A ni hecno, kako se ideje v tem času hitro širijo? Pa ne le širijo, tudi sočasno porajajo in razvijajo. O idejah in njihovem svojeglavem obnašanju zelo zanimivo piše Elizabeth Gilbert v Veliki čarovniji, a bomo kdaj drugič o njej.
Pred nekaj leti smo recimo imeli idejo, da bi zmešali šabeso in mošt*, in ga tako naredili privlačnejšega za novo generacijo in turiste (ja, tudi na Koroškem je turizem, in vedno več ga je!). No, še isto poletje smo prav tako pijačo našli v nekem zakotnem hrvaškem marketu, pakirano v lepe steklenice, uvoženo iz Anglije. Letos pa lahko na policah najdete že slovensko ... Pravzaprav je čisto okusna, a malce slajša od našega “izuma”.
Zato zdaj, ko dobim kakšno kul idejo, takoj pomislim, da jo je najbrž že kdo drug tudi dobil in jo izpeljal še bolje, kot bi jo jaz. Zato sem ideje nehala guglat in se zdaj vsaj nekaj časa lahko pretvarjam, da so moje.
Ampak zdaj me razčara že Instagram, kar pomeni, da mi niti ni treba vprašat Google, ali je moja ideja že utelešena, ampak mi jo vesolje samo servira na pladnju, ki se mu reče Instagram feed. Pa saj nisem zares razočarana in moj svet ni razčaran. Na to poskušam gledati skozi očala magičnega realizma, pa se mi zdi prav zabavno.
No, današnja juhica se je rodila na tak način, kot sveža ideja, a se je čez nekaj dni izkazala za dobro znano kombinacijo, ki jo mama neke Instagramerke kuha že od nekdaj. Pa se mi zdi prav romantično in magičnorealistično, ko si predstavljam, da je pred 40 leti neka mama nekje dobila isto idejo kot jaz zdajle, ali pa da je to preprosto recept, ki ga tamkaj (ne vem, od kod je) poznajo vsi.
***
Kot veste, obožujem krešo, ampak najbrž jo vedno posejem malce prepozno. Ali pa je tu podnebje res tako zelo drugačno (čakaj malo, saj dejansko je). In ker mi je tako všeč, ves čas razmišljam, kam vse bi jo lahko vtaknila. Pred nekaj leti sem jo naredila v solati s pečeno cvetačo (nad njo se navdušuje moja mama in jo je pripravila prijateljicam, a čisto po svoje, kot ji je že v navadi), letos pa sem krešo poskusila v sendviču (ni slabo, ni pa ravno za na blog), in v kremasti juhi z grahom. Oba sta tako lepo zelena, zato sta se mi zdela idealen par. Krešin sicer močan okus se na visoki temperaturi skoraj čisto izgubi, zato sem jo dodala čisto na koncu, da se pravzaprav ni zares kuhala.
Grahova kremna juha s krešo
1 žlica oljčnega ali kokosovega olja1 por
400 g svežega (ali zmrznjenega) graha
1 l vrele vode
1 bio zelenjavna jušna kocka
2 žlici kokosove smetane (neobvezno)
Zajeten šop vrtne kreše
Sol, poper
Por opereš in nasekljaš. Krešo prav tako, in jo daš na stran.
V velikem loncu segreješ olje in nanj vržeš por; po kaki minuti dodaš grah in na kratko opražiš.
Zaliješ z vodo in dodaš jušno kocko. Kuhaš cca. 5 minut.
Dodaš krešo in kokosovo smetano (če jo imaš) in vse skupaj zmiksaš s pomočjo paličnega mešalnika ali, za še bolj kremast rezultat, v blenderju. Poskusiš in po okusu posoliš in popopraš (ali pa sploh ne).
Po želji postrežeš s kislo smetano** ali še raje, s creme fraiche (ampak tistim naravnim, ne tistim, ki je križan z margarino) ali s krutoni. Ali pa kar z obojim, zakaj bi se šparali.
*mošt sem zamešala v en tak hecen koktejl - ali morda bolj bovlo - ki ga lahko najdete tukaj.
**vegansko "kislo smetano" pripraviš iz indijskih oreščkov, malo vode in limoninim sokom.
