Če me poznate, že veste, da padam na čaj in čajanke. Čeprav to ne pomeni, da imam kaj proti kavi, brunchu in kultiviranim piknikom. Jap, pri piknikih se pokaže moj pravi snobovski jaz ... Ampak o tem, kdaj drugič;) Danes pijemo čaj, jemo piškote in pito. Ker je vsaka skrb ob čaju in piškotih veliko manjša ... Tokratno čajanko sem pripravila po navdihu iz spletne trgovine z darili 1001 dar.
Čajank je čisto premalo! Za svoj baby shower sem si zaželela čajanko in punci sta mi jo pripravili v stilu: z rožami, kapkejki, čokoladnim tartom, tremi vrstami čaja, obloženimi kruhki ... Čajanke so res fine za druženja, ko ne želiš, da alkohol prevlada. (Še vedno pa lahko imaš kakšno steklenico ruma pri roki). Pa poglejmo, kaj so elementi prav čajanke.

Kako pripraviti čajanko

1. Čaj

No, čajanka brez čaja bi bila precej žalosten dogodek. Fino je, če sta čaja vsaj dva: črni in zeleni, na primer. Nič pa ni narobe z belim čajem, oolongom, roiboosom, sadnimi in zeliščnimi čaji. Ponudiš lahko tudi limonado in celo koktajle.
Tokrat sem pripravila beli čaj z okusom vrtnice iz trgovine 1001 dar. Ker je tako pomladanski, da je veselje! Vsakič, ko ga pripravljam, vtaknem nos globoko v škatlo in vdihnem ... ah, pomlad, vrtnice in čisti užitek!

2. Hrana

Sendvički oz. obloženi kruhki so super, ampak za čisto vskadanje popoldanske čajanke, ki jih zahtevajo otroci (vsaj moja starejša hčerka), so sladkarije čisto dovolj. Piškoti so seveda nujni (za namakanje v čaj, seveda!), fini pa so tudi kakšni kolači, ajdov bananin kruh iz moje knjige, pite, tarti in sconi.

V 1001 daru sem si izbrala piškotke z earl greyem. Priznam, da je imela pri tem veliko vlogo embalaža - modra vzorčasta škatlica je lepa za v vitrino! In kar predstavljala sem si, da mi bo prišla prav za kakšne domače zeliščne čaje. Pričakovala sem okusne, morda malo presladke kekse, a ob prvem grižljaju sem kar zaprla oči. Prva beseda, ki mi je prišla na misel ob tem keksu, ki se je topil v ustih in jih polnil z ravno prav močno aromo bergamotke in črnega čaja, je bila: "božansko". T. je rekel, da so "strašno dobri", Lumpika (zdaj bom starejšo hčerko tako imenovala) pa je bila razočarana, da jih je tako hitro zmanjkalo ... Škatla pa je tako lepa, da jo bom definitivno obdržala.

3. Dekoracija

Imam novo obsesijo, veste, in reče se ji Outlander! Bi še kdo rad šel v Lallybroch? Serijo mi je priporočila prijateljica, s katero si deliva okus za štorije, in ko sem jo zagledala na Netflixu, sem jo morala seveda takoj preverit. Oh, in zdaj sem čisto noter padla ... Tako, da razmišljam o tem, da bi kupila šalco z napisom Sassenach ali Take me home to Lallybroch ali Dinna fash ... Joj prejoj. No, vsaj nisem tako daleč, da bi si hotela kupit medvedka s Clairino poročno obleko;))) Anyway, serija se začne, ko Claire prešine spoznanje, da še nikjer ni živela dovolj dolgo, da bi imela v lasti vazo. No, jaz imam nekaj vaz, in vse sem si kupila sama. Kar je hecno, saj je vaza res kul darilo, ampak se nihče ni spomnil, da bi si jaz, ki obožujem rože, lahko želela vazo.
Tudi tale prekrasna, velika vaza je prišla iz istega naslova kot čaj in piškotki. Namenjena je sicer tulipanom, ampak jaz sem vanjo dala narcise, ker jih je bilo vse polno okoli hiše. Hecno, kako nikakor ne grejo vsake rože v vsako vazo. Pravzaprav imam že dolgo v planu naučiti se kaj o teoriji šopkarjenja. Zanimivo se sliši tale knjiga. Morda še kdo priporoča kakšno? Če vas je zamikal noro rožičast predpasnik, ki ga nosim, ga poiščite tukaj (zdaj ga ni več, je pa tale).


4. Družba

Čisto sam pač ne moreš imeti čajanke - temu se reče, da piješ čaj, ne pa da imaš čajanko. Zadnje čase prirejam čajanke le za otroke in domače, a ni boljšega, kot čajanka s prijateljicami, recimo za kak baby shower, rojstni dan ali pa za dekliščino brez alkohola (ali z manjšim poudarkom na njem, ahem).

Ponarejena francoska jagodna pita

 

Nigella, oh Nigella. Redkokdaj kuham po njenih receptih, ker niso ravno blizu mojemu običajnemu repertoarju. Ampak, kadar koli jo vidim, si mislim, da bi pa mogoče bilo pametno, če bi. Če namreč drži, da si to, kar ješ, potem Nigella kuha res prav odlično. Mislim, a ni fejst bejba? Če bom pri 56-ih zgledala tako, bom cel dan poplesavala. In vse zabelila s kupi masla, hehe. Njena zadnja knjiga, Simply Nigella (ni čisto nova, izšla je lani oktobra), pa se sliši in vidi tako obetavno, da me resno srbijo prsti, da bi jo kupila. Če ne za dobesedne prevode v kuhinjo, pa za inspiracijo. Izkazala se je namreč za kar dobro inspiracijo, vsaj v primeru tehle vilinskih tortic.
Tele vilinske tortice so izredno sladke, to je že treba povedati, ampak to je ena od tistih sladkarij, pri katerih si rečeš: sladkarija naj bo sladkarija. Ali si vi tega nikoli ne rečete?;) Zato je bila tudi sodba o njih pri nas doma deljena: hčerki zelo za, mož ne najbolj, tašča pa je celo rekla, da so božanske! Morda najbolje, da poskusite na lastnih brbončicah, hm?

Kakšna se pa vam zdi Nigella? Vas kaj mika njena knjiga?



Veganske vilinske tortice
za 10 tortic
(navdihnjeno po Nigelli)

100 g kokosovega olja
80 g kokosovega sladkorja
6 žlic aquafabe (slanica iz konzerve čičerike)
pol žličke jabolčnega kisa
100 g pšenične moke
2 žlici mletih mandljev
1 žlička pecilnega praška
1/2 žličke sobe bikarbone
vanilija v prahu
2-3 žlice rastlinskega mleka

Pečico ogreješ na 190°C.

V večji skledi zmiskaš kokosovo olje in sladkor. Doliješ aquafabo, mleko in kis, ter zmiksaš.

V drugi skledi zmešaš moko, vanilijo, pecilni in sodo, ter preseješ v tekoče sestavine. Dodaš mlete mandlje in nežno premešaš z metlico (ne miksati).

Nadevaš v papirnate ali silikonske modelčke za mafine.

Peci na 190 °C 20-25 minut oz. dokler niso robovi rahlo zapečeni.



Veganski royal icing

2 žlici aquafabe
250 sladkorja v prahu
vanilija v prahu
1 žlička limoninega soka

Aquafabo stepeš, da se začne lepo peniti, postopoma vsuješ sladkor in vanilijo, dodaš limonin sok in stepaš 10 minut. S tem poljubno na debelo premažeš tortice in posuješ z mrvicami. Lahko uporabiš tudi navaden ali obarvan royal icing ali pa poljubno tanko razmazan kokosov sladkorni preliv iz tega recepta za kapkejke.

Tile brownieji so res fini, zelo čokoladni, gosti in na trenutke hrustljavi zaradi orehov. Skratka, so vse, kar si od brownieja želiš! In čeprav sta mi tamali dve hoteli pojesti vse testo, nad pečenimi nista bili tako zelo navdušeni - smo bili pa odrasli toliko bolj, ahem. Navdušenje nad brownieji iz blaga in celo košarico pa ne jenja. Zelo navdušena je tudi Freja, ampak ona te igrice jemlje precej dobesedno, tako da so sedaj naši brownieji in lubenica oplemeniteni z njeno slino ...

Veganski brownieji

4 žličke mletega lanu
2 žlici marante v prahu*
100 g moke**
100 g mletih mandljev
60 g kakava
pol žličke soli
četrt žličke sode bikarbone
60 g kokosovega olja
200 g sladkorja (jaz sem uporabila mešanico brezovega in kokosovega sladkorja)
130 g čokolade, nasekljane (50 g daš na stran)
60 ml rastlinskega mleka
vanilija v prahu
60 g nasekljanih orehov


*prah marante se uporablja za zgoščevanje, podobno kot recimo koruzni škrob ali tapiokina moka. Jaz sem jo spustila, ker nisem imela nič od tega doma. Morda bi se brownieji malenkost manj drobili, če bi jo uporabila, ampak je bilo še vseeno super!

**Angela je uporabila riževo moko, in tako so njeni brownieji brez glutena, jaz pa nimam nič proti glutenu, zato sem uporabila kar belo moko, ki je bila pri roki.

Pečico razgreješ na 180 °C. Manjši pravokotni pekač obložis s papirjem. Jaz sem uporabila tistega v velikosti A4, če pa imaš kvadratnega s stranico 23 cm, prav za brownieje, toliko bolje.

Lan v skodelici zmešaš s tremi žlicami vode.

V večji skledi zmešaš moko, kakav, maranto (če jo imaš), sodo in sol.

V srednje veliki kozici raztopiš čokolado in kokosovo olje ali vegansko maslo.

Primešaš laneno mešanico in mandljevo mleko. Vse skupaj vliješ k suhim sestavinam in dobro premešaš. Nato vmešaš še preostanek nasekljane čokolade in nasekljane orehe.

Testo razporediš v pekač in pokriješ s peki papirjem. Z rokami pogladiš, da se lepo poravna.

Pečeš na 180 °C 30-36 minut. Počakaš, da se docela ohladi, potem razrežeš na kvadratke.

Kruh brez moke ala Sarah Britton

135 g sončničnih semen
90 g lanenih semen
65 g lešnikov
145 g ovsenih kosmičev
2 žlici chia semen
4 žlice semen indijskega trpotca (psyllium)
1 žlička morske soli
1 žlica javorjevega sirupa
3 žlice stopljenega kokosovega olja
350 ml vode

Kruhek z avokadom

Kruhek s kakijem

Poznate tiste vice o slončku in miški? Moja mama jih ima najraje, poleg tistih o zajčku, seveda. No, danes sem si enega izmislila sama, pravzaprav se je zgodil v moji kuhinji. Kaj dela slonček na pultu? Je miške, seveda!

Lila se vsak dan, neodvisno od pusta, obleče v princesko, Rdečo kapico, Elso ali Elso Rdečo kapico. Zato sem imela malce težav, da sem jo prepričala, naj bo malo slonček. Ampak, ko sem ji rekla, da je lahko Elly Elephant, je bila pa takoj za štos in je v preobleki uživala! Še posebej, ker je bila lahko
slonček z najljubšo roza oblekico. In potem je plesala in trobila in se elegantno držala - stvari pač, ki jih počnejo slončice, kajne.
Kostumček Oskar&Ellen se je izkazal za zelo praktičnega in strašno pikupnega, in na kožo pisanega malim frajlam, ki ne odstopajo od čisto svojih modnih zapovedi, to je oblekic na petek in svetek (zanimiv članek o tem fenomenu si lahko preberete tukaj). Kapa z ušesi je zelo prilagodljive velikosti, prijetno mehka in nemoteča. Repek pa je strašno luštkan in prav tako nemoteč za otroka. Lila ga je, značilno kreativno, pozneje uporabila tudi kot kravato:)
In kakšne miške si je privoščil tale moj slonček? Brezglutenske, brez jajc in brez mlečnih izdelkov! Zvenelo je kot težka naloga, ko sem primerjala recepte za miške iz taščinih knjig - kupi jajc, jogurt, skuta ... Pa se je izkazalo, da mi spet lahko na pomoč priskočijo banane! Okus teh mišk vam bo morda znan, sploh, če ste poskusili bananin kruh iz moje knjige. Ampak so vseeno čisto čisto drugačne! In res njami. Vsaj, če so vam všeč ajda in banane.

Veganske miške brez glutena 

130 g ajdove moke
1/2 čajne žličke sode
1/2 čajne žličke pecilnega praška
ščep soli
sladkor z vanilijo (če boste uporabili vanilijev jogurt, lahko tega izpustite)
2 majhni zreli banani
1/2 žličke jabolčnega kisa ali limoninega soka
70 ml sojinega jogurta, navadnega ali vanilijevega

olje za cvrtje (jaz sem uporabila kokosovo maščobo, tisto tapoceni, kar celo kocko ... (250g))

sladkor v prahu za posip (po želji)



Banani speštaš z vilicami in dobro zmešaš z jogurtom in kisom ali limono. Ajdovo moko zmešaš z ostalimi suhimi sestavinami in primešaš k bananini zmesi, da se poenotita. Masa je precej gosta, ampak ne sme bit prav trda. No, v takem primeru jo lahko razredčiš s kakšno dodatno žlico jogurta ali rastlinskega mleka. Vse male banane niso isto male, to je bolj umetnost kot znanost;) Masa naj 10 minut odstoji, pokrita, na pultu.

V majhnem loncu razgreješ olje. Ko je zelo vroče, s pomočjo dveh malih žličk vanj nadevaš miške. Z eno žličko zajameš maso, z drugo jo potisneš v vrelo olje. Temperaturo malce znižaš in pečeš, da porjavijo in priplavajo na površje. Ne smejo pa ravno počrneti:) Polagaš na krožnik, obložen s kuhinjskim papirjem, da se odcedijo.

Postrežeš še tople, posute z malo sladkorja v prahu. Ali veliko, če vam pomaga sladkosnedi slonček:)


Oh, če bi tudi vi imeli slončka na pultu ali pa kakšno drugo žverco Oskar&Ellen, se vsekakor odpravite v Silly svet, jaz sem navdušena! (Ta objava je sponzorirana, a mnenje je v celoti moje (in Lilino!).)

Živo roza kredenca s Pinteresta.

Soooo ... Dolgo vam nisem nič povedala o updateih v moji Uglašeni Razmetani kuhinji. Ja, ravno zato, ker mi je ne uspe dovolj pospravit, da bi jo lahko slikala;) Vas zanima? Mene vedno zanimajo taki blogerski updatei. Pravzaprav zalezujem house-toure, čisto sem obsedena z Apartment Therapy, recimo.

Koralna kredenca iz Jungalowa.

Okej, in zdajle sem pred eno dilemo. Že odkar imam svojo kuhinjo ali pa še prej, sem si želela tako starinsko kredenco. Nameravala sem jo pobarvati belo ali v kakšno lepo pastelno barvo, in potem sem zagledala tole. Roza! Kupljeno! Nasploh je vse na Jungalowu perfektno. Potem sem videla še tole. Enkrat sem že poslala Tadeja, s sposojenim avtom in prikolico, v Grosuplje ali kam, skratka nekam 200 km stran, po eno kredenco, za katero se je izkazalo, da je iz iverke ... Ne hvala! Nič čudnega, da ni bil najbolj navdušen, ko sem mu pred nekaj dnevi rekla, da sem našla krasno kredenco v Kranju.

Moja kredenca iz Kranja;)

Čisto svetlo roza kredenca s Pinteresta.

Odkar vem, da rabim kredenco, redno čekiram Bolho. Enkrat sem naletela na eno lepo, sicer novo, a res lepo masivno kredenco, narejeno na Nizozemskem, z ugodno ceno, ampak je oglas izginil, še preden sem uspela kontaktirati prodajalca. Nič čudnega. Prejšnji teden me je spet prijel ta "itch", nuja, da res rabimo kredenco, kamor bomo pospravili vse, kar zdaj ustvarja vizualni kaos (samo vizualni seveda ... potem bo skozi kredenco izginil do Narnije, seveda). In sem našla eno precej lepo, a me ni čisto prepričala ... Potem pa izberem razvrstitev od najcenejših oglasov proti dražjim ... In tam je bila, najlepša kredenca ever, za neverjetnih 55 evrov. Na koncu sem morala ponudbo zvišati na celih 120 evrov, ampak se mi zdi, da sem resnično dobro prišla skozi;)

Starinsko roza kredenca s Pinteresta.

Potem sem si morala le še sposoditi avto in prepričati Tadeja, naj jo gre iskat ...

In zdaj je tu, vsaj tako lepa kot na slikah v oglasu, in nisem več prepričana, da bi jo rada pobarvala v roza. Seveda me Lila nagovarja, naj bo roza, Tadeju pa ideja sploh ni všeč. Kaj mislite vi, pobarvati ali ne pobarvati? Imate kredenco (in kaj shranjujete v njej?)? In še to, katere barve za pohištvo priporočate? Z Jubinom nisem zadovoljna sploh ...