sem kaj čakala, najbrž že?) in iz vrečke jem pravkar kupljene crunchy mueslije z okusom borovnice, in ne morem nehat, čeprav je res čudaško in se zdi narobe. Doma sem preverila sestavine in ugotovila, da nočem biti odvisna od nečesa takega. Najbrž sem si takrat enkrat začela delate tele mueslije. Ki pa sem jih potem tudi jedla kar suhe na žlico, direkt iz kozarca, in mi ni bilo dovolj. Mogoče sem jih dejansko tako zelo rabila. Kaj pa vem, muesliji najbrž dobro vplivajo na moje živce. Mogoče zato. (No, razen za živce je tale zajtrk dober tudi za kožo in kosti, ker vsebuje precej mangana, ha.)





Študentski muesliji jim pravim, ker sem jih delala v študentskih časih, pa tudi zato, ker so za razliko od granole, narejeni na štedilniku, ne v pečici, kar pomeni, da jih lahko narediš tudi v študentskem domu, če je treba.
Mimogrede, ste vedeli, da naj bi bila porcija mueslijev tam nekje 30 g? Meni se zdi to odločno premalo, ampak jaz sem jedec, ne dietetik. Tako da me morda raje ne poslušajte:)

Tele strašansko kul nalepke na steklenih kozarcih prihajajo iz Trgovine Popolna dekoracija. Mislim, da so sicer namenjene za poroke in ne toliko za shrambe, ampak no ... V moji "shrambi" zgledajo fantastično, vsaj meni, je pa res, da je treba biti nekoliko pazljivejši pri prijemanju kozarcev, saj se kreda rada malo zabriše, kar pa ni noben problem, saj se da to zelo hitro popraviti.

Študentski muesliji

300 g ovsenih kosmičev
100 g mandljev
50 g rožičeve moke
50 g sončničnih semen
50 g sezamovih semen
50 g brusnic (ali rozin, goji jagod ...)
1 paketek sladkorja z vanilijo (ni potrebe, ker so že rožiči zelo sladki; ampak če nimaš na voljo vanilije v prahu, je vanili sladkor res dobrodošel dodatek) ali dva ščepca vanilije v prahu
cimet (po okusu)
ščep ali dva soli



V veliki ponvi z debelim dnom posebej popražiš ovsene kosmiče, mandlje, sončnična semena, sezamova semena in rožičevo moko, pri čemer je najbolje začeti s hladno ponvijo na malem ognju in najprej pražiti rožičevo moko, saj se ta rada prismodi.

Rožičevo moko ves čas praženja mešaš; pražena je, ko se ne lepi več na ponev, ampak deluje suho, in lepo diši.

Sezamova semena pražiš ob stalnem mešanju, dokler ne zadišijo. "Praženost" lahko preveriš tudi z drobljenjem med prsti: če se semena zlahka zdrobijo, so pražena.

Sončnična semena prepražiš toliko, da porjavijo, kosmiče pa le toliko, da zadišijo. Če nimaš res velike ponve, je kosmiče dobro pražiti v dveh etapah (ali celo treh).

Nazadnje prepražiš mandlje in jih nasekljaš.

Vse sestavine zmešaš skupaj, dodaš sol, vanilijev sladkor ali vanilijo in brusnice. Postrežeš z riževim mlekom in jagodami, na primer. Pa s kakim lepim servetkom iz Popolne dekoracije, pa ne bo več tako študentski tale naš zajtrk:)


*Objava je nastala v sodelovanju s Trgovino Popolna dekoracija, krajem, kjer gostiteljica v meni začne na glas vzdihovati nad vsemi vizualnimi bombončki:)

Solata iz vrtne kreše s pečeno cvetačo

2 šopa kreše (1 šop=kolikor je lahko primete v eno roko;))
Pečico segreješ na 230 stopinj.

Včeraj sva z mojo prvo cimro iz študentskih let virtualno klepetali o vsem in omenila je, da kuha kosilo. Seveda sem jo vprašala, kaj kuha, in je skoraj opravičujoče odgovorila, da ajdovo kašo in peso, za zraven pa olive in solato. "Skoraj preveč preprosto." Dodala je, da ne podpira diet, ampak zdrave prehranjevalne navade. Itak. In potem je napisala nekaj, kar me je res zadelo, saj veliko razmišljam o tem zadnje čase: "Tudi ne podpiram brbončic. Eni ljudje so ful mahnjeni na to kar je dobro in na uživanje. Za jezik in na prvi pogled."

Mafini z rdečo peso.

No, tale naslov se ne sliši prav prijazno in sodobnovzgojno, ampak seriously, če otrokom podtikaš nekaj, kar je dobro zanje v nekaj, kar se njim zdi dobro, je to po mojem win-win situacija. Čokoladni mafini z rdečo peso. No, "podtikanje" vam bo seveda uspelo le, če imajo tudi vaši otroci radi mafine in čokolado.

To je bil torej prvi trik, rdečo peso zapakiraj v obliko mafina in zamaskiraj s čokolado.

Drugi trik: kam s pulpo, ki ostane po stiskanju soka iz rdeče pese? V mafine. Ali pa bi morala formulirati drugače: pulpa ni odpad. No, moram priznati, da to morda ne velja za vse sokovnike, morda so vaši tako dobri, da iz pese iztisnejo še zadnje kapljice soka, in vam ostane le rdeča žagovina, ki ni za drugam kot za na kompost. Ampak če imate povprečen sokovnik, bi moralo tole delovati. Aja, seveda lahko namesto pulpe uporabite tudi drobno naribano rdečo peso.



Tretji trik: če ti zmanjka mleka, ga pač narediš. Seveda govorimo o čudoviti stvari, ki se ji reče rastlinsko mleko, in tudi ni prvič, da sem ga naredila, sem ga pa prvič naredila tik pred zdajci, brez predhodnega planiranja torej, in prav zaradi tehle mafinčkov. In prvič sem ga naredila iz sončničnih semen! Preprosto zblendaš 1 kavno skodelico sončničnih semen in 4 enake skodelice vode. Za uporabo v mafinih niti ni nujno, da mleko precediš (v tem primeru ga zgolj potrebuješ nekoliko več). (Če se vam ne da ubadati s tem, lahko seveda uporabite rastlinsko mleko, ki ga imate pri roki.)

Četrti trik: kako nekomu za darilo prinesti mafine in biti pri tem res fensi? Nič lažje, oblecite jim ogrinjalca:) (Naj vas spomnim, da jih lahko tudi zadenete, če se pridružite nagradni igri, ki jo pripravljam skupaj s Trgovino Popolna dekoracija!)

Mafini z rdečo peso in čokolado

250 g moke (pol pirine, pol bele)
2 ČŽ pecilnega praška (vinski kamen)
ščep soli
8 JŽ pravega trsnega sladkorja
5 JŽ kakava v prahu
1 JŽ chia ali lanenih semen, zmletih
300 ml rastlinskega mleka
4 JŽ olivnega olja
50 g temne čokolade, nasekljane
200 g pesine pulpe/naribane pese

Veganski mafini.

Model za mafine obložiš s papirčki ali silikonskimi modeli.

Pečico nastaviš na 190 Celzijev.

V veliki skledi zmešaš vse suhe sestavine (prvih šest).

Dodaš mleko in olje, premešaš le toliko, da dobiš enotno zmes (preveč mešanja - gumijasti mafini!).

V testo nežno zamešaš pesino pulpo in nasekljano čokolado.

S pomočjo žlice testo nadevaš v model za mafine.

Pečeš na 190 stopinjah približno 15-25 minut (ali so pečeni, preveriš z zobotrebcem, kot ponavadi). Nič se ne bom pritožila, če mi boste sporočili, koliko časa so se vam pekli! (V moji pečici so rabili kar 25 minut).