Nekaj random stvari o meni

Prosena kaša za zajtrk *okus korenčkov kolač*

 

V študentskih letih sem najraje hodila na kosilo v neko gostilno, kjer so imeli čudovit domač olivni kruh. Šele nedavno sem ga poustvarila doma, in nam je zelo všeč (no, vsaj odraslim;)). Mehek znotraj, s hrustljavo skorjico in s krasnim olivnim okusom.

Se še spomnite, kateri je moj najljubši lonec? Praktično ne mine dan, da ga ne bi tako ali drugače uporabila, z njim je pač vse boljše. Tako seveda ni naključje, da je svoje mesto našel tudi v prenekaterem receptu v moji knjigi. In zdaj imate možnost, da rdečega železnega lepotca parkirate v svojo kuhinjo tudi vi!

Juha iz buče hokaido. To so dnevi, ko je dobrodošla vsaka stvar, ki mi olajša in skrajša kuhanje. Najbolj mi ga je olajšala mama, ki mi je za okrogli rojstni dan (in naslednje tri do pet!) podarila Blendtec, ki sem si ga tako dolgo želela. Potem mi ga je olajšala sestra (tista, ki slovi po torbicah, no, saj druge tudi nimam), ki mi je povedala, da lahko hokaido bučo zmiksaš celo, kar z lupino vred (tudi, če nimaš Blendteca). In tretja stvar, ki mi je olajšala kuhanje: Biogetta. Biogetta je nekaj takega kot vegeta, samo veliko bolj naravna in zdrava, predvsem pa brez sumljivega natrijevega glutaminata. V njej je mleta slovenska bio zelenjava (korenje, zelena, pastinak, peteršilj in por) in naravna morska sol iz sečoveljskih solin, katero sama tudi sicer najraje uporabljam pri kuhi. Moja tašča pripravlja nekaj podobnega, vendar je letos še ni scoprala, tako da mi je Barbarina prišla še kako prav! Ko nam domače zmanjka, pa bom vedela, kje jo kupiti ...

Naše hokaido buče so letos tako okusne (in imamo jih toliko, da jih bomo nekaj tudi prodali), da lahko ješ kar surove in brez vsega. Ampak, juha je pa še vseeno tako fajn zadeva, še posebej za otroke: oranžna, kremasta, sladko-slana ... Jaz bi jo lahko jedla vsak dan! Moram reči, da se je Biogetta lepo zlila s sladkostjo buče in ji dodala slano globino.

Najbolj preprosta provansalska buča juha

(za 4-6 oseb)

1 srednje velika hokaido buča
1 l vode
1 čajna žlička Biogette (ali ena jušna kocka brez glutaminata)
ščep ali dva provansalske soli (ali provansalskih začimb+morske soli)
1 čajna žlička ričkovega ali oljčnega olja (po želji)


Bučo dobro umiješ, na deski prerežeš na pol in izdolbeš sredico, ki jo zavržeš (ali shraniš semena). Narežeš na krhlje, te pa na približno enako velike kose. Daš v velik lonec in zaliješ z vodo. Posoliš s provansalsko soljo in  kuhaš, dokler se buča ne zmehča (približno 15-20 minut). Ko je buča fino mehka, vmešaš čajno žličko biogette in žličko olja (za boljšo absorpcijo vitamina A). Juho premiksaš s paličnim mešalnikom ali v blenderju, da postane svilnato gladka - ampak tudi, če so v njej koščki, je prav dobra.

Postrežeš. Kisla smetana, poper, krutoni ali jušne kroglice so seveda možni dodatki, a pravzaprav nepotrebni, vsaj za moj okus. Naj kraljuje hokaido buča!

Hitra veganska pašta s cvetačo in poprom.

Tokrat se oglašam še z enim super hitrim kosilom. Če se mi res mudi, skuham pašto. In pri pašti sem zelo izbirčna. Za vsakdanjo uporabo prisegava na integralno pašto La Bio Idea. Zadnjič pa me je očarala tale embalaža (res sem slaba na dobro embalažo), njena posebna oblika (v rokah sem imela varianti calamarata in paccheri) in napis "lenta lavorazione", kar pomeni nekaj takega kot narejeno po počasnem postopku. In ker me je nedolgo tega moj oče poučil o pomembnosti počasnega postopka pri pripravi hrane, me je še toliko bolj zamikala: v Rummotu so počasi naredili pašto, da bi jo jaz lahko hitro spremenila v kosilo:)

Od nekod sem imela v glavi pašto cacio e pepe, ampak ker prvega nisem imela pri roki, sem raje naredila vegansko varianto: karfjola in poper. Meni je bilo res res všeč. Mislim, da bi šlo tudi s kako drugo kvalitetno pašto oz. tisto, ki je pač vaša najljubša, ampak če vam pride pod roke, se pustite premamiti Rummotu (tule je link na njihovo ofišal stran, ki mi je tako lepa, da jo bom takoj celo prebrala, ko najdem kaj časa). Jaz sem se malce zaljubila ...

Hitra veganska pašta: paccheri cavolfiore e pepe

Za 2 lačna

pol paketa pašte (okoli 250 g)
pol večje cvetače ali cela manjša
oljčno olje
sol
sveže mleti poper
razgrenjeni kvasni kosmiči (poiščite jih v bio trgovini, res se splača, ni isto kot običajen pivski kvas)

Cvetačo narežeš na male cvetke, posoliš in skuhaš na pari do želene mehkobe, nikar pa je ne spremeniš v zdriz, kakršnega dobiš v menzah. Če imaš zobe in se šteješ med odrasle, lahko zgrizeš svojo cvetačo. Obljubim.

Skuhaš pašto. Malo preden je pašta kuhana, cvetačo odcediš in vržeš na ponev, v kateri je že ma,lo ogreto oljčno olje, in čisto malo popražiš (eno minuto). Ta korak lahko tudi izpustiš in kuhano cvetačo samo zabeliš z oljem.

Zmešaš pašto in cvetačo, izdatno začiniš s sveže mletim poprom.

Postrežeš s kvasnimi kosmiči, ki si jih vsakdo doda po okusu.

Lila mi je ukradla par paccherov in je tudi ona kuhala;)

Moja mama je imela vedno tako tope nože, da je bolj pasirala zelenjavo z njimi kot pa jo rezala. Čeprav nisem poznala kakšnih zares ostrih nožev, me je to precej jezilo, ko sem začela kuhati v njeni kuhinji. Nekoč pa sem v nekem filmu videla samuraja, ki je brusil katano in naslednjič, ko sem hotela kuhati v mamini kuhinji, sem vzela brusni kamen (najbrž tisti za koso?) in nabrusila nož tako, kot sem videla samuraja brusiti katano. Malo bolje je pa le rezal.

Vedno sem si želela svojo katano svoj japonski nož. Malo zato, ker imam rada večino japonskih stvari, še posebej, če so za pojest oziroma povezane s hrano, malo pa zato, ker sem si predstavljala, da je pripravljanje hrane z dobrim nožem še bolj fino. In pred nekaj tedni sem dobila svoj prvi pravi japonski nož (prav iz Japonske, kdo bi si mislil, no, s posredovanjem trgovine Oster rob). Prišel je v škatli, zavit v svilen papir in z opozorilom, naj pazim na prste. Pravzaprav ni velik, je eden manjših in najlažji med mojimi noži. Če kuhaš v glavnem rastlinske jedi, ne potrebuješ tako veliko različnih nožev. Ta drobni, okretni, lahki nož z mahagonijevim ročajem bi lahko nadomestil vse razen velikega noža za kruh in lupilca, kot sem se naučila iz prve roke, khm. a o tem malo pozneje.

Že na prvi pogled me je očaral s svojim kovanim rezilom in tudi ročaj iz mahagonija je prav zasijal iz moje četice standardnih črnih ročajev na magnetu za nože. Seveda sem se naslednjega jutra (nekako okoli šestih) lotila rezanja z njim. Rezala sem jabolka za Frejin zajtrk, občudovala svilnato gladko površino krhljev, ki jo je za sabo puščalo ZARES ostro rezilo, in si mislila, pa dajmo še olupit jabolka, nož je dovolj majhen in gibčen ... Ves čas sem se trudila biti čimbolj zbrana, ostrina noža, pred katerim sem čutila rešpekt (in ga še sedaj), me je silila v meditativnost ... dokler nisem pomislila, kako bom to napisala na blogu ... in pol sekunde nepazljivosti je bilo dovolj, da sem se urezala, ali bolje pičila s špičastim začetkom rezila ... Kar nasmehnite se na moj račun, sem se tudi jaz, ko je kri nehala liti (flajštr sem morala tako zategniti, da mi je palec pomodrel). Ne vem sicer še kako, ampak mislim, da bi se dalo mojo zgodbico preoblikovati v koan. Any ideas?

Kljub temu, da sem še nekaj dni pomivala posodo z rokavicami (oz. je na ta račun nisem, hihi), je to zdaj uradno moj najljubši nož. Vsakič sem očarana nad gladkostjo površin, ki jo pušča za sabo - sploh si nisem mislila, da bi se lahko razlika med ostrim in neostrim nožem poznala tudi tako. Rezanje à la julienne pa je sedaj prav zabavno.

Ker je nož japonski, sem hotela v njegovo objavo vtakniti kaj zelo zelo japonskega, na primer suši (call me cliche), ampak tu na Koroškem je očitno zelo težko priti do wasabija, brez wasabija pa suši ni popoln. Še sreča, po eni strani, saj je suši takšna reč, ki zahteva čas, jaz pa sem trenutno velika fenica kosil, ki jih pripraviš v petnajstih minutah. (Tudi vi, najbrž?) Tako da tokrat namesto sušija dobite kosilo, ki se navdihuje pri azijski kuhinji (upam, da tega ne dojemate kot brezsramni orientalizem), in je res hitro gotovo. Pa čeprav je treba kajr nekaj stvari narezati;)

Asian fusion krožnik (ima kdo idejo za boljše ime?)

(za 2 osebi)

1 jedilna žlica kokosovega olja
pol glave brokolija (200-250 g)
1 velik korenček
1 por
pol skodelice (zamrznjenega) graha
nekaj šampinjonov
ščep ali dva soli
1 jedilna žlica sojine omake (shoyu)
čili

1 majhna skodelica riža basmati
1, 5 te iste skodelice vode
ščep soli

2 domači bio jajci (po želji nadomestiš z na hitro popečenim tofujem s kančkom sojine omake)
olje
sol

Najprej daš kuhati riž: riž opereš v cedilu, daš v mrzlo vodo, postaviš na ogenj in ko zavre, daš na najmanjši možni ogenj, soliš in pokriješ. Pokrito kuhaš približno toliko časa, kot piše na embalaži oz. dokler riž ne popije vse vode. Takrat ugasneš ogenj in pokriti riž pustiš, da odstoji (pravzaprav se bo na ta način še nekaj časa kuhal in bo ravno prav mehek, a ne razkuhan).

Medtem, ko se riž kuha, pripraviš zelenjavo. Brokoli nalomiš na cvetke oz. narežeš. Korenček poševno narežeš na tanke kose (ne kolute, pač pa elipse), te pa naložiš eno na drugo v obvladljiv stolp in nato narežeš na palčke (ali tako kot v video, ki sem ga prilepila zgoraj). Por narežeš na tanke kolute. Šampinjone narežeš na četrtine.

V woku raztališ eno žlico kokosovega olja. Ko je vroče, vržeš vanj vso zelenjavo. Pražiš. Ves čas mešaš. Brokoli naj ti bo za lakmusov papir. Ko postane še bolj živo zelen, kot je bil prej (po kakih dveh, treh minutah), dodaš grah in pražiš še nekaj minut, toliko, da se vsa zelenjava nekoliko zmehča, nikakor pa ne sme izgubiti barve, kaj šele oblike. Malce posoliš in zaliješ s sojino omako. Po želji dodaš mlet čili (močno priporočam).

Tik preden je pečeno, spečeš še jajca na oko (ali popečeni tofu). Na krožnik naložiš riž, zelenjavo in pečeno jajce (tofu), vsako na eno tretjino krožnika (ali na eno četrtino, če se na eni četrtini skriva kaj tako posrečenega kot na mojem krožniku by Polonapolona (ki si je še pred nedavnim delila prostore z Ostrim robom, kar sem izvedela šele potem, ko sem ju poparčkala v tem obroku)).

Objava je nastala v sodelovanju z Ostrim robom, ki se mi zdi res kul. Hvala, ker podpirate moje sponzorje, pa čeprav "zaradi" njih včasih teče kri ;)

Nekje v Franciji delajo lonce, težke in lepih barv. Iz litega železa, emajlirane. Lonce, ob katerih začneš sanjariti, kaj bo jutri za kosilo. To so seveda lonci Le Creuset, tisti najlepši lonci, ki jih na svojih štedilnikih in policah razkazujejo vsi kuharji, ki dajo kaj nase:)

To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)

No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).

Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.

Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.

In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.

Pirina kastrola z indijskimi oreščki

Solata iz vrtne kreše s pečeno cvetačo

2 šopa kreše (1 šop=kolikor je lahko primete v eno roko;))
Pečico segreješ na 230 stopinj.

Včeraj sva z mojo prvo cimro iz študentskih let virtualno klepetali o vsem in omenila je, da kuha kosilo. Seveda sem jo vprašala, kaj kuha, in je skoraj opravičujoče odgovorila, da ajdovo kašo in peso, za zraven pa olive in solato. "Skoraj preveč preprosto." Dodala je, da ne podpira diet, ampak zdrave prehranjevalne navade. Itak. In potem je napisala nekaj, kar me je res zadelo, saj veliko razmišljam o tem zadnje čase: "Tudi ne podpiram brbončic. Eni ljudje so ful mahnjeni na to kar je dobro in na uživanje. Za jezik in na prvi pogled."

Zelenjava na način nishime.

Srečno in zdravo novo leto, dragi bralci in bralke! Hmja, spet vam nisem pokazala nobene praznične jedi, ampak verjamem, da ste jih imeli dovolj sami;)

Upam torej, da ste se naužili praznikov in prazničnih jedi ter ste sedaj pripravljeni na kaj zelo preprostega, čistega in zdravega - recimo na nishime zelenjavo. Obljubim, da je zelo okusna!

Nishime je japonski način počasnega kuhanja zelenjave. Kot piše Aveline Kushi v že omenjeni čudoviti knjigi Velika makrobiotička kuharica (jaz imam hrvaško iz antikvarjata, vi pa jo lahko naročite v angleščini na Book depositoryju), je to vaški način kuhanja, ki daje močno umirjajočo energijo, kar boste najsubtilnejši med vami gotovo začutili, drugi pa boste uživali v polnem, sladkastem okusu zelenjave.

Zelenjava za nishime način kuhanja je narezana na velike kose, kuha pa se v zelo malo vode. Ključni sestavini sta kombu alga (sicer lahko uporabiš tudi wakame, okus bo nekoliko drugačen) in sojina omaka.

Zelenjava in tofu na način nishime

(za 2-4 osebe)

2 koščka kombu alge, namočena vsaj 10 minut

2 veliki skodelici zelenjave, narezane na velike kose (jaz sem uporabila redkvice - boljši bi bil daikon!, korenje in bučo)

4-5 gob (po možnosti šitak, jaz sem uporabila šampinjone, ker so bili pri roki)

sezamovo, kokosovo ali olivno olje

1 paketek tofuja

tamari ali shoyu (ne uporabljajte kitajske sojine omake za tole, prosim)

Redkvice namesto daikona in šampinjoni namesto šitak, ah kompromisi...

Tofu narežeš na 1 cm debele rezine in popečeš v olju.

Kombu daš na dno posode s čimbolj debelim dnom - globoka litoželezna ponev s pokrovko je idealna za tole. Aveline Kushi predlaga, da kombu daš na eno stran posode, na drugo pa zelenjavo - ne pomešano, ampak vsako vrsto zase. Jaz sem kombu dala na dno posode in nanjo naložila zelenjavo, gobe in tofu. Rahlo posoliš ali pa tudi ne.

Zdaj v posodo naliješ toliko vode, da je zelenjava približno do polovice v vodi.

Posodo postaviš na štedilnik, zavreš, zmanjšaš ogenj in pokriješ s pokrovko.

Avtorica predlaga, da zadevo kuhamo 30-45 minut, a jaz običajno kuham le 20 minut, pa je že takrat vsa zelenjava pošteno mehka. Vmes tudi parkrat preveriš, ali je voda slučajno izhlapela, in je po potrebi malo doliješ. Torej, ko je zelenjava mehka, kolikor dolgo se že kuha, jo pokapaš z japonsko sojino omako (če ne kuhaš "od oka", recimo 1-2 JŽ sojine omake). Kuhaš še nekaj minut, toliko, da ostane le še čisto malo vode.

Postrežeš  kar v loncu, v katerem se je zelenjava kuhala, da si vsak naloži kolikor mu paše. Zraven najbolj paše rjav riž ali ajdova kaša.

Tako preprosto, čisto in okusno.

Pastinakova juha s konopljinimi semeni (v sodelovanju z Nutrisslim.)

Pastinakova juha z nekaj nepričakovanimi sestavinami 

(in konopljinimi semeni!)

"Ko posameznik čedalje bolj zapada videzu, se nauči gledati sebe z očmi drugega. Navadi se, da je njegova podoba pomembnejša od njegove osebnosti. Od trenutka, ko ga bo drugi presojal na podlagi tistega, kar ima, ali njegovega videza, in ne po značaju ali sposobnosti, si bo lastno osebo prizadeval oviti v teatraličnost in iz svojega življenja narediti predstavo, predvsem pa se bo hotel gledati z očmi drugih, dokler ne bo sam postal eden od tolikih tržišču namenjenih potrošnih proizvodov. [ ... ] Tu postane razlika med videzom in resničnostjo vedno bolj nejasna, enako kot postane nejasna lastna identiteta. Svoboda ni več mišljena kot izbira zaporedja dejanj, ki vodijo k ozaveščanju posameznika, temveč kot prizadevanje, da bi si pridržali svobodo izbire. Njenega prostora ni več mogoče določiti, identitete pa naj bi si bilo mogoče nadevati in jih odlagati, kot nas uči kultura mode ravnati z oblekami." (Umberto Galimberti, Miti našega časa, 111-12)

Že celo večnost sem si želela pisati o identiteti. To je najbrž že znak krize, kajne? ;) In že par let si želim, da bi tale klub res obstajal; predvsem zato, ker ne znam raztrgat perforirane servete (ne, ni res, se pa rima na to).  No, najbrž se je ta želja pojavila s Pinterestom ali kaj. Pinterest je res zbirališče lepote, je pa tudi kraj za identitetne nebuloze. Tega pri sebi ne bi nikoli opazila, a na srečo ali nesrečo je Pinterest tudi vojerske narave, kar pomeni, da lahko (ob velikem estetskem užitku) opazuješ sestavljanje patchworka identitete drugih, in jim jo po možnosti še zavidaš. Na Pinterestu imamo vsi res kul omare. Stajliš stanovanja. Kuhamo po zahtevnih receptih. Lucidno razmišljamo. Se zgledujemo po res legendarnih ljudeh. Kliknite na pobarvane besede, pa boste vse to videli na mojem osebnem primeru. Pa mislite, da sem res tako kul? (Odgovor je: niti približno).

V zadnjih treh letih sem zamenjala več identitet, kot čevljev. Iz (odlične; saj ne, da se hvalim (totally se)) študentke v zaposleno-prek-avtorske v brezposelno v porodniško v kvazi-zaposleno; iz svobodne punce v zaročenko v nosečnico v mamo in v skoraj-ženo, od najmanj-4x-na-teden-trenirajoče aikidoke v mogoče-1x-na teden-trenirajoče utrujene mtke, iz priseljene Ljubljančanke v priseljeno Zaplaninko v naseljeno Korošico (ponekod pa je moje stalno prebivališče še vedno navedeno v - Celju). Lahko rečeš, da so vse samo vloge, ampak kaj pa je identiteta, če ne skupek vlog? Ja, še nekaj je. Tisto, kar se kaže navzven. Saj veste, z oblekami, frizuro, nakitom, tatuji in še čim. Z vsem tistim, kar tako radi pinamo, a ne. Ali ko pripovedujemo zgodbe o sebi in ustvarjamo samomitologijo. In če znate brati med vrsticami, vam je najbrž že jasno, da se je tudi to, kar se kaže navzven, spremenilo (to se zgodi, če ima človek premalo časa in premalo denarja za oblačila, premalo volje za frizuro in nakit in premalo vsega naštetega za rekreacijo). Na kratko, moja identiteta je razpadla.

Kar iz navedenih vzrokov ni nič čudnega. In če verjamemo mojemu T. (pa najbrž prenekateremu filozofu, ki ga ne znam našteti), je identiteta nekaj takega kot strah: od znotraj votla, od zunaj pa je nič ni. Zato se lahko spreminja (fluktuira, bi rekli sociologi) iz dneva v dan. Ničesar ni, kar bi bilo že vnaprej v njej - v nas. Torej sebe ne najdemo kot bi se izgubili, ampak se iznajdemo, kot nas še ne bi bilo.

In to je precej bolj kreativno, se vam ne zdi? Po eni strani zveni lažje. Samo odločiti se je treba, ni treba na soul-searching v Indijo in na Tibet (čeprav jaz bi vseeno šla), odločim se lahko že danes. Ampak to je tudi veliko težje, ker odločitev je tudi ločitev od vseh neizbranih možnosti (parafraziram Novaka, se mi zdi). In jaz res nisem najbolj odločna med vami (velik evfemizem). A lahko grem raje v Indijo ali na vikend seminar, prosim?

Kaj pa vi počnete s svojo identiteto? Se iščete, ste se že našli, ste se izumili iz nič? Jo ignorirate in srečno živite iz dneva v dan? Mind-boggling stvari.

Kamutovi krekerji s kurkumo

Surova ajdova kaša za zajtrk. Plus sadje in arašidovo maslo. Mmmm. Vredno vstajanja:)

kot vidite, obožujem ajdovo kašo in ker je imam tudi polno shrambo, sem kar nekaj časa iskala način, kako bi jo jedla za zajtrk. Iskanja je konec, našla sem popoln recept! Resno, ne vem, kako bi lahko bilo tole boljše! V originalu je stvar začinjena z kardamomom in vanilijo, a meni je ljubše brez tega. Sadje paše gor ravno tisto, ki ga imaš pri roki (ok, edino za lubenico nisem prepričana, ampak zdajle je najbrž itak nimate doma, kaj?), suho tudi, meni pa je zelo všeč kombinacija goji jagod in zlatih rozin. Pravo piko na i pa da, vsa zame, temu zajtrku arašidovo maslo. Vem, vem, da ni surovo, ampak ko je pa TAKO DOBRO! No, če ste na 100% presni, potem uporabite kako presno oreščkasto maslo, sicer pa toplo priporočam arašidovo:)

Preprosta predjed iz surove repe z bučnim oljem in solnim cvetom.